Izgubljena v Vesolju

Še, še se razvajam, poneumljam in debelim.

2012-02-17T22:25:00.000+01:00

V osamljenem petkovem večeru, s krofi in celo sezono Dexterja pred s cukrom namazanim nosom.

Pa paše. No, ne paše tako zelo, kolikor pa drži, da tako mora bit. Ker kot bitch/jamrajoča družba nisem med zelo priljubljenimi sospalci/sokuhalci/sostanovalci in niti sama nisem kaj preveč zainteresirana za karkoli - en prijazen mail puščam v čakanju že tri dni na primer. V bistvu sem še vedno v stanju, ko bi takoj bruhnila v jok, če bi se v nekaj malo bolj analitično poglobila. Kot v današnji trenutek, ko bi lahko polomljena obležala pod zadnjo gumo nekega terenca, ki me ni videl, ko sem ga obšla z zadnje strani, in naglo zapeljal rikverc, da je počohal moj noht na mezincu. Kar odvilo se mi je par scenarijev, a srečno prišla do tistih happypek krofov za en evro. Evo, še malo pa bom že osrečila mini ljudi na mojem obrazu, ki čakajo na povodenj ali nekaj, da bo njihovim namakalnim napravam za obdelovanje polj zalaufalo. Plac pod očmi je namreč drugi najrodovitnejši plac na mojem telesu, ha! (zašepetam: Mini ljudje pa so očem naše dimenzije žal nevidni, a obstajajo.)

Sestavljanje novega konstruktivnega načrta za moje življenje sem prestavila na nedeljo, realizacija bo sledila v ponedeljek. Do takrat se skrivam pod deko, z ventilom radiatorja, ki je na pet, jem krofe, nisem maškara, nisem še pospravila gore čistega perila in živim nek drug svet teh in teh junakov s teveekrana, ki ga nimam, imam pa laptop desetinčnika - še vedno. To vživljanje v druge mi od nekdaj dobro gre in sploh, ko sem na stopnji oblizovanja dna, je to prec zasvojljivo.

Ajde do nedelje, ko bom slovesno predstavila Načrt.

minus plus minus plus minus plus minus je plus

2012-02-16T19:45:00.000+01:00

Ko pogledaš aktualni del Grey's Anatomy in zraven spiješ eno piksno piva ... Te še mobajl, ki se je utopil v z vodo poplavljeni torbici, medtem pa so nekateri deli odpovedali, ne moti. In ne moti te več, da si brez keša in še naprej v dolžniški krizi. Ne moti te več, da je treba domov pripeljati žival, čeprav nimaš avtomobila. Ne moti te več, da živiš v stanovanju mačkosovražnika. Ne moti te več, da se je včeraj izpit končal s še enim ogromnim failom. Ne moti te več nesposobnost reševanja izpitov. Ne moti te več, da si zabit in ne moti te več, da postajaš večni študent. Ne moti te več, da bo diploma ne-letos in ne moti te več, da boš še vnaprej tako zelo brez keša.

Samo Grey's Anatomy in pir. Tista dva persena po mojem nista pomagala, ker v navodilih ne piše, da bi ti odpravljali otožnost.

Šla sem po eno kapo. Domov prinesla štiri.

2012-02-07T00:20:00.001+01:00

Pa nisem kaparica. Lani sem se morala prisiliti v nakup baretke, ki mi je za silo pokrila ušesa, na začetku letošnje sezone, ko sem postala že njena odvisnica, pa sem jo izgubila. Milemu januarju sem se vsakodnevno zahvaljevala, a ko je napočil minusdesetstopinjski udar, potem pa še nekajdneven oddih v hišici z dvema električnima pečkama in kaloriferčkom v kopalnici, z ločenima vhodoma v kopalnico in kuhinjo, s čudovitim pogledom v depresivno naravo brez mesta na obzorju, z mega jinxom, ki je že zjutraj pred vrati tulil, da hoče na toplo (in da hoče hrano, povem poznavalsko, saj se že prištevam k tolmačem mačkonščine), in z nenehnim vrenjem vode v kotlu za čaj na kuhalni ploščadi ... Sem morala že nujno skočit po eno pokrivalo ...

... Po eno pokrivalo modrega odtenka.

V harmonični dvojini so trije dnevi prehitro odtiktakali kazalce na uri in prehitro prečrtali okvirčke na koledarju. Damn, celo uživala sem v žuljenju učila (sori, tak izraz moj avtor uporablja za učno gradivo), da pa je bil poglobljeno-bralni menu malo bolj gurmanski, sem se ob večeru manj matrala pri spopadu kraljev, kjer sem že po nekaj straneh bila jaz tista, ki je padla dol. S prestola, če hočeš.

... Po eno pokrivalo v črni s srebrnimi nitkami.

Ponoči je bilo toplo, dokler me mehur ni (ljubosumno?!) potegnil iz udobnega zažličkanega objema in me poslal boso na toaletne ploščice. Namesto komarjev so po sobi romantično rojile pikapolonice, na podstrešju so špilali polhi, na soboto pa so priropotali kurenti in ... Khm, orači? Gugl pravi, da so to "obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant" (seme). Zaklenila bi se, če bi imela ključ, tako sem se le prestrašeno zaprla v sobo in ... Čakala, da me najljubši fant pride vprašat, če se skrivam. No, druščina se je seveda izkazala kot zelo prijazna, so pa svoje poslanstvo "čaubau zima" letos prikrojili in s sabo raje privlekli en oblak snežink.

... Po eno pokrivalo rjavkasto rumene s cofom na vrhu.

Po eni frišni reportaži s Komorov sva za na pot dobila še en frišen ananas s Komorov. Pa en šop svežih palčk vanilije s Komorov, par limet in kilo limon s Korčule. Komori so tam (to brihtno povem!) med Madagaskarjem in afriško obalo - raj bi bili, če bi bile plaže brez naplavljene plastike umazancev z ostalih celin (nas) in raj bo, če bo otok še naprej tako turistično neodkrit, kot je zdaj. Vožnja po tirih proti domu je bila bela.

... Po eno pokrivalo rdečega seštrika.

Za še bolj sproščen zaključek (tako sproščen, da sem še na ponedeljek bila presproščena in sem celega nekoristno izkoristila, na bližajoči izpitni baubav pa kar pozabila) tega učno-praktično-diplomskega vikenda sva dočakala še The Umbilical Brothers.- Don't Explain v SiTi teatru. Kombinacija naštudiranih gibov z improviziranimi vložki in prisrčno komunikacijo s publiko je moje smejalne mišice držala v krču še potem, ko sem poskušala zaspat. Hahjjja, fino je bilo. Sem pa omenila, da nisem kaparica, ne? Zdaj sem.

(gumi)Žvečkači, bonton!!

2012-01-28T18:16:00.001+01:00

Pa ne, zaradi mene lahko še naprej žvečite kot konj žveči travo, tudi medtem ko govorite. Valjajte med zobmi žvečilni tudi, ko greste javno nastopat, vseeno mi je. V mislih imam zgolj bonton, ki se tiče tega dela, da (gumi)žvečko vržete v smeti - potem, ko jo konjsko ali nekonjsko požvečite do konca.

Res ni lepo, da nekomu (meni, ja!) s predponami ultra-, hiper-, super-, orto-, multi- pri vsakem pomenu za pozitivno razpoloženje, z malomarnim ali pa namernim prilepom žvečilnega na vlakovni zic povzročite, da mora (moram) s svojih najljubših kavbojk s krtačko drgniti ostanke neke prežvečene gume (kar ni tako hudo, če gre fuj stvor dejansko dol) in modro barvo jeansa (kar je hudo, ker od takrat naprej jeans ni več samo moder, ampak flekasto moder!). Ni lepo.

No, absolutno bi me tole doživetje, ko se žveki limajo name in ne jaz na njih, potunkalo še bolj v črnino, če bi se mi to zgodilo sedem dni nazaj. Tako pa sem s ponedeljkom začutila neznosno lahkotnost zime, se zorganizirano odpravila v knjižnico, kjer učnega prostora zase in za "zategadelj"-knjigo iz leta 1977 nisem našla ne v torek, ne v sredo, ne v četrtek, ga posledično morala poiskati v faksovni čitalnici, kjer sem vsakodnevno srkala iz kavomata kljub želodčnim problemom (KLIIIK - preberi le prvi odstavek, kjer sem bila še prepričana, da me bodo tablete za želodec obvarovale pred sladkim junkom) in res intenzivno doživljala metodološko znanost, ki si jo moram do sredine februarja vtepsti v bučo. V petek sem končno dobila svoj učni prostor ob Otonu Župančiču - najbrž, ker se ljudje v petek nehajo učit in se gredo raje crkljat domov k svojim mamam. Dve urci intenzivnega študiranja je enako šest urc učenja doma (ta le vključuje še nestrpno pomivanje posode, klike po računalniku, jinx-čohanje itd.).

Utrgalo pa se mi ni le na področju učenja, pač pa se mi je utrgalo tudi za šporhetom. S takim veseljem se vseh mojih prvih polentinih zloženk, krompirjevih golažev, fižolovih žup in riževih narastkov nisem lotila še nikoli. Ja, ta prava kuharca sem bila in že noro pričakujem naslednji teden, ko bom nadaljevala z realizacijo tega kupa idej, ki ga imam še na podstrešju ... Če ne bom že takoj prvi dan zabrisala najeto pečico čez balkon in iznakazila lepote, ki jih vsakodnevno ponuja naš velikanski atrij. Jup, potrpljenje gre počasi proti "low tolerance" delu grafa.

Žvečko sem torej spravila ven, modro barvo jeansa tudi, zanos za preskok čez vse zlobne korenine in za nadaljnji nadzor nad trenutno pomembnimi elementi pa ostaja. Fejst ostaja. Še resno biciklirat sem končno začela po sobi! Pežvekovalci gume, vi pa bodite prijazni.

Pavza s plaščevsko problematiko

2012-01-24T11:49:00.003+01:00

Zdaj imam pa kjut rdeč bundast plašček! V taki barvi, v kakršni se na moji mizi važi mali netbuk in kakršna je (bila) ploščica s tipkami za predvajanje glasbe na mojem mobiju, ki bi ga bilo z vsakim novim dnevom nahajanja v moji bližini že krvavo potrebno zamenjat. To pa so tudi vse podobnosti, ki jih je do sedaj rdeča barva imela v zvezi z mojim obstajanjem ... Mogoče je v tem času še kakšen noht postal rdeče nalakiran, kot okras me občasno za roko drži fant v rdeči majici s kratkimi rokavi, in ah!, najljubše krilo je tudi v rdeči barvi (pomaga pri preobrazbi v škotskega ženina ali v šestnajstletno britney spears). Sicer pa v moji walk in garderobni omari, ki je nimam, ne najdeš rdečih nitk ...

... Kar je dokaj v redu, ker rdeča (plašč) plus rdeča (kavbojke ... ) plus rdeča (čevlji??) ne bi ... No, ne bi šlo, a? Pa da bi v taki opravi sedela še za rdečim netbukom in govorila po mobiju z rdečo ploščico, ki se je že davno odlepila stran ... Začeli bi prodajati očala za zaščito pred rdečim žarčenjem, huh.

Ker pa imam garderobo polno roza in vijola odtenkov, ne bo problem. Teh pač zdaj ne bom več nosila, bodo pa na vrsto prišli sivi, črni in ... Zeleni, modri, rjavi, rumeni, no, okej, res nimam velike mavrične palete na obešalnikih. Ključno je, da je nov kjut rdeč bundast plašček skoraj zašit z mojo kožo, ko ga oblečem, umetna žival okoli ovratnika in na kapuci pa naredi svojo mehkobo in toplino (op. i. - tista druga črna živa žival jo je včeraj ob prihodu domov takoj ljubosumno zmrcarila, tako ju bom morala zapirati v ločene prostore), kakorkoli pa ta rdeča spet ni tako kričeča, da bi izgubljena postala neizgubljena - ta rdeča je lepa rdeča.

Stanje pavze je razglašeno, ker se bom kmalu (eh, drugo leto) spet podala na misijo iskanja "the one" povsodgre plašča med trgovinsko džunglo. In smešno nadležno je, ko imaš toliko dela s čim takim.

Spis o plaščevski problematiki

2012-01-22T12:36:00.000+01:00

Brezkrušni dan ali picajebilapaizpolnozrnatemoke, ostalo pa jogurti, ričet z okusom po ričetu, grenki oreščki, potem pa še znosno dolg sprehod po s soncem obsijanih in od zime popeštanih travnih bilkah. Odvečne papirje sem zmetala v reciklažo, torbe, ki se mi sicer valjajo na netorbastih mestih, sem pospravila na dva metra višjo nadmorsko višino, preoblekla sem se v sveža domača oblačilca prijaznih materialov in ... Se počesala. Na severno stran mize sem postavila kup, ki bo moj "v dobrem in slabem" do sredine februarja, na južno stran pa kup, ki je bil z mano le na včerajšnji večer. Preračunala sem nekaj številk, še nekaj jih bom danes, potem pa po zaključku drevišnje čajanke lahko rečem, da je bil vikend pravi wellness po tednu padcev čez študijske in zdravstvene korenine.

V tem povratku v stanje brez utripajočih živcev v notranjosti, se zdaj hudujem samo nad plaščem - tistim idealnim in mojim.

Z ravno pravo dolžino, da z neopetkanimi podplati in nogami, ki so 50:50 glede na trup, ne izpadem še ~~večji~~ krajši Shorty.

Z ravno pravo širino, da ne bom med mestnimi pohodi vriskala "Moj plašč je lahko balon!" in da bo bivanje pod podlogo vseeno narejeno po feng shui zakonitostih - dovolj udobno in zračno mora bit, ane.

Lahko je črn. No, tako bi bilo najboljše, čeprav se vedno raje oziram za svetlejšimi odtenki plaščev, a ti mi povzročajo negotovost glede kombiniranja.

Lahko ni črn. Za vsa pisana krilca, ki ne bi šla v korak z drugačnimi odtenki plašča, bi uporabila starega. Tega idealnega in mojega, ki se je to sezono fino razparal po notranji strani, da me nervirajo vse luknje, v katere se zatikam, ko se oblačim. Na zunaj je še okej.

Sploh nisem zahtevna. A ker imam pred očmi točno takega idealnega in mojega - z zadrgo malo v levo, da se uskladi z mojo nesimetrično naravo, s trakom okrog pasu, da doda poudarek bokom, ki sicer kot da ne obstajajo, z ogromnim ovratnikom, ki iz plašča naredi plašč z ogromnim ovratnikom (oh, wait, zdaj opisujem tega, ki sem ga pridno nosila zadnja štiri leta) - si sploh ne predstavljam, da mi bo jutri uspelo najti nekaj približnega. Če ga dobim, začnem s hudovanjem nad svojimi obšlesanimi semiš škornji.

minus plus plus je minus

2012-01-18T16:55:00.001+01:00

Po eni strani je kul, ker so me odklopili s flaškic, ki povzročajo gnusno kovinski okus v ustih, zaradi česar bom jutri debela, ko se pogledam v ogledalo (jedilnik z ledenim čajem, ricola bomboni in čokoladicami se je seveda prenesel tudi na danes), a hodila bom lepo in nič spotikljivo, po drugi strani sem si pa z današnjim pogledom v elektronski indeks podrla izpitni plan in ga očitno zamaknila do junija. Sranje. A bo grdo, če bom septembra poskušala mičken podaljšati absolventski staž, ker mi do takrat pač ne bo uspelo spisat diplome, pri kateri še teme in mentorja nimam?

Fail.

Zakaj sem v petek ostala doma in zakaj sem iz nič padla na tla

2012-01-17T19:28:00.005+01:00

Če bo, bo kot stranski učinek prišla sladkorna. Ne zaradi samega strupa, ki ga te dni dobivam po cevčici v žilo, ampak zaradi absorbcije vsega sladkega, ki pomiri brbončice, in v veliki količini ne prav prijaznega za telo. Kot na primer pol škatlice ricola bombonov, liter in pol popitega ledenega čaja, čokoladnih roladic in krofov, vrečke leibniz mini piškotkov oblitih s čokolado, lajnice orbit čigumov ... Na zadnji strani nekaterih embalaž sicer piše, da prekomerno uživanje povzroča odvajalne učinke, vendar se ni za bat, če sem v prvi vrsti že pred infuzijami pogoltala par tablet za zaščito želodčkovih sten. Rajt?

Okus v ustih je pač ogaben - kovinsko-grenkoben in če mimogrede na jezik vržeš zeliščni bombon, za trenutek začutiš štamperle jegra, kar je ... Zanimivo. V teh dneh te fant polupčka predvsem, ker je firbčen, zakaj njegovo ženšče tako posesivno hlasta po sladkih dobrotah. Ko ugotovi, brez vprašaja prinese Nestea breskev namesto Sola breskev ledenega čaja - in ta je celo boljši. In ker tega drugega na polici niso imeli.

Ostali stranski učinki, na katere opozarja medisvet, so povečana nervoza (ne, ne, zdaj sem mirna, ker je potrjen moj sum in je bitchy in shitty mood kar takoj izzvenel), nespečnost (tudi ne, če se pred spanjem primerno razdivjam), rdeča lička (hkratno z občutkom mini vročice na ksihtu) in slabost (ta s pravilnimi sladkimi ukrepi nima šans, da bi mi šlo sploh na bruhico). Nekateri imajo s solu medrolom zelo slabe izkušnje (sem brala danes na netu), jaz ne. Tudi zdaj, po nekaj letih ponovnega ljubimkanja s to kemijo, čutim le prijetno naspidiranost, ki se sicer potem kar naenkrat pokaže kot nadležna izčrpanost, in ob kateri ljudem z veseljem malo poskačem po glavi. S petjem, če češ.

Sovražim trola buse v teh momentih - še bolj kot običajno (običajno je od takrat, ko so vožnjo podražili na evro dvajset, čeprav v nedeljo zvečer še vedno čakam po uro na ubog prevoz z železniške). In grdo gledam ljudi tam gor, ki se nemarno zaletavajo vate in saj vem, da ni nemarno, ker ne vejo, da imaš pod komolcem vgrajen živ kanalček z iglico, ki ob premiku takoj pošpika in je o nemarno le zame. Sovražim tudi potne kapljice na mojem nosu, ker šofer zahajca bus na temperaturo, ki je primerna za kratki rokav in ne za plašč, šal in rokavice. Aj hejč ju, šofer. Drugi prevozi se mi sicer prijazno ponujajo, a jih hrabro in (predvsem) racionalno zavračam. Sploh če imam od super nove moderne klinike pa do stanovanja direktno povezavo, ane.

To je to.

Še vedno so samo trije, come on!

2012-01-13T19:54:00.000+01:00

No, res je to, da mam Tam večji mir. Nepomita posoda se me ne dotakne, ker mati poskrbi zanjo. Sicer imava z mojim Tistim, s katerim spim, fino popedenano pri razdelitvi gospodinjskih opravil. On sesa, jaz pomivam posodo. On popravlja toaster, jaz rihtam mačku wc. On košaro z umazanim perilom pospravi v pralni stroj, jaz košaro s čistim perilom obesim na stojalo. Jaz pospravim posteljo, on sformatira moj računalnik in na novo naloži sistem ... Enkrat na mesec. Ne sprašuj, saj pravim, da imam nadčloveške sposobnosti glede uničevanja tehnologije. Seveda bom kliknila tudi na "Click me! I'm one big fat virus!", če mi bo kakšno takšno okence zautripalo na ekranu.

Zdaj, Tukaj, pa je tako ... Tisti baubau izpit je za mano, ne rabim miru, imam lahko na kupe nepomite posode, ki jo bom s toliko večjim veseljem zaradi nepritiska časa tudi pomila. In kuhala si bom svoja "forever alone" kosilca. Včeraj pomfri, ki ga zaradi packanja z oljem, nikoli ne naredim, zraven pa nasesekljano kokoš, utopljeno v smetanovi omaki. Danes koruzno župco, ki je bila namesto rumene bolj bledo sive barve, a še vedno odličnega okusa. Po mojstrsko sem rešila toplo vodo in ponovno vštekala bojler. Ki ni poslal vroče vode, dokler nisem po babje zgruntala, da pipo držim v desno in ne v levo, kjer je v resnici cahn, da bo ven pritekla rdeča barva. Hodila bi naokrog, če ne bi ...

V ponedeljek popoldan bo življenje bolj gotovo kot pa je zdaj (čeprav sem prejela en fejst planerček, ki je bolj resen, biznis in odrasel, kot pa je bil naiven lucky charm). Morda celo izvem, če sem številko tri prerisala v številko dve.

When the lasagna content in my blood gets low, I get mean.

2012-01-02T20:10:00.001+01:00

Po garfieldovsko smo končali s starim ... Pa tudi začeli z novim (letom).

Na faširano meso smo naložili zelenjavo, zmes v dveh štukih s streho iz sira zapekli v pečici na 200 (- to ugibam. Pri izdelavi nisem pomagala niti z ribanjem sira. V prvi osebi množine pišem, ker sem dihala čisto isti lazanjast zrak kot kuharji, potem pa še danes praskala zasušene ostanke z mini steklenih pekačev), nato pa jo še mastno pojedli. Tako kot smo mastno pojedli predjed tortilja čipskov pomakajoč v pikantno (pa potem še v belo smetanasto, da nam je pogasilo jezike) salso.

Dva Tisoč Enajst je bil gurmanski. Cilja "Poskusi in obožuj tatarski biftek" mi ni uspelo izpolniti, sem se pa poleti navadila na paradajz, ki ni več tako nezemeljski kot je bil včasih. Bučke so bile na meniju skoraj vsak dan - pa prej nikoli niso bile, kuhan korenček je postal prepotreben v vsaki župi, še z gobami sem se skozi dolg proces nezaupanja delno spoprijateljila.

Poplaknili smo z nekaj alkohola in pijano odtacali iz stanovanja, da bi še pred ničlami in huronskim pokanjem v nebo prišli do prijateljev. Jaz in Jazin najljubši fant sva pod vplivom mojega sitnega mehurja, prehitrega metabolizma in laktozne intolerance zaostala, pod vplivom druge moje posebne reči, ki so jo fasali moji živci že pred leti, pa sva se poslužila biciklja. Uf, veselo je bilo tole z viharji v laseh in s cingljajočim prstom na zvoncu! Z ljudmi nažokane uličice so se mi odpirale kot morje pri Mojzesu, do žurkastega stanovanja na drugem koncu Ljubljane pa sva prišla ravno pravi čas.

Dva Tisoč Enajst je bil pony kolesarski. Deda Mraz nama je po pošti prinesel še sobno kolo. Ja, ja, saj vem - tako se zgodi pri vsaki familiji: en mesec entuziastično gonjenje pedal, potem gre pa sobno kolo najprej v klet, čez čas pa na podstreho k orbitreku, kjer čaka, da se na bolhi najde en nov zamegljeno zagrižen uporabnik. No pa kaj. Jaz pač moram nekako (varno) vzdrževat kondicijo in za moje stanje je kolo najprimernejše - tako pravijo. O realni aktivnosti poročam.

Potem je bila tu polnoč. Odštevanje s tipčkom na radiu, tuljenje, odpiranje šampanjca, pokanje, norija. Pa lupčkanja in objemanja polno (in nevemkako smo vsi dobili roza štempelj v obliki ustnic na ksiht :P ). Nič novega, ampak spet je bilo ful toplo pri duši, ker smo se že tretje leto zapored manično izljubljali skoraj isti ljudje. Po streznitvi je postalo ozračje dolgočasno, gremo drugam. Na plac, ki ni moj najljubši, so pa bili tam še tisti drugi pravi ljudje, pri katerih sploh pomisliš ne, da se ne bi šel še tja podružit.

Dva Tisoč Enajst je bil družaben. Življenje brez vseh teh cvetk bi bilo totalno dolgočasno. Balkončkanja s cheap vinom v fensi kozarcih, festivaljenja z norim tempom, tudi potovanja in pohajanja po tujih neznanih mestih z GPS-om v roki, ki tolikokrat pokaže fakiča, ko sploh ne toliko zaman prehodiš kilometre ,,, Naj se nadaljujejo! Buldožerčku sem se ob polnočnem stiskanju zaobljubila, da bom v Dva Tisoč Dvanajst manj zoprnasta. Njegov obraz je izrazil nejevero.

Po nekaj urah so prsti na nogi rekli, da jih ne zebe več, ker so zmrznjeni. Vzeli smo taksi, ki je imel namesto trojne, le dvojno tarifo. Šli spat in ko je domov priropotal drug del družbe, se je moje sebstvo s široko zenico ponovno prebudilo in v kuhinji začvekalo za nadaljnje tri ure. Ne samo do sončnega vzhoda na prvega januarja v Ljubljani, ampak še naprej - do ekstremno sončnega dopoldneva brez meglic in z modrim nebom!

Dva Tisoč Enajst pozimi je bil meglen. Depresiven. In upam, da si januarja povrnem kondicijo in izgubim peskasto otopel občutek v tacah.

"Once again, my life has been saved by the miracle of lasagna." bom ziher rekla, ko bo Dva Tisoč Dvanajstega konec.

Štručke z olivami, letnik 2011 (tudi za telebane)

2011-12-28T12:51:00.001+01:00

1. Olive transformiraš v razmesarjena olivna trupelca - razčetveriš jih ali pa razšesteriš, ker cele v mini štručkah ne bi izgledale preveč privlačno.

2. Olive postaviš v pečico za par minut, da izgubijo ta odvečen sok, ker si moral kupit ta vložene - ker ti ne rastejo na vrtu, ki ga nimaš. V stari pečici, ki že s težavo greje, olive pustiš tudi pol ure na 220 stopinj.

3. Celo kocko kvasa pretlačiš v ravno prav tople vode z žličko cukra. Postaviš na radiator, da ti kvasovke že v tej fazi ne začnejo kašljat, in počakamo, da se fajn speni. Že tko ... Kremasto mora bit vse. A vidiš na sliki?

4. Tale kvasec vržeš na goro belega prahu. V kilo moke dodaš še par žličk soli (recimo štiri) pa še tri žličke cukra (ker ena je že v kvasu, če se spomniš). Zaliješ s šestimi deciji mlačne vode in enim decijem olja. Ah, in ne pozabiš na olive! Ker se cmarijo v pečici, jih namreč lahko zelo hitro izbrišeš iz svojega recepta.

5. Tako pacaš in gneteš, da se tvoje vijola cote spremenijo v belo mokaste cote. Enako velja za trenirko in copate.

6. Še gneteš in gneteš (pazi, da si privoščiš dovolj veliko posodo! ena kila moke ni tolk malo), tvoj maček lahko pridno čepi šele na najbolj oddaljenem stolu - na tistem, kjer imaš tudi svoj osebni receptnik ... Pa mobi.

7. Pregneteno testo zdaj postaviš na radiator - prižgan radiator. Pokriješ ga s servetom, zavzdihneš "oh, my bebe" in čakaš. Recmo pol urce, da dvakratno, trikratno naraste. Ga odkriješ, še enkrat zavzdihneš "oh, my bebe" in ga neusmiljeno pregneteš.

8. Za deset minut ga postaviš nazaj na radiator. Pokriješ. Tole na fotki je odkrito le za fotografske namene.

9. Ta cajt nasesekljaš posušen rožmarin. V bistvu naj ga naseseklja kar pekovski škrat. Po originalnem receptu, ki sem ga staknila v neki reviji pred kratkim, je žajbelj tista začimba, ki pride na vrh kruha. Tega sem v celoti zignorirala, naribala sem še sir in iz tapervera vzela par rezin pršuta in ogrske salamce.

10. Ker drugo vzhajanje traja le deset minut, je testo že nared, da ga raztrgam v mini štručke. Ti lahko oblikuješ pletenice, smreke, srčke, če hočeš. Lahko tudi cel hlebec ali ta veliko štruco.

11. Oblikovane kruhke prepacaš z olivnim oljem in potreseš s tistim, kar ti paše. Tole tukaj spodaj je sirova izdaja. Eno izdajo sem potresla z rožmarinom, eno pa oblekla v ogrsko salamco in pršut.

12. Pečeš 30 do 35 minut, piše v tistem receptu, v moji najeti pečici se stvar peče eno do dve uri. Kruhke moram vmes enkrat še obrniti, ker so od spodaj grelniki sploh švoh.

13. Bobni in glasen Traram! naznanijo tole ...

Zažgala sem copate. Takoj, ko sem dobila nove.

2011-12-26T14:39:00.000+01:00

Portugalska Božička - seveda brez cofaste rdeče kape, ker je tam zanjo pretoplo - mi je prinesla copatkasto lastnino, ki sem si jo sama priskrbela tiste srečne dni, ko so moje nožice utrujeno, a zagriženo stopicljale po Porto uličicah.

Sicer pol številke premajhen naravni kožuh nekega belega bitja (cincam med beco in zajklo) bo pomagal pri odpravi:

bolečega grla,
vnetih sečnih cevčic,
spotikanja čez lastne podplate, kot so to včasih hudobno počele stare copate (strah sem nekoč opisala v Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.),
fenomena "Slon v drugem nadstropju stanovanjskega bloka", kot si najbrž moje korakanje od balkona do spalnih prostorov interpretira spodnji sosed.

Vsekakor vsakič, ko si jih nataknem na stopalca, zapredem. Malo zapizdim, ko se mi staknejo s pete, ampak nič hudega - mehkoba še zmeraj ostane med prsti in vijolice so že par let do mene ena zelo manipulativna sorta cvetlic. Tako ven iz mene hitro izbezajo (?, popravi me, če hočeš) neke nežne in šibke vzdihljaje.

Šalčji praznik v gamašah

2011-12-25T23:00:00.000+01:00

Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)?

Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske na blazinicah mojih prstov, ki so se v kožo včeraj vpraskale kot posledica štorastega pomivanja triceratops skodelice - v bistvu zelo elegantno sem odtrgala ročaj in s tem izbrisala otroštvo bratu mojega najljubšega fanta ... orrr sth like that). Zraven v mini, da dol padeš kjut in za umret, flaško zlijem med, zvarim moj (moj! Ker po meni se potem meri večina populacije.) najljubši čaj s filtri, v vrečkico zapakiram kupček sladkorčkov v kockah in od čupačups firme izterjam eno liziko. Ne zgrešim. Veselje je na nivoju "Rad imam darila." in "Darila so okej."

Katero darilo potem izžrebam jaz od enega drugega cofastega rdečega kapca?

Šalco. In še eno šalco. Za kakav in za čaj. Pa še eno šalco nižje variante za piškote ali čokolino in še eno šalco nižje variante za čips ali bombone. Vse izdelano izpod rok prav tega drugega cofastega rdečega kapca! Anja Slapničar zadane. Veselje je na nivoju "Obožujem darila!" in "Darila so super!"

Prijetno, toplo in zelo fluffy je bilo tole petkovo popoldne. Pa potem vsi dnevi vnaprej. Mislim, da sem ponotranjila izmišljen božični smisel, ki ni nič religioznega, je pa veliko družinskega, družabnega in bližnjih čohajočega. S telečjo rulado, če hočeš. In z usb set darilom. Pa s šalcami, kašljajočim padcem v dvanajsturni spanec, a letos brez Grincha. Mobitel je bil na "Številka trenutno ni dosegljiva" predvsem zato, ker mi je crknila baterija in ne, ker bi se želela izogniti ponavljajočim verzom o sreči in letečih jelenih, čeprav jih potem, ko sem mobi mašinco končno prižgala, niti ni bilo veliko. V torek pa pečem kruh z olivami in rožmarinom.

Dopišem ... Malo gneva.

2011-12-22T23:27:00.001+01:00

... Da sem tisti moj sladičji podvig z orehi in gresom danes ponesrečila. Vsaj zdi se mi, ker je vse ful zbito skupaj. Takrat še nisem imela super multipraktika, pardon - paličnega mešalca. Paličnega mešalnika. Mikserja, fakof. Vsi hvalijo, ampak jim ne verjamem.

... Da sem ruknila tisti ena od tri izpit. Saj sem vedela, ampak se je bedno zazret v petkico med prijavami, ki se niti v elektronski indeks ne bo napisala. Moj briljantni načrt, ko še te zadnje kapljice naredim v prvem roku, se mi je posmehnil.

... Da sem tudi zadnjič pošteno zajebala krompirjeve cmoke, ker so bili surovi - tudi če so priplavali na površje v vreli vodi.Štirje so zdaj v zamrzovalniku. Ne vem, kaj naj naredim z njimi, predebeli so.

... Da me boli grlo. Zdaj mi pušča še nos.

Romantika po svoje in z novo zverino v kuhinjski omari

2011-12-22T22:40:00.000+01:00

Harmonija tipkovničnih tap-tap-tap ritmov in nenadoma ...

Ona: A lahko še tvojo ruladico pojem?

On: Ne.

Tap-tap po tipkovnici se neprekinjeno nadaljuje, čez pol urce ...

Spet ona: Dragi, a mi naštimaš neki za jest? [ker sem boga in ker delam in ker sem okupirana s povštri, ki se bodo zrušili, če bom vstala s stola.]

Pa on: Lahko mojo ruladico poješ. [ker se mi ne ljubi prižigat toasterja in pedenat sendviča s kumarcami iz še zaprtega lonca]

Tele dni sem cela uvela rošca, skoraj podobna tistemu kaktusu, za katerega je bilo celo Ta puščavska klima Tega stanovanja in Te sobe presuha in je podlegel po nekajmesečnem životarjenju. Dan na nevrološki je potolažil moje bivanje, čeprav niso pogruntali nič, potem pa je le grlo povedalo s svojo bolečino-pekočino, da samo z imunskim sistemom ne štima. Pa z mehurjem, valjda. Vseeno sem se šla podružit ob kuhano vino, naslednji dan tudi ob mehiško kosilo, konstantnemu rajanju pod pisanimi lučkami v kuhinji pa bahanju z največjo in najlepšo in najbogatejšo okrašeno smreko v predsobi (tu je edina in si lahko nadene katerikoli naj-naziv, ane) se pa sploh ni za izognit.

Postala sem rejnica popolnoma čilega paličnega mešalnika. Ta pravega na elektriko. In še boljšega, ker ni plastičen, ampak kovinski. Za palačinke, da ne bom mase več mlatila z vilico in za beljak, da bo zares stepen v trdo agregatno stanje. Pa za razne župe, da se jim bo lahko reklo spasirane in kremne. Hurej, skoraj bolj sem ga vesela kot pa novih dormeo spominskih in pozabljivih povštrov! Tega drugega imam pod glavo sama - danes zjutraj sem že pozabila hopnit na jutranjo vadbo joge, čeprav dvomim, da bi v tem stanju lahko sproducirala kaj pozitivno energičnega v mojem organizmu. Jest pomaranče, jest limone, pit čaj, krast cimru med in nič na Metelkovo, tud v Cirkus jutri ne, čeprav sem firbčna, kako zelo cirkuško je zares tam? Nič pravit.

Listy do M.

2011-12-17T18:01:00.000+01:00

Midva hodiva v kino na Men in Black, Transformerje in Iron Mane. Pa na Harryja, Trona, celo animirance, če ti obstajajo nesinhronizirani, hodiva na Inception, Sherlocka, kakšne aliene, na filme, ki dišijo po spektaklu, a nikoli na romantiko. Romantiko izpustiva. Imela ~~sva~~ sem poskus Seksa v mestu, se skozi cel film pošteno ugrezala v stol in ob koncu, ko sva odhajala iz dvorane, rekla nič. Romantiko šparam za svoje forever alone nedeljske popoldneve, za morebitne večere z mojimi babami (Hej! Tega ni bilo že dolgo!!) in tudi moj spekter neumnih serij štejem v del romantičnih momentov, ki mi jih pred uč mečejo mediji.

V torek pa sva dobila povabilo na premiero Okornove, kopiram z letaka, zelo romantične komedije Pisma Sv. Nikolaju. Ki se je izkazala za zelo hecno, res zelo romantično in zelo luštno poljsko kreacijo, ki bi lahko konkurirala celotnemu kolektivu svetovnih božičnih filmov. Celo Spremljevalec ga je zelo pozitivno doživel in tudi gospod Mehur ni sitnaril, čeprav sem že na začetku filma začutila, da bom morala najbrž vsaj enkrat pred sabo namontirat buldožerja za čez noge sokinotečnikov in izbrat primerno strategijo, s katero se v svojih prvič obutih gleženj objemajočih čeveljcih z visoko polno peto ne bom zrušila čez kinostopnice. Ali kjerkoli na poti do toalete (to bi morala še poiskat, ker pred vstopom v dvorano nisem preverila njenih koordinat).

Tale božični muvi zdaj priporočam vsakomur, tudi staršema sem ga danes, vsem tudi razlagam o stand up štoriji, ki smo jo od zvezde iz Tu pa tam poslušali pred predvajanjem. Ob izhodu je vsak dobil ogromno bunko s 16 čupačups lizikami, pogostitev v Kolosejevem barčku je bila pa tudi ... Zelo posebna izkušnja. Vseeno sva potem še zavila na en McMeni, ko je že prišla trola, kjer sem svojo zoprnijo kljub lepemu večeru dokončno razvila ... In naslednji dan ugotovila, da je ta le plod hitro bližajočega se izpita, za katerega mi je ponovno, ou nou!, zmanjkalo časa. Oprosti najljubši moj fant, da si bil potem še cel teden nenamerno tarča, na katerega sem želela teleportirat vso svojo negativno energijo!

Osebna dolžniška kriza

2011-12-16T16:25:00.000+01:00

Tri kosila (enega dolgujem po principu "kosilo za kosilo", drugega, ker so me nafutrali z müsli tablico in napojili s čajem, tretjega pa za današnjo pomoč pri reševanju jinx the cat pred pomanjkanjem peska v njeni wc-gajbici). Oziroma štiri kosila, ker mi je bil obljubljen tudi en multipraktik, saj je posvojeni šel s pravima staršema v novo stanovanje.
Pa ena konzerva ta temnega fižola, ker je bil v stiski ukraden z napačne police in pristal v najinem woku,
vreča piškotov, s katerimi se imam namen zahvalit za en prevoz,
delež še neodplačanega darila, vrednega tega, da bo tja do aprila še visel nad mano,
samo še en evro minusa imam na bančnem računu in ...
uhuhu pufa pri mojem najljubšem fantu. Za darilne flaše enega zakon vina, za posledice skakljanja po Ikei, za stroške stanovanja, za eno najemnino pa še kaj. Za meso, če bo kdaj prišlo do najinega zmrzovalnika in za par bonov, ker sem za tri dni postala odvisna od dostava-pic ...

Upam, da ni še kaj. Do prvega priliva evričev, katerih vonjave bodo v mojem nosu ždele le imaginarno, saj jih bo potrebno nemudoma prenakazati, je še dolga. Razmišljam o improviziranem brez-pravega-ključa šraufanju v ključavnico moje hranilniške pikapolonice (no, pravkar sem se za to dejanje in preštevanje vsebine prešerno odločila), glede nadaljnjega hranjenja s testeninami, ki se je do zdaj izkazalo za sploh ne tako švoh, če ne bi včeraj zvečer butasto pozabila ugasniti štedilnika, ko sem šla od doma, pa ostajam neomajna - spremeni se v makaron, če hočeš! You poor-some (sebi govorim, op.i.). Še vedno grem pa lahko po mačji pesek in zraven kupim še olje.

Ne me kregat, ker jamram nad svojo zadolženostjo. To je trenutno najbolj "in" in aktualna tema - tudi pri meni je kot posledico navrglo še politično krizo, saj so spopadi v mojem osebnem zboru brutalno krvavi, ko zaidem pred polico s sladkarijami ... Ki me tako ali tako potem še malo porinejo naprej v rdečo cifro. "Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo!"

--- --- ---

Za nevedneže: op.i. = opomba izgubljene

Da gajba kakijev ne bi šla v nič ...

2011-12-08T16:38:00.001+01:00

... Sem danes pojedla svoj prvi kaki. Glede všečnosti sem še vedno v dvomih, bom pa njihovo sluzasto notranjost redno cuzala, sicer bodo na balkonu eksplodirali od vse svoje medenosti. V neki skrajnosti in pod vplivom moje fobije pred sadjem s pretečenim rokom (in splesnele slanine na primer tudi!) pa jih bom lahko celo transformirala v kaki slaščico, ha?

Tak lep dan, ko je na osmega decembra celo v Ljubljani sonce že ob osmih zjutraj (še prej mogoče, če bi se pred budilko skobacala iz postelje), bi bilo treba posebej zacahnat. Žal ne s sprehodom, ker me trenutek inspiracije ni pognal na plano, tudi ne s sončno kavo, ki je kava na soncu ali pa ne na soncu, če ga skozi okno lahko lepo vidiš, ker potencialna kandidatka ni imela časa zanjo, pa tudi ne z morskim čofotanjem, ker je vseeno samo december (doh), čeprav sva dobila povabilo za nekaj dni slanega oddiha naslednji teden. Ga bom pa zacahnala s to objavo in z na novo odkrito staro silhueto s precej neestetskim šopom las, ki je zdaj končno našla svoj prostor v vesolju.

Na koncu me je dan brez meglenk celo pahnil v depresivno stanje, ker iz trgovine nisem prinesla puranjih filejev, pač pa peruti, ker sem mačji pesek nezavedno potresala po vsaki stopnici posebej in ker je sonce za goro izginilo že okrog štirih. Na podlagi teh treh pack so se kot pošast iz omare pojavila eksistencialna vprašanja o tem, kako še moram profesorju telovadbe, ki ga še v življenju nisem videla, prinesti že par let staro opravičilo nevrozdravnice in kako moram drugemu profesorju opisat dogodek, ko sem se lani pozabila prijaviti na seminar ... Preden diplomiram. Ali preden sploh začnem s pisanjem diplome. Ali preden si sploh izberem temo diplome. Ali preden sploh do konca obkljukam vse izpite. A sem kdaj omenila mojo obsedenost z zaprtimi vrati omare preden zaspim? No, zapiranje vrat omare v sobi, kjer ponoči lovim zmaje in jezdim oblake, je vedno zadnje dejanje predspalnega rituala. Da pošasti iz omare ne bi preveč bockale v moje sanje, zdaj to vem.

Samo še trije so, come on!

2011-12-07T13:13:00.001+01:00

Spet v fazi učne agonije, spet so priprave na učenje daljše od samega učenja, spet je učni štart pojedel več energije kot bi je bilo potrebno, če bi se samo lopnila na stol in pred sabo položila tiste pomembne papirje.

Začelo se je v soboto, ko sem o bližajočem se datumu že paranoično razmišljala. Potem sem se prijavila na izpit, da sem zadevo doumela kot nekaj realnega in ne več fantazijskega. V nedeljo sem na fejzbuku objavila komad, pod vplivom katerega sem naredila maturo, čeprav je bila objava bolj zaradi zamujenega koncerta večer pred tem. V ponedeljek sem se filozofom zaobljubila, da začnem z glodanjem učnega materiala. Ker ponedeljek je čas za začetke! Brihta bi lahko vedela, da ta ponedeljkasta ideja še vedno ostaja le mit. V torek sem po telefonu bolj samo sebe prepričevala, da bo tokratno popoldne pa res neizprosno za trening sivih možgancev ... Ko sem pa podlegla utrujenosti in misli na to, da me čaka delovni večer, si namontirala svečke na ne več tako novo ikea mizico ...

In svečke nikoli niso bile prisotne v moji praksi sproščanja, niti nisem verjela, da bi bili plamenčki sposobni česa takega - dokler zadnjič nisva pritovorila kile navadnih in pol kile dišečih, nabavila še šest čarobnih posodic zanje in začela furat svečkasto romantiko ... Ki se je izkazala za popolnoma okej.

... in zraven na pirovski podstavek položila še šalco zelišč. Si potem še s psihadeličnim vzorcem deke pokrila stopalo, nezavedno v objem privabila kosmato žival, še del neumne serije sem si pogledala in malomarno zadrnjohala.

Danes sem si šla kup elektronskih črk pretopit na papir. Ker se za kar vsak predmet ne da učit z miniinčnih zaslonov (in to je zdaj krivo, da sem toliko časa potrebovala!). Ampak zdaj razmišljam, a bi za kosilo bolje izpadla pica s klobaso, ali pečen krompirček s puranom v najbrž_paradajzkovi omaki ...

El Gato con Botas! ali kako bom december preživela na makaronih

2011-12-02T12:01:00.001+01:00

Ta veseli december zame ne bo imel kuhanega vina ob Lublanci, veselih kosilc po mehiških, tajskih in italijanskih restavracijah, božičnih cimetovih piškotov ali novoletnih golažev, pogač in oh, decembrskih nakupov darilc, o katerih sicer vsako leto sanjam, a na koncu pogruntam, da je moj tošelj prešvoh, da bi lahko nosila Božičkovo brado, ali pa so ideje prejalove, da bi na glavi imela pogreznjeno dedek Mrazovo sivo kučmo ...

Ta veseli december pa me bo vseeno spremljal s prečudovitim spominom na zadnjih deset dni novembra, ko sem pohajala po soncu, tudi v kratkih rokavih, ko sem z absintom v roki skakala po Gaudijevi klopci, dan prej pa po neznanih gričkih z ogromnimi kaktusi in s papigami v krošnjah palm. Ko smo capljali med živahnimi stojnicami La Boquerie ob La Rambli in iskali hrano - od tipične domače španske, gigantskih rib, mošnjičkov nenavadnih začimb do mednarodnih Subwayev, ki jih, helou, pri nas ni. Sleepy Beds Hostel je bil pravljičen, po lokalih pa cene podobne našim. Sagrada Familia je še vedno v objemu žerjavov in ne vem, če se je kaj spremenilo od mojega zadnjega obiska šest let nazaj. Šest let? Katalonija je še drugič potrdila mnenje o prijetnem, lahkotnem in brezskrbnem vzdušju.

Potem smo poleteli proti najbolj očarljivemu mestecu s seznama obiskanih mest moje potovalne zgodovine. Žuranje je doseglo vrhunec, aguardenteji, kalašniki in črnorusniki so odpeli svoje, dan je postal noč in noč je postala dan, prehojenih deset korakov več mimo vrat stanovanja, v katerem smo si pripravili luštno spalno gnezdo, je pomenilo moro. Šli smo do oceana, šli smo na francezinjo, na obupno hudega pšanca in konec novembra dvakrat imeli piknik na terasi s pečenimi šniclji, klobasicami, pečenim krompirčkom in zelenjavo. Špansko zaprtje prebavil je nadomestilo porugalsko pospešeno prebavljanje vsega.

S šopingom sem malo pretiravala. Če sem v Barceloni na tržnici nabavila le dve rutki iz mojih rutkastih fantazij, sem v Portu kupila čevlje, za katere sem že pred nakupom vedela, da jih ne bom nosila. Pa bom probala in vseeno vzela kot izziv to visoko, a stabilno peto - zdaj, v decembru. Zaljubila sem se v mehke copate, ki jih dobim šele s koncem decembra, ko kolegica, pri kateri smo poleg piknikov in okupacije jogijev, gledali tudi Kavbojce in aliene, zamenja številko 37 za 38 in se za praznike vrne domov. Kupila sem še modro oblekico v Leftiesu, ker je bilo tam nujno potrebno nabaviti nekaj, in gamaše in clutch torbico v sivi barvi. Po topli vodi z okusom v Casa de Chá, sem v kufer pripeljala še nekaj čajev, da bo december vsaj malo winter honey obarvan, če bom že na makaronih cel mesec, in zbirko modelčkov za tipične portugalske sladice, katerih ime gugl ne najde. Pato de nata se jim reče, če napišem na hitrco.

Nazaj v Barcelono, v bližino Camp Nou-a, ker se je obetala fucbal tekma. Ki smo jo zignorirali, saj nam bankomat ni več želel izpljuniti normalnih evrov. Yellow Nest Hostel je bil okej, čeprav s sobami po dvanajst postelj in tečnimi sospalci, ki očitno ne štekajo koncepta hostla z večposteljnimi sobami. Čisto zadnji dan je bil v celoti namenjen Daliju - najprej z vlakom do Figueresa v Dali Theatre-Museum, potem pa na bus in čez gričevnat prelaz do morja v Portlligat, kjer si je zrihtal sanjsko bajto, polno drobnih kičarij, ki v celoti predstavljajo neverjetno domačnost in red. Še zadnjič (in prvič?!) letos namočim prst v morje in ugotovim, da je toplejša kot poleti bohinjska. Finale pet pred enajsto je bil spet ob La Rambli, tradicionalno v KFC-ju, čeprav na betonskih ograjah v družbi nadležnih klošarjev, ki so nas pregnali na še zadnji metro.

Do zadnjega nas je spremljal El Gato con Botasss, še slikali smo se z njim, in dobro je, da sem šla na trip kar v starih obšlesanih in razcapanih supergah. Postojanke Aeroporto di Venezia Marco Polo - Barcelona Airport El Prat - Sleepy Beds Hostel - Airport Oporto Francisco Sa Carneiro - El Prat - Yellow Nest Hostel - Figueres - Portlligat - El Prat - Marco Polo so se izkazale kot eno zelo intenzivno vandranje po svetu in mimogrede - Benetk si še vedno nisem ogledala, videla jih nisem niti iz zraka! Vsi leti so bili ob zelo nočnih in nečloveških urah, zato sem danes spala do desetih (kar v prevodu pomeni pravi luksuz).

Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.

2011-11-16T19:23:00.001+01:00

Pa je teden navdihovanja nad tem Krasnim novim svetom mimo. Zdaj bo čas za resnejše zadeve - za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija ali pa za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali vame z vsake strani učnega materiala.

Ali pa za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija IN za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali (po mačje in kot da imaš občutek, da bodo vate izpljunili svoj sapnik s požiralnikom vred, op.izg.) vame z vsake strani učnega materiala? Ker sem vseeno raje čakala in pričakala kjut ikea mizico v beli barvi, ki bo pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash študijsko sobo (moje latentne vsebine imajo sicer v beležki, da bo mizica v bistvu pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash družabni prostor za druženje ob novih kozarcih za vino). Ne gre drugače.

Ampak pohod proti sončnim žarkom?! Za deset dni bom odložila plašč, čeprav mi tale vklop meglenk vsak dan znova ne povzroča posebnih težav ali kakšnih razpoloženjskih negativizmov, nesigurnosti ali depresij. Pa za deset dni bom zanemarila že malo obšlesane škornje, za katere (zaenkrat precej pasivno) iščem družbo, debele žabe, hude rute in ostale zimske elemente, zaradi katerih Novembra ne vidim kot hladnega in brezdušnega. Precej udoben je. In sproščen in topel. S filmskim poljubom preden dec na koline gre.

Kakorkoli, jutri me ob kuhanju nedeljske južne za enega (forever alone goveji šnicelj v naravni omakci s pirejem iz dveh malih krompirjev) čaka prvi del pakiranja, ki bo zares zajelo le ta nujne potrebščine kot so trojne gate, trojne štumfe, ena majčka z dolgimi pa ena s kratkimi rokavi. Drugi del pakiranja bo v ponedeljek, ko bom vse žavbice morala stisnit v manj kot stomililitrske flaškice, da me na letališču ne bodo začopatili kot occupy wtc gangsta mafijozota ... Mja, kot da sem tako samodestruktivna, ha? Nisem - pa čeprav me rajzefiber še ni dregnil.

Ukvarjam se z jogo. Enkrat na teden.

2011-11-12T14:48:00.001+01:00

Kar obsedela sem tam na klopci mini gozdiča velikega parka, ki meji na hrib neskončnih gozdov. Oh, zavzdihnem, da bi se take rutine držala vsak dan! Vse bi šlo na bolje - fizična kondicija, nevrtoglavo opazovanje dreves, bistrejši možganci in pomirjena umetna razdražljivost. Pa spočito oko. Košta me nič, profit je pozitiven, a tega ne vpeljem pa ne vpeljem med vsakodnevna to do opravila kot so:

Get up, survive, go back to bed.
Požlampaj pol litra limonade, pol litra čaja in pol litra vode pa še kaj, ker je liter pa pol premalo.
Popij šalco kave z dvema žlicama rjavega cukra in s pljuskom laktoznega mleka za jutranje razvajanje (samo če boš naslednji dve uri doma).
Umij si zobe, prečekiraj forum, potegni dol torrent epizode za tisti dan.
Skuhaj kosilo, lahko nadgradiš tudi svoj Receptnik, ker je kul za tvojo kuhinjsko samozavest.
Spucaj mačji sralno-scalni peskovnik.
Odšihtaj in si zabeleži par novih evrov v obračun.
Čohaj se s svojim najljubšim fantom.

Podoben primer v uvodu opisanemu problemu sprehajalnih (ne)navad so opravila spodaj ...

Uči in nauči se nekaj. Ne čakaj na mizico iz ikee, ne čakaj na čokolado, ne čakaj na maj.
Priročnik Joga, združitev telesa, uma in duha naj ne bo podstavek za vroče napitke.
Nažavbaj se z žavbo, ki naj bi preprečila modre fleke na stegnih in trebuhu. V učinke le-te sicer ne verjameš, a kako boš vedela za ziher, če tega ne izvajaš pridno vsak dan?

Pametnjakoviči pravijo, da je magičnih 21 dni tistih, ki ponavljajoče aktivnosti, v katera se prisiliš vsak dan (ob približno istem času pomaga), spremeni v samoumevne dejavnosti, ki jih imamo za pomembne za naše preživetje. Za začetek naj se vsaj sprehod spremeni v avtomatizem, pliz. Še dvajsetkrat!

V svetlo sivih žabah iz osnovne šole po nova očalna stekelca.

2011-11-11T12:02:00.001+01:00

Osupljivo je! Neopisljivo! Čeprav mi najbrž ni treba do te točke, ko bom videčim opisovala, kako je dobro videti. Tako lepo je gledati v ostre razločne oblike, v robove, ki ločujejo telesa in v listje na tleh, ki ni le gmota listja na tleh, ampak so dejansko list zraven lista, vseeno gmota, ampak s popolnoma ločenimi entitemi. Vidim! Vidim napis na tabli za pokopališče, vidim, kaj piše na hiši, ki predstavlja šolo, čeprav se mimo le-te vozim že celo življenje. Zdaj ugajam profilu potrošnika in takoj ob vstopu v Lidl vame butne napis Akcija!, tole objavo pa pišem s pokončnim hrbtom in z glavo 30 centimetrov stran od ekrana. Brez matranja.

Vid še vedno ni stoprocenten. Lahko pa grem do točke, ko bom videčim opisovala, kako je slabo videti. Bedno. V trgovini moram vsako stvar posebej vzeti v roke in prebrati, a gre za piškote, a za napolitanke. Napisi so megleni in kot da bi gledal skozi gips v svet. Obrazov ne vidiš razločno, samo predstavljaš si lahko, da ima oseba kriv nos ali mozolj na bradi. Prodajalki v pekarni zakvakaš, da žal ne vidiš, a imajo koruzni ali polnozrnati kruh, ko te nedefinirano sprašuje "A tega, a tega?" in ko te potem druga sprašuje "A toliko?" pri kosu slanine, se ti o nevidljivosti ne ljubi razlagat in na blef rečeš "Toliko, ja," čeprav ob prihodu domov pogruntaš, da je slanine odločno premalo. Največji hudič so mestni avtobusi, ki bežijo pred tabo takoj, ko pri vseh ugotoviš katere številke imajo na čelu in kateri je tisti pravi, ki bi te moral pospraviti v svoje žrelo.

Seveda ni tako hudo kot se sliši. Potrebna so le prilagajanja in malenkosti so tiste, zaradi katerih si občasno jezen. To, da v procesu šolanja nikoli nisem videla na tablo in da sem se ob gledanju filmov na mini šolskih ekranih vedno dolgočasila, ker tudi iz prve vrste nisem videla dovolj dobro in da sem vedno prepisovala iz zvezkov sošolcev, ki so dobro videli na prosojnice, me nikoli ni kaj preveč spravljalo v obup. Tudi moji ljudje so se navadili, da bom na pohodu po mestu le prazno strmela mimo njih, če ne bodo skočili pred moj nos in me dregnili v rebra s kričanjem svojega imena.

Zdaj bodo te težave vsaj delno izpuhtele. Ker vidim! Vidim Krasni novi svet. Revolucionarno!

Z enim klikom zrušim tudi harmonijo!

2011-11-09T19:19:00.000+01:00

Resno: če želiš najeti rušilca česarkoli, ne potrebuješ dinamita pa buldožerjev. Potrebuješ mene.
Vse lahko zrušim že s samo enim klikom, pa če gre za pravkar na novo naložen in spedenan računalniški sistem, za harmonijo, ki se je pred tem pridno izgrajevala iz dneva v dan, ali pa za habitat glivic, ki v pravem sožitju furajo svojo civilizacijo v predelih mednožja. Nebotičniki in stare dinozavrske stavbe, oblečene v bršljan, oh!, in Burj al Arab, so še najmanjši izziv za moje storitve.

Samo en hakeljc pri naročilu obstaja: kar se da zakamuflirati moraš pravi namen.

Če želiš porušiti bajto sosedu, mi povej, da bi bilo potrebno pospraviti le pasjo uto. Če želiš zrušiti windowse bivšemu tipu, mi povej, da bi bilo potrebno le odstraniti Microsoft Office iz sistema. Če želiš zlobni šefici zadati takšno ali drugačno glivično okužbo, mi povej, da bi ji bilo potrebno le pljuniti v šalco s kavo.

Mojster za nenamerno povzročanje škode sem.

zmešnjavca

2011-11-06T09:52:00.000+01:00

To, da sem tik pred blagajno moje najbližje in najbolj redno obiskane trgovine (ki me vedno znova rešuje pred piemesovsko potrebo po konzumiranju xxl vreč junk futra) razbila flašo vina, ki mi je po vrhu tega, da sem z njim zasmradila celoten tisti špajzelj in dolgo vrsto za mano naredila še daljšo, sploh niso zaračunali,

in to, da sem naslednji dan v drugem malo bolj oddaljenem merkatorju do računa prišla z goro nepomembnih sestavin v najljubši vrečki iz blaga brez bančne kartice, kar me je pahnilo v to, da sem morala skočit domov pa spet nazaj, ampak predvsem zato, ker jim nisem želela pustit te najljubše vrečke iz blaga in soka rdeče pomaranče (ta je ne zaradi mene že pristal na kupu za embalažo?!*) ob predpostavki, da so lpp linije bile zapisane pod sobotni urnik**,

je bil vrhunec zmešanih dejanj v tem tednu Osebe (gugl translejt: izgubljene v vesolju), ki bo morala nujno vpeljat preverjanje, če glava še stoji na peclju trupa, če bo želela nekoč v grob odnesti tudi lobanjo.

Verjetno je bil kriv vikend romantičnih potnih kapljic v savnah osupljivega wellness centra.

Ali pa rojstnodnevno praznovanje/nažiranje na mrtvih dan (mjaumjau :*), ko bi sicer morali jesti čevape in hamburgerje na Žalah.

Ali pa zadovoljstvo, da sem se končno oskrbela z mesečno urbano in študentskimi boni za novo študijsko leto (in zdaj čoham boga po jajcih?).

Ali pa sem na splošno vzela ta satelitski padec nazaj na Zemljo (sateliti so zdaj ful aktualni) premalo zares pa me ta druga sila tepe po glavi, da bom dojela, da življenje niso mehurčki. V atmosferi je veliko več bomb in zlobnih mini metkov.

Sem bila pa na jogi zelo pohvaljena, kar dokazuje tisto najbolj pozitivno posledico dvotedenskega aktivnega oddiha, ki se mu pravi riheb. Tudi ikea je bila uspešno prehopsana, končno imava temne zavese za ponoči in ogromne lonce za shranjevanje makaronov in riža in kosmičev. Še mizica za pet evrov nama manjka pa kozarci za vino tudi ne bi bili švoh. Pa da ne pozabim, da sem si prvič v življenju sama zapičila iglico v trebuh! Za konec se vseeno sprašujem: A bi bil ta teden lahko malo bolj prizemljen, resen in ... Novembrski? Rdeči desetinčnik, bodi popravljen.

---

DROBNI TISK:

*resnično postanem zver, ko si skiciram en zajtrk za naslednji dan, a zjutraj obupano spoznam, da je cel sok popit s strani nelastnikov soka, ki se jim ni zdelo potrebno niti vprašati za srk, kaj šele za cel liter

**je enako "vozim na 20 minut in če me zamudiš, imej vsaj snack, da bo hitreje minilo"

Adejno. Masaža ob osmih zjutraj?!

2011-10-17T20:00:00.000+02:00

Debate o vremenu niso več tiste debate, s katerimi prebiješ led v procesu spoznavanja z novimi ljudmi. To so zdaj debate o brezposelnosti, zaposljivosti, propadanju firm, da se je dandanes težko redno upokojiti in da je prihodnost mladih pod velikim vprašanjem. Vsi se strinjamo - kot pri soncu in čudovitosti oktobra.

Vseeno pa moj bodoči poklic postaja vse perspektivnejši in je menda trenutno na lestvici bolj iskanih v državi. Če ni to brutalnost!

Uvod z novimi kopalkami zelo majhnega modrca in dvema paroma superg

2011-10-16T20:46:00.000+02:00

Znanstveno sem se lotila problema. Če bi kaj bolj pridno sodelovala pri urah metodologije in če bi se že lotila pisanja diplome (to bi me prisililo v podrobnejši potunk v pravila) pa če bi imela ob sebi zeleno knjigco, ki jo moram naštudirat do januarja, bi stvar opredelila bolj metodološko in brihtno, tako pa bom opis svoje raziskave podala bolj ... Plehko in nestrokovno. Po domače. Po šalabajzersko.

Raziskovalno vprašanje: Ali se bo mehurčkanje preteklih let v čem razlikovalo od letošnjega mehurčkanja?

Raziskovalna hipoteza: Mehurčkanje preteklih let se v ničemer ne razlikuje od letošnjega mehurčkanja,

Najprej je bilo potrebno preučiti historični vidik ("historični" zato, da bi se vsaj kaj zajebano slišalo v tej objavi!). Podatkov za prvo leto mehurčkanja, ki se je zgodilo v juniju leta 2007, nisem našla. Leta 2008 sem prešaltala na oktober, ki me je z jesenskimi odtenki v tej grapi osvojil za vsa leta naprej.

Leta 2008 še nisem bila moderna. Pravzaprav sem bila dolgočasna, če sem v mobi beležko tipkala ... Mehurčkaste zapise? Mehurčkaste zapise. Opisujem tudi šok ob prihodu domov - ki je predvsem razumljiv, če niti internetnega kabla nisem imela vštekanega v rit..

Grem in greva.
Mehurčkasti Zapisi
Here Comes Gravity

Naslednje leto, leto 2009 kaže zavihek na desni strani bloga, je bilo že malo bolj živahno Mala rdeča komp mašinca je bila že ob meni, prav tako megabajti epizod raznih serij in oči niso počivale. Odštevala sem dneve, kar je precej patetično ... A se najverjetneje do danes s tem delom migajočega oddiha ni kaj dosti spremenilo.

Grem nafilat Health
Še 13 dni
Še 10 dni
Še 7 dni
Še 3 dni
Še 0 dni ali "hani-ajmhoum"

Lani sem kričala. Potem sem bila še potrebna, še prej pa ekstremno utesnjena v rutino groznih (hmf?) stvari kot so miganje, prehranjevanje in spanje.

Izginotje letos ne pride v poštev

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim
Mantra: "Nazaj v zverinjak!"
Make love or have sex?

Kako bo letos? Namesto sage Somrak, za katero mi prebavila ne dopuščajo več, da jo preberem do konca, se bom potrudila (niti ne potrudila, ker bi zadevo najraje pogoltnila na eks) s Pesmijo ledu in ognja - z drugim delom knjige (ki ga po malem berem že od avgusta), ker sem prvega absorbirala s serijo. Sicer pa zaenkrat, prvi dan mehurčkanja je, sem okej. Lansko trditev "Izginotje letos ne pride v poštev." bi še enkrat zapisala v glavo objave, a ne želim bit še v naslovih objav ponavljanka ... Če bom že v vsebini. Ali pa ne! Vem, kako kul bom potem, ko se vrnem. S čisto novo baterijo, ki ne bo fejk baterija, pripeljana s Kitajske, ampak bo originalna z garancijo. Sicer pa sem si zapovedala, da bom vse skupaj jemala kot res pozitivno izkušnjo in uživala v vsakodnevnem pedalkanju sobnega kolesa. In masažah tudi, no ...

Sadni jogurt brez okusa po sadju.

2011-10-14T11:11:00.000+02:00

Japčki v gajbi še naprej grozijo, da bodo zgnili, če jih ne porabim. Živcirajoče je in obupno se počutim, ko moram tu pa tam kakega zabrisati v smeti. Isto je z jogurti, jajci in kislo smetano. Ker pa je lupljenje in ribanje jabolk, še posebej črvivih, nekaj najbolj strašnega, kar se lahko pripeti nekomu, ki bi rad kaj spekel, sem mafine z jabolki in cimetom vseeno prestavila na danes. Včeraj sem se raje lotila sirovih štručk, na katere sem zbasala še slanino.

Ne vem točno, zakaj moram pripopat vsak krožnik, ki dobi vsebino s pomočjo mojih rok - mafini niti ne izgledajo jedljivo in prav zares niso bili tako dobri, saj sem ~~namerno~~ pozabila v maso puhniti ključno sestavino za kaj takega - se pa z vsako tako objavo počutim bliže ... Em, ne. Končam tukaj. Počutim se predvsem nadzaposleno za človeka, ki je več ali manj doma (preberi: kot da ne hodi na faks ali v službo, ampak le na lumparije po mestu). Kar je kul in me ne tunka v ID krizo ali kaj podobnega. Ne težim le na podlagi svojega orkanskega razmišljanja, ki so vrtinci in razbijanje šip na oknih, to bom, ko bom v fazi mehurčkanja. Mehurčkanje je pogubno za um, v končni fazi pa deluje tudi katarzično in ... Po pretiravanju z mehurčki spregledaš, a veš.

Ne veselim se, ker bom padla ven iz moje zadovoljne rutine, zdaj imava še novo nezakonsko posteljo, ki je pol metra višja od nadmorske višine prejšnje zakonske postelje, ki je vsako noč ostajala tričetrt nezasedena. Preluštno je.

Za suh in hladen luft

2011-10-10T22:28:00.000+02:00

Na četrtek sem sedela ob Lublanci in požgalo mi je ramena. V petek zjutraj je lastnik stanovanja klical, če bi bilo že potrebno prižgati centralno kurjavo. Pa še nismo odšraufali radiatorjev, a popoldne nas je zazeblo. Z mrzlimi podplati in tresočim hrbtom zdaj živim že nekaj dni, z dekco deliričnega vzorca sem se že sešila skupaj, a kljub temu si ne nataknem uggic (upoštevajoč tudi dejstvo, da jih nimam) in ne oblečem plašča. Mogoče mislim, da je neumno, hkrati sem pa danes po opravkih (peš) šofirala le v tanki bombažni jakni in supergah ... In že uhuhuh dolgo se nisem počutila tako poživljajoče lahkotno.

Namaste Bitchez.

2011-10-03T12:10:00.000+02:00

Zadnji teden septembra se je začel s pikom komarja v spodnji žnabelj, da mi je le-ta zatekel do AndželinaŽoli razsežnosti, potem sem pa zjutraj odpeljala moji punci na morje. S tem, da sem sedela na zadnjih sedežih, godrnjajoč nad slabo izbiro komadov, a vseeno ob večini nisem skopušila z mojim čarobnim glasom - z vsem grlom sem prepevala in vožnji po avtocesti dodala še več pozitivnega naboja (seveda bodo kaj takega vsi zanikali, kar v tem neoliberalističnem sistemu pričakuješ že pri medsosedskem tekmovanju najlepših tegelcev na oknih). Pojedla sem dva čokoladna mafina za zajtrk, da smo lahko brez kruljenja v mojem želodcu prehodile koprski Tuš, nato pa smo po poletni vročini le odracale proti kosilu, betonu in slanim valovom. Pa sladoledu - iz preventive sadnemu. Hrana, čvek in šoping.

Po izletu sem se do sobote preoblekla v zelene hlače. Ki sem jih nameravala po preobrazbi garaže-ropotarnice v garažo-kamor-gre-tudi-avto zabrisati zraven ostale krame, ki se je znašla na kupu za v komunalo, a sem si premislila. Hlače so okej še za vse naslednje prašne in morebitne malarske pohode naokrog in še vedno bom v njih lahko skočila v špar po pleskavice in kinderjajc za Jano. Enega sem ji dolžna. Čeprav mi dejstvo, da nisem v steno garaže zvrtala niti ene luknje, ona pa kakih petnajst - pa še z vsako se mi je prišla posebej pobahat, povzroča vrenje v globinah moje posesivne in egocentrične duše. Pod nebom, na katerem se je znašlo le kakšno letalo in ob travniku, na katerem so ležali razžagani kosi lesa, se je več kot prilegla zelena pločevinka. Kroksica in Starterska.

Kaj pa zdaj? Grem po novo dioptrijo in po novo knjigo v knjižnico brez rezervacije.

S polic pobiram še zadnje poletne kose.

2011-09-24T00:26:00.000+02:00

Spet po dolgem času sem stopila na vlak, tokrat vsa obilna od pravkar na hitrco zaužitega kebaba. Sem malo pred tem celo pot do železniške razmišljala, a bi raje en McPomfri, ki ga sanjam že cel teden, a raje kebab, kjer dobim več junka za manj keša. Ampak s tistim za McPultom mi ne bo treba klepetat o vremenu pa o tem, v kateri konec Slovenije se nameravam iztirit, s tistim za kebabPultom bom pa morala spregovorit teh par stavkov, ob katerih se bom spraševala, če me tipček sploh razume. Ker jaz ga ne. Vseeno me je nos potem odpeljal h kebabu pa še jufko sem dobila za 97 centov vreden študentski bon. Zraven pa še čokoladno rolado in kozarec merkatorjeve kole, ki sem ga vseeno z veseljem spila, ker je bil hladen.

Po računalniškem kolapsu (in potem še mojem babjepsihičnem) sem po mojem končno spravila v red namizje, pomembno poimenovane mapice, programe, zaznamke (in sebe), le s certifikati še nisem ustvarila premirja. Sicer pa oktobra začnem z neko kul delovno terapijo, približno vem, kako rezervirat termin v toplicah, saj sem zmanipulirala starševko, da bo le preživela z mano vsaj en teden, na netu nameravam izbrskat, kdaj se začne prva ura joge v tem semestru (nek božjasten občutek imam, da se je ta prva ura joge začela že s septembrom, zato spletne strani sploh odpret ne upam) innn ... To so bolj ali manj vsi plani za moj oktober.

(tukaj se nadaljuje prejšnja trditev, ki sem jo sicer zaključila, a je nisem)
- poleg iskanja novega brloga, luknje, gnezda v divjini ali iskanja novih poznanih ~~sodivjakov~~ sodivježev (izraz sem ukradla pri prevajalcu g.r.r.martina), na katere bi se lahko računalo v primeru izgube ključa, predvsem pa bi se jih izrabilo za zbiranje kovancev v žakelj, ki ga lastnik tiste kvadrature vsakomesečno vzame iz naših tac. Čeprav le za en mesec naprej, me taka vizija pomirja, a z zavedanjem, kako lažnjivo me odvrača od tistih malo večjih planov, ki udarjajo v ozadju in ki bi zares potešili moj umetno (umetno!! Vse družbeno je umetno!) povzročen vzgib k normalnemu poteku neke kariere.

Samo pol ure sem se vozila in vseeno sem pogledala del neumne serije, se zraven smehljala ob debatah 17-letne mladine, kako da držijo boga za jajca, hodijo v ambasado, na elektroniko in ritem mladosti, v topa pa ne, ker tam da jih pa res ne spustijo noter, si pa ful želijo, ker so tam sami bogataši (huh), fino prebavila kebab in si ob pogledu na odsev v okenski šipi rekla, da sem lepa. Včasih jih pogrešam. Te vlakovne trenutke, ki jih imam rada zase.

Ene kamilce pa bo.

2011-09-21T09:57:00.003+02:00

Pa še petnajst poslanih esemesov, da si popredalčkaš misli.

In babji plan za ponedeljek.

Dokončno namontiranje življenjsko potrebnih programov v (še) brezdušni računalniški sistem, predvsem je tu pomemben µTorrent, ki pomaga pri doziranju neumnih serij v moj čudoviti um.

Pogled na z zadovoljstvom obsijano kepo dlake na postelji.

In trije sončni žarki skozi okno.

Palačinke za zajtrk!

... S temi ukrepi bi se moralo izločanje nevemkatere strupene snovi v meni zbalansirati, me pripraviti tudi do tega, da si našamponiram lasovje in da v nebo pogledam razčrnjeno. Tako bo dan lep.

Težko se bo navaditi na štumfe.

2011-09-19T14:34:00.001+02:00

Pa saj ne vem, če je tisto včerajšnje zlitje s kavčem res bilo posledica preveč s slanino posute pice, morda pomarančne torte, ki sem jo imela za zajtrk, ali pa je za vsem tičala ta grozovita sprememba vremena. Samo sprememba vremena je strašna. To, da je zdaj pogled skozi okno morbiden, da je ritual balkončkanja (to se usedeš na klopco, se nagneš čez ograjo, se zazreš v travo in kaj rečeš) zdaj obvezen z jopico in da moram v trgovino v kavbojkah, je čisto okej. Štumfi so tisti, ki jih sovražim, ker nogo z željo po svobodi zapirajo v bombažno tkanino, a tudi to gre skozi zatem, ko ti pritisk v glavi tako pade, da ne moreš ali nimaš volje drugega kot spat, gledat epizodo na epizodo neumne serije in čakat, kdaj bo slabost pripeljala do tiste stopnje, da se boš lahko zares olajšal in izbruhal ves gnev, ki ga trenutno gojiš do življenja. Gnev! Spet beseda, ki se vse prevečkrat znajde na jeziku.

Fant je včeraj rojstni dan imel - vse najboljše, fant - in zato je torta toliko na meniju, Jinx pa sploh ne šepa več, čeprav bo še tri tedne imela v taci žebelj, da ji skupaj drži kosti. Nimam pojma, kaj naj naredim z nekaterimi ljudmi in nimam pojma, kje bom spala naslednji mesec. Rezervirat bi si morala štirinajstdnevno mehurčkanje, osebnostno bi se morala spraviti v red, ker sem trenutno cela zmeda ... Pa ni nič od mene. Potrebujem en bolj definiran plan od tega, da moram februarja naredit še tri izpite, ker zdaj se mi niti v knjižnico ne ljubi vrnit knjige.

Glavno je nekaj: če sem začela poletje po irsko s koncertom Flogging Mollyjev, sem ga tudi zaključila po irsko - s petkovim koncertom skupine The Dubliners. Za razliko od divjanja v juniju, je bil tokratni koncert zasanjan, na momente malo bolj energičen, predvsem pa veliko bolj pisan različnih generacij (na primer babic pred odrom, ki so mladini svetovale, naj se raje usedejo, ker zelo nestabilno izgledajo) in skoraj tri ure je trajal. S prostorom za dihanje in manevrskim prostorom, če me je slučajno zaneslo. S štengo, da sem se usedla in z mojimi posebnimi gibi, za katere se mi dozdeva, da bi bili res lahko klasični irski, haha. Bradati starčki na odru so bili vredni (pa še bodo!) obiska.

Moj mačkon ne more biti balon

2011-09-13T00:24:00.001+02:00

Prisežem, da sem danes z dlanjo zavozila pljunek, ki se je nastavil na ograjo v bloku, ko sem za pot proti izhodu uporabila štenge in ne dvigala! Roko sem si obrisala v listje na zelenici pred blokom, ko sem se celo spomnila, da bi morala v torbici imeti papirnate robčke. Teh običajno nimam, ko jih potrebujem, a odkar se je sopara z ekstremno nizkim pritiskom in s posledičnim pojavom švicbrkov zavlekla v september, raje doma pozabim tošelj z dokumenti, da mi stric za fast food šalterjem ne želi predati hamburgerja na študentsko subvencijo. V tem drugem primeru je tako več šans, da se stric usmili razočaranih očesc, medtem ko robček sredi septembra človek težko dobi, če pri 30 stopinjah celzija ni nihče prehlajen.

Tudi Editors in The Wombats v soboto so povzročili prav mokro vzdušje in to brez gasilskega polivanja Techno Fanov in Racing Podgan s pivom. A ker je bila stvar v Križankah - in Križanke imajo na levi strani ogromno okno - so se kapljice sproti hitro spihale. Malo manjše okno je v našem stanovanju, kjer zrak kvazi rešuje ventilator in ne okno. Okno ima le okensko polico, na katero najin maček kljub prepovedi zelo rad zaide, še posebej zvečer, ko je Jinx lahko tudi balon. Vsaj tako mislijo njeni mačji možganci, njena sprednja tačka s kompliciranim zlomom pa potem vidi, da tako ni bilo brihtno misliti. Ne moreš biti balon, če mora pa potem tisti, ki daje hrano in puca wc, plačati malo čez 300 evrov za vet-operacijo. Fak!

Konec je z Lucky Charm obdobjem

2011-09-09T20:53:00.000+02:00

Ni pa še konec ponypotovanj s krili v zraku, ker sem našla prava za ponyveter, taka s podlogo, da v primeru, ko se perutkasto krilo dvigne do jošk, ne pokažem Ljubljani cele stegenske švoh mišice in barve svojih spodnjih hlačk. Seveda me vedno prehitevajo drugi kolesarji in ko postanem na rdečem kolesarskem pasu selfiš bič/egoist/sama in edina/velika rit, se večkrat zgodi, da skoraj butnem prehitevajočega, če ta ne zacinglja. Včasih mi kdo kaj pikrega pripomne, ampak se v njegovi hitrosti (ker ima vsako kolo večja kolesa od ponyja!) besede porazgubijo, tako se nimam kaj preveč za obremenjevat. Vzvratnega ogledala si ne mislim namontirat.

Vsaj tri trenutke v enega ujel: Matic Verbančič
Z: mamiya RB67
V: prvi polovici leta 2011
Ampak: tam med obrisi se razbere ponymodel na tivolskem mostičku!

Lucky Charm obdobja je bilo konec že 28. avgusta, ko moja knjigca z datumi ni več pustila obrniti lista. Fantu sem ukradla Moleskinovega najmanjšega. V katerega sem komaj stlačila podatke za vpis v absolventa, a vseeno bo moj dokler si ne nabavim svojega. Vpisat se mi je pa zdaj tudi uspelo, če sem le kuverto zabrisala v pravi nabiralnik na faksu.

Drugič v letošnjem poletju sem pojedla gobji obrok z užitkom. Če sem uspešno osvojila misijo Vzljubi paradajz, zdaj delam na Vzljubi gobe in gobe niso le marele in lisičke. Se pa guncljaje skozi Tivoli vedno vozim s posebnim ponynasmehom, zato upam, da mimoidoči ne vidijo nič bolje od mene, ker bi sicer na kolesu uzrli trčenega ponyfanatika, ki mora imeti sedež toliko spuščen, da s stopalci doseže asfalt. Tudi padem lahko, če je sila, a do zdaj se mi je vedno uspelo obdržati navpično.

Sovražim straniščne osveževalce zraka. A ni lepše odpreti okno? Ah in pozabila sem na razliko med septembrskimi porjavelimi nogami in majskim jogurtastim videzom!

TVOJ BLOG ZARAŠČA BRŠLJAN

2011-09-08T13:24:00.000+02:00

Takole me brcne v rit moja zvesta ~~spremljevalka~~ zasledovalka Jana.

Pa imam dobre izgovore - vse od tega, da sem že nekaj časa v grozljivo tesnobnem stanju, brez "komaj čakam" utrinkov, kar sicer ni depresivno, povzroča pa vseeno vsaj toliko gneva, da niti nimam želje po opisu misli, dejanske situacije in potencialnih rešitev, če bi te sploh obstajale. Ne maram, ko se pravljice v moji glavi končajo z velikim gobcem volka, ki babico požre in konec - brez naknadnega razparanja trebuha, iz katerega bi ženšče ven skočilo zdravo pa še bolj živo.

Potem se že tako črnim miselnim vrtincem brez prihodnosti pridruži še tisti ciklon, ki se vrti okrog minljivosti. Kako hitra je ta in kako zares je pomembno, da živiš vsak dan, kot bi bil tvoj zadnji (izključujoč tisto o brezpametnem zapravljanju denarja, ker je vseeno možno, da potem naslednji dan pač nimaš za burek) sploh ni zgoljufano. Strdki v krvi in avtomobili, ki po avtocesti vozijo v nasprotno smer, ne čakajo na to, da boš pokopal bojno sekiro s starim prijateljem in ne čakajo, da boš položil keramične ploščice v kopalnici. A še naprej bomo pozabljali na to.

Na koncu me reši delo. Delo na kubik. Da pozabim in se lahko znašam le še nad tem, da nimam časa, da bi se vrnila nazaj, da še komaj gledam v ne tako sevajoče piksle na zaslonu, da si želim le objemanja kovtra in sanjarjenja o nerealnih vsebinah, da zignoriram učenje za davno pozabljen izpit ter raje oblečem pisano živahno krilo brez žab skoraj v sredini septembra.

Škljocnil: Matic Verbančič
Z: Mamiya rb67
Na: Cerkniško jezero
Ampak kdaj?: april 2011

Tole je brezvezno. Zaradi takih objav bi bršljan lahko tudi že cvet pognal!

Hiša duhov

2011-08-29T20:20:00.002+02:00

Nov napredek moje eksistence v tej dimenziji: iz stanovanja duhov sem svojo rit - pa naj ji je bilo prav ali ne - morala presesti v hišo duhov, kjer sem krivuljo porabe električne energije tokrat poslala v višave staršem. Pa ne le zaradi celotedenskega večernega prižiga vseh luči v prostorih mojega gibanja. Tudi zaradi dobrot, ki sem jih za potrebe mojih goltalnih mašinc morala zapreti v kuhinjski krematorij, ha!

Iz lojalnosti do članov familije, ki so si zasluženo privoščili zadnje vodno-dopustniške užitke, sem v oskrbo vzela najbolj plašnega mačkona celega vesolja, ki se ob nevihtah skrije pod tepih, čez miren dan pa pod moj povšter. Pogumno sem se spoprijela z ostalimi you-know-who neplašnimi prebivalci te ogromne hiše in zdaj bom s ponosom priznala, da me niti en dan ni bilo panično strah, rože niso prišle preč, paradajz (pazi!) v spodnjem predalu hladilnika je pošel, pod vplivom miru sem uspela stipkat 17 strani seminarske naloge iz izrecno angleških virov (kar si zasluži več kot eno kopel z jordansko mrtvomorsko soljo) in pod vplivom prazne kuhinje uspela začarati mnogo surovega v užitno za prebavila.

Ob vsem tem mi je srečno ostalo še nekaj dolgih ur za prebiranje lepo razumljive skripte za jutrišnji izpit, pri čemer pa obljubljam, da je tole zadnja objava na temo raznih pošasti, ki ždijo le v mojem podstrešju. In na filmskih trakovih. In na papirju trdo vezanih knjig. In zmaji in bitje, ki ga sestavlja roj žužkov, in sluzasti surovi beljaki, ki se spreminjajo v žrelo brez dna, in mrliči, ki čakajo pod posteljo, da zaspiš, da oni lahko vstanejo, in ... Največji absurd je, da imam na omari nalepljeno okostnjakovo roko, ki se ponoči sveti. Nah, saj sem res neprištevna.

Ne glej kompozicije, glej barve!

2011-08-25T23:40:00.000+02:00

Ni mi več vseeno za uspeh v septembru. Si že praskam mozolje, ki jih ni, spanec je moj ljubki izhod in res dobro spim, živčke pa utapljam v ogromnih količinah hrane, ki je res okusna, čeprav izpod kuhalnice, ki jo štorasto vrti moja roka, da vse leti po celotni kuhalni plošči in še čez.

Po dneh, ko sem pozabila na vročino, na izpite pa na vse ostalo, kar me muči (mezinec na nogi je bil izjema), ko me je v veko pičil pajek ali komar ali nekaj pikajočega, da mi je oko tako zateklo, da sem škilila izpod veke, ko sem znova naredila približek skoku na glavo in ko se nisem bala gozdnih pošasti, ki so ponoči lomastile okrog drevesa, za katerim sem šla lulat (lažem - zelo me je bilo strah in nisem upala spati na zunanji strani našega improviziranega polšotora), me zdaj čaka še enkrat toliko dni, da padem nazaj v nek sistem učenja, da se poleg tega soočim z novimi baubavi, tokrat baubavi ogromne prazne bajte, zaslužim še nekaj denarja, ta pravi čas odpeljem kanto za smeti s ceste, v soboto pa zalijem rože. In vsak dan poberem časopis iz nabiralnika. Ups, za danes sem pozabila pobrati pošto (je enako nagrabiti kup reklamnega listja), zdaj ob tej uri pa res ne upam ven. Hej, sem pač debela reva. To vsi vemo. Ker je moja domišljija prerodovitna, namreč.

Bi pa tako zelo rada zakričala nekaj, ampak sem si obljubila, da bom tiho.

Ni po češko.

2011-08-20T17:50:00.000+02:00

Tokrat seminarske naloge, katere dokument z naslovom "čehička" na namizju ždi že dve leti (in v dveh letih se je nisem usmilila in napisala niti stavka več, kot bi si seminarska naloga želela), nisem začela z naslovnico, s stranjo za kazalo, s stranjo za uvod, s stranjo za zaključek in s stranjo za literaturo in vire, kot to naredim običajno in potem z zadovoljstvom naštejem strani, "Kako sem pridna, da jih je že pet!", ampak sem kar začela s pisanjem uvoda, sicer s kopipejstom slike, da je takoj zgledalo malo bolj bogato, a nadaljevala s pisanjem jedra, zdaj pa je po enem dnevu napisanih skoraj kvalitetnih šest strani. Razlog za odlašanje z začetkom pisanja, ob čemer si zdaj seveda vrtam s prstom v sence lobanje, ker kako je to možno, da sem s takim lahkotnim delom odlašala do sedaj, je potem viden v prevajanju. Saj ni problem, napisano je razumljivo, vseeno pa ne bom tega predložila pred profesorja brez treh pregledov angleških strokovnjakov, ki jih je sicer ob meni vse polno. Insekjur sem, pravim. Tako kot zdaj ne upam več zapreti vrat, če sem imela cel avgust do zdaj strah pred hojo s kozarcem v roki. Oblazinjena soba, so mi rekli, da je to tisto, kar zares potrebujem. In posoda, kozarci, krožniki plastičnega materiala, da se več ne razbije. No, kljub tema dvema postavkama, ki bi se jih morala držat, če mi je življenje sploh še drago, sem si vseeno zrihtala komplet čajnika, cukrnice in vedra za mleko iz češkega porcelana, ki ga je mama Štefka dobila ob poroki krepko več kot šestdeset let nazaj. Da bo prijetno, lično in čajniško v nekem novem stanovanju, bom pa seveda poročala, koliko časa bo ta porcelanasta harmonija trajala - upoštevajoč, da sem vzela komplet, ki je malo bolj konkreten, ne kot tisti, ki je bolj prisrčen in majhen in s tem bolj razbitljiv.

Vroče je za drugo polovico avgusta, zato grem jutri v še hladnejši habitat. S tem sem odpravila še zadnjo kapljico dvoma o tem, ali moja vest postaja nedisciplinirana, amoralna in breznačelna. Vseeno mi je postalo za uspeh v septembru, zdaj bom še malo uživala. Bom že, ane.

Pranje na 30, 40, 60 in 90 stopinj

2011-08-08T21:43:00.001+02:00

Več glasbe, več avtomobilskega pleha, več sonca, več čofotanja, več hrane in koruza!, več norčij in divjarij, več presenečenj in več druženja. Pa manj pričakovanj (oumajgad, kar Bijelo Dugme so se znašli na odru! No, vsaj kad so oni bili, aha.), manj izkušenj in manj želje po domov. Več je bilo še alkohola, več je bilo tudi črevesnih neravnovesij in čepenja v koruzi. Kihanja približno toliko, komarjevih pikov pa 30 več, kamagela je tako le še za nekaj komarjev, na bradi pa obliži ostajajo nepoškodovani, ker so se preveze menjale vsak dan. Za razliko od revnega rajajočega uvoda v to festivalsko poletje, je tole schengenovanje letos preseglo "samodasioddahnem" željo.

Festival je svoj dokončni festivalski duh dobil s seksom akumulatorjev tik pred odhodom, sicer pa smo Prljavo Kazalište in Niete prvi dan poslušali s parkirišča, drugi dan Kreslina, (Kad smo bili) Bijelo Dugme in Cover Lover pa izpred odra, ne na ramenih, na klopci, iz dixija, nikjer in povsod, na tleh, poleg elektro floora in zelo zamegljeno, kričeče, veselo, podpirajoče, divje. Dubioza Kolektiv smo spremljali tretji dan gor z grička, torej iz višin tja dol, v slamnati travi, kjer bi vsako bitje zaspalo v minutki - s slinasto kapljo, ki teče ven iz odprtih ust. In bilo potem zelo jezno, ko ga nekdo po koncu prebudi z žgečkanjem slamce pod nosom.

No, res, spali smo na travnatem parkirišču, a imeli hotel z daljšo vrsto zvezdic kot pa vsak tam notri, kjer je bilo prostora za šotore le še pred wc kabinami. Domača panceta, bliskey in šest napihljivih vintage blazin za en evro so ta geselca, po katerih si je treba zapomnit tale zapis.

Urgenca

2011-08-02T17:01:00.001+02:00

Ah, kurc. Bi ne bilo v mojem slogu, če ne bi takoj v prvem večeru ponovno polne džungle, gužvo izkoristila za prevoz do tovarne, kjer tudi v najbolj nočnih urah bitju z belo kartico, na kateri je narisan človek roza, človek zelene in človek modre barve, zašijejo novo srajčko, kapico in štumfek, če je le potrebno. Je teklo kot po fino strjenem ušesnem maslu ta naša hoja po hodnikih. Tako kot moj galantni padec, ki ga sicer nihče ni videl, so se pa potem videla tla, polna črepinj kozarca, ki je hotel vodo. Ena teh črepinj je štrlela iz moje brade in ker je obraz znan po superprekrvavljenosti, je kri tekla kot bi mi bila presekana aorta. Tako hitro in enostavno se je zgodilo, zdaj pa sem jezna nad svojim blesavim babjim štorom, ki spravlja moje ljudi v stanje tresočih rok, potem pa še naredi bel obliž čez pol face, pretiravam, da ni v štacuno po kislo smetano za it. Ne daj, da bi mi na tem mestu ostala še brazgotina, ker je dovolj tisto materino znamenje na desnem licu, iz katerega mi prekleto raste puh. Prost in nedoma vikend, ki sem si ga priskrbela tri ure pred nezgodo, ostaja prost in nedoma vikend. Do kosti je skorajda prišel ta špičasti kos guiness stekelca, povzročil pa moje prve tri ali štiri šive v življenju in kje se je zataknila babještorja lastnost, značaj pijanca, ki povzroči avtomobilski kreš, iz avtomobila pa stopi brez praske? Svoj goltalnik pitam po žlički in počasi, ker mleti s čeljustjo malo boli. Tudi smehljanje je naporno, zato bolj srepim v svet, kar pa ni težko, sem jezna, če se še spomniš. Se mi je vrtelo, je bolela glava, sicer je bilo vse okej, imam pa še en dober prispevek za blog, je rekla najbolj prisebna soudeleženka, ki mi je pomagala, da se vsaj preoblečem v nekaj spodobnejšega od aladinovih harem hlač, če sploh so aladinove, ko pa so bolj kratke in ne tako široko padajoče. Sem se nasmehnila pa se je tam med šivi malo zategnilo. Ah, cepivo proti tetanusu je že davno postalo nič v mojem sistemu in upam, da kozarec ni bil kako okužen. Fuj, zatresem se še ob tem, ko sem videla novo napako zaradi moje malomarnosti.

Stanovanje duhov

2011-07-29T14:58:00.000+02:00

Ta teden je v ospredje prihopsal moj zajčji karakter, ki ni tak, kakršen je karakter stanovanjskega kunca, ki se ne boji ničesar in ima zobe, ki odženejo vsakega plenilca. Zajčji karakter je tisti, ki sliši šume, ki so človeškemu ušesu neslišni. Zajčji karakter je tisti, ki kljub slabemu vidu vidi obrise, ki jih človeško oko ne zazna. Pogrunta tudi, da se je v kopalnici prižgala luč, čeprav jo je malo prej ugasnil. [Čeprav je v resnici šlo za drugo luč.[ Zajčji karakter verjame v duhove, ki so si v več kot sedmih desetletjih najverjetneje uredili prave rezidence po kotih velikanskih soban in moralo jim je postati že pošteno dolgčas bivanja v neznani dimenziji. In tako je s stanjem mojega sebstva ob večerih.

Čez dan zajčji karakter izgine, prevladuje nek suveren, nadut, samotarski, kuhat-znam, pravzaprav vse-znam (razen količinsko skuhat le za enega) karakter, ki bere domišljijsko knjigo, da ohrani domišljijsko ravnovesje med dnevom in nočjo, gre na sprehod, kjer se zaveda svoje sreče in uživa v vonju pokošene trave, ki cvrči pod sončnimi žarki, gleda Cougar Town, da uide zasledovalcem - zlobnim študijskim obveznostim, dela, če je potrebno, skrbi za red in živalske prebivalce stanovanja, da ne pomrejo od lakote, smrdljivega stranišča ali od pomanjkanja življenjsko pomembnega čohanja.

Igram se tako samostojno življenje, ki ne vključuje niti siceršnjega delilca postelje, ampak le goste, ki vsakodnevno zaidejo v stanovanje 6 na sirove palčke, ki so se mi ponesrečile, na milkine praline, ki mi jih je dan prej prinesel prvi gost, na korenček in paradižnik, ker je zelenjava kul in na pečen krompir s pečenimi bučkami s sirom. Pa na čvek. Če sem cel dan sama s sabo, moj jezik izkoristi vsako urico za kvalitetno oblikovanje besed.

Vsote mojega letnega poračuna elektrike bi bile lahko nepredstavljivo visoke, če bi živela sama. Tako vseeno izberem življenje v dvoje.

Receptnik in rad imel bi jabuko.

2011-07-24T23:42:00.000+02:00

Moje življenje je spet v skrajnosti. Tokrat v tisti nepretresljivi. Ko piškot s čokoladno filo glodam počasi, tega nikakor ne počnem zaradi jeze ali drugih negativnih nestrpnih občutij, ampak zaradi samega užitka, ki mi ga s piškotom sploh ne bi bilo potrebno potencirati. Verjetno je kriv ta za vse zlobni dež, ki me varuje pred negotovimi koraki, ki jih moram sicer vsakodnevno početi (tudi navidezno), in odtujuje od razvajenega hrepenenja po dalečstran-dopustu. Posteljo bi posiljevala cel dan, če mi ne bi človeška dolžnost narekovala kosila, raziskovanja po maminih receptih, ker zdaj pač postajam vešča v spopadih s štedilnikom in pečico, limanja kar enih slikic hrane v čisto mojo novo receptniško knjigo, kjer sem na naslovnici prečrtala besedo "rokovnik" in nad njo napisala "receptnik" in prepisovanja nekaterih preizkušenih napotkov za stvaritev sladko-biskvitnih in slano-hrustljavih konstrukcij.

Nora sem - tako bi rekla več kot leto nazaj o izgubljenem futureselfu, če bi imela čarobno kroglo, ki pokaže utrinek prihodnosti. Manjka mi le še ljubezen do rastlin, čvek z rožami in obvezno prekopavanje koreninic iz tegelca v tegelc. Potem pa res v celoti postanem človek, ki si ga ne predstavljam v tej dimenziji pod kodo Izgubljena. Ljubiteljica svoje mačke. Natz. Verjame v duhove. Šit, potem postanem duh! "Mrtva senca mladih dni, leto dela svoje," začne obstajati kot povsem primeren citat.

Čarobni napoj: rdeče vino v pecljastem kozarcu

2011-07-21T13:53:00.003+02:00

Kopiram s Facebooka, ker tam objava ni varna. Zato ker Facebook počasi, a očitno tone v ne več tako zanimivost (interesantnost!), pospaman je z vsiljujočimi komercialnimi nagradnimi igrami, akcijami in pogojnimi izsiljevanji ("če lajkaš, imaš možnost, da si izžreban" kracarije imam v mislih), ki nas ženejo v nešparanje, poleg tega razkazovanje vsakega ogrca na obrazu ni več tako zabavno in fotka ostaja brez tako pomembnih komentarjev.

Objava tukaj pa je varna. Zato ker moj blog se lahko le izgubi in če se izgubi, se lahko slej kot prej tudi najde. Sicer je izgubljeno stanje bolj nervirajoče od uničenja, saj umno bitje pušča v negotovosti, vseeno pa daje upanje, da stvar nekje še živi, utripa, trpi ali pa je le srečna, da je skrita.

Kopipejst, moj zapis in proizvod včerajšnje noči mi je namreč nadvšeč:

Vojska domačih njokov za ene par kosilc in za še manj prostora v zamrzovalniku.

Lastnik kotla, fotoaparata Canon PowerShot A490, kuhalnice in strgalca za krompir (= Chef of the kitchen): Darja

Skoraj enako brihten, skoraj enako spreten in skoraj enako priden škrat (= Assistant #1, samozavest šefa kuhinje): Jana

Čarobni napoj (= special cooking ingredient): Fensi kozarček ali dva refoška (ne za v testo)

Kuharski nasvet: Ne podcenjuj škratov, vseeno jim ne dovoli, da si lastijo zasluge.

Njoki so odlično uspeli in nikoli več ne grem kupit najcenejših mizica pogrni se v mercatorju za evro in pol ali sparovih za devetindevetdeset centičev. Takole doma je preveč enostavno (priznam, da sem si njoke predstavljala bolj zakomplicirane in ne le kot gmote pire krompirja, moke, jajca in soli), problem pa predstavlja le majhen zamrzovalnik.

Namesto na morje, čez cesto v park.

2011-07-17T21:42:00.000+02:00

V preteklem tednu ni bilo volje za nič drugega kot pa za ukvarjanje s tem, kako bi se prevroče stanovanje lahko transformiralo v hladno klimatizirano stanovanje brez klime, a z ventilatorjem, pri katerem lahko kar hitro pride do nesmiselne funkcije peštanja zraka, če nisi pameten. Jaz nisem.

Mi je pa uspelo - kljub potnim kapljam, ki sem jih nenehno zaustavljala s prtički - nekaj navdihujočega. Kot prvo iz liste receptov kuharske knjige, ki je v lastništvo mojih prstov, ki ne spremenijo le sestavin v hranljiv, ne še nujno čudovit obrok, pač pa tudi kuhinjo reinkarnirajo v bojišče zapacane posode, katere je vedno več kot bi je bilo potrebno, in organskih odpadkov, ki ležijo po pultu, po mizi, po tleh pa tudi po štedilniku, ker je pult tako majhen, sem povzročila relativno uspešno fokačo. Povem še na kratko brez konfuznih podredij: Kot prvo iz liste receptov nove kuhar'ce z debelimi platnicami sem spekla pici podobno zadevo in boljšo.

Potem se je shladilo, dež je vrnil asfaltu dušo, če jo ima, jaz pa sem na podstrešju spet dobila prostor za mehanizme skrbi. Grozljivo me tesnijo banalnosti - od tega, da ne morem v sicer ne tako ljube obmorske dežele, čeprav so tole moje zadnje ta prave počitnice, do tega, da ne mečkam nobenega papirja, ki bi moral biti dokončno zmečkan do jeseni. In teh papirjev ni malo. Ne sprostim se, še vedno ne!

Za široko spodaj in zgoraj pa ne zaradi gume v sredini.

2011-07-10T00:52:00.000+02:00

Ko je vroče za popizdit, takrat me boli glava, takrat so moja najljubša oblačilna kombinacija kamot kratke hlače in kamot zgornji kratkorokavčniški ali brezrokavčniški del. Pa čeprav je v nenapisanih pravilih moje modne tablice v buči izklesano, da mora zgornji ohlapni tekstil nujno pasti na oprijeti in nedihljivi spodnji kos, medtem ko mora spodnji široki del nujno sobivati z zgornjim oprijeto-joškastim delom. Zdaj veš, da sem čez to pravilo na tablici izklesala črto in sonce, da so črke dobile enačaj k nerazpoznavnosti. Ta svoboda spodaj in zgoraj je v tej vročini za popizdit čudovita, udobna je in celo lepa.

Pristanem na vrtni gugalnici, ki stoji na terasi s 34stopinjcelzičnim nabojem v senci in ima prostora za tri osebe, kjer poslušam štorije, pijane izpade in trezne zavesti, ob katerih se opomnim, kako četrtkovo ponočno teženje lahko dokončno postane malenkost, vseeno pa za v prihodnje lahko povzročim preklic dirjajočega stampeda brez pameti, ki po štartu težko ne povzroči kaosa.

Kos sirove štručke, ki jo zmeljem, da lažje dočakam večerjo z žara, ki verjetno ni povzročila teh bednih misli, med katerimi plavam zdaj. Da bi bile vsaj hladne! Tako pa so nafilane z eksplozivom, ki čaka, da se dotakne roba in naredi svoj famozni bum ... O katerem sem nekaj momljala odstavek bolj gor, da bi se moral malo manj dogajati. Okej, tiho bom, seveda sem samo sitna, ki bi zavrtela svet in čas tako, da vsega povročenega sranja do sedaj ne bi bilo toliko nagrmadenega. Ni čudno, da sem polna slabih lastnosti.

Ne lastim si ničesar, tudi pogrešam ne, samo uživat bi malo spet začela. Ali pa je prehod v brezdelje res eno tako krizno stanje, da bom jamrala in se ne prepustila brezskrbnemu momentu, čeprav je priložnost zaslužena in res primerna.

Naredila sem piščanca z njoki.

2011-07-07T00:28:00.000+02:00

Ga posula s sirom in gratinirala v električni krušni peči aka pečici. V originalnem planu kosila je bil sicer zapisan njok, več njokov, mizicapogrnise njoki, s koščki piščanca v smetanovi omaki. Ne rečem, da ni ratalo, rečem pa, da je pet koščkov piščanca na en njok skoraj mali piščančji overdouz.

Mhm, se strinjam s tem, da je tovrstno matranje (ali sproščanje švicljivih kapljic iz kožnih luknjic) za tak neželen rezultat veliko bolj zabavno od depresivnega ždenja za računalnikom, kjer ob valovih menstrualne labilnosti in obupanega dohajanja resničnosti, nabiram evrokovančke v mošnjiček za ponoven pobeg v deželo, kjer se ne razmišlja in ne mršči ... Kar pa bi bila spet odlična podlaga za naslednjo podopustniško otožnost in kot vsak drug začaran krog, tudi ta lepo nakazuje na moč thanatosa v meni, torej tistega frojdovega destruktivnega gona, katerega ime zadnje čase tako rada omenjam. Spet sem mazohistka.

Rutina, ki ti vsakodnevno pišem romane in opevam tvoje plus lastnosti, zdaj te še ne potrebujem! Sem bila premalo časa daleč stran, da bi te pogrešala. Oh, da bi protestirala še v virtualnem svetu.

Ne tako zelo blatno.

2011-07-06T12:33:00.001+02:00

Vseeno pa deževno kot se za Rock Otočec spodobi.

Fotoaparat - in seveda je bil moj - je bil ponovno izgubljen, a hkrati hitro najden in sicer tako logično, da je bil moji nejeveri in obupu potisnjen prst v rit. Poljub junaku, da je fotoaparat odnesel na štant z informacijami še pred nevihto!

Letošnje rajanje se za razliko od preteklih let ni stopnjevalo, pač pa je upadalo. Prvo noč smo premočeni pozabili, da bi nas moralo zebsti, Guano Apes in Elvis Jackson pa še neznana skupina s priredbami so odšpilali super uverturo. Drugo noč smo namesto 20-minutnega počitka ob devetih zvečer na turbomaksimusu zaslinjeno obležali do treh zjutraj, zamudili koncert Prepevajočega Zaklonišča, Zmelkow, Jinxov in presenečenje Rock Otočca. Ne vem, zakaj govorim v množini, to se je posrečilo le nama, ki sva po tretji uri trezno prispela do pijanega šotora, ga zapustila in se do zore na sprednjih zicih kliota posvetila šlukom viskija in džina. Tretjo noč, ki sem jo zaradi koncerta Subways fantov tako pričakovala, da bom ja izkričala svoj glas ob Rock'n'Roll Queen, sem pa že preživela pred svojim laptopom na svojem jogiju v svoji zajčji spalni srajčki. Pha! Bere se tako žalostno in tudi zdelo se mi je tako žalostno.

No, seveda je bilo fajn. Na VIP parkirplacu je zmeraj fajn. Pa vsi ljudje so tako zabavni, varnostniki pa ne toliko. Tale Rock Otočec ne bo ostal v spominu kot propad, bo ostal pa kot trije sproščeni zabavni dnevi z neizkoriščeno kapaciteto koncertnega rajanja. Prestari za kaj takega še ne moremo biti, zato gremo na rajanje tudi naslednje leto.

Tokrat pa četica pisanih skodelic.

2011-06-20T00:21:00.000+02:00

Najprej sem na mizo, kjer še ni bila postavljena porcija tradicionalnih kruhkov, dobila nadljubko škatlico z malenkost božično mašnico in z minimalistično notranjo vsebino. Ob kateri sem bila menda razočarana (pa nisem bila!) pa punci pravita, da se mi je izrisalo na obrazu (pa se mi ni!), saj bi bili tudi sami razočarani, če bi po dolgoletnem napovedovanju, da nekoč za rojstni dan dobita stol, v roke prejeli le obesek s prvo črko svojega imena, ki sem ga sama mnogo let po rojstvu sovražila. Dokler nisem malo zrasla. Še vedno trdim, da je škatlica sama po sebi tako čudovita in za pojest, da je bilo tisto na mojem obrazu očaranost in ne razočaranje. Tudi obesek je presežek.

Potem smo se nabajsale z dobrotami, ki so nam na mizo bile dane, navidezno potolažili sta me s tem (navidezno, ker potolažiti nista imeli nič), da me stol še vedno čaka, dobila pa naj bi ga šele doma. Tik pred vhodnimi vrati domače bajte sem raztrgala ovijalni papir - čeprav mi ga je vedno škoda - ogromnega paketa, dvignila pokrov in začela z odvijanjem sestavnih delov stola ... Ti so se izkazali za barvno paleto (čisto po naključju za enako kot lani) šestih pikastih skodelic. menda zato, ker v stanovanju v divjini nimam lastnih skodelic, ki bi bile ponotranjene v moje sebstvo. Čudovito in zajokala sem drugače kot že mnogokrat!

Vmes je plavala še bodoča skodelica za moje jogurt-kosmiči dopoldanske obroke ...

... Kot zadnji pa se je dvignil nekaj manj kot 30-centimetrski hranilnik piškotov. Do roba napolnjen s piškoti!

Seveda se spet hvalim neskončnemu Vesolju, a kateri pošastek se ne bi, če bi imel take prijatelje, ki poleg večne moralne podpore, tako potrebnega gossip čveka, tudi resnih življenjskih debat in brez obsojanja, vsako leto lepše presenetijo za dan, ki naj človeku ne bi smel pomeniti tako ogromno. Ampak zdaj vem, zakaj ta dan vseeno pomeni nekaj - ne zato, ker bi s svojim rojstvom svetu prinesla novo luč in ne, ker bi si želela škatel s pentljo, ki bi zadovoljevale moj materialni jaz, ampak zato, ker me ti dve babi s trudom naredita tako posebno, tako zaželjeno in pomembno. Vesolje, lahko počiš še enkrat, če se ti zdi, da pretiravam z glukozo.

V lice sem dobila batino.

2011-06-18T18:41:00.002+02:00

Potem pa še pritisk prešvicane majice. Fuj!

Pa ne zaradi morebitnega izzivanja, jezikanja ali kreganja. Ampak zaradi razposajenosti, poskočnosti in divjanja, ki ga je povzročil Flogging Molly band, irska punk-rock zasedba iz Los Angelesa, ki je že po defaultu zaradi keltskih ritmov sinonim za energično mahanje z glavo in opletanje z vsemi okončinami, ki jih človeški trup premore. Žarišče ljudi, ki ob melodijah in nažiganju izgubijo glavo in čutijo le udaren ropot in samoumevno premikajoče telo, je seveda tik pod odrom. Če se prerineš tja, že z namenom tvegaš, da prejmeš nežlehten komolec med rebra in padec med noge množice pa še par objemov s prešvicanimi nagci in tole batino v lice, ki si je prislužila cel naslov objave. Nisem bila jezna, le malo slabe volje sem bila, ta je pa že z naslednjim komadom izpuhtela. Ne moreš verjet, da taka glasba uspe tako pozitivno vplivati - tudi na to, da imaš takoj naslednji dan izpit, ki je grd trn v peti dodiplomskega študija, pozabiš. Izzveni bolečina, samo zaljubljen si še. Kinošiškarska dvorana je bila srečna, zabavna, komunikacijsko pa na zelo istem nivoju.

Flogging Molly dovolijo sproščen čvek tudi po koncu koncerta, delijo podpise, se sprehajajo po dvorani in se slikajo z ljudmi. Še taksi jim ukradeš pa se pritoževanje ne bo slišalo - mogoče zaradi tega, ker zapreš za sabo vrata ali pa zaradi noro naglas zašraufanega Nothing Else Matters komada.

Učno in gastronomsko napredujem!

2011-06-14T20:08:00.002+02:00

Takega čudodelstva knjižničnega ozračja pa nisem pričakovala. Logično mi je bilo, da potem, ko se z zapiski in knjigo transportiram ven iz tega za učenje nevzpodbudnega mehurčka, lahko konkretno uspem pri ugrizu v nikakor zabavno, neokusno, srhljivo nezanimivo in že samo po sebi odbijajoče učno gradivo, zaradi katerega sem se v preteklih več kot 365-ih dneh od izpita odjavila vsaj štirikrat (nov sistem visa, ki zdaj že nekaj časa dovoljuje odjavo en dan pred izpitom pri tem športu odjavljanja posebej pomaga). Vsekakor pa si nisem zamislila, da bom brez odhoda na stranišče, brez požirka vode, brez junk-hrustanja crunchy futra in le z nekaj tipkanji po mobilni mašinci za mizo in na stolu med ostalimi prešerno učljivimi faks-mutanti (mutanti so netipično pridni študenti) obstala dve uri in poglobljeno študirala bolj ali manj smiselna dejstva, ki sem se jih lotevala nekaj mesecev, zdaj pa mi za druženje z njimi ostajajo le še trije dnevi. Optimistično si lažem, kako bom do petka resnično brihtna v piflarski del uma!

Po glodanju vseeno nehranljivega materiala sem kljub supermočem knjižnične klime postala lačna. Že dan prej se je naredilo plan današnjega kosila. Pokuhan, tik pred rokom, pršut se je ekološko spremenil v pršutno jušno osnovo, zato se je danes z manjšo količino mleka zlil čez instant pire krompir (instant, ker se je mudilo). Instant pire krompirju se je dodalo še nekaj koščkov pečene šunke, kar je potem prijazno napolnilo praznino, ki so jo paradižniki krvavo doživeli med izrezovanjem sredice. Na vrhu se je sir čez list bazilike razlezel potem, ko je nekaj minut na tej rdeče-bež skulpturi ždel v pečici.

Hrana, ob kateri bi angelci preč prišli, ker nimajo ritk, ampak za človeka, ki je še vedno v fazi adaptacije paradižnika v prehranjevalno piramido, nikakor ni bilo smrtonostno. V bistvu je delovalo obratno, brbončice so žvrgolele ob vsakem paketku, ki ga je vilica poslala v ustno votlino, v kombinaciji s paradižnikovo omako, ki je nastala iz nesrečnih paradižnikovih sredic in nekaterih začimb, pa je prišlo do kulinaričnega orgazma in nadvitalnega počutja po tem za soparen pritisk narejenem obroku.

štiriindvajset

2011-06-13T14:19:00.002+02:00

Začela sem dan prej s samomorilskim napovedovanjem, kako bo moja nedelja šla med gozdne palčke, jurčke in marele, ki je bil posledica mnogih bitk v glavi, kjer je ena vojska zasedala teorijo brezveznosti rojstnega dne, druga vojska je poveličevala pomembnost le-tega, tretja, četrta in šestnajsta vojska pa so ti dve vojski želeli z enim možganskoceličnim kompromisom postaviti na trdno lobanjino kost, kjer bi uvideli nesmisel takega vojskovanja, ki prinese samo novo "Le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle" situacijo.

Solzni slap sem želela preprečiti z makeupom (aaand it didn't work), ob zavedanju svoje neumne drame pa sem se počutila slabše, kot pa da bi si kako drugače uničila ta dan. Scenarij sem želela razcefrati tako, da ne bi nikoli obstajal, ohranila sem samo še didaskalijo, ki pravi, da zaspim, se zjutraj zbudim in vsenajboljšnji poljub dobim. Potem bo nadaljevanje potekalo samo od sebe. In je! Najprej perutkasto na ponyju do fotoantičnih Križank gledat foto dinozavre, potem pa dobit ananasovo torto in košaro češenj v hladilnik, medtem ko sem "Bližje sonca in modrega neba" na Nebotičnik prvič odpeljala mamo, najljubši foter pa je na višini popil svoje drago malo pivo. Kljub ne tako oddaljenemu kosilu z dunajcem, ki sem si ga po dolgem času zaželela, sem dobila še harambaša čevap. Zvečer sem šla na pravi dejt, kjer sem takoj ob ugrezu v kinostol uspela prevrnit 3,2 evra metrske kokice in zacahnat romantičen večer v dvoje z vsaj enim štorastim incidentom - v mojem slogu.

Učila se nisem nič, čeprav to ni tako zelo prav. Scenarija za tak moj dan pa ne bi uspela spisat niti v Aličini čudežni deželi - bil je presežek, dobro, da sem še pred jutrom kliknila na "reset". Zdaj grem na izpit.

za en lonček gozdnih jagod

2011-06-05T23:07:00.000+02:00

Tole bereš hitro in mrmrajoče. Odebeljeni tisk zakričiš na glas in zraven po zlogih butaš s pestjo ob mizo.

V nekem trenutku večno hinavskega nedeljskega popoldneva - razložim kasneje - me spreleti žalost. Žalost, ki je značilna za poželjivo razpoloženje, ki ne bo kar kmalu dobilo tega, kar si želi. Štorasta žalost, za katero je razlog v meni in v moji butasti nesposobnosti organizirati neki dogodek - foršur. Zavistna žalost, ki ob prebiranju dogodivščin drugih šele začuti to pomanjkanje, na katerega bom, se tolažim, takoj pozabila jutri dopoldan, ko se bom podila za brezveznimi listi, s katerimi bom lahko dvignila zdravila in ko bom lovila proste minute, ki naj bi jih namenila učenju (minute morajo vključevati še primeren rok za psihično pripravo, nekaj pavz med brutalnim napadom možganov z informacijami in vsaj en telefonski pogovor, v katerem bom lahko vsaj približno izjamrala svojo dušo). Nedelja je prav zato tako dvolična, ker dovoli, da prespiš celotno dopoldne, popoldne ti omogoča, da prihodnost dneva uvidiš kot še zelo dolgo, z veliko priložnostmi za glodanje izpitnih drv iz študijske drvarnice, na koncu dneva te čakajo izjemno patetični izidi referenduma, ki te v družbi kolegice vzpodbudijo k resnemu premisleku o selitvi iz države, potem pa še slovenijaimatalent, zaradi katerega običajno ni nujno, da se prilepim pred telezijalo, ampak tokrat - do zadnjih premikov kazalcev dneva je namreč res še daleč - je to življenjskega pomena.

Zdaj se umiriš, odpreš okno, da v prostor spustiš svež nočni zrak. Sledeče prebereš kot prebereš konec pravljice za lahko noč. Ko prebereš do konca, zapreš bloggerjev zavihek in na to objavo ne pomisliš nikoli več.

Večer izzveni. Brez znanja, z očmi, ki bolijo od zrenja v nič, s trebuhom, polnim palačink in svežih gozdnih jagod, s priročnikom, ki korak za korakom vodi k spoznavanju joge za sprostitev, zdravje in dobro počutje, z minimalnim strahom zaradi podcenjevanja dveh izpitov tega tedna innn ... Mah, klinc. Srečna sem, zaljubljena sem, v pričakovanju dobrot jutrišnjega dne, saj je danes na meniju le še kontracepcijska tabletka, in želim si, da bi maček čim prej dobil frišen pesek za v svoj sračkalnik.

Tega dne mi ne bi bilo potrebno poškodovanega vreči v akvarij s piranhami.

Cvetka današnjega soparnega predvolilnega popoldneva je:

2011-06-04T20:54:00.003+02:00

MIMOIDOČI: Delati bi mogli, no. Bistvo vsega je, ker neče narod delat.

NOVINAR: Mislite, da oni delajo manj kot drugi?

MIMOIDOČI: Jah, verjetno, no.

(v prispevku oddaje 24 ur)

"Mimoidoči" je tisti, ki je šel mimo Parade ponosa, "oni" pa so geji. Gospod je ven uspel butnit nekaj precej neumnega, celo tako neumnega, da sem ob današnjem volilnem molku zares pozabila na vse neumne argumente pretekle antipropagande jutrišnjemu pokojninskemu zakonu ... Ki so me sicer zares jezili.

Vtisi izpod pajkovih kosmatih tac.

2011-05-30T14:06:00.006+02:00

Ne napihujem mojega strahu pred pajki in ostalo žužljivo golaznijo, ampak res postanem blazno histerična, ko se nenalašč vame zaleti muha, za katero vem, da me bo s samo prisotnostjo pičila. Ko pikapolonica leze po palcu, da bo odletela v nebo in mi prinesla zlato kolo, ji pri tem ne pomagam, saj jo od tega cilja z nenadnim metom v tla vsaj za meter oddaljim, in ko se mi keber zaplete v lase, ta ubogi slepi hrošč v najboljšem primeru postane le popeštano bivše bitje v travi. Vešče so svoja zgodba, teh se ne bojim, pač pa jih sovražim, so pa vsekakor ena bolj enostavno ulovljivih vrst - prižgan računalniški ekran namreč omogoča res hiter poboj malih krilatih sovražnikov.

Včeraj pa sem ... V roki držala ščurka. In stonogo. Dve kači - enega ball pythona in enega ameriškega goža. Pajka sem dobila še na obraz.

Ščurek je edini uspel sprožit pretresljivi "Dej ga dol z mene!" krik.

Stonoga ima več kot sto nog.

V bistvu tole deluje terapevtsko.

Nefotogeničnosti v tem stanju mi ni za zamerit, ja?

Ne vem točno, kaj se je zgodilo z mano - preden sem pajka dobila v roke, sem bila še prepričana, da ga bom v momentu panike avtomatsko spremenila v letečega pajka, da bo ptičji pajek postal pajčji ptič, vendar sem samo otrpnila. Ob besedah, naj sprostim vse mišice in globoko izdihnem, sem tako naredila. Pajek je začutil to novo razpoloženje, se še sam umiril in sva bila - oba mirna in v sožitju. Še zdaj ne morem verjet! Še danes moram večkrat pokukat na fotografije, da vidim, da nisem sanjala (kar je seveda spet eno novo odvračalo od učenja).

Kač se nisem nikoli bala, hkrati mi niso bile nič kaj posebnega, včeraj pa so me kar fascinirale. Z lepoto, hladom in občutljivostjo. Zdaj prodajam naše mačje dete, da moj najljubši fant uresniči željo, ki jo med svojimi cvetličnimi nasadi v glavi pase že od otroštva.

Mimogrede - strahu pred malimi hišnimi ali gozdnimi pajki nisem odpravila. Odpravila sem ga samo pred telimi plišastimi velikimi, za katere vem, da se ne morejo zbasati v nobeno luknjo mojega organizma, kjer bi potem razpredli svoje mreže, zaradi katerih bi se spremenila v pošastno mumijo.

Argumenti izpod čepinžnabljev izpadejo zares neverjetno?

2011-05-29T18:18:00.003+02:00

Teden je bil pravi. Imel je vse. Bil je dolg, obenem pa je mignil tako hitro kot mini mačkon postane catzilla, če ga želiš umiti in našamponirati.

Pretres z Urško Čepin v prvi polovici tedna je butnil med spletne glodalce in priznam - do konca sem se že strinjala, da je tak način promoviranja pokojninske reforme pravzaprav prebrisan. Lahko preveč prebrisan? Ali pa vseeno premalo, ker je vseeno ves "mlad nabor intelektualcev, ki tričetrt dneva preždi na treh dvojnih v-jih" po prvem ogledu ostal izbuljenih oči, se počutil telečje in zroče v nova vrata in ostal zmeden do prvih odgovorov zdaj še bolj sklincane vlade. Prebrisano, sem rekla, protiargumenti se zares slišijo in vidijo trapasto. Potem pa še Mladić v drugi polovici menda zrežirano pride ven iz neke vojvodinske bajte ... Ta me spet spomni na to, kako hitro narod postane švoh in kako še hitreje podleže pumpam svojih voditeljev, da lahko upravičeno izvajajo genocidno zločinske akte. Nah, nisem se uspela izognit medijskemu pompu, ki se mu sicer posvečam le v okviru svojega študentskega biznisa.

Bil je teden multiple skleroze, vsega hudega sluteč sem se usedla na stol pod žaromete savnastega učinka in v kamero povedala ta svoje. Ne toliko tistega, za kar so me prosili, sem pa skoraj prepozitivno predstavila položaj z "Eh, to pa ja ni nič takega." Pa saj ni! Dokler te pač ne špika čudaška utrujenost, dokler se pač pijano ne prizibaš z avtobusa, dokler se vsak drugi dan ne bojuješ z bulicami v podkožju zaradi preteklih pikov in dokler zaradi rdečkastih lis na stegnih ne želiš na kratkohlačniški sprehod po živalskem vrtu. Na tega greš, a v dolgih hlačah. V bistvu je pa lepo, da se takih minusov ob opisovanju bolezni ne spomnim, a ne? Kaže na to, kako super mi uspeva prilagajanje na normalno zemeljsko klimo. Med čvekanjem sem nekajkrat zablokirala, se nekajkrat zakvačkala, da sem se štorasto odkvačkala, nekajkrat sem butasto pripomnila cvetko, zdaj pa čakam na posnetek, da se nasmejim.

Zadnje predavanje, zadnja urica joge, sončni geeki so pa že od prejšnjega tedna pod drugo kontrolo. Zadnje predavanje v semestru, v letu in v času dodiplomskega študija. S to skupino andragoške druščine in v tisti učilnici, kjer smo v prvem letniku imeli tretje predavanje. Ob enih, vse se spomnim. Po predavanju nas je šla polovica letnika, torej vsi, ki smo ta četrtek sploh prišli do faksa, na sok - poklepetat, obujat spomine in s "Sploh ne morem verjet, da se zaključuje," na skrivaj točit solze. Naredili smo eno kofetkarsko fotko, popoldan pa ustanovili grupo na fejzbuku, da se bomo lažje dobivali za obletnice. Čisto slučajno pa sem dan pred tem pokasirala nadrealno dobro idejo za diplomo. Oh, da mi uspe realizacija!

Bezgov sirup ni šabesa.

2011-05-26T16:38:00.005+02:00

Tako kot je sirov štrudelj isto kot skutin štrudelj! Skuta je sir oziroma stranski produkt pri izdelavi sira. Da veš!

Sicer pa - zares čudovito je pohajati skozi kisik, ki je obarvan s sladkobno aromatičnimi molekulami bezgovih cvetov, ki dol pritiskajo z vso soparo tega vročega konca meseca, se po tistih štiridesetih štengah privleči do fejst razmajane pipe, si v totalno "in" aladdinovo flaško natočiti za centimeter bezgovega sirupa in ga zaliti s hladno živahno vodo, ki ne stoji po več tednov v plastenkah, na katerih je odtisnjen rok uporabe celo do daljnjega leta 2013.

"A si že poskusila šabeso?"

"Ja, ampak to ni šabesa, to je bezgov sirup! In res je dober ..."

"Vem, da to ni šabesa, ampak se bolj fajn sliši."

Oprostim. Samo, da veš, da je zgoščena sladka raztopina sirup in da je pijača z mehurčki, ki je ni za razredčiti z vodo, šabesa. Če tega ne veš, sem jezna ali pa nisem. Če me poskušaš prepričati v obratno, postanem potna pod frufrujem in razburjeno začnem kričat. Če ne odnehaš, ti začnem printat recepte s Kulinarike, ki kot nadverodostojen dokaz govorijo:

Bezgov sirup:

- 30 bezgovih cvetov, dišečih in ušečih. Uške sicer pomrejo do končne faze sirupiziranja, vseeno je fajn, da jih spucaš preden jih potunkaš v spodnje alineje ...

- 3 kile sladkorja,

- 3 limone,

- 3 litre vode,

- 3 citronske kisline, ki so sicer smrt za mehur, če kasneje pretiravaš s popivanjem, so pa nujnost, da se sirup ne pokvari.

Šabesa:
- 1 kila sladkorja,

- 2 limoni, zrezani na kolobarje,

- 10 litrov vode,

- 10 cvetov bezga,

- 2,5 dl vinskega kisa.

A vidiš, pri drugem receptu dodaš še vinski kis, vode je za uro dlje čakanja ob izviru, bezgova koncentracija pa trikrat nižja! Šabesa je bolj zanič kot bezgov sirup, šabesa zaradi mehurčkov sicer je bolj osvežujočega značaja, tako se mi zdi, ampak spet bo tukaj naš človeški mehur, ki bo pošteno jamral, če bo gazirane šabese preveč. Moje poslanstvo, da mogoče v prihodnje ignoriram šabesaste pripombe in umirjeno nadaljujem svoj tempo, je končano - haha, pisanje mi vedno da placebo učinek, da stvari stojijo bolj prav.

Paradajz še vedno spada med vesoljčkasto zelenjavo.

2011-05-20T23:56:00.004+02:00

Lulati na stranišču lokala, kjer nisem stranka, ampak le mimoidoča, ki jo je zaradi litra popite kokte mimogrede prijelo, je neprijetno. Ampak nujno. Danes je k sreči kelnar že zapiral, tako da mi ni bilo potrebno naročiti tiste vljudnostne zaharmoni, ki bi me zacahnala kot stranko lokala. Tako mi je odleglo (olajšanje na stranišču, ki ga je čistilka ob koncu dneva ravno nadišavila, namreč), kot da bi me pravkar na sodišču oprostili tožbe spolne zlorabe petinsedemdesetletnega čmrlja s kosmatimi zobmi.

V tem mesecu sem si uspela zastaviti dva cilja, ki nista sama sebi namen, ampak me zares ženeta k spremembam.

skorajizpolnjen Cilj številka 1:

Svojo modro žametno pižamo sem končno zamenjala za svetlo rumeno s čebelico, kajti smrčanje v kuhanju lastnega telesa in z mediteranskimi začimbami, če hočeš, bi bilo prenaporno. Telovadim! Komaj čakam naslednje jutro, da se s hrbtom uležem na asketsko trda tla in naredim nekaj vaj za trebušne mišice:

- eno rundo z dvigovanjem ravno iztegnjenih nog do 90 stopinjske psiho poze, ki je še nisem sposobna, bom pa kmalu,

- eno rundo z dvigovanjem pokrčenih nog in hkrati z dvigovanjem glave v "s kolenom U ĆELO" moodu,

- eno rundo izkrivljenih trebušnjakov in

- eno rundo zasukov raznoraznih. S pokrčenimi koleni v levo, z glavo v desno, izdih.

Ta cilj izpolnjujem že dva dni. Tri, če štejem sredino večerno jogijsko urico!

skorajizpolnjen Cilj številka 2:

Pozabila sem plačati 12,21 evra vredno položnico za čvekanje po telefonu (ne šparam, samo tako dobro ponudbo sem si pred leti izbrala, da so kar naenkrat vsi bili na 040). Spoznala sem, da prvi opomin še ne prinese denarne kazni! Začela sem si na silo med zobe tlačiti paradajz. Češnjev, nečešnjev, soljen, nesoljen, med bučkami, s feta sirom. Ker je zdrav, sem rekla. Ker svojo rdečo farbo štuli povsod in ker je edini, ki mu še priložnosti ne dam. Trudim se že skoraj mesec dni (od 1. maja - se dobro spomnim!), okus ostaja tuj, ostaja nezemeljski in nikakor zasvojljiv. Vesoljec paradajz.

Vprašanje, ki se zdaj pojavi je, kako se bo zgodba z doseganjem teh dveh požrtvovalnih ciljev razpletla. Cilja sta vsekakor požrtvovalna, saj sem proti svoji volji popustila pritiskom naraščajočih šlaufkov pod popkom in zgoraj naštetim paradajzastim ukazom. Bom postala boljši človek? Bom dobila trebušček, da vsaj malo dol padeš? Bodo moje oči postale take, da bodo iz njih žareli paradajzi? Poročam v naslednjih epizodah Vesoljne izgubljenosti.

Lucky Charm

2011-05-19T16:56:00.001+02:00

Karkoli že to pomeni. Izpitni plan je v moji lucky charm knjižici zapisan že nekaj dni, kar me vedno znova prerodi v totalno organizirano, brihtno in kot da so izpiti že narejeni. Oziroma nič me ne more odvrniti od tega. Ta lucky charm deluje kot nagačena zajčkova šapica, ki prinaša srečo in nič drugega. Deluje kot amulet, v katere ne verjamem, a zdaj ga imam. To pomeni lucky charm?

V torek se je začelo, počasi se bo nadaljevalo v jedrski bum junija, ko sem z urnika zbrisala celo svoj rojstni dan, da bodo prioritete ja izpolnjene. Z učenjem se ne nameravam ubit, desni osmici zgoraj bom pustila, da brezstresno zraste do konca, še prej pa bom dobro opravila na televizijskem ekranu. Banane trenutno obožujem, še vedno pa, če so ravno prav zelene. Uh, toliko kulinaričnih revolucij moram še popredalčkat ...

Lucky charm, kar trije v prvem tednu!

A pot navzgor ni bila lahka.

2011-05-15T14:49:00.000+02:00

Kot da je kdaj kaj drugače, vseeno sem si skicirala v glavi tako, da je vse k meni prišlo samo od sebe, pri čemer je poudarek na skicah.

Nisem več pod vplivom odlične socialno-varstvene prakse iz Drage, čeprav sem še vedno navdušena nad idejo in uspehom. Nisem več pod vplivom Škisovega divjanja, ki je razmejil pirčkanje na travci in pretepanje pred odrom, ko smo se vsi končno našli med maso ljudi in se prebijali skozi gužvo proti domu, potem smo vsi po vrsti spoznali, da nismo več za stvar. Smo bolj za pirčkanje na travci in za reševanje sveta.

Še vedno mi uspe graditi neresnične svetove, v katerih so torte, šampanjčki in cela sreča. Tako kruto in neprijazno je, ko hišici nekje vmes pozabim vstavit en cegu (opeko!) in se ta zruši v lastno klet. "Ljubim te," ti rečem¸. "Ljubim te," mi rečeš. Na balkonu ponoči, preden nebu začne puščati mehur. Misli pa ostajajo blodnjave in ne najdejo zadovoljstva, pod vodenim slapom se nakremžijo in v zmedenosti ne vejo niti, kam bi se pospravile.

V resnici je bilo tako, da sem se borila z vekami, nakar so me veke premagale in nisem več videla Večnega sonca brezmadežnega uma. "Podarim ti karto za rockotoško rajanje," mi rečeš. "Jaz pa tebi," ti rečem. Deževne kaplje prinesejo svežino in pomirijo s svojimi trki ob asfalt.

Ne beri.

2011-05-07T16:12:00.000+02:00

V bistvu je bil tisti dan, ko sem zaradi poznovečernega guljenja črk na tipkovnici (zraven spada še musaka ob 1.04 zjutraj) spala le trikrat po 60 minut, potem pa na faksu travmirala po pomoti predčasno eno uro, nakar me je zbudil sadni čaj ob udobnem klepetu, da sem zares lahko z zavestjo spremljala vse nadaljnje študijske postopke tistega dopoldneva, še najboljši. Sem prišla domov, nekdo me je zavil v črnobelo deko in me posadil na povštre in zasluženo brezslabovestno sem nadaljevala, kar sem brutalno zaključila ob desetdosedmih zjutraj. Celota tega tedna je sicer totalen FAIL.

Fail se torej vleče od sobote, ki je bila zadnji trenutek rezervirana za morskost, potem pa je to morje padlo v morje, ko sem po dobrem balkonskem pikniku preprečila vstop v lokal še ostalim petim dvonožnim prvakom, z alkoholnim jokom, ki ga običajno ne prakticiram, ker zelo dobro lahko bruham slano vodo tudi brez hlapov OH spojin, pa sem pospremila svojo ponočnjaško darjado. Izgubljenado. Iluzijado. Kar češ.

V takem istem tempu so me fail vibracije na skrivaj spremljale še naprej do današnje sobote, ko moram zaradi prejšnje sobote zmečkat štajerski vikend in obisk klaxon grupe pod brezplačnim nočnim svodom. Pa ju zabrisat v reciklažo in upat, da do naslednjič pride ven kaj podobnega. Življenje, jebi se.

Normalno sem danes na gorenjski konec pozabila vzeti popkovino z adapterjem za mobilno mašinco, ki je zaprla svoje oko takoj, ko sem se razpakirala v svoji na pol vijolični sobi. Utrujena sem od pretekle noči, od preteklih noči in utrujena od prihajajočih dni, ko me čaka še toliko samodisciplinskih ukrepov, potem pa še konkretnih posilstev, razkosanj in pokopov žrtev v polju živega blata. Prelitem z betonom. Naj tam ostanejo za vedno. Maj bo krvavo siten.

sredabeda

2011-04-27T21:42:00.002+02:00

Veliko lun je že izmenjalo svojo obliko od takrat, ko se je začelo sredino prekletstvo. Od novembra naprej, če se odločim površno izmeriti obdobje, od 24. novembra pa, če sem preračunljivo pikolovska. Prav res vsako sredo od takrat v zadnjih sekundah dneva napišem v naslov nove objave "sredabeda". A ne objavim. Ker me ob prestavitvi kurzorja v glavno okno zmanjka, doživim blackout, zatemni se in ne čutim ničesar več. Ali pa svoje prste poženem v drugem oknu, kar sicer potem prinese celo nekaj drobiža. Ni pomembno.

Pomembno je to, da danes ta zloglasna sredabeda ni tako bedna. Brez ponedeljkastega značaja je, lena je in lahko se spremenim v pižamo in se zlijem s kovtrom, povštrom in ostalimi rjuhalnimi prijatelji takrat, ko si moje zehajoče grlo to zamisli. Ta nebedna sredabeda me spremeni v Zelozobati Nasmeh, ko zaslišim najbolj čudovito tvorbo besed, ki vključujejo srčni element, spremeni me v Izbuljeno Oko, ki pade v ekstazo najljubših serij, spremeni me še v Z rožnatim šamponom prepojeni Nos, v Požrešni Jezik, ki ne dobi več zadovoljitve, ker jo je že presegel in v ... Potešene Živčne končiče na koncu prstnih blazinic, ki ga nudi dotik miru, tišine, varnosti in sreče. Spremenim se še v Veliko dobrodušno Uho, ki spozna, kako majhne so njegove tegobe v primerjavi s preprostostjo filozofije drugih. Ahhh, in niti enkrat me še ni špiknil S čilijem prepacan Zobotrebec tja v najbolj občutljiv in potem tudi najbolj glasen in lajajoč kot moje duše!

Sredabeda, za katero si želim, da ne bi nikoli minila. Taka, ki je obdana z nepopisanimi kvadratki levo in desno v moji lucky charm knjižici ...

Objem deluje terapevtsko. Fizioterapevtsko.

2011-04-23T13:45:00.000+02:00

Končno so se s sredine Desktopa na temle mojem desetinčniku odstranile pikadoc ikone z raznimi cmok-v-grlu-naslovi in jih nadomestile s02e06 do s02e21 comunity mapice, novi house, family guy, american dad in še nekaj ostalih iz tega tedna. Vsaj do ponedeljka so oni tisti, ki bodo počohali moje utrujeno oko, ko bom kliknila "Pokaži namizje" ikono v quick start meni vrstici.

Pričakovana tesnobna in antisocialna stanja tedna so se v bistvu izkazala za še posebej ne tako obremenjujoča in tudi zaključek empirične raziskave sem pisala v stoje - z odprtim iTunes programom, ob kozarčku džintonika in v zakajenem prostoru z desetimi ljudmi, od teh je bila ena novopečena gospa diplomantka tistega dneva, druga pa portugalski obisk za praznike. Sprehod skozi Tivoli do Nebotičnika naslednjega dopoldneva je bil več kot pravljičen, prehitro je minil in do znakov utrujenosti ob totalno sproščenem tempu sploh ni prišlo.

Vsak dan so se mi po glavi podile misli, kako bi bilo najbolj optimalno obeležiti vikend seminar v škocjanskem raku, ta dogodek, ki se ga niti enkrat nisem poveselila do pozne ure ponoči tik pred odhodom, ko sem si na glas rekla, da bo super to v sklopu faksa res zadnje uradno druženje s sošolci. Pa je res bilo. Na mobilni mašinci še ure nisem čekirala, čeprav smo na trdih stolih morali posedati po nekaj ur skupaj. Tako skuliranima profesorjema še nekaterih popolnoma neverjetnih izjav in zbadanj ne moreš zameriti, niti tega potem zvečer ne, da se ne želita priključiti masovki, ki igra activity.

Seveda so se tudi nenačrtovane nočne ure pridnega tipkanja, da se je pod prsti kar kadilo, naslednji dan transformirale v občutek koristnosti in produktivnosti, prišlo je do ponovne ugotovitve, kako vsestransko potešena sem, če imam dela in neobkljukanih točk na google tasks seznamu preveč, več od normalnega, še kave mi ni potrebno pit, energy drink pa samo zato, ker je dobrega okusa. Za epilog si privoščim kino večer v družbi najljubšega fanta. Večer je romantičen, ker ob pogledu na robotskega aliena, ki iznenada skoči na platno, v reakciji njegovo roko prilepim čez svoje oči, v naslednjem hipu pa skoraj že sedim v njegovem stolu.

Sedim v spokojnosti balkonske blazine in paše tako močno, da občutka izpopolnjenosti ne bi mogla bolj zadostiti. Bosi nožni prsti s podplati v rahlem vetrcu plujejo in klepetajo z negolobjimi ptički, ki so v tem atrijskem parku sredi mesta našli svoj raj že desetletja nazaj. Huh, čudovito je.

Opekline v prvi polovici aprila

2011-04-11T11:42:00.002+02:00

Brez dekce in s tonami fotografske opreme. Ne, jaz sem samo čivkala in grulila zraven, kradla svež kisik ostalim in si požgala ramena in nos. Zjutraj sem šla najprej do volišča/referendumišča, kjer sem vpričo grdega pogleda obkrožila svojo odločitev, ki je zvečer tudi povsem pričakovano pogorela, potem pa kupila malico za celodnevno pohajkovanje, ki je ostala nedotaknjena do danes. Mesni ljubljanski burek in cerkniška margarita s koruzo sta sendviče brezkompromisno obsodila na kurjenje v avtu. Pa smo poiskali travnik, tam ob jezeru, kjer so bile zvezde objektiva Jana Troha ogrlice, potem pa še na kupih peska, kjer so bile zvezde objektiva Jana Troha obročki ... Dokler nismo šli čohat mačkona, vsega ogromnega s svojo dolgo dlako.

Največji uspeh je ta, da sem si neobremenjeno privoščila dan, nedeljo, z vsemi žarki in brezoblačno modrino. Kako škoda bi jo bilo preždeti za računalnikom, kjer bi sicer obvezne naloge prelagala iz ure na uro, medtem ko bi čas bežal ob nepomembnih in travmirajočih klikih. Taka sem, ko je od mene za pričakovat nekaj konkretnega, pa se mi za kaj takega nikakor ne ljubi ukvarjati z zelenim gumbom, kjer piše "ON" pa se na tej drugi strani nikakor ne uspe zatakniti. Ko gre preveč zares, kot gre zares zdaj, ko se na zadnji dan hecam s kodiranjem intervjuja pa še na polovici nisem, postanem šele aktivna. Zato je fantastično, da včerajšnji dan ni šel v nič. Danes me tako grejejo še rdeča ramena in nos. In svež zrak z zmanjšano količino smoga ... Človeka, ki večino časa preživi v mestu, izčrpa - smo ugotovili.

25 stopinj prijateljev

2011-04-09T12:02:00.001+02:00

Mogoče je kriv kratko rokavčniški bombaž, mogoče tanke najlonske nitke v balerinkah. Gotovo pa je, da ima ogromen potencial sproščeno druženje s pojavami, ki že same po sebi povzročajo prijetno nostalgijo, petminutno kričanje in vriskanje ob ponovnem snidenju, s katerimi je smeh večino časa edino sredstvo sporazumevanja ob kupih ogljikovih hidratov in s katerimi je tudi špecanje življenjskih neprijetnosti in jokanje nad izgubljenimi trenutki lahko zabavno. Ob kupih ogljikovih hidratov in jezerih belih omak ...

... In tudi tam z mančmelov škatlo, ki ni tako dobra kot mančmelov še vroč pekač, pa čeprav je okolje hladno in sterilno. Tudi tam lahko, če je pogovor tako usklajeno tekoč, razumljiv in celo ganljiv, ker je tako malokrat izveden. Pa si želiš, da bi bil večkrat, ker je občutek ob slovesu nabit z zadovoljstvom, da si še vedno na povsem enaki ravni, ki niti ne potrebuje besed. Ko je povezava tako močna, da začneš verjeti v obstoj mravljic, ki ne grizejo, ampak pojejo pa bika s štirimi nogami ...

... Verjeti začneš tudi v prijazne leteče pošasti in to le na podlagi vsebin sms-boxa na zdaj pa res že zelo starem telefonu. "Če boš na izletku uživala še zame, ti bo odpuščeno." in "cmz? ciljam male zajce?" ... Tako toplo je. V še tistih poškodovanih živčnih končičih se začuti popolnoma primerna temperatura, ki ni prevroča, da bi se kdorkoli ob tem slabo počutil. Taka toplina je najprijetnejša, spomni te na to, kako je obdobje, ko si sit samega sebe in posledično prijateljev, prepričan si, ne potrebuješ jih, ker predstavljajo dodatno breme, ki požrejo tisto še zadnjo molekulo glukoze, ki jo sicer šparaš zase in za trenutek najglobjega depresivnega stanja. Spomni te na to, kako je tako obdobje zares hladno ...

... Spomni te še, da ti prijatelj ne odvzame, ampak da še tisoč takih glukoznih molekul ... Ki jih potrebuješ, da do depresivnih podob v buči ne pride, ampak ko pride, postanejo manj črne, manj nesrečne in manj težke. Prijatelji te ne pozabijo, jih ne pozabim! Pa kaj, če je sentimentalno.

V divjini: prvo leto

2011-04-02T16:23:00.001+02:00

Še vedno imam meter pa štiriinšestdeset, znam pa na hitrico nekaj spackat za štedilnikom, znam iz lera prefunkcionirat pralni stroj na pranje barvnega perila, znam na tem gromozanskem železnem toasterju nazaj namontirati pokrov, ko se mi štorasto zruši dol iz tačk, skupaj znam sestaviti mačji praskalnik potem, ko ga ne znam razstaviti, vzdržujem red in dokaj čisto posodo, pri čemer je ta "dokaj" usmerjen v tiste trdovratne zasušene zmazke hrane na kozarcih, ribalniku (smešna beseda in niti ne vem, če zares označuje tisto kovinsko stvar z luknjami, kjer se riba sir) in teflonski ponvi.

Toženje po moji primarni sobi, kjer je zrak polnila samo moja eksistenca, se je kmalu pomirilo. Zdaj jo toliko bolj uživam ob vikendih, ko spet le čakam, da skočim nazaj med betonsko travo in drevesa z umazano staro kačo, ki teče skozi mesto. Sicer pa življenje v dvoje oziroma na svojem, potrjujem, nikakor ni le harmonija. Je nenehna borba za obstanek, je tudi prilagajanje, da je dosežen zadovoljiv nivo, ki ne onesrečuje nobenega ... Neusklajen bioritem je na tem področju en velik zajedalec in zjutraj ob sedmih res ni lahko po prstih tacat po sobi, če že na petah težko stojim. Tukaj je tudi skrb za poln hladilnik, skrb, da ima maček dovolj sralnega peska in da so spodnje gate in štumfi oprani še preden jih v predalu zmanjka ... Kjer pa je potrebno sprožit eno ogromno samodisciplinsko brco v rit - vsaj, da bi se spomnila!

Uničevanje inventarja je še vedno moje opravilo na mimogrede, razbit krožnik izpred treh dni to zagotovo dokazuje, ne mečem pa več po tleh lončkov z zobatkalicami, saj je trenutni vreden le tridesetih centov. Zaradi lesenih stropov, skušam stopicljati po obnohrni kožici in se delati, da lebdim, večino časa, spodnjemu sosedu pa se vedno telepatsko opravičim, če se slučajno spotaknem čez potovalko ali fotografsko opremo ali krokse, ki jih moj najljubši souporabnik postelje z dobrimi nameni pusti ob robu omare. Posebej odpraviti bi morala še mojo nalezljivost slabe volje z drugega, prevečkrat jo namreč jemljem zelo osebno, sicer pa bi se lahko pogosteje umaknila v svoj kot. Stanovanje ima namreč dovoljšnjo kvadraturo, da bi bilo to mogoče, zdaj pa se je nazaj povečalo še za balkon s svežim zrakom in pogledom v zeleno barvo.

Eno leto je minilo in ponosna sem na svoj korak proti odraslemu življenju. Backup, ki ga še vedno imam v latentni realnosti, pomaga, da se vozim naprej bolj sproščeno, vseeno pa je kul igrati neodvisnost, razpolagati s sredstvi po svoje in se na koncu meseca zgražati nad sicer pozitivno nulo, saj bi bilo včasih vseeno fajn kaj prišparati. Delam tudi na tem, če želim za poletje odleteti kam.

freš frufrujevka

2011-04-01T23:20:00.002+02:00

Enako je pri krofu. Grizeš, grizeš in v pričakovanju žvečiš krofasto testo, ki je po celodnevnem peštanju v torbi postalo precej trdo in nesveže, dokler ne dosežeš marmelade, ko brbončice doživijo orgazem, dosežejo potešitev, izvedejo svoj ples.

Od frizurne ideje pa do frizurne realizacije ponavadi begam, skačem sem pa tja, se pomenim z mislijo, jo oblečem v odštekano podobo, na stolu pa se raje opravičim z očalno-frufrujevsko nekompatibilnostjo in se zatečem v varno samo-špičke-bijevsko dolgočasnost. Danes ne in tudi zadnjič, ko je bilo v igri minus petindvajset centimetrov las ne. Rastem, lasje rastejo. Ne bojim se več frizerja bolj kot zobarja, čeprav me tudi slednjega ni strah. Čeprav prvega in drugega vseeno obiščem manjkrat kot bi bilo potrebno.

Ob pogledu v ogledalo se razveselim. Najprej pripomnim nekaj o beckastem videzu, potem entuziastično it's-so-fluffy-i'm-gonna-die zagrulim, na svetlih pisanih stolih pa naredim serijo fotk z boljšim telefonom od mojega in izberem približno okej tri, da jih pošljem vsem, ki morajo vrniti odgovor s pohvalo. Tudi očala in frufru gresta skupaj. Prvič.

Ligenj v košu za umazano perilo.

2011-03-31T23:40:00.000+02:00

Še ponoči pozabim sanjati. Z izjemo tesnobnih sanj o tem, da sem ostala totalno brez denarja (in ne, da bi ga sicer zares imela). Prepričana sem, da sem se preveč seznanila z realnostjo. Tako zelo živim življenje, da sem pozabila na sanjarjenje - tudi tako, ko mimogrede podpreš glavo na desno roko, pogledaš proti stropu, kot da iščeš muhe (v mojem primeru je to že od začetka debela laž), se nasmehneš, ker je tako fino ždeti v oblaku, in si zrišeš podobe neke pretekle in prihodnje situacije ... In ti je toplo. Fuck, izgubila sem to, v čemer sem bila best of the best!

Pa je okej, da se ne prepustim svojemu fantazijskemu vetru v času, ko se branim pred travmatičnimi bombami zadnjih seminarskih nastopov dodiplomske kalvarije in se trudim z napredovanjem premagovanja potnih in hladnih rok, vrtoglavice in vseh jezičnih zapletov, ki se zgodijo pod vplivom mojega izkrivljenega, nikoli osredotočenega in vedno večkrat med seboj paralelnega miselnega toka. Na večni drugi strani pa postajam tisto, česar nikoli nisem štekala (Oh, seveda so zdaj nenadoma moji deviantni vrtinci nerazumljivih sklopov možganskih celic postali celo nekoliko bolj razumljivi!) - prazen robotski motorček, kjer so funkcije postavljene točno tako kot želijo Ostali. Opa, ne! Postajam prazen robotski motorček, kjer funkcije ne delujejo v skladu z Ostalimi, zato počasi usihajo.

Ker ne sanjarim! Zares smejem se samo še uro na dan. Niti mrščim se ne več in brezizraznost postaja udobna. Vsaj tak je večinski del dneva in ko se zamislim, ugotovim, da trpim. Jokat pa še znam.

Mene pred tebe.

2011-03-27T23:53:00.000+02:00

Poleg vseh organizatorjev, ki jih izkoriščam, da furam svoj lajf manj stresno, manj zmedeno in vsaj z načinom, ki ima približno določeno glavo, rit (pomemben del mimogrede) in rep, sem dobila še en poseben poudarek, da mora biti moj urnik posebej strukturiran. Okej, ne bo problema, ker sem pač tiste sorte bitje, ki si skoraj uro kosila napiše v koledarček z obveznostmi, ključe, mobitel in tošeljček s kovanci bom pa po torbici panično iskala za vekomaj ali pa na vekomaj.

Refleksijam, analizam in ta istim poglobljenim razmišljanjem o vsakršnem mojem in tvojem ravnanju - pa če je to zapisano v obliki objav na blogu, komentarjev na forumu in kratkih beležk v telefonu, ki se zaradi patetične situacije, ki jo tako vidim, zbrišejo takoj, ko so do konca natipkane - se je zdaj pridružil še ekstra kjut (trdi listi in s spiralo) dnevnik za spremljanje utrudljivosti v vsakdanjem življenju. Ni problema, čez osem tednov bom potegnila črto in videla, če sta moja posmehljivost in skepticizem vredna poimenovanja ulice (Ulica skepticizma posmehljive Izgubljene?) ali pa bom videla, da sta za na kompost, kjer bosta kasneje rastlinam pomagala z rodovitno zemljo.

Točka, pri kateri se lahko fejst potrudim in ne bo tako na hejhou kot prejšnji dve so prioritete. Čisto komot lahko ne nesem kile krompirja na vlak, če bom vedela, da tam ne bo nikogar, ki bi to kilo nesel še do stanovanja. Čisto komot lahko tisti družabni kavici rečem ajdčau, če vem, da me doma čaka še en kup življenjsko pomembnih ikon na namizju, ki čakajo, da jih zalaufam. Čisto komot lahko potem na nedeljo postavim prioritete tako, da s seznama izbrišem film in se raje spakiram na prijateljski klepet. Mene postavim pred tebe. Razmišljanje v bolj egoistično smer mi ne bi škodilo*.

V sklopu boja proti utrudljivosti (in ne_morem_več utrujenosti) pridejo še poglavja:
- pravilno sedenje za računalnikom in to tako, ki ne zaustavlja krvnega pretoka in težave s krčnimi žilami prestavi za par let naprej,
- urejen bioritem, kamor spadata spanje in prehrana (sicer nekaj nemogočega za študenta na filofaxu in s prefleksibilno službico),
- načelo "še enkrat toliko potrebujem, da pridem nazaj" (opravki niso enosmerna cesta in vedno je treba prišparati toliko, da imam še za nazaj),
- gibanje in rekreacija takrat, ko sem spočita, kar pa je spet potrebno veliko genijalnosti, ker težko najdeš dan, ki nima vsaj pomivanja posode napisanega na seznamu opravil.

Vse te napisane buče so tako pomembne zame, kot so pomembne za vse ljudi, ki so deležni današnjega hitrega tempa in naglice, ki jo zahtevajo od nas naši šefi, profesorji, prijatelji, družina in papagaj. Ki jo zahtevamo od nas mi sami. Bi bilo pa zelo ironično, da bi se nam od vseh shopping listkov, to do seznamov, kaj moram danes, kaj moram čez cel mesec, ob kateri uri moram spat, sfuzljalo. Zmernost vsega, se strinjam, pa boš preživel srečno.

*Hej! Nisem še egoist! Pri egoizmu gre za več dimenzij, na nekaterih sem v vrhu (sploh kar se nošenja mojih copat tiče, če se spomniš), na drugih pa sem bolj majhna in tudi to je treba zbalansirati.

Ena limeta.

2011-03-25T23:21:00.003+01:00

Pa saj sem nenehno nafilana do zadnjega praznega balončka na desni strani moje betice, ampak tole zdaj je v primerjavi z nekaj večeri nazaj zmaga. Zmaga za vse samoanalitične rite-nevrite, za lajanje na nedolžne vsaj v tisti situaciji, zmaga za moj skrajno obremenjujoči, jezni in obupani miselni tok.

Kanta, v katero zapiram vse, kar mi moj obljubljeni notranji mir kakorkoli ogroža, je (padajno - ponovno?) eksplodirala. Ob pomoči n kozarcev mojito okusa (vprašanje večera se je šlatalo z "Zakaj dve slamici? A res, da bolje zgleda?") in s še dvema pokerfejs priigranima štamprla (to je dvojina za štamprle!) brandyja je kot posledica na sonce usekalo. A kaj? To nesoglasje med iluzijo in realnostjo. To nedojemanje vedenj, ki so na dark-side-we-have-cookies tako logična. Vse te komunikacijske zadrege, ki bi bile lahko tako enostavno prebavljive, če bi šli ljudje s črko za črko. Potrebujem eno razumevanje, potrditev k razumevanju. Ni čudno, da sem na koncu ta zajebana.

Pa tako dobro je šlo tisto s potlačitvijo in z usmerjanjem na navidezne tekaške superge in boksarske rokavice. Spet sem jih sezula, ne ljubi se mi več! Vprašanja, zakaj pa jaz nisem šla, so prepovedana, a ker tega ne vedo vsi, se tako samo kislo nasmehnem (upam, da v resnici nasmeh izgleda ljubko in neprisiljeno) in skomignem z rameni. Na noter pa norim. Ker imam najraje na svetu možnost, da rečem "Ne."

There are rules I had to break ...

2011-03-18T17:07:00.000+01:00

Nima veze z mojim trenutnim počutjem, z mojim trenutnim razmišljanjem in s trenutnimi hrepenenji.

Počutim se

Nadvitalno, nadenergično, nadpripravljeno na izzive, ki si jih nisem postavila sama. Mimogrede mi izziv predstavlja pretirano negativen pojem, ki ga dojemam kot pogruntavščino sodobne družbe, da nadomesti izraz "pogoj za preživetje" ali "obveznost, ki omogoča, da živiš sebe, familijo in psa" ali "dogodek, ki bo sprožil toliko adrenalina, da te bo zadel infarkt, pri čemer adrenalin deluje kot droga". Izziv tako raje nadomeščam z obveznostmi, rekreacijami, projekti, praksami, izpiti, seminarji, žuri, z ogledi muzejev, nanizank in kino predstav. Absolutno bolj realno je, ob besedi izziv pa se običajno raje pokrijem s flis odejo do nosu in nesamozavestno zaprem oči.

Razmišljam

Lepo v ravni črti naprej, brez ovinkov, nikakršnih vozljev ni, jasno kot kristalni kozarci za vino, brez strahov, brez tesnobe, s totalno jasno vizijo. Huh, to se sliši tako nezemeljsko! Nenehno prihajam do logičnih zaključkov, nikjer dilem, ki bi utrujale. Razmišljam o družabnosti, o potrebah po druženju in o količini vložene energije v določeno zvezo in to je ključ do odgovora, zakaj imam jaz tri, ti jih imaš pa petnajst, zakaj sem raje na kavču, ti pa v lokalu. Razmišljam o reformah, ki bodo izvedene pomanjkljivo, so pa nujno potrebne, razmišljam o zasnovi seminarja in potem se mi sploh ne zdi težko.

Hrepenim

Ne prav veliko. Skoraj sem našla meter pa štiriinšestdeset centimetrov udobnega sloja ozona, znotraj katerega bi ždela brez problema z neskončno lahkotnostjo, če ne bi dobro vedela, da me bo kmalu s tira spravila moja kiklopska obremenjenost z odnosom, pod katerim izgubim veliko sebe, če trmasto ne vztrajam pri svojem metuljčkastem in rožnatem plesu (torej na "jebeš" varianto dojemanja slabe volje nekoga drugega). Zdaj ne hrepenim in to sploh ni slabo stanje, gre samo za izpopolnjenost same s sabo. Ne hrepenim, pogrešam pa. In čudno ... Pogrešala sem pogrešati!

Nima veze z mojim trenutnim počutjem, z mojim trenutnim razmišljanjem in s trenutnimi hrepenenji.

A greš zraven?

2011-03-13T17:11:00.000+01:00

Nah, ne morem z vama it na ogled mulca v hokejski opremi, kjer se podi za hokejskim pakom z ostalimi malimi možmi, ker nimam časa.

Nimaš časa?

V bistvu ga imam, ampak moram viset na internetu, da lahko sploh pogledam drugo stran mize, kjer leži odprta ilegalno prefotokopirana knjiga. Če bi šla z vama, bi to pomenilo izgubo dveh ur, kar ne bi bil problem, če ne bi po povratku potrebovala še dobro uro, da se pravilno adaptiram nazaj v stol in se psihično pripravim na nedeljske obveznosti pred še enim prihajajočim norim tednom.

In komaj čakam, da bo torek s svojo baubau predstavitvijo za mano. Če mi je zadnji seminar uspelo speljati brez priprav in z malim tekilastim mačkom in z absolutno prekratkimi uricami spanca in s štirimi slajdi paverpojnta (za katerega sem v splošnem mnenja, da je tako ali tako v 90 procentih uporabljen popolnoma napačno, popolnoma brez smisla in popolnoma neučinkovito) in z neprepričanjem, o čem sploh govorim, bo tale mikropouk varianta s snemanjem in petnajstminutno evalvacijo nastopa na koncu, zagotovo trša lupina oreha.

Zdaj preživljam svoje popoldne na najbolj nekoristen način. Nad glavo mi visijo urica za delo, priprave na seminar in učenje. Prisrčno je zamujati minute z osveževanjem spletnih strani, na katerih se ne spremeni nič, kaj šele, da bi priklikala do nečesa razburljivega ... Ampak kot rečeno - vse to je le proces priprav na bolj pomembne reči.

"Oseba, s katero grem jutri na kakav, je na moji lestvici daleč za tabo."

2011-03-12T15:26:00.000+01:00

Netoleranca mi prihaja pod kožo. Ne samo do laktoze, ki me uvršča med manj razvito vrsto ljudi (menda so tolerantni na drugi strani že naredili evolucijski korak naprej) in do neumne gužve na busih, nad katero zadnje čase udriham vse preveč, pač pa moja netoleranca vse bolj vključuje tudi komunikacijske zadrege, ki na mojem obrazu sprožijo radioaktiven pogled in namrščene obrvi. Potem sem pa jezna na cel svet.

Ne osredotočam se več toliko nase in na svoje potencialno zadovoljstvo, ampak kar gledam naokrog ogroženo in iščem pošasti, katerim se brez upiranja podredim. Volja v uricah zasužnjenosti je obupna. Teden, ki pride, bo pravi, da se spremenim nazaj v egocentrično in naduto in "it's so FLUFFY!" dekletce, ki je hkrati zelo prijazno do sobitij (saj bom vendar tako zadovoljna sama s svojim organiziranim, tiptop življenjem, da pošastnega ne bom več videla) in me bo to še dodatno osrečevalo. Kljub praznini in samoti na dveh kvadratnih metrih spalne površine, bom užila vseh tistih nekaj dni prihodnjega tedna, še vedno pa to dejstvo hudičevo slabo sprejemam. Kasneje se občutka mravljice med velikani človek (jaz) lepo navadi, na koncu pa pride celo do godrnjanja, ko človek (jaz) dobi nazaj pod kovter to tako potrebno družbo ...

In potem se je zaradi potresa na Japonskem dan še bolj skrajšal!?

Na srečo ne najdem mašince za pošiljanje sms sporočil ...

2011-03-06T16:46:00.001+01:00

V sklopu s tem, da hodim spat od polnoči do enih, zjutraj pa vstanem lahko ob sedmih, lahko pa šele opoldne, potem imam zajtrk čisto odvisno, kosilo čisto odvisno, večerjo čisto odvisno, čez cel dan pa tako uspem nenehno hrustat čips in lizat čokolade. Trpi želodec, trpi prebava, trpim jaz, ker sem tako nezadovoljna s takim načinom, še bolj trpim, ker ne naredim kaj veliko, da bi bilo drugače. Na nedeljo, kot je tale, se odločim sfurat en zdrav dan s primernim časom vstajanja, s primernim lahkim zajtrkom, lahkim riževim kosilom in še nekaj bolj lahkotnega za večerjo. Brez čipsa, brez čokolade, z veliko vode, s pokončno držo za računalnikom, z malim sprehodom po svežem zraku, s filmom za lahko noč, čez dan pa z nekaj uspešno opravljenimi deli za faks pa še urica za službico.

yeahright

Spala sem do enajstih, več kot bi bilo potrebno, zajtrk je bil že lahek, jugortast in koruzno-ovseno kosmiški s pomarančnim sokom, za kosilo je bila pica. Sprehod? Ah, kje, je preveč megleno. Faks? Ah, kje, bom jutri. Služba? Pride na vrsto šele ob poznih večernih urah, ko tako ne bo več časa za ogled filma. Čips in čokolada k sreči ostajata nedotaknjena, flaška z vodo pa se pridno prazni in polni, kar je edino pohvalno. Norim po stanovanju, se pogovarjam na glas, pizdim tudi čez tako nabit hladilnik, pomita posoda in obešene cunje me ne pomirita. Še poltergeisti in mobitel so se skrili (mobitel v dobro odnosov), saj si mislijo, da sem usekana.

Vsekakor bi bil po petih mesecih že čas za frizerja.

Ponedeljkov želodec

2011-02-28T14:10:00.000+01:00

Običajno sem ljubiteljica ponedeljkov. So začetek nečesa novega ali pa le začetek ponovne tedenske rutine, ki se konča na nedeljo. Še posebej niso problem, ker v ponedeljek lahko spim brez nastavljene budilke in nosnim dlakam ni potrebno, da se rukajo pod vplivom zunanjih nizkih temperatur, če jaz tako nočem.Ponedeljek je lahko moja nedelja oziroma njen malo bolj živahen podaljšek z odprtimi trgovinami in prometnimi konicami na cestah.

Slučajno danes nisem ljubiteljica tega ponedeljka. Pa ne zato, ker bi se morala prerivati za obstoj na z ljudmi visoko skoncentriranih točkah, ne zato, ker bi morala brutalno vstati sredi noči, da bi morda pravočasno prizehala na določeno mesto, niti zato ne, ker bi morala gojiti stik z nadnadležnimi bitji, če bi želela teden sploh nadaljevati. Danes sem čutila ponedeljek v želodcu, ko sem ob sedmih zjutraj potegnila žaluzije gor in ugledala totalno morbidno in neprijazno nebo. Ponedeljek v želodcu je ostal, ko sem spila kapučino, ki ga sicer pijem redko, in ostal je tam še naslednjih nekaj ur, še vedno ga čutim. Tesnobno se prestavljam, nekaj močno teži, čeprav je na videz vse na pravem placu. Kot da je celo življenje odvisno od tega ponedeljka, ko moram sicer napisati samo še zaključek seminarske naloge. In da je kriv ponedeljek sam po sebi, nisem prepričana samo jaz!

Zakaj si se v vertikalo postavila ob sedmih zjutraj?

Ker bi bilo ob šestih prezgodaj.

Zakaj si se v vertikalo postavila ŽE ob sedmih zjutraj?

Zaradi škrabljanja nisem mogla spat.

Jutra tako zgodaj in doma so strašno dolgočasna, še posebej če Family Guy in American Dad zatajita. In še Desperate Housewives, Californication pa pozabljeno čaka v torrentz mapci. Sva se pa potem z najljubšim fantom napovštrala, premečkala, potelovadila, šla v trgovino, jedla kruh, pršut in puter, kar bi se v bistvu dalo uvrstiti pod en kjut obred.

Sicer priznam, da sem hecna z na začetku omenjeno ljubeznijo do ponedeljkov. Že v času mojega obveznega šolanja in še kasneje, ko mi ob ponedeljkih niti ne bi bilo potrebno na prve ure statistike, sem te vsem zoprne začetke tedna čakala bolj kot pa vsem ljube petke. Govorim za povprečje, še bolj pač drži to, da dnevom v tednu nisem nikoli pripisovala kakšnih posebnih lastnosti, vse je bilo odvisno od čebelic ali pa od sršenov, ki so ta in ta dan brenčali naokrog. Čudno je in to je verjetno problem, da danes nič od tega ne brenči.

Plemenska razpolovljenost

2011-02-27T16:48:00.003+01:00

Ahhhtung! Objava je napisana v dvojini. Lahko si predstavljaš, da me je doletela shizofrenija, ali pa sem tekom bivanja v dvoje pomotoma in nezavedno posvojila obliko "midva" namesto, da bi ostala pri svoji "jaz" ednini (nekako podoben fenomen se pojavi, ko par dobi malega kričača in potem mamica pravi, da pridejo kasneje, ker so se ravno pokakali in se morajo previti), lahko pa zanikaš zgornji dejstvi in si misliš, kako hudo dober način pisanja uporabljam tokrat ...

---

Nisva šla v Mehiko. Jaz že zaradi nesposobnosti uporabe spontanih pritrditev, kar zraven vključuje še vprašanje časa in denarja, on pa je svoj gotovi "ne" pokazal šele v zadnjih dneh, ko je do konca pretehtal možnosti. Zato sva preteklih štirinajst dni izkoristila za hm ... Igro Delajva se, da je celo stanovanje samo najino? Generalno čiščenje enkrat na mesec se torej ni razdelilo na štiri dele, ampak na dva, posoda v koritu ostane do večera ali pa najkasneje do jutra nepomita in zapackana, v hladilniku zasedeva vse police, če je nujno, izposodiva si čips iz ne-najinega dela špajze in novega seveda takoj naslednji dan vrneva na približno iste koordinate špajznega prostora. Cunje zvečer pustiva na pralnem stroju v kopalnici, tudi spodnje gate lahko ležijo na tleh za kopalničnimi vrati, dokler dokončno ne pustijo okvare najinega vidnega polja, ko je potrebno tujek (gate) pospraviti v koš za umazano perilo. Vse je naštimano na malo bolj sproščeno frekvenco, seveda pa sproti skrbiva za red (v tem primeru jaz in moja z redom obsedena narava) in stanovanje nima priložnosti, da postane simulirano prizorišče bombnega napada. Najboljši del pride zvečer, ko se lahko tuširava pri odprtih vratih kopalnice, ko se lahko z golo ritjo sprehajava po kuhinji in ko ni moteče, če delava pri odprtih vratih sobe, kjer imava svojo pisalno mizo.

Na petindvajseti strani opisa pozitivnih točk, zakaj je v stanovanju lepše, če nas je manj, začnejo kapljati še točke, ki opisujejo pomanjkljivosti. Ni jih toliko, imajo pa kar močna izhodišča. Praznina, to je prvo. Malo manj družabno, malo bolj samotarsko, malo manj zanimivo, v splošnem malo bolj prazno in brez nenehnega šundra v kuhinji ali kje drugje. Brez trkanja na vrata, ki običajno prinese kakšne nove razburljive novice, predvsem pa najbolj strašljivo zame, strahopetca stoletja, ko se še moj najljubši cimer spakira za čez noč drugam, ker tako ostaneva le jaz, Jinx in vsi duhovi, ki odpirajo vrata, če jih ne zaprem dobro ... In bolj tvegano zame, pozabljivca stoletja, glede pozabe ključev v košarici za ključe, ker se možnost, da ne bo nikogar doma, zmanjša za več kot polovico.

V torek dobiva družbo nazaj, nad čemer se ne pritožujeva. Res se ne, a hkrati posanjava malo za naprej, kar je popolnoma logično, dopustno in človeško, a je tako?

---

Pod črto! To, da zvečer ne morem kar tako pustiti umazanih cunj na stroju, ni zame nobena grožnja. Lahko bi jih, ampak zavoljo spoštovanja do preostalega dela tima in zavoljo nenapisanega pravila, da vsak pospravi svoj kupček dreka (midva še tistega, ki je zakopan v peskovnik, onadva pa še tistega, ki je pobubkan po tleh pisarne, v kotu straniščnih ploščic in v špajzi na tepihu), je čisto prav, da to delamo samo, ko imamo alkoholnega mačka in ko drugih polovic ni doma.

Zimsko spanje medveda študenta

2011-02-20T23:44:00.000+01:00

Zimsko izpitno obdobje se je končalo in jaz se lahko končno prebudim, si pretegnem otopele okončine in odbrundam malo v knjižnico, malo v fotokopirnico in malo v predavalnico. Pravkar minulo zimsko (izpitno) obdobje je bilo še petič uspešno prespano, izkupiček je naslednji: ena seminarska naloga zadnji trenutek, poročilo o opravljanju prakse predzadnji trenutek, še ena seminarska naloga en teden prej, dva odjavljena izpita, en ponesrečen kolokvij in ostale neprijave na bi-že-lahko-bili-opravljeni izpite.

Vsako leto je tako, se tolažim. Učinkovitost pride šele s fenomenom zlivanja vode v grlo, vse tole klobasanje s Časa imaš na pretek in Itak gre za malo izpitov se vedno spremeni v prepričanje, vero in čisto logičnost prijazne trditve Spomladanski in jesenski rok dajeta veliko priložnosti!. Nikoli nisem imela problema s tem, da sem si junij in september naredila več kot zabavna in bolj zaposlena kot so to naredili ostali (bolj preudarni in pametnejši).

Tako sem v preteklem mesecu pozabila na utrip faksa, še vedno pa sem ob koncu dneva padla dol - in nisem se geekovsko zabuljila v neskončen niz epizod serij (to počnem šele sedaj), nisem hodila v kino in brezsmiselno žvečila kokic, nisem divjala cele noči pod žarometi ali se kaj več podružila z ostalimi pojavami, na drugi strani pa spet nisem zaslužila čisto nobenega evra več kot pa mesec prej, vseeno sem uspela pokvariti svojo brezžično miš, vsaj enkrat tedensko sem pod vplivom stresa doživljala svoje histerične momente in uničevala življenja najljubšim, vse skupaj je minilo kot blisk. Medvedje spanje, pha!

Sem pa pridno opravljala svojo prostovoljsko funkcijo še naprej, hodila sem na rekreacijo in se pustila malo pošlatat dohtarjem. Ograje med delavniki in vikendom še vedno nisem postavila, nezdrav življenjski ritem sem prepustila nadaljevanju.

Z jutrišnjim ponedeljkom se torej začne moj zadnji letni semester in oh, kako tragično se v bistvu tole sliši. Nekaj resnejšega se začne šele s torkom, tako pravi urnik, ki mi tudi tokrat obljublja le tri učne dni na teden, in oh, takoj je tragičnost nekoliko manjša.

Ne detektor, ampak ščit in sabljo!

2011-02-15T23:19:00.002+01:00

Mogoče so krivi plašči, mogoče je res le tako obdobje, mogoče sem kar naenkrat podeseterila povprečno število interakcij z neznanci na dan, mogoče pa sem samo spremenila percepcijo in si vgradila detektor za kisle obraze s sikajočim jezikom in zlobnimi prsti. Če gre za ta detektor zagrenjenega, prosim, naj gre stran, naj pride do sistemske napake in naj se aktivira gumb za samodestrukcijo. Brez njega bom lahko spet videla sijoče oči pa prijazne nasmehe še na ostalih ljudeh, ki jih ne srečam samo za McPultom (ja, precej zanimivo je to spoznanje, da sem po dolgem času šele v McDonaldsu na železniški naletela na punce, ki ti z nasmehom - brigamečejenaučen! - podajo tisti žakeljc s čizburgerjem).

Celo vožnjo do doma vame bolšči nasprotisedeča ženska. Kot da bi ji umorila papagaja, ji ukradla mladost in jo boksnila v ksiht, da je ostal, kakršen je bil v trenutku, ko je videla, da je papagaj mrtev.

Upanje, da so človek, sem si v medicinske sestre zadnji čas pridobila. Najbrž se hakeljc skriva v tem, da sem kakšno leto ali dve do vsake pristopila oborožena s ščitom in sabljo in ko sem spoznala nekaj fantastičnih gospodičen v modrem krilu in z ortopedskimi bolnišničnimi gojzarji, sem ščit in sabljo odložila. Brez bojevniške opreme sem jo takoj dobila po nosu - z vrati (vseeno se je ob trku zaslišal njen "sorči", kar me je kasneje še bolj podražilo).

Spet si lahko le domišljam, ampak s svojimi supermočmi znam iz e-poštnega sporočila razbrati čustva! Ali pa sem pod vplivom svojih zaključila, da si je moja dopisovalka le na podlagi mojega imena in priimka ustvarila mnenje, da je oseba za tem imenom in priimkom Neumnica Težaška ... Mhm, domišljam si. To je že tisti negativni vpliv vseh ostalih razočarljivih situacij - detektor zagrenjenega je zaradi masovnosti primerov postal že nekritičen, piskajoča lučka, ki se vklopi ob zagrenjenem, se namreč sploh ne ugasne več. Detektor zagrenjenega, bejž! Ne rabim te več.

Na koncu si rečem, če res ne morem preživeti kot prijazno ženšče z nežnim obrazom, če je res hijensko zobovje tisto, ki bo preprečilo, da hudobni odmaknejo pogled od mene, mi dajo dva štemplja na dva lista brez pripomb in mi sami od sebe ponudijo intervju, ki ga moram opraviti za potrebe študijskih obveznosti. Sem lahko na pol hijena in na pol brezmadežen puss in boots? Ampak KDAJ sem lahko KAJ?!

Ko smoki postane polip!

2011-02-12T17:57:00.001+01:00

Kupim vrečo smokijev, da jih bom razumno pohrustala. Potem pride moment, ko si moram oddahniti in seveda si zaslužim nagrado. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko uvidim, koliko dela še imam. Seveda si zaslužim motivacijo. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko je splet okoliščin tak, da je jedro super fantastično, medtem ko so elektroni, ki krožijo okoli jedra, kot blesav in zabit polip na čisti steklenici. Zaslužim si tolažbo - skledo smokijev.

Seveda je počutje boljše le v času hrustanja. Želodčni sferi pač ni všeč ta strupena flips kepa, žilam ni všeč zapackanost krvi in koži ni všeč, da postaja svetleča. Ljudje kljub skledi pohrustanih smokijev še vedno ostajajo pravi wtf_pogled_mi_povzročaš in to prav vsi po vrsti. Od babice na mestnem avtobusu, ko ti pove, da je ona nameravala svojo staro rit položiti tja, kamor sem jo jaz tik pred njo, do lastnika stanovanja, ki menda včasih pozimi stoji pred stanovanjsko stavbo in gleda kdo ima odprto okno. Babica me je tako šokirala, da sem vstala in se usedla vrsto za njo, skoraj cel avtobus je bil namreč prazen, pri lastniku stanovanja nam bo pa počasi postalo vseeno, če bo enkrat na balkonu ugledal kosmato zver. Do spodnjega soseda bomo s svojimi stopali ob treh zjutraj poskušali biti čim bolj prijazni, ampak čudeža naj ne pričakuje, ker se bomo težko naučili lebdenja, ko bi bili sicer lahko neslišni. Na poti proti mojemu društvu, za kamor še vedno ob četrtkih zjutraj prostovoljno vstajam, me je neka gospa ustavila in mi želela prodati Resnico o Bogu. Izrazila sem svojo skeptičnost in gospa je zadevo takoj pospravila nazaj v torbo.

Počutim se malenkost ogroženo, ker v tako kratkem času na glavo dobim toliko bomb, da se mi zdi že brezupno braniti. Postanem otožna ob nekaterih melodijah, ker je bilo takrat na tistem koncu tako fajn, letos pa tega "takrat na tistem koncu" ne bo. Bo nekaj drugega, ampak nič še ni definirano, kar me zapira v akvarij negotovosti (uh, kako se to poetično sliši - akvarij je mimogrede zadnji čas zelo popularna beseda!) in negotovost je sama po sebi lahko taka zdolgočasena zažiralka. Zdaj smo v stanovanju ostali jaz, kosmata zver in smokiji. Vsaj to je gotovo.

Tudi meni lahko rečeš wtf_pogled_mi_povzročaš.

Black : Pavel Semionov

2011-02-06T20:09:00.003+01:00

Spet prijazno vabim tebe in tebe na Dogodek - ah, na cel teden Dogodka! Kot posebna obveščevalka vesolja ali kot posebna poročevalka iz vesolja po ogledu raznih vremenskih napovedi, ki jih sporočajo ARSO, Erjavčev Robi in Pečenkov Andrej, lahko potrdim, da bo Sonce v prihodnjem tednu kar vsak dan z rumeno barvalo naša vidna polja. Ker se zavedam, da bi to lahko bilo po rjavem novembru, črnem decembru (ki je bil sicer z rdečimi, zlatimi in srebrnimi detajli malo bolj prijazen) in sivem januarju za oči, vajenih mirnih in temnih odtenkov, lahko šokantno, slepeče in katastofalno, ponujam prijazno in nezahtevno rešitev ...

Za vzpostavitev ravnovesja med črnim in belim (priznaj, tvoje oči so postale oči jamskega žužka!), med temnim in svetlim, med deževnim in sončnim, med morbidnim in živahnim ... Svetujem obisk nečesa prav črnega, temnega, deževnega (ne, ne, vode ne bo) in morbidnega.

Razstava Black : Pavel Semionov je razstava, kjer si boš pomiril prežarčene oči, da boš lahko spet s prazno baterijo stopil nazaj na sonce, kjer se bo točno ta baterija lahko spet napolnila nazaj. Otvoritev je jutri, na predvečer - to je zgolj naključje - smrti Prešernovega Franceta, ki nas je pred stodvainšestdesetimi leti zapustil zaradi ciroze jeter. Črno nas bo čakalo do trinajstega, potem pa boš zamudil priložnost, da preprečiš pregorelost tvojih oči.

Stvar rihta MECEN.

Opomba: ta oglas ne grozi in je zgolj dobronameren. Vsi imamo raje proces polnjenja z energijo, kot pa stanje, ko smo z energijo napolnjeni do vrha. Ane?

črni humor je pol zdravja

2011-02-06T03:01:00.003+01:00

Dam kapo dol. Ker je vroče zaradi sonca in ker me prešine ugotovitev, da je kapa tista, ki nosi krivdo za moje po novem tako hitro težke in polizane lase. V škornjastih copatkih oddrsam naprej, z zadovoljnim občutkom, da sem se končno spravila malo ven na zrak. Pa na sonce, če se že važno žarči. Zdaj sem pomirjena, na teden fanatičnih zagovornikov živali v bistvu že gledam s pomilovanjem. Kako patetično, kako nepravično in kako nepremišljeno od njih, da eksplodirajo ob najmanjši pikapolonici in z butanjem podrejo vrata, ker z ulice dobijo popolnoma napačno predstavo o prebivalcih našega stanovanja. "Brigaj se zase" v takih primerih ne zaleže, s svojimi človeškimi kremplji bodo zapraskali vate, te označili za namernega mučitelja živali, te šokirali tako, da ne boš vedel, kaj reči nazaj. Mirno bodo odšli domov z mislijo, kako prav so naredili in da so rešili vsaj eno žival, v čisto objektivni resnici pa so se pravzaprav zelo osmešili, celotno stanovanjsko zgradbo so pustili v zmedenem nemiru, točno ta žival pa je tako ali tako najsrečnejša izmed vseh. Razvajenka, ki je disciplinirana in nikoli kaznovana na način, ki bi pustil travmatične posledice. Zgodba s pikapolonico je povsem drugačna, še vedno vidim le romantično idejo, zdaj iz principa še bolj.

Še vedno sem brez celulitnih blazinic in še vedno sem ljubitelj junk fooda, kar bi bilo potrebno močno omejiti. Pa ne morem, zdaj so podražili še meso, jajca in olje, Inštitut za varovanje zdravja se strinja, da se tisti s tanjšimi (ali študentskimi) denarnicami težje ustavijo na oddelku s sadjem in zelenjavo in lažje na oddelku s kruhom, zdrobom in bolj mastnimi mesninami. Ali v Lidlu. Ampak to nima veze s tem. Apetit po nezdravem je najprijetnejši od vseh ... Enako je s potrebo po neumnih filmih, ki so kot torta ob koncu pridnega dneva. Vem, da mi b na drugi strani odrekanje ponovno prineslo eno zadovoljstvo, ampak ne še februarja. Preveč seminarjev in izpitov je na urniku, a v bistvu so ti spet bolj navidezni in samo lajajo, ugriznili ne bodo. Je bilo še vsako leto tako.

V divjini naprej obsedeno preverjam štempelj s številko na vsakem izdelku, ki pove, kdaj ne bo več užiten, naprej zbiram škatle in jih tudi primerno uporabim, prav tako se nadaljuje obsesija z vrečkami, ampak se ne bom zadušila z njimi. Ura je 2.59, bioritem žal še ni urejen. Kdor je sposoben črni humor sprejeti kot črni humor in ne kot tragedijo, ni črn. Kdor je sposoben črnohumorne zabave, ni grd človek, ni slabonamerne duše in ni škodljiv. Nevaren je prav toliko kot je lahko nevaren tisti, ki v domu upokojencev prostovoljno skrbi za starčke.

in our family portrait we look pretty happy

2011-01-30T22:43:00.002+01:00

Všeč so mi taki middle class popoldnevi kot so taka rojstnodnevna kosila z govejo župo, praženim krompirjem in dunajskim puranom, še posebej družinska druženja ob cockti in vinu. Kot bi skočila v preteklost, v čas pred tem časom, v čas, kjer ni brutalnega boja za preživetje (le boj med figurami kavbojcev in indijancev, katerega point je bil takrat neznan), v čas, ko je vse tako poenostavljeno, brezskrbno in vsega je na razpolago. Vse te mastne pojedine, zagreto prepiranje in res vreden smeh žal pesimistično (ali le po konceptu minljivosti) doživljam kot nekaj, česar bo vedno manj. Ob koncu pade še skupinska fotografija na samosprožilec pa še ena fotografija vseh vnukov z mamo pa še ena fotografija vseh otrok z mamo pa ena fotografija mame in očeta. Manjkata dva - spremljevalec starejše hčerke in spremljevalec mlajše hčerke, sicer bi nas bilo dvanajst in pol.

Kričanje in divjanje najmlajše generacije, intelektualni pogovori srednje generacije in najglasnejše godrnjanje starejše generacije. To smo mi, ki za sladico dobimo dve različni torti, se nato pocrkljamo še z ekstremno slano prekajeno bosansko svinjo, ki smo jo prejeli po povsem cik-cak in nazaj poteh. Hendikepirana kot vsaka druga, tipično slovenska z gorenjskim temeljem, posebna družina s posebnimi hibami. Zato smo na našem družinskem portretu vsi nasmejani, objeti in se vidi, da se imamo radi. Srečna družina, ki je srečna. Z odstopanji. Ni to nekaj najbolj normalnega?

Hrošč kot napaka v sistemu

2011-01-30T00:16:00.000+01:00

Potem sem se končno zrisala nazaj v lepo podobo, začutila povezavo med svojim notranjim mirom in čisto zunanjostjo (oprana žehta cunj, lesketajoča posoda in prazno korito, mehko lasovje, natančno nalakirana roževina itd itd), a je v meni bival in končno še zažgečkal s svojimi tankimi in srhljivimi tacami še najneumnejši hrošč. Ta bi lahko imel povezavo s še ne uresničenim začetkom učenja za torkov izpit (ki ima btw že status potencialne odjave - odkar so namreč podražili položnico za četrti rok s težko sprejemljivih 40 na vesoljno nesprejemljivih 120 evrov, se tudi s prvim rokom ni več za zajebavat!), ampak te povezave čudaško nima. Povsem logično ima hrošč v podnaslovu zapisano mojo stopnjo kondicije (K) v primerjavi s tempom, ki ga zahteva življenje (TŽ), kar bi bilo sicer čudovito, če bi imel znak v sredini svoj kljun obrnjen proti TŽ, ne pa proti K. Tempo življenja je grozljivo pohitel, zahteva vse višje preskoke čez ovire, pošilja tako velike mesne kroglice (aha, asociacija je iz risanke), da te speštajo in spremenijo v še eno mesno kroglico, če nisi previden. Kondicija na drugi strani pa ... Celih pet minut hoje brez utrujenosti zmorem, pri desetih se že megli, petnajst minut pa povzroči, da me gor drži samo še hrbtenica, ki boli, noge pa silijo k tlom in ker ne pridejo do tal, se vlečejo za hrbtenico. Da bi bila na cesti kakšna luknja, bi noge ostale točno tam.

Počasna sem, špelapočasnela. Ko grem na vlak, se že petnajst minut prej pripravim na odhod, potem pa vseeno hitim, še vlak zaradi mene povzroči zamudo (uh, kaj takega - pozdravljam gospoda v modrem in s piščalko v ustih, da še ni zapiskal, ko je videl mene kobacati se čez tire!). Naprej drobencljaje, na koncu koracaje, ljudje gledajo, eden na sto še vpraša, če sem okej. Seveda sem, kričala bi na pomoč, če ne bi bila okej!

Zdaj bo skrajni čas, da nekaj naredim. Za kondicijo, da ujamem tempo, da ne bom več utrujena in pohabljena. Čakam sonce, čakam par injekcij vitamina b12, čakam duracel zajčkasto baterijo ali čakam nekaj, da me psihično in fizično dvigne. Najprej to, potem lahko začnem skladiščiti zabojnike moči. Uničiti najtrdovratnejšega hrošča (ker je neumen), mu potrgati tanke in srhljive tace, da ne bo več žgečkal in to je moja poznojanuarska zaobljuba.

Ti si še okej distrakcija ...

2011-01-25T23:45:00.003+01:00

Medtem ko se počutim mozoljasto, čeprav sta medmenstrualna dva že izginila, medtem ko se počutim debelo, čeprav sta cifri na tehtnici pravi ideal in medtem ko se počutim mastnolasoče, čeprav sem umivanja las že prepotrebna, pa še potem, ko so se moje varčevalne ambicije že zdavnaj spremenile v prah pod posteljo, kjer ga sesalec še dolgo ne bo potegnil vase, sem tukaj. Tukaj, kjer je bioritem postavljen v neutrudljive okvire, kjer je prehranjevanje naštelano na prave ure in kjer se da dobiti sonce, tudi če se posebej nanj ne nastaviš.

V koraku s prvimi izjavami te objave so seveda zadnje izjave prvega odstavka te objave praktično neresnične. Spalni ritem je tak, da spim polnih 12 ur, prehranjevanje je nadpovprečno založeno s čudovitimi suhimi salamami, žrebičkovimi golaži in ostalimi mesnatimi hranili, sonca pač samo ni. Še namizna luč je crknila.

Kar megli se mi pred očmi, ko berem o pravničtenebriga simptomih in kurativi pravničtenebriga nadloge, ampak vseeno ne toliko kot se mi megli ob misli, kako naj se lotim novega učenjaškega pohoda proti izpitom, ki se zame zares začnejo s prvim februarjem.

Tole je prisiljena objava, ne počutim se nič bolje, bilo pa je obvezno spisati vse trenutne nesmisle, ki me mučijo. Sploh jih ni toliko, vsi pa imajo v končni fazi spet skupen koren, ki je izpranega ali zlajnanega značaja, zato ga ne izpljunem več iz sebe. Res bi pogoltnila nekaj motivacijskih bombonov prosim.

Samo še en enerđi drink popijem ...

2011-01-12T18:15:00.002+01:00

Ne vem čisto zares, ampak najbrž gre za to, da se mi na ta dan ni zgodil noben padec s spodmaknjenega tabureja, noben čili v očeh in nobeno čelno trčenje v radiator. Tako sem proti večeru kot cunja, ki sicer ni prav preveč utrujena, želela stopiti na mestni avtobus, kjer sem pričakovala vsaj kakšen komolec med rebra ali pa samoiniciativni štrbunk na nivo, kjer imajo ljudje ponavadi stopala. Toda tudi tukaj je steklo vse ne po moje. Prazno, dolgočasno, neavanturistično. Nestresno?

Mislim, da se še nobeno izpitno obdobje nisem počutila tako neorganizirano, nevedno in prepuščeno dnevom, ki se iztekajo in grozijo s svojimi datumi v alarmantni rdeči barvi, ki opominja naj se podvizam z aktiviranjem celic sive spužve znotraj lobanjskega okostja, še bolj pomembno pa bi bilo ukrepati na bolj ustvarjalnem področju študija, torej na področju kracanja seminarjev, poročil in pri ostalem nujno potrebnem balastu. Tole pa bi bilo lahko polno, avanturistično, še vedno dolgočasno in stresno, a? Pravkar sem se prvič v vsej svoji šolski zgodovini lotila projekta "Iskanje primerne seminarske naloge med prijatelji". Kill me!

Zadnje dni ali zadnje obdobje slabo spim. Mogoče je pa ta grm za požgat? Ideja je padla, da bi žival naučili igrati računalniške igre s kakšno podganjo vsebino, da bi pozabila na to, kako zabavno je posteljno bojišče in z njim vse premikajoče noge pod kovtrom. Prihranila pa nam vsaj eno uro čistega in nujno potrebnega spanca. Po vsakem kosilu me zasrbi pri vesti, kjerkoli ta v mojem telesu že ždi, ko se uležem na kavč in brez upiranja podležem zlobnemu spancu, ki iz mene prežene še zadnji stik z gibajočim živim svetom.

Zdaj pod prisilo pa tudi z užitkom in čeprav vem, da ni prav, a če rečem "go TO HELL!", ga popijem in grem na sproščujočo urico in pol jogijskega miganja. O Rdečem Biku govorim.

Bio, ki te obere do kosti in skrajša življenje še za pet minut.

2010-12-27T16:24:00.001+01:00

Granobil v lekarni zraven lekarne, v katero sem nameravala ... 4 € pa še nekaj

Dve kuverti in štiri znamke ... 1,24 €.

Krema za roke, blistex, britvice, gel za tuširanje, deodorant, zobna pasta, maskara, senčka za veke in dnevni ščitniki perila, če se tu lahko tako elegantno izrazim in paketek vatk ... 20 € - uporabljena sta bila bona po 10 €, ki mi jih je kupil kapitalistični Božiček.

Eno bombažno darilo, ki ga bom podarila preko socialističnega dedka Mraza ... 30 €.

Krilo na mimogrede in dolgo majico z živalskim vzorcem, ki ni preveč živalski. Živalskih vzorcev ne maram, rjave barve še manj, tokrat sem naredila žvižg, cena obojega skupaj je bila namreč le 8 €.

Super sem švigala mimo vseh trgovin po opravkih, časa je bilo na pretek, tudi z vrečkami sem imela pošlihtano in uspešno mi nobena blagajničarka ni podtaknila nove, glede finančnega se je tako ali tako že vnaprej vse skupaj izšlo, ko pa sem prišla do Mercatorja oziroma ven iz njega pa ...

Pomaranče, limone in štruca kruha ... 5,52 €. Tukaj bom napisala tri klicaje. 5,52!!!

Šlo je za mrežico petih pomaranč ... Ki so se izkazale za bio pomaranče s primerno bio ceno 2 evra pa pol. Pet bio pomaranč. Tukaj se je moja zgodba o uspehu za hip zlomila, aha. Kraja, nateg, prevara! Povrhu vsega zaradi teh petih pomaranč v sebi ne bom imela nič manj rakavih celic kot sicer. Jezna sem še toliko bolj, ker mali špajzl od trgovine niti na izbiro ni imel nezdravih, grdih in špricanih pomaranč za 60 centov, obiralski mrhovinarji! Dvignilo mi je pritisk. Bio pomaranča mi tako kot stresor obljubila še en siv las, ki se bo pojavil hitreje kot bi se sicer.

Veliki tiči na verandi.

2010-12-26T22:16:00.000+01:00

Zares modre modrice na kolenih vedno manj boleče izginjajo - tako velike so bile, da bi mi človek težko verjel, da sem le sredi ravnega pločnika naredila dvometrski skok v daljino, ujela namišljenega mestnega zajca, si podrgnila dlani in pobarvala kolena ter najbrž povzročila konkreten smeh pri random fantu, ki je hodil za mano. Ki mi ni pomagal splezati nazaj na noge in to je toliko bolje, ker bi si najbrž s svojim na rdeče poštrihanim obrazom še hitreje želela potopiti v neznano. Tako sem se sama atletsko pobrala in s svojo sposobnostjo samoironičnega monologaV odvijugala v zavetrje svojega brloga brez poganske božično-novoletne smreke, brez bunk in brez pisanih lučk. Ni krivo pomanjkanje interesa ali časa, krivo je sovraštvo do decembrskega kiča, ki pa ni zraslo v meni. Jaz sem decembrskemu vzdušju v zadnjih letih spet podlegla in čudno prijazna je ta toplina obložene mize, piškotov in kuhanega vina, čeprav daril še vedno ne podarjam preveč, sama kratkotrajnost decembra pa mi je še vedno ena bolj neumnih reči. Z zamudo bom poslala nekaj voščilnic. Unikatnih, darjastih, kjer se božič in novo leto obvezno pišeta z malo začetnico in s special edition posvetilom, ki ne vošči sreče in zdravja v novem letu, ampak dobitno loterijsko srečko, rože, da bo dišalo, in zobno pasto, da se bo svetilo.

Prvič v življenju sem v oči dobila par kapljic viskija, na prvem žuru sem trikrat v večeru na skrivaj jokala, se očiščevalno pokregala, najedla kebaba na bon pa še zdivjala sem se, na drugem žuru pa sem si kapaciteto želodca najprej napolnila s pečenim puranom v treh različnih omakah, pri razpredelnici in ne sprašuj na lice kušnila drugega fanta, stala sem na dežju dolgo, bila priča situaciji, kjer se je država wannabe postavila proti državi, iz česar takoj izvemo, da dosegli nismo nič, ob svitu pa končno priropotala do svojega pravega ležišča in zaspala za tistih nekaj ur. Zaključek mojega ne prav pogostega rajanja se je našel v tem, da sem se spoznala nekoliko tečnobno in grdogledo, vseeno pa mislim, da sem svoje počutje dobro zakamuflirala in sem prav AGRFT-jevsko odigrala vlogo prijazne in prijetne mene. Oba žura sta bila ravno zato pa tudi zaradi "kar nekaj" prilastka tako super in primerna priprava na novoletno zabavo, katere nespontanost organizacije in načrtovanja mi je nekdaj za pobruhat.

Sončki pri minus stopinjah za računalnikom

2010-12-18T17:00:00.002+01:00

Teden je bil spet poln stresa, anksiozne tesnobe, morečih sanj, zelozgodnjih vstajanj, neprespanih noči, world-press-photo razstave, dobrih kosil, vročih plamenov, ki sekajo iz radiatorjev, dvojnih štumfov in toplih škornjev.

Teden je bil spet ekstremno kratek, zaključen z obilno pošiljko snega, s kruhkasto požrtijo ob družbi, ki ni več običajna, je pa vseeno lahko prijetna, udobna in domača, kot posladek pa sem naročila še dvanajsturni spanec s samo dvema vmesnima pohodoma na stranišče (mehur je dobro spal?!).

Teden je bil spet v znamenju voščilnic, ki se jim spet ni uspelo prebiti v realno agregatno stanje, računalniška urica, ki sem jo speljala skupaj s tremi sončnimi žarki, je bil potem seveda absolutni vrhunec tedna - kljub moji negotovosti, mojemu strahu in neprepričanju v to, da bom z odnosom pokazala pravo razmerje med podcenjevanjem in prezahtevnim pristopom. Pa smo se poslovili v odličnem, iskreno veselem in zadovoljnem vzdušju, da veš! Nikakršen korak za človeštvo, astronavtski korak (torej meter in pol v višino in tri metre lahkotnosti v daljino) zame, ki šele pri 23-ih stopim prvič v konkreten in malo daljši stik s sončnimi ljudmi.

Teden je bil spet uspešen in po tedenskem poročilu sem morala telefonski zvočnik spet zapacati s kapljami slanega okusa. Ker ob vsem tempu pozabim na čustva, kar ni značilno za občutljivega baubava v meni.

Malomarnost ali kako to ni malomarnost, ker na svoje stvari skoraj obsedeno pazim.

2010-12-12T17:13:00.002+01:00

Počasi presegam meje normalnega izgubljanja, zalaganja, "padlo mi je ven iz torbe" in "najbrž so mi ukradli" fraz. Zdaj prehajam v ekstrem, ko vidim izgubljeno tam, kjer izgubljenega sploh ni, paranoja me zagrabi že v trenutku, ko celotnega območja še nisem preiskala, označim, da sem nekaj izgubila še preden trezno preanaliziram kraje, kjer bi tako imenovana izgubljena depeša (nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo - izraz je zadnje čase popularen, zato sem ga uporabila) potencialno bivala.

Zakaj je tako?

Ker sem čisto zares letos z malomarnostjo pogubila že fotoaparat, potem očala, nadaljevala sem z raznimi malimi predmeti kot so štumfek za telefon, dve brisači, denarnica za kovančkast keš, rokavice, da o raznih petevrskih padcih iz torbice, čeprav sem zelo pazila nanje, ne govorim. Zadnji izgubarski podvigi se tičejo Urbane ter ploščice za tipke predvajalnika na mobitelu, ki se je kasneje sicer skrivnostno pojavila na precej vidnem mestu.

Vsa ta smola, ki se me drži, ali pa zmedenost, s katero jo sama povzročam, ali pa malomarnost, ki jo posedujem (to zanikam, ker na stvari pazim po svojih najboljših močeh in nič ne morem, če so te moje moči bolj švoh) že pošteno preseda in mi krade miren obstoj na tem planetu. Zdaj sem namreč to, da sem precej izgubljene narave, močno zasidrala v svojo zavest, kar za sabo potegne to, da v denarnici s 100 evri vidim samo še 80 evrov, ker da mi bankomat ni izplačal pravilnega zneska ali pa da nisem vsega denarja pospravila na varno, ko bi morala. Spet - kot ob vsaki pretekli izgubi - se mi od slabe volje zaguba čelo in že začnem s samopomilovalno pridigo ubogim, poštenim in nič krivim ljudem zraven mene, kako mi vedno uspe nekaj izgubit, kot da bi imela na računu kdaj več kot 200 evrov in da letos zares nihče ne dobi decembrskega darila (ki je miklavžasto-božično-novoletno-karkoli darilo). Ob ponovnem odzadrganju denarnice čudežno (pa v tem primeru čudeži ne obstajajo) ven vzamem vseh 100 evrov. Ljudje so me tako še dlje kot prej v svoji nesreči, zdaj v svoji sreči, primorani poslušati, ker res ne morem verjeti, kako zelo površna sem.

Rešitev?

Lahko se preselim na drug planet, kjer bo nebesni svod drugačen kot tukaj. - Ampak sem še vedno prepričana, da srečne in nesrečne zvezde ne obstajajo razen v literarnih okraskih.
Lahko zamenjam svoj nick iz Izgubljena. v Izgubljena? ali pa v Punca z glavo na pravem mestu. oziroma Punca, ki ve, kako stvari stojijo. Še bolje: Punca, ki ve, kje so njene stvari in kje je ona. - Vraževerje ...
Lahko bi preprosto pazila nase in na svoje stvari, bila bi manj zmedena, bolj preudarna in bolj stabilna v dejanjih. - Večkrat obljubljeno, večkrat zapriseženo, nikoli realizirano. Je nemogoče.
Lahko bi popolnoma zamenjala družbo. - Najverjetneje je ta tako žleht, da mi kradejo in skrivajo kulije, flomastre in radirke, ker so moje ničminijasno reakcije zabavne.
Lahko bi sprejela dejstvo, da so izgube del življenja, vsi imajo izkušnje z njo, razlika med mano in tabo je le v tem, da izgubljenemu predmetu posvetim petnajstkrat več miselnega obremenjevanja kot ti. - Tole se sliši še najbolj realno, pametno in izvedljivo. Vseeno me nervira!

Ideja o posebnem skladu za nadomestila izgubljenih predmetov blogerja Izgubljena s spletnega naslova http://www.herlostuniverse.blogspot.com/ še vedno obstaja.

one of the greatest

2010-12-03T08:36:00.001+01:00

Neprecenljiva izkušnja, iz katere se nisem naučila prav nič, se je zgodila tik pred jutrom, ko sem v kuhinjo nameravala odnesti skledo piškotov. Do kuhinje nisem prišla, ker sem dvoje vrat pred kuhinjo s truščem, ki je ponoči še glasnejši, obležala na tleh. Nekaj minut od vsega šoka nisem prišla k sebi, prva misel je bila, če je z glineno posodico vse okej, druga misel je bila, če so stekelca očal cela, tretja je šele bila, če je fotografska oprema, ki se mi je nastavila pod noge in mi na brutalen način zaželela lahko noč, nepoškodovana. Šele četrta in zadnja misel se je začela ukvarjat s tem, kako me od sunka boli vrat (prisežem, da bi bil v prometni nesreči to tisti trenutek, ko bi mi namontirali opornico okrog glave!), cel dan naprej pa sem odkrivala modre kroge po kolenih, zdaj pa enega čutim na riti. Najbolj zabaven del (zabavno se mi je šele zdelo, ko sem zadevo prespala) nastopi tule: ker sem najbrž zbudila celotno stanovanjsko zgradbo (danes je spodnji sosed prišel izrazit željo, če bi svoje divje topotanje po parketu lahko za eno njegovo tresočo omaro umirili), mojega najljubšega fanta, ki je sicer spal meter od točke zločina, (fotooprema in njen poskus umora) nisem.

Ni nujno, da je izkušnja neprecenljiva, bom pa počasi začela rangirati svoje vrhunce telebanstva in ga ocenjevati po desetstopenjski lestvici. Tale padec je bil najhujši v moji zgodovini treznih padcev oziroma takoj za tistim, ko me je v tretjem razredu osnovne šole v radiator poslal in mi ga tako na stegno naslikal trikrat težji sošolec. Top-štor nagrada pa je vedno moja: veliko padam in se skoraj nikoli ne poškodujem!

trapped before december

2010-12-01T11:32:00.002+01:00

Zdaj kimam tistim, ki so november razglasili za najbolj beden mesec v letu. Deževna depresivnost mi je bila sicer od nekdaj všeč, tudi speštani kupi listja na pločnikih imajo svoj čar ... Ampak ko me november s svojimi bacili in virusi ne izpusti iz krempljev? To mu zamerim, seveda. Na dan pred decembrom sem se tako prepustila antibiotikom, čeprav mi je bilo jemanje le-teh predpisano kot povsem svobodna odločitev in odločena sem bila, da škatle ne odprem, ker nisem kaj preveč ogromen zagovornik tabletkastih stvorov, če ni nujno. Če ni nujno ... Očitno je bilo nujno!

V najinem brlogu tako vlada izredno stanje. Že drugo noč sva spala vsak po svoje - on na kavču, jaz pa majcena v postelji za pet. Nisva na bojišču zaradi po tleh ležečih štumfov ali kaj podobnega, samo spoznanje, da si že tri tedne izmenjujeva smrkljaste mehurčke, si hkrati kuhava čaje in mešava lekadoleplusce, v tandemu smrčiva zaradi zabasanih dihalnih poti in tekmujeva, kdo dlje časa rabi, da se odkašlja, je doseglo drugačno taktiko spopada s prehlajenimi organizmi. Na drugi strani sem jaz tista skeptična, ker vseeno dihava isti zrak in prepoved lupčkanja in čohanja najbrž ne bo dosegla želenega. Bah.

Trenutno sanjam o neutesnjenem decembru brez občutka, da bo na silvestrovo nečesa konec (razen tega, da bo številka 10 poteptana, big deal). Ne želim, da december mine hitreje od 31-ih dni, ne želim pospešenega tempa in dirkanja čez trupla utrujenih iskalcev presenečenj slash uresničevalcev želja razvajenih mulcev. Kuhano vino naj bo, lučke naj bodo, darila pod smreko naj bodo (tudi pod mojo, če bom imela trenutek), pretiravanje z vsedecembrskim rajanjem in divjanjem naj si pa kloni božičkov, miklavžev in dedkov mrazev zatlačijo v rit. Zmernosti sem vedno vesela.

Prežgankofobičnost

2010-11-27T15:14:00.000+01:00

Za kosilo smo imeli prežganko. Prežganko! Takoj sem bruhnila v jok. Ne toliko zaradi mizernega stanja v mojem želodcu in ponorelega prebavnega sistema, kot pa zaradi same prežganke, slavne župe, ki mi je v davnih vrtčevskih in zgodnjeosnovnošolskih časih grenila kosila v kovinskih krožnikih in mi za celotno nadaljnje življenje pustila travmatične črve med mojimi brbončicami in v že tako občutljivem goltalniku (brbončice so z goltalnikom ključnega pomena pri uživanju hrane).

Prežganka je ogabna, prežganka je fuj z veliko začetnico in ne kuhaj mi je za kosilo - tudi če mi bo rešila presaditev mojega želodca in čeprav sem hvaležna, da nekdo kuha kosilo.

Sneg, zdravi zobje, zdrave dlesni in brez zobnega kamna, štirinajstdnevni počitek oziroma prosto življenje, prva ustvarjalna delavnica brez ročnih spretnosti vodje je za mano, pozitivna računica prihajajočega meseca in filmsko popoldne so popolnoma brez pomena, ker se nos, grlo, kašelj, zdaj pa še želodec, ne spravijo v svoje normalne okvire, ki bi mi omogočali živahno funkcioniranje v svetu! Kot da bi bilo imunski sistem tako težko postaviti nazaj v nevremensko pogojeno stanje, pha.

En siten (deževen?) koktejl brez dežni(č)ka.

2010-11-19T17:27:00.001+01:00

Mix neprespanih misli, ki ustvarjalnosti ne pustijo pompa in zablokirajo že, ko se je potrebno domisliti le naslova neke delavnice, tako utrujenega organizma, da že ni več utrujen in želodca, ki mrmra, da je lačen, čeprav mu je že goltanec poslal paket dveh šestin pice, original kinderjajca, dveh fake knoppers napolitank in treh fake pringles rezin čipsa (v bistvu je to malo, želodcu ne paše prav veliko, ampak zakaj dafak mrmra?!), je beden.

Matematično: 2 kozarčka + 6 ur spanja z brutalnimi prekinitvami + 1 zmenek za prakso ob 9h + vsega skupaj 1 obrok hrane + 1 energy drink + 1,5h srboritega tipkanja = 10 x počutje za na luno.

V bistvu letim in sem visoko (ne kot pilot, ampak kot načvakana party žival), je pa bedno.

A četrti letnik zares postane samo še mešanje dreka?

2010-11-17T00:45:00.001+01:00

Moja desna nosnica je še dihljiva, medtem ko se je leva že zaprla, prav tako levi slušni kanal, levo oko pa gleda še bolj utrujeno kot sicer. Z zmasiranimi stopali, ki se mi ne dogajajo pogosto, s šajtrgo ali samokolnico vozim vtise s predavanj preteklega meseca na kup. Ne ugotovim, ampak le potrdim: letos so vsebine predavanj postale cela megla nad Sorškim poljem ob sedmih zjutraj (čeprav me vlak po tem koncu ne pelje več vsak dan in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstala pred sedmo uro zjutraj). Če so že profesorji tisti, ki se trudijo za segrevanje ozračja, smo jaz pa še nekaj tisti, ki se ne dvignemo v luft, ostajamo pa sključeni vsak v svoj stol in vsak s svojo kracaško umetnino na robu papirja.

Kot da smo slišali že vse (pa nismo), kot da smo skritizirali že vse (pa nismo) in kot da smo že našli rešitve za vse probleme današnje družbe, izobraževalnega sistema in strtih src (pa jih nismo). Obupali smo nad idejami, za uresničevanje katerih naj bi bil odgovoren naš študij, ambicioznost drugih nam gre celo v nos (tudi v tak nos, ki diha le napol, piše zgoraj), aktivnost je nekaj, kar se nam pač ne ljubi.

Naučili so nas tega, kar jim je bilo naročeno. Naučili so nas kritičnosti, pomagali so nam spoznati širino, pokazali so nam, da obstaja vesolje stališč in nas usposobili za zijanje skozi tuje okno. Kritičnost? Kje je zdaj? Povem ti: pojedla je lastnega roditelja, ga še oglodala, da je postala tako debela, da svojih udov ne zmore premakniti več. Njen novi lenobni značaj je kritičnost začel poenostavljati, pripeljal jo bo nazaj na začetek, ko bomo rekli, da je vse skupaj preveč ogromno, da bi karkoli sploh utegnili spremeniti. Tako kompleksno je, da je že enostavno! Optimizem našega področja se z vsako priložnostjo, da bi se zavzeli za spremembo, oddalji od pravega cilja izboljšave.

Razmišljanje je večkrat okej, če ga pustiš neinterpretiranega, ampak nikakor ne morem brez mojih opomb. Ki so:

Prvič: moj študij je še vedno simpatičen, mogoče postaja le dolgočasen - odgovornost je najbrž pri meni.

Drugič: moj študij ni brezpredmeten. Ima svoj point, spet pa smo naveličani premlevanja vedno istih tem.

Tretjič: nisem v čem depri podobnega. Razmišljam. Iščem začarane krogce.

zasnove brez realizacije

2010-11-13T01:27:00.003+01:00

Polno je nekih idej, polno osnutkov in zasnov. To je to, kar objektu poganja motorček, da se pelje naprej in šofira še malo v levo pa v desno, ane? Kar je pa živcirajoče za subjekt, torej mene, je pa nesposobnost in vsa stanja, ki imajo predpono ne- (neželjnost, neverjetnost, nemotiviranost, neljubisemi, neaktivnost, neskončnost) realizacije projekta. Važno je, da pridem do kosila in to je poglavitna vizija dneva, ker zvečer, ahne, sredi noči padem dol nezmožno, kot le lahko.

Pa ne, da bi kaj ogromnega počela. Počnem normalno, počnem študentsko, počnem mačjelastniško, počnem partnersko, počnem malodelovno, počnem jogijsko in kar se da še vedno babje. Pizdim se čez ljudi, ki se v deževnem dnevu vsi naenkrat bašejo na mestne buse, smejim se kolesarju, ki na ovinku pritisne na gas in se zaleti v zid, ker mora obviti peško, ki s pravilno hitrostjo hodi po peš-površini, tečnarim po black sun koktejlu, ki me obdela na zaspan način, čeprav pričakujem razvedrilno noto, na koncu pa sem razneženo mehka, ko se spomnim na močne, nenavadne besede, katerih do zdaj še nisem skomponirala niti v mislih (pa sem premislila že več stvari, kot je za zdravega človeka potrebno!).

Bojim se uresničitve. Ker se bojim neznanega. Ker se bojim padca. Mah, najbolj blesavo je, ker ne iščem izzivov, ampak jih raje pokrijem s sivo dolgočasno preprogo, ki je v najbolj varnem scenariju niti posesala ne bi. Pa ne maram flekov, če jih vidim.

O beograjskem dežničkanju in čevapkanju

2010-10-23T18:49:00.003+02:00

Nekje dvanajsto orjaško evropsko mesto, ki je začutilo mehkobo mojih podplatov, je Beograd.

Opomba: Pod orjaško evropsko mesto spada tudi Heraklion, ki nikakor ni orjaški, niti glavni, pod mesto, kjer sem lahkotno stopicljala pa navidezno spada tudi London, čeprav letališkega objekta še nikoli nisem zapustila.

Beograd je siv.

Opomba: Še bolj siv je postal tudi zaradi dežnikov, luž in megle.

Beograd je propadajoče mesto.

Opomba: Mogoče ni propadajoče, ampak vsekakor se ne obnavlja. Bombe se v stavbah še vedno vidijo, stavbe brez bomb pa tudi ne kažejo ravno cvetočega videza. Ah, propadajoče bo kar pravi izraz.

Prav tako Hiša cvetja, Kuća cveća, House of Flowers. Ni cvetoča, ker je trg pred njo poln smeti.

Opomba: Vseeno je bilo ta kraj potrebno pregledati, čeprav Josip z nobeno taco ni posegel v moje življenje. Ljudje tam so prijazni, ne reče se "nas dvoje", ampak "nas dva".

Beograd je presenetil s hostlom, s kopalnimi plašči, copati, brisačami in čistočo.

Opomba: Presenetil tudi z nizko ceno bivanja!

Po vračanju v našo bivšo prestolnico nimam posebne želje, deset ur z vlakom tja in deset ur z vlakom nazaj je bilo nenavadno prijetnih, čeprav je bolel hrbet in pekel mehur. Družba še osmih malih žurerjev nikakor ni bila prepirljiva, še toliko bolj ne, ker Beograd ni tako zelo žurersko mesto, kot je šminkersko. Vrste na stranišču so zanimivo daljše pri fantih kot pa pri puncah!

Povzetek: Čudovite izkušnje v ne tako čudovitem mestu.

Obročkasto ali tudi to je dober nasvet za šoping!

2010-10-21T20:31:00.000+02:00

Spet reklama, sicer skromna, absolutno pa lahko odprem oglaševalsko agencijo, ker sem tako super pri tem. Naslov objave je ukraden iz slogana gospodične Osenarjeve, za katero še vedno trdim, da je za pojest, čeprav je njena mahajoča leva roka a little bit annoying (angleško, ker je "annoying" lepa beseda).

Če želiš, da bo preostanek tvojega življenja rožnat, trikrat potiho zapoj Kekčev song, potem ga še trikrat zamrmraj, nato se trikrat na jolemajole način zasukaj, trikrat na glas zavpij "Od Jane obročki so najbolj kul!" in si naroči enega. Si fant? To ni ovira. Stisni še en "like" na Elle Talent TUKAJ.

Lahko se pridružiš tudi na Handmade by Jana Troha in prešnofljaš njeno spletno stran. Vohunjenje je s tem dovoljeno.

Zdaj trikrat z dlanjo udari v dlan, plosk!

Make love or have sex?

2010-10-07T14:01:00.000+02:00

Na glas je včasih besede slišat čisto drugače, kot jih poslušaš, če le tiho razmišljaš o njih, ane? Zanimiva je preprostost, ki jo spoznaš, ko se z nekom o tem - pa čeprav je skoraj neznanec - pogovoriš.

Sem zelo tipična družboslovka, nakar si ti naravoslovec, še bolj tipičen. Jaz sem estrogen, ti testosteron in jaz gledam na problem iz nešteto različnih vidikov. Ti pa samo iz enega. Jaz kompliciram pri analizah, razlagah, argumentih, pri enostavnih odgovorih, zate je rešitev jasna, takoj vidna, le ena. Medtem ko nekaj tebi čisto samoumevnega zafecljam v neizmerno veliko število vozljičkov, ti primeš štrikec in vsi vozlji postanejo samo navidezni. Jaz sem divergentno, ti pa konvergentno in spet se mi zdi taka površna in hitra posplošitev nepravilna in zločinska, kot da te označim, da nisi ustvarjalen. Seveda si, ampak na tvojem področju, ki se ne tiče reševanja problemov, ki po tvojem ne obstajajo.

Zakompliciram, ti poenostaviš. Se prilagodim, tebi je vseeno. Zato sva za skupaj in zares je fino.

Mantra: "Nazaj v zverinjak!"

2010-10-05T21:21:00.001+02:00

Še štiri večerje, štirideset preplavanih dolžin bazena, tristopetdeset strani zadnjega dela Twilight sage (nja, še vedno padem noter, zraven ugotavljam o popularnih samomorilskih težnjah, zavijam z očmi nad izmišljeno prepoved o seksu pred poroko in berem naprej ...), še deset litrov popite vode, samo še tri masaže (ob katerih sicer kričim, ker boli, in ne uživam, ker masaža ni enako božanje) in še nekaj obupanih esemesov, ki na glas hrepenijo po po-moje-svobodnem življenju ...

Potem grem nazaj v zverinjak. K mali mišji zverinici, veliki zverini z medvedjim objemom, k skupini vedno lačnih zveri - manj po znanju, več po hrani - in k mnogim drugim na dveh nogah hodečim zverinam, ki se bodo vame zaletavale na prehodih za pešce, se z mano borile za proste stole na premetavajočih mestnih avtobusih, me grdo gledale izza šalterjev raznih pomembnih in še bolj nepomembnih institucij, k zverinam, ki zares kažejo zobe in niso prijazne.

Res je, ne razmišljam preveč o svetovnih problemih.

po-moje-svobodno življenje je tisto, ki ima zajtrk šele ob pol dvanajstih in nima dveh toplih obrokov na dan

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim.

2010-10-01T15:07:00.001+02:00

Ni hakeljca v tem, da je dovgčas, hakeljc je v tem, da se take zdrave rutine vsak normalen človek naveliča (normalno je edino zdravo, ja?). Uživam, seveda uživam, ker sem v karanteni pred zunanjimi pritiski in zvermi urbanega sveta (z izjemo hotelske receptorke, ki grize), po tihem pa mazohistično pogrešam vsakodnevne brzice, ki premetavajo človeško telo, kakor se le njim zazdi.

Urnik v turkizni barvi, ki se spremeni le ob vikendu, ko ne obstaja, je v podrobnostih tak:

7.30: brutalni skok iz postelje (to si prebereš kot: trikraten zamik budilke za deset minut, nato odvlek s pomočjo nevidne sile do kopalnice, šele na stranišču pa ugotovitev, da je pretok krvi zdaj usmerjen v vertikalo, ne več v horizontalo).

8.12: zajtrk (tudi ta je rutina: ob vsemogoči ponudbi na krožniku pristanejo štirje prepečenci, košček slanine in sira, šalca kakava in dvakrat kozarec pomarančnega soka).

9.30: telovadba in iskanje izgovorov, zakaj se mi popoldan ne ljubi na kavo, zakaj se mi popoldan ne ljubi na sprehod in zakaj se mi popoldan ne ljubi plavat (vse to se mi sicer ljubi, ampak ne v taki prijazni, a vsiljivi družbi).

10.05: ogled dveh delov Big Bang Theory.

10.50: kolesarjenje po dva krat dva metra velikem prostoru, naredim nekaj kilometrov, po petnajstih minutah imam dovolj, usedem se na stol. Poklepetam s sokolesarjem, če ga imam.

11.10: ogled dveh delov Big Bang Theory.

12.00: kratek sprehod po parku.

12.20: kosilo.

15.30: plavanje, petkrat gor in petkrat dol po navadnem bazenu, nato petnajst minut namakanja v vročem bazenu (v kar je všteto tudi prerivanje z debelimi in manj debelimi mamami na masažnih šobah).

16.30: ogled dveh delov Big Bang Theory.

18.25: večerja.

19.00: opravek nekaj klicev, ki so pomembni za moj čustveni obstoj.

20.00: branje četrtega dela sage Somrak (Breaking Dawn) in zgražanje nad bedasto vsebino knjige. Možnosti, zakaj so moja mnenja takšna, sta dve: a) postala sem zrela; b) vsebina knjige je postala (?) bedasta. Ker je prva možnost zelo vprašljiva in po mnenju mnogih nemogoča, gre najverjetneje odgovor k točki b. Ker pa je bila vsebina knjige moji duši zaradi vampirske narave na začetku neizpodbitni "vau", zdaj pa se mi od vse osladnosti ruši sladkorno ravnovesje v krvi, je vsebina zagotovo postala bedasta - vsaj v smislu pretiravanja. Ko je dovolj, je dovolj, ker pa se po novem skušam držati tega, da začeto dokončam, bom tole sago prebrala do konca. Ah, pravkar se je pojavila še ena teorija in sicer teorija mojega vednoumnega prijatelja, torej: c) moja angleščina je tako zelo slaba, da tričetrt knjige ne razumem, kar posledično prinese prebavljivost in to, da bom prebrala še celo četrto knjigo. Seveda se moj vase zaverovani jaz s tem ne strinja.

21.30: spat.

Ogled dveh delov Big Bang Theory pomeni tudi sočasno klikanje po medmrežju (kjer seveda, kot obljubljeno, opozarjam nase), pomeni pa tudi to, da bo epizod kmalu zmanjkalo. Na zalogi imam tako še:

- sezono Breaking Bad

- šest sezon Sex And The City plus oba filma

- nove dele zadnje sezone Weeds

- Glee (da prešnofljam, kaj je ta pohvaljena reč)

- samo en del nove sezone One Tree Hill

- animiranček The Secret Of Kells

Materiala dovolj, shramba na mojem minitopu polna, polica, kjer me čaka še preostalih deset knjig je tako še pridno nedotaknjena. Ne dolgočasim se, uživam v brezdelju, pogovori z mano so super (še vedno me draži misel na vse moje izgubljene dežnike v enem dnevu), manjka pa mi določen pretres, ker je mirno življenje zares za umret (op.p.: pretres, ki ni v obliki človeka, ki mu ne zmanjka pohval in povabil na kavo).