sreda, 31. oktober 2007

trick or treat?

Halloween - praznik, za katerega velja splošno prepričanje, da je ameriška pogruntavščina. No, da vas razsvetlim - ni. ((Že zato ni, ker nikakor nimajo lastne domišljije oz. dja... So itak podmladek Evropejcev. In vseh ostalih)).
Beseda haloween je okrajšava za all hallows' even, torej predvečer vseh svetih, ki pa je - neverjetno! - krščanski praznik. Ker pa so vsi krščanski prazniki, logično, tako ali drugače povezani s "poganskimi zadevami", se tudi ta navezuje na keltsko verovanje - da na ta večer duhovi lahko kontaktirajo z živim svetom, da ima na ta večer magija največjo moč. Pojma nimam ali gre za naključje, da sta se tadva dneva našla na isti dan (:D), tako kot nimam pojma ali je krščanstvo res spet ukradlo elemente poganskih verovanj (đast lajk božično drevesce) - ma neee... to je podpisovanje pakta s hudičem! - in pojma nimam zakaj buče? Mogoče, ker je bil ta dan v keltskih pokrajinah namenjen koncu žetvene sezone... (Se opravičujem, ker sem preveč utrujena za guglanje) No, ampak vem pa, da so Američani tako faking skomercializirali ta praznik, da je samo še vprašanje časa kdaj bomo še mi začeli praznovat Thanksgiving day aliii 4th of July. (sem poguglala in je nekako mi nakazal, da je za buče v končni fazi kriva Amerika, je pa s temi bučami povezana ena irska legenda o Stingy Jacku, ki pa verjetno nikogar ne zanima? Hvala!).

In kaj danes počnem doma, če ga vsi - našemljeni v grozne stvari - veselo popivajo naokoli? S Tino pač veva, da je na trgu čarovnic huda konkurenca in sva raje obtičali za računalniki, da nama ne bi preveč zbilo samozavesti. Sva občutljivi dušici. In vseeno sva bolj za domače stvari - kot je pust naprimer. Pust je zakon. Se bova takrat toliko bolj izkazali;).

(sličico mi je posodila Tina - hitr jo pogledat, ker ji jo bom mogla vrnt!)

torek, 30. oktober 2007

žganci+ocvirki

Pa naj še kdo reče, da je to hrana za pastirčke. Ni! Če to obožuje eno mestno dekletce kot sem jaz... (yeah right)

Nekako mi je dopoldne prišlo na misel (resda sem bila še malo omotična od sinoči in sem malo mešala realnost in fantazijo - is this the real life, is this just fantasy-iiiii? -), ampak glavno, da mi je nekaj prišlo na misel. Pač. In kaj mi je padlo na misel? Na misel mi je prišlo to, da bi bilo skrajno fajno, če bi jaz končno nekaj skrajno fajnega zblogirala.

In sedaj sem tukaj, pri vprašanju - O čem bom pisala? Resnici na ljubo, tega še ne vem, vem pa, da so ljudje, ki radi prebirajo bloge drugih, nori na filozofiranje. Čim bolj filozofiraš, bolj te spoštujejo, bolj si mislijo kako zelo pameten, razgledan si. Čim bolj zakompliciran jezik uporabljaš - pa tudi, če klatiš same nesmisle - za večjega intelektualnega genija te imajo. Bolj, ko oni ne razumejo o čem sploh pišeš in kaj bi rad povedal, z večjo vnemo te berejo (prejemanje desperate houswives s04e05 končano) in se delajo, da te razumejo pa še strinjajo se s tabo. Hlastajoče kimajo ob vsaki tvoji zapisani besedi. Nič hudega! Tudi mene naravnost impresionirajo komadi, ki nimajo smisla... Ki so napisani na način - razložisisam. Zakaj da fak le? In ta besedila so interpretirana kot zelo "GLOBOKA", da izhajajo iz avtorjeve najglobje plasti človekove osebnosti (tako kot osebno ime - ampak to so pa res že strogo etične debate, ki jih lahko obravnavamo samo mi in samo pri etiki). Vsak normalen človek, ki ni bil soočen s to definicijo, bi takoj vedel, da ta in ta pesnik nima pojma o skladanju besedil, takoj bi vedel, da na veceju napiše par kontrabesed, jih poveže in... proda. Če pa jih ne proda pa čveka o tem, da ga nihče ne razume, da je zato sam na svetu in se - zapije. Medtem, ko je pod gasom, na glas tuli kako zelo je ubog in če ima srečo, ga sliši nek zgodovinar, ki ga - po njegovi smrti - povzdigne med Velike. To bi vedel vsak normalen človek, ampak normalnih ljudi okoli nas ni oz. jih je le peščica in na žalost tudi ti kdaj podležejo vsesplošnim prepričanjem družbe o genialnosti tega in tega osebka, ki naklada o življenju v nepovezanih stavkih (povedih!)... Torej se delajo, da jih razumejo (čeprav jih ne) in se z njimi poistovetijo (čeprav se v resnici ne) in jih poveličujejo v kvazizvezde. Ne... PoveličujeMo. Sem tudi jaz zraven... I guess. Pa mene boste tudi kmalu:P - vsaj sklepam po tem, da me trenutno niti približno ne razumete, čeprav trdite nasprotno. Se opravičujem, ker nisem navedla nobenih konkretnih primerov, čeprav so mi skozi misli brzeli marsikateri... Se mi pa ne ljubi popravljat mojega besedičenja. Žgancov... Pa ocvirkov.

Zadnji čas, da sem spet vrgla delček moje žalvčasihtrapaste duše na tele liste. Pa ne počutim se nič kaj bolj razbremenjeno (tako se počutim res samo takrat, ko povem tisto, kar me teži in tole me ni - jasno? In zadnje čase me sploh nič ne teži nič... katastrofalnega... Ja, moje finance so pod nivojem študentskega povprečja - to me teži).

sobota, 27. oktober 2007

ko pade cuker

in ko imaš vse, kar si načrtoval za ta dan, opravljeno. V tebi naj bi bilo lahko le zadovoljstvo... AMPAK PRI MENI GA NIII. Iščem cuker. Ko ga dobim, iščem sol. Eeehja. Vsega sem sita pa še vseeno iščem eno zadovoljitev. Misli imam popolnoma urejene - tako zelo, da se nimam nad čim pritoževat. Kar je precej redek pojav pri meni. Mirna sem, neobremenjena. Pa še vedno iščem nekaj s čimer bi... KVAČKALA. Sem brez problemov, posledično sem tudi brez... Vađajna-jezika. Ostane mi le blebetanje v prazno...

Svetujem Nikomahovo etiko (Aristotel). Zakaj? Ker mi branje le-te ne sede in kot bivša študentka filozofije bi jo morala požret v eni uri pa jo žvečim že od srede... In nikamor ne pridem. Bivša sem namreč z razlogom, a se ne zdi?

A! Vem kaj mi manjka. En kraj za znoret. En kraj, kjer bi bile še te NEmisli na odklopu. Žal bom obtičala v najbolj zakotnem kraju na svetu, ker:

  • je ena na šihtu (je rekla, da ima raje nočno kot pa da bi zjutraj vstala)
  • je eden na drugem koncu Slovenije (in sem popolnoma sama kriva, ker me ni zraven)
  • je najpomembnejša prekinila druženje z mano in kruhki! (ne morem verjet, da si je izmislila tak banalen izgovor kot so mastni lasje!?)
  • sem brez izpita
  • sem taka lenoba, da se mi ubistvu ne bi dalo nikamor premaknit ta trenutek - me je vsa zagnanost za divjanje minila... Verjetno, ker ne poslušam več tistega naspidiranega komada "feel it in your kiss, and i can see it in the stars, i don't believe in magic but i know just who you are", ki mi gre sicer v splošnem precej na živce.

Očitno me pirat s Karibov čaka.

nedelja, 21. oktober 2007

vote me!

Čas je za statistično obdelavo ankete.

Vseh glasov je bilo 14, od tega je vsaj desetkrat gumbek pritisnila Tina, enkrat pa jaz, ker sem hotla sprobat delovanje.

Ostalo je razvidno iz desne sličice, tortice se mi ni dalo delat.

To je bila statistična obdelava ankete. Moje prve.

Nekako se pripravljam k pisanju poročila, mojega prvega pravega opravila za faks. In nimam pojma kaj napisat? Poznam naslov... Teden vseživljenjskega izobraževanja... Obiskala sem dve prireditvi/delavnici... Ampak dve strani!? Hej, toliko materijala pa res nimam. Se bom pa potrudila.

In še en KLIK!

^^ Tale linkec svetujem pa vsem, ki bi radi preverili, če so zares podobni Angelini Jolie... Ne bodite razočarani, če boste podobni samo Kirsten Dunst (tako se napiše?), ker sem tudi jaz.

Moj mačkon je nekaj dni nazaj ujel miš (ni bila sicer prva). To je zelo pomemben korak v njegovem življenju, ker je bila to prva miš, ki je bila deležna svojega lastnega krvavega masakra na predpražniku naše hiše (z moške veje mačjega drevesa). Od te mačkonove izgube nedolžnosti (karkoli drugega itak ne more izgubit, ker je pač že) se je mojemu mačku obrnilo. Vsa konzervirana hrana se mu kar naenkrat zdi pod nivojem. 'Ni svežamjau', pravi, 'in to ni dobro za mjaumoje zdravje! - ne glede na to kaj pravijo tiste etikete na emjaubalaži'. Pa kaj. Ponosna sem nate, da si dorasel, ampak nagravžno je kar delaš. Da veš.

Nasplošno bi zelo rada pokomentirala aktualno medijsko stanje, ampak se mi zdi, da to nekako ne spada v moj žanr pisanja. Tako, da te ne bom mučila s tem, Tina:P.

sreda, 17. oktober 2007

in-fužn

O tem nisem pisala še nikjer in nikoli, kaj šele o tem, da imam multiplo sklerozo. Niti ne vem, če bom tole sploh objavila. Samo pišem. Zase.
Včeraj sem bila na osmi infuziji mojega zdravljenja, ki je nadvse uspešno in zaradi česar sem nadvse vesela. Človek bi pomislil, da z vsakim vbodom lažje prenašam stvar, ampak povem, da je vedno težje. Čakata me "samo" še dve, potem bom imela pol leta pavze in če bo šlo vse po sreči s zzzsjem preidem na novo (baje tudi zelo uspešno) zdravljenje, na žalost prav tako v žilo. Je pa to definitivno bolj za prenašat kot pa injekcije v podkožje vsak drug dan. Imam fantastično nevrologinjo, se mi zdi, da je na trenutke še bolj vesela zame kot pa sem sama.
In kako poteka? In kaj je tisto kar me spravi v jok? Naj povem, da do tega še ni prišlo - do včeraj. Prvi zgrešen vbod me je res potrl. Kdaj temu rečem messarsko klanje. Ko v prvo ne uspe (kdaj tudi v drugo ne), se težko psihično pripravim na drugo špikanje. Ko je stvar notri, sem vesela. Prvo uro še zdržim, drugo uro tudi še nekako gre, ampak ta tretjo se pa že nervozno razmetavam po postelji. Tretja kdaj pa kdaj preide še v četrto. Za znoret nervozno. Ko je konec, skoraj zavriskam od veselja, ko pridem do avta pa bruham. Včeraj mi je celo uspelo priti do doma in bruhati v lijak. Mandarino. Grozno mi sedejo citrusi... Pa kokta. Predvsem zaradi kovinskega okusa v gobcu, ki traja še naslednji dan (s slabostjo vred).
Tole sem sicer opisala kar na kratko (ko si v tem, se ti vse grozno vleče). Pa ne vem zakaj sem to napisala. Sem pač morala. In ne vem kateri gumbek bom kliknila... Javno objavi objavo? Ali shrani med osnutke...

nedelja, 14. oktober 2007

Sabina

Pride v vrtec, se vsede na stolček, jaz pa okoli njenega stolčka brzim z avtomobilčkom, da sem si podrobno ogledala novega prišleka. Najino prvo videnje, ljubezen na prvi pogled. Od prvega do tretjega razreda me je izsiljevala na način "če mi ne posodiš radirke, te moja mami ne bo peljala domov", tako sem se MORALA tudi presesti k njej. Smejala se je na posebno S-s-s tehniko pa zaradi rdeče pese je bila vedno čisto rdeča okoli ust. Jutri je njen dan. Rojstni. Ši is maj best frend, poznava se od petega leta najine starosti. V osnovni šoli sva bili rit in srajca. Ne kot rit in srajca, ampak Rit in Srajca. V tistih letih, ko ti je moralo biti všeč vsaj pet tipov (6., 7. razred), meni ni bil všeč nihče. Tega ni razumela, zato sem se ji zlagala, da mi je všeč Jasmin. Čez petnajst minut je že cela šola vedela za to.

Včasih mi gre strašno na živce. To je običajno takrat, kadar potrebuje - zares grdo se bom izrazila - eno falično zadevo v (samo njeno) ključavnico. Če bi na svetu po nekem naključju ostale same ženske in samo en moški, bi bila ona prva oseba, kateri bi ga privoščila. V času, kadar ni obremenjena in zakompleksana (manjvrednostni je nekje na prvem mestu njene lojtre) pa je nekdo, ki me osrečuje. S svojimi izjavami (trenutno se ne spomnim nobene) pokaže kako zelo naivna je v tem svetu, enkrat zabita, redko korektna, večkrat pa zelo prisrčna. Opravljivka. Na fvv-ju, kjer se ji bo začelo v sredo. Mojega bloga nikoli ne prebira, zdi se ji nekaj zelo neumesnega, nekaj zelo trapastega, da pišem "krneki", da tega nihče ne gleda, da si delam sramoto s tem. Ko jo začnem razsvetljevat o njeni morebitni neumnosti, mi vrže nazaj moj blog (enkrat sem se zaradi tega že odločila, da ga ne bom pisala več). Kadar sva skregani, kuha mulo - stvar, ki jo sovražim pri mojem bližnjem človeku. Na veliko stvari ima zgrešen pogled. Nikakor ne verjame, da ima zelo simpatičen obrazek - zato ker nima fanta. Misli, da bo vse življenje sama. Bejba se mora resnično malo bolj socializirati, za kar pa potrebuje tisto malo samozavesti, ki je nima. Vem pa, da se ji bo kmalu odprlo. Ši is maj grl. Največkrat in najraje se slika ob javnih "tazelenih" vecejih.

ponedeljek, 8. oktober 2007

andragogiše

Ustvarjam fulmasaker na mojem frisu. Prasecmazol se mi je pojavil sredi brade ravno prvi dan spoznavanja novih vrst ljudi, ko bi morala zasijati v vsej svoji veličini in celoti in vse, narediti lep prvi vtis. No, to vsekakor tudi sem (samo sebe posijala), kljub temu, da sem se cel dan čohala pod ustnico. Pa ne me vzet za presamozavestno, kar nikakor nisem, ampak se me vzame (pišem v nedoločniku) lahko samo kot zadovoljno z današnjim dnevom.

Polno imen, tri od štiridesetih jih je ostalo v moji glavi. Polno obrazov, polovica jih je ostalo v moji glavi.

Damn... Neverjetno utrujena sem postala... Cya tumorov! In še enkrat - dis jir is sou mač beter den last jir.

četrtek, 4. oktober 2007

dan s sabo okrasiš

Mogoče sem za kanček zamaknila svoj bioritem. Ga je bilo tako ali tako treba, če ne bi zdržala tempa, ki me čaka drug teden (od sedmih zjutraj do pol desetih zvečer na faksu).

Vznemirljivo pričakovanje z okusom strahu oziroma negotovosti. Na tak način dojemam to spremembo. Ne vem sicer kam vse se bom vse postavila v prostih urah, ampak v končni fazi mi je popolnoma vseeno. Se bom prepustila. Plus kaj bom z jogo ob takem urniku pošmekala? Have no idea.

V torek sem bila na prvem predavanju, ki ni bilo moje. Sem zorganizirala obisk pri Katjuši, Mojci, Tini in Matevžu (štirje, ki jih poznam) na organizaciji in zelo sem uživala v obujanju srednje šole pa spoznanju kako mi Katjuša manjka v vsakdanu. Ta je spet podžgala val domišljije, ki obojestransko začne delovati pri obeh takoj, ko prideva skupaj (da bi Katjuša pila šnops po slamci ol d tajm, če bi bila na Anitinem mestu, zraven pa še veselo pogrgrala - da bi pokazala kako ignorira tisto in tisto osebo zraven sebe). Misli, da bo naredila prvi letnik in če ga bo, ga bom tudi jaz. Ali pa ga ne bo nobena. Samo ti dve možnosti sta. Je pa lani veliko pred mano obupala nad faksom... Že drugi dan, če smo natančni.

Anita je pa bolj resna tema... Tista druga sila, ki je mene in Tjušo vlekla na realno stran. Oh pa kako sem bila vesela, ko sva v nedeljo predebatirali vse diagonalno in naprej pa nazaj... Trikrat na leto se nama pa znese načvekat. Zelo ji privoščim vse kar imata z njeno ljubavi. In vem, da jima bo zelo lepo uspelo v prihhodnosti - druge variante sploh ni.

(Anita, če najdeš kšno slikico, kjer sva samo midve, mi transportej, ker sem zaradi moje računalniške katastrofe zgubila večino fotografij...)

Obvezno je pa treba vedno omenit Tino, ki se počuti skrajno užaljeno, če njenega imena ne zapišem in! opišem v taki tematiki. Obožujeva najine verbalne dvoboje. Kljub temu, da se bolj malo fizično poštokava (bi si želeli več), se slišiva skoraj vsak dan. Kar ne moreva druga brez druge, kaj pametnega si pa zelo redko poveva. Ko se odločiva, se vidiva, polupčkava, malo zravsava, če se pa ne odločiva, se pa pač ne vidiva, niti ne polupčkava, niti ne zravsava. Skoraj vedno se zadnji trenutek vse dogovoriva za najina srečanja - drugače ne prideva skupaj. Zelo se imava radi.

Mojca je pa itak samo eno srčece plus moja bivša kompani na filozofski fakulteti.

Včeraj, ko sva s Sabino šetkali po Čopkovi ulici pa pokliče Povšo (bohnedj, da vidi kako sem tole napisala). Če se peljeva z njim domov? Ourajt! Nisem mogla verjet, da ima že skoraj eno leto avto... Ker to pomeni, da se že skoraj eno leto nisva dobila na kavici. Samo dogovarjava se pa dogovarjava pa samo gobec naju je, da bi pa kaj konkretnega udejanila pa nou vej... Mogoče po naključju enkrat v manjani... Da je bil tam pa da sem bila tudi jaz tam, ampak to ne šteje. To ni načrtno.

Potem pa zvečer... Razmišljam in začutim nenavadno potrebo, da pokličem osebo, ki pa več kot eno leto ni fizično prisotna ob meni - niti občasno (samo msnjčkali sva). Pa jo pokličem in se oglasi na tak način kot da sem se jaz verjetno po pomoti pritisnila njeno ime v imeniku. Čvekčvek, ko boš na Gorenjskem, se bom potrudila, zares potrudila, da se poobjemčkava čvekčvek - o Moniki govorim seveda. In bila je zelo vesela, ker sem jo poklicala.

Jap, to je bivša štiriegč kompani... It was nice pa vedno v lepem spominu. Moram pa na novo skreirat eno novo grupo... Samo za to so pri meni potrebna leeetaaa.

ponedeljek, 1. oktober 2007

leva joška

Ta grozno grd, niti ne več tako nov model hlač (v tujini je namreč že out), se mi je dokončno zasidral v srce. Kar naenkrat je vse postalo ljubko. Moda res na najbolj hinavski način opere možgane še tako uporniškemu bitju - če ne s strategijo "neprijetno ti bo, ker si ti rdeč, vsi ostali so pa zeleni" pa s strategijo "umik vsega kar ni 'in' iz izložb in s polic in iz skladišča in iz dutifrišopov". Sploh duša, podobna moji - torej precej neodločna v svetu Velikih ljudi, hitro podleže temu pritisku. Kupila sem točno take (kot da se modeli razlikujejo), črne, ampak ne te.

Danes je prvi šolski dan. Za študente. Preživela sem ga doma, ker sem pač filo (=ljub; zofija = modrost; filozofija = ljubezen do modrosti) in na tej fakulteti ljubezni, se vse vedno začne z zamikom... Ker si je pač treba vzeti poseben čas, namenjen orgijam (prisežem, da je bilo to rečeno nežaljivo). Ex-4egč miting je bil pa tudi uspešno preživet (tako kot s04e01 Razočaranih gospodinj). Nabrisanci.

45cela6!