Pazi! Fishbone!

Ena mojih večjih fobij - poleg fobije pred raznimi žužki, fobije pred globino, fobije pred pogledom skozi okno, če je zunaj tema, fobije pred odprtimi vrati omare preden zaspim in še raznih drugih fobij, lahko bi jih naštevala v neskončnost - je t.i. skeletusfobia, fobija pred kostmi. Seveda ne pred človeškimi, kajti v vsakodnevnem življenju pogled na golo človeško kost niti ni tako pogost (vprašanje bi bilo, kako bi odreagirala, ko bi dojela, da se tisti človeški skelet roke, ki se ponoči sicer sveti, na vratih moje omare premika - sem sem jo prilimala v malo bolj pogumnih časih, ko sem še brala mikimiško), pač pa pred raznimi piščančjimi in ribjimi kostmi, bolje rečeno koščicami. Manjša je, bolj panična sem, ko začutim, da se mi je ena "zataknila" med zobe. Pa ne zato, ker bi morebiti lahko zašla v goltanec, se zagozdila in ostala tam dokler mi ne nadomestijo originalnega goltanca z umetnim, ampak zato, ker se mi enostavno... Ah, nagravžne so.

Torej, "Dragi Brat! Kljub temu, da mi ob vsakem hranjenju s postrvijo na žaru vedno znova razložiš, mi prosim še enkrat povej postopek, kako za vraga se prereže tale riba, da ne bom jedla le samih kostiii???" - pa mi intelektualno razloži stvar in nakaže. "Najprej odstraniš perutke, potem tako pa tako pa tako... Pa gre čisto lepo." - Aha, aha. Navdušeno se lotim mesarjenja in... Zabrišem vse skupaj stran od sebe. NE GREM SE VEČ! Ne glede na to kako zelo se trudim, preklete koščice se bojo še vedno znašle med mojimi zobmi! Ne, žar res ni moj priljubljen način obdelave hrane.

Utrujena se bom vsak čas zavalila v posteljo. Včerajšnji večer mi je Monika prijetno zmasirala dušo, ko sva se po... Pol leta? Končno sestali na pijački, današnji dan sva s Sabino preležali na ploščicah njihove terase (barabe še vedno nimajo zunaj gugalnega "kavča":D), pred menoj pa je nadvse lušten dan, vsa vzhičena sem, ker sem končno prišla do konkretnega dogovora z mojim fantičem. Jei! Greva v živalski vrt! Brez skrbi - fotoreportaža sledi! :)

Pa še to: redkokatera novica me pretrese, ampak pri tej sem pa zares ostala brez besed. Popolnoma nevredno komentarja - razen to, da menda incest v Sloveniji z zakonom sploh ni prepovedan (me je pred kratkim razsvetlila Maja).

*obvezno mi moj moralni čut naroča, da moram omenit, da je sličica ukradena s strani, ki mi jo je priporočila n.:)

Le še eno Iskanje

Preziram trenutno stanje nefunkcionalnosti. Preziram besedo nefunkcionalnost in preziram Sebe kot nefunkcionalno. V sebi ne najdem kančka energije. Glava se mi bo vsak trenutek spremenila v obliko monitorja. Počutim se spužvasto, zanemarjeno in smrdljivo. Uporabila sem že vsa sredstva, ki bi me spravila v bolj vitalno stanje - svojo Bedo sem poskušala nadomestit s hrano, trudila sem se, da bi s sebe izmila vse gnile molekule, ki zavirajo normalen stik s svežim zrakom, nacedila sem se vode, da bi prečistila vsa tkiva v mojem telesu - pa mi nič ne pomaga. Ostajam na točki Nezadovoljstva, ostajam na točki, kjer samo Potrebujem.

V najbolj optimističnem delu svoje duševnosti čakam klic. Klic, ki mi bo povedal, da prihaja. In vendar - ne razumem zakaj ga tako zelo pričakujem!? Kljub temu, da bom nahranjena, bom ostala lačna.

Lovim se v krogu. V krogu potreb, ki bi me morale zadovoljiti. V krogu iščem Smisel pa ga ne najdem. Čutim, da obstaja. Najbrž izven kroga. Kot poosebljena Pozitiva, čutim tudi to, da bom ta Smisel našla. Jutri. Prisežem tudi, da bom postala nadvse funkcionalna. Jutri. Predvsem s seminarsko o f*funkcionalni pismenosti!

Le od kje občutek, da se je med napisanimi vrsticami pojavil razlog in izgovor za mojo sitnobo in histeričen jok?

finally woken

Čeprav se še vedno počutim kot vreča, ki se ne počuti kot vreča, ampak dejansko JE vreča, ki se plazi z enega konca stanovanja na drugega in pri tem glasno vzdihuje "kako težko mi je na tem svetu", ki vsaki živi osebi, ki jo sreča na svoji trnovi poti iz dnevne sobe v kuhinjo, zateži, da bi rada jedla popečeno žemljico z riomarepatejem in svežo papriko (mmm), potem pa si v trenutku premisli in si zaželi... Ananasa. Ob vsem tem sem neznosno vesela, da je končno KONEC.

Konec je moje muke, ki se je bila primorana zgoditi vsakih nekaj mesecev, konec je mojega psihiranja en teden pred tem, konec je izogibanja debatiranju in razmišljanju o težkih debatah v teh dneh, konec je zgrešenega in nadležnega špikanja v žile, konec je nekajdnevne slabosti in bruhanja ničesar v wc-školjko. Konec je neprespanih nekaj noči, konec je vohanja bolnišnične hrane v najbolj neprimernem trenutku (zares ima ogaben vonj, kaj šele okus!) in konec je vročičnega občutka v ličkih. Pa da ne pozabim kako vesela sem šele konca grenkega, kovinskega okusa v ustih!

Konec bo z izpadanjem las, konec bo z drastičnim nihanjem kilaže (v zadnjem času se je telo itak že navadilo, tako da tudi nihanja ni bilo več), konec bo s trdimi žilami, ki bolijo, ko iztegnem roko in konec bo z obremenitvijo, da me takrat in takrat čaka nekajdnevno trpljenje - čeprav trpljenje, ki prinaša (v tem primeru JE PRINESLO) v moje življenje le en velik plus. Izreden plus, za katerega še zdaj ne morem verjet, da je normalen. Spravil me je v skoraj (poudarek na "skoraj") tako formo, v kakršni sem bila... Tri leta nazaj.

Seveda nikakor nisem tako ubog deklič, kakor se sliši. Tako se počutim le, ko sem v bednem učinku modrih infuzij. Vsi vemo (in je popolnoma razumljivo), da je tisti zos (= omaka), v katerem smo trenutno, za nas najslabši zos - kljub zavedanju, da je ogromno ljudi na mnogo slabšem. Mi je pa zanimivo dejstvo, da bi se tega zosa morala že zdavnaj navadit, a je bil vsak naslednji potop vanj vedno težji.

Vesela sem tega Konca. Žal pa ni konca ostalih stvari. Prehajam na novo-staro obliko zdravljenja, ki je za moje pojme še bolj utrujajoče. Dve leti nazaj sem ga poimenovala "šusuglavo" (čeprav ni v glavo, ampak je še vseeno šus:)), tako da je kar za pričakovat, da bom čez dober mesec na veliko jamrala tudi o tem:P.

Grozno sem hvaležna za fizično in moralno podporo vseh mojih ljubčkov - moje družine, prijateljev in moje ljubezni. Še vedno vas bom potrebovala. Skrajno osladno je izpadla tale zahvala, je pa nujno resnična. Oh! Pa spet te moje trapaste solze:) - čisto ganjena semmm, ko pomislim na vse VAS!

Moj edini komad na današnji plejlisti: Jem - Finally Woken (You see I've finally woken From a long sleep - I'm ready to jump - To make that blind leap - Coz I now believe I have the power in me - I've got the faith baby - I can truly be free).

Moj PodBlatni svet

Mmmm, Kje naj začnem, Kje naj začnem... DAAAH! Ne najdem začetka!

Dejstvo je, da za svoje splošno stanje, ki je nekje pod gladino temno-rjavo-blatne kopeli, čisto preveč uživam, čisto preveč predem pri namakanju v tej smrdljivi gosti tekočini. Zgradila sem si že cel podblatni svet, ki mi daje navidezen občutek, da nimam razloga, da bi trpela zaradi slabe vesti.

Morala bi se lotiti tiste in tiste zadeve pa mi ne gre. Komaj čakam Dogodek, za katerega niti ne vem kakšen bo. Samo čakam, da se bo nekaj zgodilo. Something's coming. Yeah, I can smell it. Nekaj težkega bo trčilo v moje blatno mesto - vprašanje je, če bo šlo na plus ali na minus.

Nekaj čisto ohlapnih točk mojih blatnih zadnjih treh dni:

• Včerajšnja noč z You Know Who je bila presenetljivo zabavna, četrtkova noč presenetljivo naporna, sredino popoldne pa presenetljivo prijetnejše kot sem si mislila.
• Tradicionalno kosilce s Trebušo, Bombonči in Pobalinopretepino pričakovano spet zelo stimulativno za moje nadaljno cepetanje po travnih bilkah.
• Vožnja s Sabinino novo ljubeznijo za malo več kot deset jurjev - najin novi prevoznik, najin novi sopotnik in najin novi sogovorec na vsakem metru asfaltirane in neasfaltirane ceste. Najin in malo bolj njen Polo.
• V četrtek sem bila deležna prav posebnega uspeha. Prvič v življenju se mi je uspelo dotakniti prstov na nogah (jap, vedno sem spadala med negibčne babe v razredu) in prvič po nekaj letih se mi je uspelo postavit na glavo - oboje s pomočjo moje superskoncentrirane telovadbe (metaforično gledano se sicer postavljam na glavo vsakodnevno)
• Skoraj najčudovitejša stvar, ki se mi je zgodila danes, pa je tole*:

Smrt kot motivacija? Mojo željo po tem, da bi končno začela delat na tem, da bi postala koristna sama sebi, je napumpalo do maksimuma... Kar naenkrat mi to moje Blato ni več všeč.

Kako se moje nestabilno razpoloženje spreminja skozi eno samcato objavo, kaj? Pa naj še kdo reče, da je blog le brezpredmetno blebetanje o ničemer. Blebetanje je že, brezpredmetno pa vsekakor ni.

*dobila po mejlu ta link

Vonj po pokošeni travi

Obožujem ga... In da zaznam te vonjave tudi sredi betonske Ljubljane? Nosne čutnice v meni prebudijo točno tisti center v možganih, ki mi pove, da moram biti zadovoljna. Polepša mi dan. Prav tako pa tudi oseba, ki je na mojih straneh bloga vseprevečkrat že omenjena:D.

Pa pojdimo od trenutka, ko so se mi pod prisilo Status Quo-jev, odprle očke...

To jutro nisem natanko vedela zakaj pravzaprav grem na mojo velecenjeno eFeF (kh:))), sem pa že od vsega začetka čutila, da ta odločitev ni prava.

Ko se je odpredavalo, kar je moralo biti odpredavano, se je zgodilo tisto, kar naredi gospod April, če začuti, da je skozi oblake poslal malo preveč sončnih žarkov. Yeah, you're right. Pa nima veze. Danes sem bila pripravljena z vsemi sredstvi na upor proti g. Aprilu – imela sem tako dežnik, kot sončna očala. Nisem pa imela prevoza domov. Do neke ure.

Ravno toliko časa naj bi imela, da bi lahko v miru začela izvrševat tisto, kar sem si zastavila včeraj in sicer - nikoli več pokukat v civilizacijo, ki ne bi imela drugega namena, kot da bi pumpala svojo že tako prepametno bučo s še bolj pametnimi zadevami. Torej, z vso vnemo naj bi se ravno danes zabrskala v kup učne literature, ki bi jo pravzaprav morala že predelati, če bi želela sploh razmišljati o svoji prihodnosti. Nah... Ni se izšlo.

Zapadla sem v stanje "sovražim-vse" (z buklami za zgodovino na čelu), potem v stanje "sovražila-bom-vse" (najbrž, ko ne bom naredila letnika in si s tem zaj* tisto šanso, ki mi jo je podarilo Življenje - govorim o tem), nato je prišla faza "čofotanje-po-blatu" (po mislih mi je šibalo le to, da sem tako zabredla v drek, sedaj pa ne morem ven ala učila se nisem, tudi sedaj mi ne bo uspelo), na koncu pa "obupana-bom-ostala-za-vedno" (tu sem se skoraj že potopila). Nakar pa na svojem telefonu zapazim en neodgovorjen klic... Hja. Pokličem nazaj: "Katjuša, bi ti mene prišla iskat na železniško postajo pa grem s tabo po tisto majčko za tvojo dušooo?" - "Oh, seveda Darja".

In tako se je izjalovilo še eno moje načrtovanje za mojo bodočo učno dobrobit. Dan pa se je prevesil v superDan.

S Katjušo sva prebrskali vse štacune (kljub temu, da je to za naju v določenih obdobjih ostudno opravilo), skofetkali sva se tudi - pri tem skomentirali Tinino izjavo o tem, da se ne bi smeli več družit, ker sva druga drugi prevelika potuha (ha, kljub temu, da se fizično več ne stikava tako zelo, sva očitno mentalno ostali še čisto povezani:D), poopravljali sva najini kvazi kolegici (The Ones Who Must Not Be Named), govorili o spremembah vsakega posameznika, ki so nujne in povsem samoumevne (vendar nekateri tega ne dojamejo) in, kar je najpomembneje, Katjuša mi je naskrivaj ponovno vrnila upanje v moje superšolanje in tako spet zaupam vase, spet vem, da bom uspela, da sem sposobna, čeprav z ogromno pritoževanja, samo ja... Spet sem pri načrtu Odklop iz civilizacije, ki se ne uči in Priklop v civilizacijo, polno intelekta. Ja, tudi kolokvij sem prebolela.

Hvala Katjuša, tudi za prevoz domov:P (na katerikoli strani križišča si, vedno imaš prednost Ti:D).

Nasveti za (normalno) življenje z Egom

Z moškim Egom namreč (za življenje z lastnim tako ali tako ni rešitve:P... No, mogoče jo odkrijem tekom mojega jogijskega razmišljanja:D).

1. Nikoli ne zaupaj moškemu Egu, če je sveže stuširan in ves lep in dišeč razkazuje svojo seksi mišico, če si se ravno prej zatrdno odločila, da svojega ponosa ne boš več podrejala Njemu!
2. Moški z Egom je kot rastlina. Z obema se moraš ukvarjati nežno; ljubkovati, negovati ga moraš, kot da bi bil resnična oseba. Enako kot z rastlino se moraš z njim pogovarjati, kot da bi bil na istem nivoju kot ti - to je pomembno za njegovo pravilno rast in razvoj. Po upoštevanju le-tega se bo razrasel in razbohotil v veličasten Cvet (beri: napihnil se bo do Triglava).
3. Moški Ego je najzvestejši pristaš obratne psihologije. Če mu boš prepovedala, da naj ti neha pihati v uho, bo to počel toliko časa dokler se ne bo zgodilo kaj resnega - odpihnil ti bo bobenček ali pa bo (On) dobil nekaj bolečih brc... V koleno. Če boš vreščala, ko se bo podil s pajkom za tabo, bo to prakticiral vedno, ko bo našel kateregakoli od teh strah vzbujajočih živali.
4. Za moški Ego veljajo enaka pravila kot tista za upoštevanje šefa, ki krožijo po e-poštni sferi in sicer: Moški Ego ima vedno prav. Če po kakšnem naključju nima prav, preberi prejšnjo trditev.
5. Javno razglabljanje o moškem Egu je strogo prepovedano (tudi če so dejstva zapisana med vrsticami). Moški so terminatorji. Zaznajo vse, tudi najmanjše koncentracije sarkazma. (Ups... Jaz pa si čisto preveč upam, kaj? Recimo, da skušam rešiti žensko vrsto:) ENA ZA VSE!*)
6. O moškem Egu se ne pogovarjaj z moškim. Nikoli Ga ne vprašaj, če si prizadela njegov Ego. S tem njegov Ego namreč prizadaneš še bolj, kajti on nima Ega. On je normalna oseba. (Hah... On je Chuck Norris.)
7. Vedno znova moraš poudarjat, da je najlepši, najpametnejši, ohinsploh najboljši, da mu boš vedno vdana in zvesta. Bognedaj, da vpričo njega pohvališ kakšnega drugega moškega! Imej v glavi, da so si vsi moški tekmeci že od pradavnine. Ko ga pohvališ, seveda pričakuj povratni odgovor o tem, da imaš tudi ti najlepšo rit.
8. Zate je ugodnejše, da nimaš celulita. Najljubše vprašanje moškega je namreč: "zakaj moški nimajo celulita?". V zgodovini njihovega obstoja so si namreč izmislili odgovor, da to ni lepo.
9. Vsake toliko časa pa seveda moraš njegov Ego butnit do "dile". To je nujno! Za okolje je namreč strašno nevarno, da njegov Ego preraste Triglav (poleg tega lahko ovira letalski promet).
10. Moškemu z Egom je vseeno, če ga obtožiš, da te vara. Če je prepričan, da te ne vara, ga ti v nasprotno smer ne boš pregovorila in kar je še posebej presenetljivo: s to obtožbo mu boš prijetno namazala dušo. V njegovi glavi obstaja arhetip, da so Moški oplojevalci in glavni ohranitelji naše vrste in tako lahko podirajo vsepovprek, če se jim le zahoče.
11. IN! Nedopustno je, da mu v obraz zabrišeš besedno zvezo: "copata si!" - to je krivoverno tudi, če je to izrečeno v šali. Takoj se bo počutil preponižanega in na tak način lahko onesnaži podtalnico.

V lastno zaščito povem: to ni posploševanje! To so le rezultati nekajmesečne študije, ki sem jo izvajala v krogu moje Deteljice. Za izdatno pomoč se zahvaljujem Katjuši in jo prosim, da mi ob vseh pritiskih moške populacije prav zares stoji ob strani, kajti polovičen del zasluge za teh enajst točk, gre ravno njej:P (delitev odgovornosti!). Poleg tega ne izključujem možnosti, da obstaja še trideset pik, ki so ključne za normalno sožitje z moškim Egom, pa tudi možnost, da SVA se s Katjušo v določenih točkah KREPKO zmotili:)). In pri vsem tem nikakor nisva bili pod kozmovplivom! Plus: načrtujeva tudi kontra nasvete za (normalno) življenje z ženskim - še nimamo pravega poimenovanja, trenutno ga označujemo za Dostojanstvo - torej z ženskim Dostojanstvom (da ne bo vse tole izpadlo skrajno feministično:P).

Pa še nekaj, kar mi bo prav zares rešilo kožo: Matic... Ti nisi tak:D.

Torej... Grem moji pogubi naproti. Zanašam se na to, da k sreči nimam moških bralcev:P

*in upam, da tudi vse za eno???

Pozdrav Soncu

Razpravljanje o tem, zakaj moja Žival moje postelje noče oprasnit niti s krempljem, je popolnoma nepotrebno. Jasno je, da si zapomni čisto vsako slabo izkušnjo in to, da sem ga zadnjič vrgla dol z mojega ležišča (ne namenoma, ampak na povštru mu pa res ne pustim ležat!), je očitno povzročilo revolucijo pri njegovih spalnih navadah. Ne spi nikjer drugje kot pa le v kuhinji na točno določenem stolu, v mojo sobo pa se pride le še otrebit, umit, popraskat in spit moj bebe čaj. Kako iznajdljivo, kaj? (čeprav zelo čudno, ampak to noč je Žival prenočila v moji omari na najbolj plastični torbici, ki jo premorem:?)

Razpravljanje o tem, kaj naj bi bila moja nujna in kaj mora biti moja najljubša in kaj je moja edina telovadba, pa je potrebno. Vsaj iz vprašanja "kje je moj point namenskega ohranjanja duhovne in telesne kondicije". Pa poglejmo...

"Nadzorujte svoje misli, ne pustite, da misli nadzirajo vas" - daaa, to je najbolj mukotrpna zadeva pri vsem tem. Kot da mi kdaj uspe? Ravno TUKAJ premlevam o najbolj zakompliciranih življenjskih problematikah in telepatsko rešujem svet.

"Pozabite na prihodnost, pozabite na preteklost. Osredotočite se na ta trenutek, na svoje dihanje, na vse najmanjše spremembe, ki se dogajajo v telesu." - ups, vsi moji najboljši načrti so skovani ravno SEDAJ, da ne govorim o spominih iz preteklosti, ki jih ponovno podoživljam in kako pametno bi bilo, če bi se takrat in takrat odločila za popolnoma drugačno dejanje kot sem se

.

"Vsak vdih vam v telo prinese novo, svežo energijo, vsak izdih prežene vso težo preteklega dne ven iz telesa" - yeah, right. Sploh nimam več problemov. TU postanem hipi (ah, ne... To je Nika:P).

"Ommmm" oz "aum" - to je pa prvi zvok (prazvok), ki je bil "sprožen" ob nastanku vesolja, če še ne veste. OB TEM definitivno ne razmišljam o ničemer... (heh.. razen o nastanku vesolja.:D)

Smisel? Po psihično in fizično napornem tednu si tako vsaj za silo pretegnem kosti, se posvetim Sebi in vsaj poskušam strenirat misli, da jih bom zares nadzorovala JAZ. Enkrat tedensko mi paše, čeprav se Tja tako težko spravim.

Tako je JOGA zame nujna za sprostitev, je nujna, da ohranim tisto malo fizične kondicije, je moja najljubša, ker je moja edina in ker se fino počutim po uri in pol muvanja in dihanja in pogovarjanja sama s seboj.

/boring. S tem postom nikakor nisem zadovoljna, lahko bi bil boljši. Lahko bi si tudi že nabavila tisto kremico za fejjjs!/

mačku na rep

Niti ne vem, če bi tokrat spet smetila s svojimi vedno bistroumnimi idejami... In ker tega ne vem, bom raje tiho. Zato pa bom postregla s tremi luštnimi fotografijami (prvi dve sta by Matic z njegovim važnim Canonom, itak, zadnja pa je moja umetnina, tik pred izdihom baterij Mojega super fotoaparata).

- točno na Tistem delu bodoče gorenjske avtoceste, kjer je v teh dneh nastala najbolj množična sprehajalna pot -

- "čupkice!" je zavreščala Maja, ko sem ji poslala tole sliko (:D) -

- takole po hinavsko pa se je Megi spravila za volan in to takoj zatem, ko sva jo za pet minut v avtu pustila samo -

... in potem je Matic mojemu ubogemu mačku stopil na rep (poudarjam, da nenamerno - da ga ne bi kdo prijavil organizaciji proti mučenju živali:P).

krem'ca za fejs

Razen najdenih nekaj novih bakterij v mehurju, se ta teden ni zgodilo nič pretresljivega. Še vedno nisem naredila prav nič koristnega za svoje bivanje na tem planetu in še vedno se bašem s smokiji, kot da je to zadnja in edina stvar, ki jo lahko sploh še zaužijem (pohvalno je, da se zraven ne nacejam s kokakolo, ampak ostajam zvesta vodi).

Aprilsko vreme pošteno zagovarja svoje ime in se upira klimatskim spremembam - tako je še vedno največja življenjska napaka vsakega bitja, ki zapusti svoj bivalni prostor, da doma pozabi mini dežnik ali pa sončna očala - oh! Če pozabiš oboje, si enostavno pogubljen! //hočem povedat, da na vse to neopredeljeno novodobno podnebje, april očitno še najbolj vztraja in ostaja pri svojem tipičnem hočem-nočem-dež-in-sonce//

Kaj pa pravi moj Jaz? Vseeno mu je. Zadovoljen je s konstantnim pritokom smokijev med zobe, zadovoljen je z uživanjem v periodi brez obveznosti, zadovoljen v svoji Biti. Ne razmišlja. Niti o tem, kje bo pristal Jutri, niti o tem, kako bo izpadla tale krica-kraca. Vseeno mu je, če bo ostal nerazumljen in niti za en piksel se ne bo potrudil, da bi karkoli komu razložil. Ves proces životarjenja se mu zdi samoumeven in ve, da vse, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo samo od sebe, da mu ni treba vplivati na nič.

...Tako misli ta trenutek... Vsi drugi vemo, da bo Jutri drugače, ko ga bo Nekaj močno usekalo po njegovi pametni buči :P.

Inspiracija za tokratni naslov objave? Moj spisek "kaj vse je potrebno nabavit v prihodnjih dneh". Poleg foto albuma (seveda moram imeti vse digitalne zadeve tudi v konkretni obliki, kajti meni, poosebljeni Smoli, se rado sesuje računalniško premoženje - čeprav imam že dobro leto mir - po vrhu tega pa imam vizijo, da se bo nekega lepega dne zrušila vsa svetovna računalniška Omara in tako se bo izgubilo tistih milijonmilijard podatkov in s tem tudi vse moje slike!), nujno potrebujem še paket fluorescentnih flomastrov (kljub temu, da sem tistega rumenega, ki me je s svojim izginotjem tako iztiril pri učenju za zadnji kolokvij, potem našla, sem ugotovila, da se moram založit z vsaj še tremi, ker si ob naslednjem učenju ponovne izgube ne smem privoščit), mapo z mapami (pojma nimam zakaj to rabim), črne uhane (doooh, kdaj jih pa ne iščem?), torbo (grr, sploh ne vem, če obstaja taka, ki bi ustrezala mojim kriterijem), pilule s strupom za mačkove bolhe (še vedno nisem uspela prit do veterinarjeve štacune), DVD-je (tudi tu je razlog v točno tisti viziji, ki sem jo površno opisala nekaj vrstic nazaj) in... "Kremico za fejs", je napisala Sabina.