nedelja, 31. avgust 2008
Utrip.
ponedeljek, 25. avgust 2008
KO in kaj ČE NE?
- Vriskala bom. In piskala in kričala in vreščala. Lebdela bom in vse notranje organe si bom želela spustiti na prosto, da bodo plesali ob meni. Nevarnost, da me zaprejo v umobolnico - močno povečana.
- Zavila bom v prvo štacuno in vseeno mi je, če bo to ribarnica. Dala si bom duška in s tresočimi rokami kupila tudi tisto ribo, ki je ne maram (v osnovi jih imam sicer rada), samo, da bom lahko z občutkom "ponosnanase" zapravila nekaj evrčkov (zakaj je potrebno ta ponos vedno primerjat z denarjem?).
- Ko bom za silo (in z ribo v vrečki) prišla k sebi, bom začela z raztresenim tipkarjenjem po telefonu svetu sporočat, da še vedno Sem! Še vedno Sem in Sem v mnogo veličastnejši podobi Sebe, kot sem bila prej! Mislim, da bom dobila sposobnost samozdravljenja (spet Predator:P). Pipl! Bi skerd!
- Nova torba, nova denarnica, nova beležka, nova pisala, novo članstvo v knjižnici, nova LPP mesečna karta, nova EURO26 izkaznica. Pa še nov pulover, nove telovadne hlače, nova kolekcijo nogavic in nova jogablazina. Vse to bo mojenovo.
- Naučila se bom kuhat. Mešat, sekljat, zalivat, .cmarit, rezat, dodajat prave merice, okušat, vonjat (na ratatujev način), ničizgubljatživcev, uživat. Sram me je in vem, to sem obljubila že mnogokrat, a tokrat dam častno vađajnasto!
- Očistila bom tipkovnico, ki bo zaradi prevelike količine prahu med tipkami kmalu zatipkala svoj zadnji Tipk! (iztipknila bo), če ne bom česa ukrenila. Populila si bom obrvi (hvalabogu za svetle dlačice, ker bi mi v tem trenutku najbrž tole predstavljalo najširši problem) innn... Zorganizirala bom ladies night. Ja, jaz jo bom zorganizirala. Z mojo ekstraorganizatorsko žilico! Punce - fejkredbuli, rebrstičipsspapriko in pšanc v smetanovi omaki - pripravite see!:P
- Začela bom s kampanjo proti plastičnim vrečkam v merkatorju... In ostalih hipermarketih. In ostalih podeželjskih štacunah. Hudiča... In potem se pritožujejo nad visokimi cenami zelenjave in sadja zaradi vremenskih udarov?
- Pripravljala se bom na konec svojega življenja, ki bo čez... 61let (tako sem pred leti na neki spletni strani izračunala svojo smrt:)). Čemu smrt? Da se ponovno rodim. In potem bom z zakonom določena v lastništvo Maji - za brutalno izživljanje (čisto po želji) nad mano. Ker sem pozabila na njen rojstni dan.
- Z Majo se verjetno ne bova srečali v naslednjem življenju, ker bom v trenutku, ko izpitov ne bom naredila, prenehala z obstajanjem. Najini življenjski dimenziji se ne bosta več križali. Ne zdaj, ne v posmrtnem življenju, Izpuhtela pa bom na neslaven način - v trenutku in nihče me ne bo videl!
sobota, 23. avgust 2008
Kričim!
Te dni sem se na lestvici Izgubljenosti od ena do deset prav zares znašla na prvem mestu.
Vreme pa se mi... (Khm. Nam!) Smeji v obraz. Privoščim mu.
četrtek, 21. avgust 2008
NajinnajboljHiperaktivnejšejše
Da ne mislim pisat posebnih hvalospevov našim (in ne mojim:)) olimpijcem pa je, na podlagi dandanes nevečtakomočne zainteresiranosti v šport, menda jasno? Dovolj hvale in ponosa, ki sta jim namenjena že povsod naokrog in s tem, da v Vesolju niti omenjeni še niso bili... Pa nikakor ne pomeni tega, da me vsi skupaj ne navdajajo z veseljem - še posebej pa sem ponosna na podatek, da smo z eno kolajno na 401.542 prebivalcev na prvem mestu lestvice osvojenih kolajn na prebivalca**, kar mi pove, da sta 2,49 odstotka kolajne moja (kaj smo že rekli o posesivnosti? (:smajlisšajnastimzobkom:). Pa saj se hecam, no. Sami so si jih prigarali in njihove so. Ne mislim krast:). Mi je pa tak podatek prav simpatičen:).
torek, 19. avgust 2008
Kratko in sladko (dramatično pa še posebej!)
Ko sem si že skoraj izpahnila čeljust od pretiranega nasmihanja strašni Medicinski sestri v splošni ambulanti in sem prvič v življenju od Nje dobila povrnjen nasmešek in celo (!) rezgetajoč sproščen smeh, ker se je skušala o nečem pohecat (ha! Dvojni napredek!), sem najin že skoraj prijateljski odnos, za katerega sem se trudila leta in leta ob vsakem obisku tiste zdravniške ambulante, uničilia v trenutku. Vsa srečna sem že skakljala po hodnikih in si prepevala prirejeno pesmico "ona je BOLJŠA od zdravnikov", nakar sem se na filmski način ustavila. KRŠKRŠKRŠ (= tisti zvok, ko se v filmu nenadoma vse ustavi). V ambulanti sem pozabila nekaj papirjev! S strahom sem se odpravila nazaj proti vratom, postala pred njimi in mučno, kot še nikoli, potrkala. S srepečim pogledom je zabolščala vame (skoraj je presegla bolščanje tiste Kokoši na podstrešju, ko se učim) in čakala, da izpljunem, kaj je moralo iti tako narobe, da si je zaslužila mojo vrnitev. Moje iluzije o najinem novem pristnem odnosu so se v trenutku razblinile. V roke mi je vrgla mojo kartoteko in mi tako nakazala, da naj kar sama poiščem tisto, zaradi česar sem ji uničila njeno rutino tiskanja receptov. S tresočimi rokami sem brskala med papirji in zraven poslušala njeno besnenje nad dekletom, ki je pozabilo zdravstveno kartico. Da ona sovraži kartice, ker jih vsi pozabljajo, je robantila. Ha! Našla sem, kar sem iskala... In se s sklonjeno glavo, s cmokom v grlu (to je menda smrkelj?) in solznimi očmi (nimam alergije!) odvlekla stran od Njenih prostorov - poražena in brez ponovnega upanja v naju. Z vedenjem, da bo tudi ob naslednjem obisku ustvarila mučno tišino, medtem ko bom čakala na klic gospe Bele Halje. Z vedenjem, da me bo tudi ob naslednjem obisku vprašala o "današnjem datumu" na način, kot da bi morala vedeti, katerega smo danes in na način, kot da me bo, v primeru, če ne bom povedala pravilnega datuma, napadla s skalpeli in ostalimi medicinskimi pripomočki, ki bi jih lahko uporabljale vojaške armade kot morilsko orožje.
Po tem bi lahko napisali scenarij!
nedelja, 17. avgust 2008
vikend (vremenska?) slika
sreda, 13. avgust 2008
And I wonder...
Tokrat nisem tako močno Izgubljena. Se pa sprašujem (in si prepevam komad)... Mnogo stvari. Od tega, ZAKAJ ne jem kuhane paprike, surova in sveža pa je tako dobra, da že skoraj pretiravam s hrustanjem le-te čez dan pa do tega KJE bom našla motivacijo za današnji umor Kokoši - tokrat me v podstrešni sobici čaka z neprimerno težjim orožjem, kot ga je imela do sedaj (statistika pove dovolj?:)). KAKO sem po dolgih mesecih tekanja po trgovinah z obutvijo končno našla svoje nove ljubljenke, mi še posebej ni jasno. Ljubezen na prvi pogled - čisto nepričakovano. Sprašujem se s KAKŠNIM namenom včasih vsepreveč težim k temu, da bi ugajala drugim in zaradi ČESA si želim, da bi me vsi po vrsti oboževali (ni dovolj, da me bližnji?). KJE je moj mali Črnuh dobil idejo, da vrže ven notranjost svojega, očitno prenažrtega, želodca ravno na sredini preproge v dnevni sobi, če pa je imel na razpolago cel travnik pred hišo? Pa KAKO za vraga sem se včeraj zvečer lahko še toliko spraševala, sedaj pa se ne spomnim n i č e s a r?
Oh, ne, še moje najbolj abstraktne misli mi ta trenutek ne povejo kaj bi Limona utegnila biti... Še najbolj mi je všeč tista najbolj banalna misel, ki konkretno in preprosto namiguje na navadno limonino drevo, ki raste pod oknom (v tem primeru se moja identifikacija z besedilom močno okrni... Pod mojim oknom namreč raste breskev! . . . "And all that I can see - is just a Peach tree?")
Emmm... Sprašujem se še... Mogoče in kje obstaja možnost, da pomanjšam video?
Drobni tisk: "i'm waiting for YOU and nothing ever happens" se pri meni bolj interpretira kot "čakanje na nekaj, za kar ne vem, kaj je", kot pa "čakanje na morebiti (še eno) Izgubljeno osebo" :) .
nedelja, 10. avgust 2008
Včasih sem Emo.
Zadela me je skrajna emocionalnost. Pripeljala me je do nerazumljivega spajanja besed, ki pomenijo Nič v primerjavi s tem, kar čutim. So Nesmisel, ki ga ne morem in ne znam osmislit.
In spet je to ena tistih tipkarij, ko ljudem z ne preveč stabilnim čustvenim delovanjem branje toplo odpriporočam.
V svoji (splošni) osnovi sem srečen človek, srečna oseba s srečnim pogledom v in na svet, ki vedno tudi prinese tisti slavni srečni konec (preživetje?).
V svoji trenutni in konkretni osnovi pa sem... Nadvse brezvoljna in žalostna persona, ki se trpinči z na glas izrečenimi samoprepričevanji o tem, zakaj in kako tako zelo spadam v sam vrh skupine Trpečih. Še vedno gledam v prihodnost z nadpovprečnim optimizmom, ampak vseeno me trenutna melanholija fiksira v stanje občutja brezizhodne žalosti. Utrujena sem od bivanja, utrujena od biti Bit.
Imam voljo. Pa ne vem točno zakaj jo potrebujem. Ne najdem bistva, za katerega bi se morala borit.
se boš z nožičkom za krompir olupla
Tako me nasmeje Ona. Kako me nasmeje On? Fotografira moj objokan in spačen obrazek. Slikico nastavi za mojo prikazno sliko v njegovem telefonu.
Sem dokaz za to, da se leto in pol trajajoče zdravljenje lahko sfiži v komaj dveh mesecih. Pripombe v smislu, da naj ustavim samopomilovanje in naj ponovno začnem bliskat s sončnimi žarki, gladko ignoriram. Od časa do časa celo (in tudi) pridem do točke, ko se mi ne ljubi več kazat nasmeha na obrazu. Maska mi je padla dol.
Ne vem pa, kako si država upa predstavljat, da bom na datum v nevrološki ambulanti čakala do maja naslednje leto??? Ne želim si spet igranja nujnega primera.
Mogoče res ni tako hudo, kot se mi trenutno zdi, zagotovo pa je huje, kot bi moralo po vseh zdravniških kriterijih in pravilih biti. Furam safr. Pa kaj. Zaenkrat mi ustreza.
petek, 8. avgust 2008
Mali kričači in moje "mačehovstvo".
Ne prenesem tiste posebne trme, ki jo premorejo le taki mali vražiči. Ne prenesem tiste posebne razvajenosti in izsiljevanja, s katerim znajo upravljati le malčki. In "mami, mami, mami!" kričanje za mojo (!) materjo, torej njegovo babico, ko se za tri metre in tri sekunde umakne stran od njega, mi gre še posebej na organ telesa, ki prevaja kri.
V splošnem imam rada mulčke. Od teh seveda najbolj moje tri. Nečake. Ob vsakokratnem mojem zavijanju z očmi, si rečem, da moj otrok NE bo:
- jedel jogurta (ali karkoli drugega še ne kuplenega) sredi trgovine - sploh mu veličastnosti take navade ne bom nikoli pokazala! Dotaknil se ne bo nobene police s čokolado - v tem primeru bom pred njim odvila čokolado, mu pomolila košček, ki ga bom v tistem trenutku, ko bo stegnil roko, zbasala v svoja usta!
- dosegel tega, da bom pritekla vedno, ko me bo poklical - še posebej, če bo zraven trpeče jokal. Nalašč ga ignoriram! Izsiljevalec mali.
- pljuval po avtu, ker se mu to slučajno zdi fino in zabavno - že dejanje je grdo, kaj šele izvrševalec! Zagrozila mu bom, da ga bom celo njegovo puberteto zafrkavala z njegovo zunanjo podobo... Popolna zafrustriranost v tem obdobju mu prav zares ne uide!
- metal stvari (igrač, kuhinjskega kastrol, svinčnikov) po tleh - v trenutku vse te stvari zabrišem vanj, če to stori le enkrat! (Pretiravam, preziram fizično nasilje. Torej, če to stori le enkrat, ostane brez vseh pripomočkov, ki nosijo potencial, da so vrženi ob tla!)
- vlekel mačka za rep - seveda razumem, da je rep mamljiv, še posebej ob cvileči reakciji mačka... Vseeno bom tako vreščala ob tem, da bo iz strahu takoj izpustil rep iz svojih tac. (Vem, tudi psihično nasilje ni način...)
- jedel kadarkoli (in karkoli) se mu bo zahotelo - ne bo stradal, ampak pustit mu pa ne mislim, da bo po cele dneve nekaj hrustal. Dokler ne dobi prvega PMS.a (za deklice seveda) je to nesprejemljivo!
- posedoval niti ene igrače, kupljene z moje strani - še posebej tiste ne, v katero se bo zapičil po sprehodu v nakupovalnem centru (da bo prostor za igrače, kupljene s tetine in stričkove strani! Pa za vse podedovane avtomobile s strani bratrancev). Sicer bova pa itak hodila le v živalski vrt (kjer bodo živali varne za ograjo:))!
- hodil po mizi - kar zmrazi me, ko si predstavljam ta prizor. Izpodžagala bom noge mize, da se bo porušila tisti trenutek, ko se bo desetkilska kepa pripravljala na vzpon! (hecam se - da mi socialna služba že vnaprej ne odvzame pravice do starševstva:)).
- se metal v tla - najbrž bi se še sama zraven zabrisala. Ne, ta vrsta izsiljevanja je zares grozljiva!
Zanima me, kaj vse od tega bo uresničeno. Vzgoja je delikatna stvar in vsak starš ima svoj prav. "Moj otrok ne bo tak!", se vedno glasi odgovor moje zgroženosti nad videnjem, kako nevzgojene nečake imam. So res nevzgojeni? Sem le sama tako natančna, ker imam pač še vedno to "srečo" (v navednicah zaradi relativnosti), da nimam še lastnega naraščaja? "Mačeha!", mi je danes zabrusila Mati, ko sem ji razlagala svoje "moj otrok pa že ne bo!" poglede... In to mi reče oseba, katero sama največkrat proglasim, da ima mačehovsko vzgojo?
Še vedno pa sem s svojim idealom pleničnika veliko bolj prizemljena, kot sta bila brat in sestra, ki sta ob pogledu name govorila, da otrok pa že ne bosta imela. Ah, kar slutim, da bom na koncu sama ena tistih najbolj pussy staršev, ki jih vodi otrok in ne le-ta njega.
P.S.: upam, da je jasno razvidno, da se sama še nekaj let ne vidim v vlogi mamice:) (da me ne bo kdorkoli česarkoli obtožil:))
sreda, 6. avgust 2008
Ne boj, mesarsko klanje!
Tako izgleda strašni, nehumani teror Kokoši, grozljivega stvora, ki ga bom morala trpeti še cel mesec:
Ne boj, ampak mesarsko klanje? To mi je švigalo po glavi prejšnji teden, ko sem končno prekinila njegovo vegetiranje na mojem računalniku, ki je trajalo več kot eno leto in mu tako dala priložnost, da me potegne vase. 300. Najbrž sem na njegov račun slišala še največ posmehljivih komentarjev, ampak meni je bil dejansko supervšeč.
Come back with your shield, or on it!
Je citat, ki me osupne vedno, ko prebiram o špartanskem življenju. Torej... Moja današnja bitka s Kokošjo (točno, sedaj so boji med osebnostmi zaenkrat umirjeni - a ne končani!) - hir aj kaaammm! THIS IS VA-ĐA-JNAAA! Ali kakorkoli že... :) Pa če domov (= v mojo primarno sobo) pridem na ščitu!
// Omeniti bi morala še Travian, ki mi povzroča hude duševne bolečine, kajti opazovanje, kako te nekdo napada, ti pa nimaš možnosti umika, je izredno naporno... Nop, ni me še zasvojil. :)) //
vađajna pravi: ja, ja... Zdj grem.
*zadek: nimam pojma, zakaj mi je bil ravno tisti trenutek ta izraz bolj simpatičen kot "rit" :)
P.S.: slikic z lago di garda še ni, ne.
ponedeljek, 4. avgust 2008
Lago di Garda. (ena.)
Končalo pa se je... Z veleslavnim, veleznačilnim, veleogromnim in veleneumnim Spotikom na relativno ravni površini pol metra stran od ceste. Razbila sem si koleno. Tu se tista trditev o značilnosti pijanca, ki jo sama premorem kot trezna, izniči, kaj?
Tako. Moj stil opisovanja - najprej ven spravit ves srd in gnev, ki se mi je nabral tekom določenega dogajanja, nato pa potegnit črto in napisat: "vsekakor je bilo odlično". Pa je prav zares bilo. Dokaz pride v slikovni obliki, za kar bom potrebovala še nekaj trenutkov. Torej - fotografski material pride naslednjič! Do takrat pa lep učni pozdrav iz moje podstrešne sobice - ja, tokrat se selim na podstrešje... Stran od tipk, pikslov in čipov.