petek, 31. oktober 2008

Okovi ...

Včasih si želim (in ta "včasih" je prav zdaj in vleče se... Em, since ever?), da bi bila nekje drugje, da bi bila nekaj drugega, kot sem, in da bi počela drugačne stvari, kot jih počnem. Se strinjam - ta želja je prestroga, zato sem se pogovorila sama s seboj, sklenila kompromis in tako ostajam le pri željah, da bom postala nekaj drugega, v kar se sicer prekleto očitno spreminjam.
V kaj se spreminjam?
Občutek imam, da predvsem v Nekdojko (Nekdo ženskega spola), ki bo stala na eno in istem mestu, ker je to sigurno, in ki se bo držala eno in istih stopinj, ker so tudi te sigurne. Bognedaj, da bi stopila korak bolj v levo, ker bi tam obstajala možnost mrtve živali na katero bi lahko stopila (yuck), in hudiča, da ne bi smela skočiti v zrak, ker bi se lahko zaletela v strop! Ta Nekdojka bo svoje dolgočasno življenje sicer živela, ampak v iluzijah, da nekega dne življenje ne bo več dolgočasno. Bolj bo čakala na to, da ji na glavo pade zvezda, kot pa da bi jo sama sklatila z neba. Ko se ji bo ponudila priložnost, da spleza na lestev, ki vodi proti zvezdi, bo ponudbo zavrnila z utemeljitvijo, da ni sposobna za kaj takega. Mogoče bo navrgla kak drugačen argument, vsekakor pa bo vedno našla nekaj - čeprav neprepričljivega. Kasneje se bo sekirala in se tolažila s tem, da se ji bo kmalu pred nos postavila nova lestev (ne, ne bo je prinesla sama). Zgodba bo najverjetneje ista.
Nočem biti take vrste oseba in nočem postati še bolj take vrste oseba. Hočem se spremeniti - zdaj - in hočem se spreminjati tudi v prihodnosti.
Ne vem kje in kdaj sem se začela filat z nespontanostjo? Kje za vraga sem v Procesu zafrknila, da sem postala skeptična glede vseh in vsega, kar ni tako "moje", kot bi moralo biti? Verjetno že takrat, ko sem se odločila biti poslušen in ubogljiv otrok, ki mu sicer ni bilo treba nikoli pomiti posode in posesati stanovanja. Ko je bil za to čas, sem se trmasto uprla, ker pač to ni bil del moje rutine, bilo bi nekaj drugega, nekaj česar nisem navajena. Lahko za svojo trdnost tukaj in zdaj krivim starše, ker so to dopustili? Tudi če - na meni sami leži to, kakšna bom.
Še buče za noč čarovnic nisem nikoli izrezala, ker je zame to nekaj netradicionalnega, v novi restavraciji se izogibam eksotični hrani, raje ostanem pri dunajcu in pomfriju. Najbolj zanimivo je, da si želim poskusit ogromno novih stvari pa se v trenutku izvedbe takega in takega dejanja obrnem nazaj, se oblečem v najbolj širok pulover, ki me objame - tako, da se me ne vidi - in stečem nazaj v svoje zavetje, svoje udobje, kjer sem Jaz, pulover in vse tiste stvari, ki jih imam pa mi ne morejo pobegnit. Tako me je strah vsega novega, drugačnega, vsega takega, kar bi mi sicer pomagalo pri moji osebnostni rasti, kar bi mi pomagalo biti pametnejša, bolj izkušena in samozavestna.
Zavedam se svojega problema. To je menda dobro. Še vedno pa ne naredim nič. To pa menda ni dobro. Ne znam zbrat dovolj moči, da bi premagala vse zavore, ki mi otežujejo pot do cilja (= do malo večje dinamike v mojem življenju), vendar vem, da je to, da prestopim tisti plot, edini način, da vnesem vase malo spontanosti, ki mi bo najbrž polepšala pogled na svet in omilil neke vrste sovraštvo do sebe.
Pa še nekaj: potrjevanja ostalih o moji slabi lastnosti ne prenesem. Ne pašejo mi, dovolj se tolčem po glavi že sama. Je to mogoče kak znak zanikanja?

sreda, 29. oktober 2008

Moj Dežnik je lahko -

Lakiram si roževinaste predele prstkov, poslušam trenutno najbolj aktualne moje komade (oh, pravzaprav sem pravkar začela z gledanjem zadnjega dela Opravljivke), čakam, da se mi segreje soba, kajti jaz nisem Pingvin in življenjski pogoji ob prihodu domov so v moji sobi vedno primerni le za južno/severnopolarne živali in čakam, da se odpravim umit moje skromno naglavno šavje (delam na tem, da bo nazaj spet pridobilo nekdanjo bujnost).
Dan Danes je čisto nasproten Dnevu Včeraj. S kančkom sitnobe sem se sicer vseeno zbudila, a po rešeni dilemi (vlak ali avtobus?) sem rumeno zakorakala v dan, ki mi je sicer sporočal sivino in utripal z rdečo lučko "vzemi dežnik!". Vzela sem ga - ta velikega, rdečega, ki mi maksimalno, kakor dežnik sploh lahko, zagotavlja, da mi nadležne kapljice ne padajo na stekelca očal (meni osebno ena najbolj motečih "produktov" deževja). Danes sem bila klepetulja. Danes sem bila polna idej. Danes sem sodelovala. Danes sem bila glasna. Danes sem v vroči, brezzračni, smrdljivi predavalnici ostala edina z energijo. Danes se nisem psihično izmučila že samo zaradi lastnega dihanja pa čeprav sem se fizično komaj nosila po pločnikih ob hrumeči cesti. Danes sem živa.
Domov sem prišla - s suhim dežnikom, kar pomeni, da me je za trenutek prevzela jeza, ker sem cel dan po nepotrebnem tovorila dodatno breme in se obremenjevala s svojim največjim strahom - izgubo, pozabo dežnika. Še večja mera jeze me je prevzela, ko sem se spomnila, da sem včeraj morala skozi vhodna vrata doma vstopiti premočena, ker se je branilec dežja odločil, da bo ostal raje na suhem v veži. Ph! Murphy...
Torej, moj Dežnik je lahko tudi zelo nesramen in posmehljiv balon.

ponedeljek, 27. oktober 2008

They killed him!

Tam stoji - nepremično in tiho, vedno pripravljen, da se prepusti volji moje nestrpne ročice, ko ta poseže po njem. Zakaj imam na beli omarici levo od mize vedno pripravljeno rolico wc papirja? Ker je praktičen in tih, je priporočljiv posebej za primere, kot so:
  • nevede prevrnem kozarec vode,
  • nevede prevrnem kozarec soka,
  • nevede prevrnem šalco čaja,
  • nevede prevrnem šalco kakava (res, vse to se mi že prepogosto dogaja),
  • bolno izbljuvam (mimogrede, "izbljuvati" je beseda dneva) lekadol*, ki se mi je pred vstopom v žrelo uspel zatakniti (smrt kot stranski učinek v navodilih ni naveden!).
Ubili so mi palčka za Domišljijo in Navdih. Niti pri današnjem diskutiranju, kjer bi običajno morala imeti svoje lastne ideje, svoje lastno mnenje in svoje lastne argumente za to - jih ni bilo od nikoder. Še potiho nisem zmogla ustvarit približne slike. To mi je še dodatno poteptalo samozavest pri mojem inovativnem razmišljanju in počutim se... Močno prazno. Kot robot, ki se prepušča življenju brez začimb (ker roboti pač nimajo okušalnega središča). Kot toaletni papir, ki čaka, da mu naslednji panični izbljuvek hrane zmanjša obseg.
Danes sploh ne najdem nobene zadovoljitve. Življenje brez wc papirja je postalo nepredstavljivo.
Luščim se.
*"lekadol" ali "Lekadol"? "lekadol". Zato, da ne delam reklame.

sobota, 25. oktober 2008

Sovražim Ričet.

Ko pride domov, še vedno na skrivaj pokuka okrog sebe, če se bo od kje privalila črna kosmata kepa in jo ugriznila v rit. Ko se sprehodi po novih nakupovalnih centrih na obrobju mesta, si v mislih živo predstavlja navdušeno pripovedovanje stare gospe o tem, koliko lepih trgovin je na kupu in koliko lepih reči prodajajo - posebej za njeno vnukinjo. Ko zagleda par, ki se drži za roke, se astralno preslika v 27 stopinj toplo deželo, kjer se njen 'duh' stlači poleg njega pod odejo in si na njegovem vratu namišljeno pogreje ledene dlani.
Rjovem! Glasilke so bile spet sposobne imitirati živalske krike, iz goltanca se je hkrati zaslišalo še vreščanje, zatem pa težki vzdihi nemoči. Rekla sem, da še enega spopada s tiskalnikom ne bom preživela - če sklepam po tem, da se počutim lebdečo, da je moja glava čisto lahka, duša pa neverjetno pomirjena... Sem mrtva? Nisem. Tiskalnik je končno izpljunil tisto, kar sem zahtevala od njega. Verjetno ni prenesel histerične živine nad seboj, dejansko pa bi tistih 50 strani dobila hitreje, če bi jih napisala sama, kot pa da sem čakala na boljšo voljo oz. vdajo Tiskalnika.
Danes sem, bolj kot kdajkoli prej, precej sovražno nastrojena do okolice. Sem predvsem spadajo mater (iz razloga "ričet"), ričet in še nekaj, česar mi spomin noče predat v uporabo... Mogoče - ričet? Z njim se je namreč moje negativno doumevanje obstoječega sveta začelo. Lačna sem bila in za potešitev lakote dobim... Ričet! Po vrhu vsega preberem, da se ga drži sloves zaporniške hrane, kar me niti ne moti, mi je pa dalo absolutno vedeti, da izbire z drugo hrano nimam (grozilno sikanje z materine strani je bilo pač le... Sikanje). Na živce si grem.
Utrujena sem, ležanje s pokrčenimi koleni na Mojčinem kavču je bilo nekaj najhujšega kar se mi je zgodilo v življenju (pa vendar je za lejdiz najt vedno vredno tvegat polomljene noge), za osebno izkaznico so tokrat zaprosili Katjušo, Tina je med predstavo Mamma Mia prepustila besedo smrčanju, povečana potreba po snifanju zraka in vihanju nosnic pa potiho opozarja na morebiten prehlad. Kupa zapiskov se še vedno nisem lotila prepisat (ne grem fotokopirat!), članka sem prebrala le nekaj vrstic, s prevodom se niti trudit ne nameravam, usb ključ pa je... I z g u b l j e n! Neverjetno.

sreda, 22. oktober 2008

Here comes Gravity ...

Najverjetneje zaradi dokaj stabilnega duševnega počutja nisem v ravno poštenem pisateljskem zanosu.
Precej hud in precej močan padec nazaj na Zemljo se je še najbolj pokazal v moji zmedenosti in neiznajdljivosti v tem svetu. Kot da bi me v preteklih letih mojega življenja vzgajali volkovi (prošnja, če bi lahko dobila enak sendvič kot kolegica, je iz mojih ust prišla tako zelo jecljajoče in nepovezano, da je bil s-katerega-planeta-si?-pogled z natakaričine strani čisto upravičen), kot da bi vse počela prvič (na drugo stran ceste pridem čisto potolčena s strani mimoidočih komolcev, ker sem pozabila, kako se hodi "s tokom" - smrtno nevarno je postalo zame še telefoniranje v javnosti) in kot da bi pozabila na katerih mestih običajno hranim kartice, mobitel in ostale zadeve... Saj ne da me to ne bi mučilo že od nekdaj, ampak v teh dneh sem doživela posebej nadpovprečno izgubo listkov, bankovcev in elastik za lase. Običajno skoraj vse potem tudi najdem, vendar je do takrat še dolga pot nevrotičnega metanja neizgubljenih stvari iz torbe, kar potencira dodatno možnost, da še te neizgubljene stvari postanejo izgubljene (žvečilni gumiji so najpogostejša žrtev, v ponedeljek tudi osebna izkaznica!).
V tem tednu se mi je od dvakrat uspelo dvakrat izognit zadnjim predavanjem dneva.
Kdo je kriv?
Najprej je bila kriva moja šibka narava, potem sta bili krivi LPP mesečna vozovnica in... Kraljica, katere klobuk je bilo potrebno nujno uzret, ko se je sprehajala čez Tromostovje, kajti v nasprotnem primeru naša radovedna potreba ne bi bila potešena. Prvi razlog za izginotje s prostorov fakultete je kristalno jasen (res se ne morem upret močnemu vplivu Okolice, ki me vabi za stolčke in mizice lokala za faksom), tudi tretji je sprejemljiv (in že obrazložen)... Mesečna vozovnica pa je le postala izgubljena in to ni razlog "kar-tako". Iz mojega žepa - na tla in pod noge prijaznemu paru, ki me je nekaj trenutkov kasneje, ko sem jo že panično (tu mislim Konkretno Panično) iskala po tleh ulice, poklical in me spravil v ganjeno fazo "dobri ljudje še vedno obstajajo!". Prav res - mogoče izgubljam upanje v človeštvo, ampak zares mislim, da je takih ljudi izredno malo.
Kar pa je pri vsem tem glavno - domov pridem pravočasno, da pred spanjem doživim še en cyber-orgasm (primerjanje, kdo ima lepši trebušček zna biti izjemno vzburjajoče), ki mi ga omogoči Mr.Skype in dobra povezava z Azori.

sobota, 18. oktober 2008

Mehurčkasti Zapisi

Nikakor nisem uspela preživeti štirinajstih dni, da si ne bi sproti zapisovala svojih razmišljanj (naslajanje nad močnim tokom vode pod ritjo je lahko neverjetno stimulativno za najvišji del človekovega telesa), ugotovitev (če verjamemo ali ne, do teh sem kljub ogromno prostega časa uspela priti izredno malokrat) in mentalnih pretresov (takšnih in drugačnih, pozitivnih in negativnih). Ker možnosti za internet in računalnik iz neznanega razloga ni bilo, sem se zadovoljila z mini tipkovnico mojega telefona in s funkcijo Beležke v njem. Kot posledica tega je nastala sledeča objava. Precej nekoherentna.

Za začetek kratka statistika:
Število prejetih sporočil sms: 153
Število poslanih sporočil sms: 172
Ur telefonskih pogovorov: 13
Prebranih knjig: 5
Prevoženih km s sobnim kolesom: 80
Pridobljenih kg: 0,20 (!?)

Prejetih sporočil prek elektronske pošte: 24 + 4
Novih objav na mojih najljubših blogih: 188 (gulp..)
Novi virusi na računalniku: preklet trojanski konj! (14 dni sproščanja je ob tem izgubilo svoj pomen)

Že prvi dan me je gigantska rit avstrijske mame brez vprašanja izrinila iz mojega mehurčkastega območja. Že prvi dan! ... In s tem dnem sem, s krokodilčkom turkizne barve, ki se po odtenku lepo ujema z bazenskimi ploščicami, zasovražila vse nemško govoreče babice. Jaz, kot najlepše dekletce v onem koncu (aha, bila sem edina).

Goveja župca, koruza in višnjev kompot. ... In mami, ki se tako ljubko v svojih širkoih kavbojkah sprehodi po krožnik sladic in tega postavi pred mano, da ne bi drugi mislili, da bo to pojedla ona.

V sredo me doleti lahkotno spoznanje, da je za mano že polovica tedna in težko spoznanje, da je pred mano še več kot teden dni. Imam mogoče preveč prijateljev? Telefon brni ves čas, uho je že dobilo opekline, komajda še zmorem usklajevanje klicev in vseh drugih aktivnosti. Nimam preveč prijateljev.

Končno imam tako dolge lase, da jih lahko spet spnem na spešl vaginačin - ob strani in majčkeno čez desno oko. Skoraj bi postala melona, ker sem se tako prenažrla melon. Tudi špaget bi kaj kmalu lahko začela poosebljat! Po vseh fizikalnih izračunih bi se morala preobraziti v eno tistih joškastih balonov na dveh nogah, ki so me skoraj potlačili v dvigalu, a sem se v zahvalo moji preveč pridni presnovi zredila za... Em... Dva dekagrama?

Nedelja. V ravno prav sentimentalnem stanju sem, da bi mi močno počohala dušo kakšna lirična izpoved mojega junaka. Poleg tega ugotovim, da so moje sposobnosti empatije presegle vse meje - glasen smeh in solzica pod nosom ob branju čisto običajne romantične zgodbe že resno kažeta na to, da moji čustveni stabilnosti skoraj že škodujejo opisi čustev drugih.

Včasih sem raje tiho - pravzaprav sem skoraj vedno. In to me prekleto tolče po glavi. Povej jim svoje!, vpijem vase. Pa ob ključnem trenutku obnemim v prisiljen nasmešek. Menstruacija v toplicah je nekaj najneprijetnejšega.

Ko pogrešam, vem, da pogrešam. Ko pogrešam, sanjam (sanjarim?). Sanjarim o tem, kako se mu bom zabrisala v objem, kako bom svoje ustnice pritisnila na njegove in kako ga bom posilila kar tam, pred vsemi. Ko pogrešam, sem jezna, ker nisem z njim in moram pogrešat. Ko pogrešam, sem vesela, da sploh lahko koga in upravičeno pogrešam.

Film ne bo nikoli sposoben prikazat človeka tako lepega, kot ga prikaže knjiga. Prebrala sem svojo prvo knjigo v angleškem jeziku. Požrla sem jo. New Moon. Vampirsko zaljubljena sem.

Glivic nisem fasala, teoretično sem prekolesarila skoraj pol Slovenije, ob prihodu domov pa sem ugotovila zametke računalniške nepismenosti, saj sem kar dobro urico potrebovala, da so se prsti uigrali nazaj v staro formo.

It's nice to be home.

sobota, 4. oktober 2008

Grem in greva.

Še vedno mu lahko pošiljam sms.sporočila, na katera vem, da bom dobila odgovor. Še vedno ga lahko pokličem in če se ne oglasi, vem, da me bo poklical nazaj. Še vedno mu lahko zagrozim s samomorom (recimo zadušitev s hrano?), če ne pride danes zvečer še zadnjič do mene in ja... Prišel me bo rešit s Heimlichovim prijemom, zraven pa mi ponudil še umetno dihanje, ki ga ne bom potrebovala. Še vedno mu lahko v telefon čebljam o raznoraznih banalnostih in mojih notranjih strahovih, za katere bi bilo sicer včasih bolje, da ostanejo notranji, ker kladivcem, nakovalcem in stremencem normalnega Človeka res ne privoščim, da se zaradi takih neumnosti naprezajo.
Ne se hecat. Ta dejanja, čarobnost le-teh in občutke ob njih bom pogrešala! In to najmanj en mesec. Potencial, da Izgubljenost v Vesolju spremenim v Pogubljenost v Vesolju, je 50-50, vendar se vseeno bolj nagibam k svetlejši strani - k tisti, kjer ostanem izgubljena in ne postanem pogubljena. Dramatiziram (prav zares!). Komaj bom čakala, da se vrne nazaj, ampak pogrešanju... Prisežem, da se ne bom podredila!
Jutri šibam na 14dnevno mehurčkanje, masiranje, sproščanje, telovadbo, sprehode. Šibam na 14dnevno delatinič, branje, pisanje, poslušanje, čvekanje, hranjenje. Ležanje z vsemi štirimi od sebe - Krava bom! On pa odhaja nekaj držav bolj v levo - na otočke v oceanu. Na enomesečno uživanje za nas eksotičnega zraka. Jaz grem in on gre. Greva.
Ne bom več mogla pričakovat odgovora kartako na moj kartako sms. Ne bom uspela uresničit grožnje o samomoru in ne bom kartako mogla kvarit ušesnih bobnov osebi, ki jih sicer super zna dat na off. Aha, v tem odnosu sem postala razvajena. Gospod Gmail, gospod Skype in gospod Msn - ti trije bodo najini posredniki in toliko časa jih bom morala imeti zelo rada (še malo bolj kot sicer :)).
Danes se mi ne ljubi. Če ima naslednja pesem globji pomen - ignorirajte ga! Brez prenesenih pomenov mislim točno to, kar poje Jem.
Če pozabim polnilec za telefon, bom od civilizacije odrezana še malo bolj... Moj virtualni svet - na svidenje čez štirinajst dni!

sreda, 1. oktober 2008

Krof in zakaj je težko biti Kamen?

ali... Polž in zakaj je težko biti Zelje?
Tradicija Lejdiz Najtov se z novim študijskim letom nadaljuje. Spet smo se dobro napravile in se podale na izlet v hribovit del Slovenije, dlje od Škofje Loke. Na pot smo se odpravile z mestnim avtobusom, na katerem smo se seznanile z do takrat nam neznanim poklicem avtobusnega sprevodnika (). "Moja sanjska služba!", sem vzkliknila sama pri sebi in se zastrmela v strica, ki je kljub močno ovinkasti cesti in kljub očitnemu premetavanju vagižogice (=mene) po vrtečem se krogu znotraj harmonike avtobusa, reševal križanke.
V kraju, dlje od ŠL, nas je čakal obvezen obisk kulturne znamenitosti Tamkjersoblagajne, ki nam je omogočila nakup najnovejše različice fejkredbulov (kasneje bomo spoznali, da to niso nikakršni fejkredbuli, ampak so pravi merkatorjevi energy drinki!), tako imenovanih smrdljivčkov (smrdljivi, menda je okus po siru in so smokiji), štirih čokoladnih krofov (za zajtrk - my choice :P), dveh vrečk haribo bombonov (inzaodraslepravtako nas je prepričal, ja...), paket makarončkov (raje bi špagete!), in v zadnjem času tako opevane konzerve tune. Mojca, zdrava šele, ko zagleda Hrbet, je tokrat vseeno skoraj ostala brez vida, saj so njena očesna zrkla presenetljivo dolgo ostala na telesu Moškega, ki je za svoja precej zrela leta sou demn gud!
Nato pa čez drn in strn (interpretirajmo to kot: zaletavanje v streho avtomobila in boleči trtični pristanki na sedež avtomobila - zaradi neupoštevanja v zemljo zakopanih miličnikov lol) proti Prostorom s skrajno feministično usmerjeno aromo, proti Prostorom, kjer je psička in ni psa (pa vseeno ni prišla do sprehoda) in proti Prostorom, ki so postali začasna rezidenca Štiriperesnic.
Debate:
  • s filozofsko vsebino
Kamen. Težko je biti kamen. Revež, nekdo se bo spomnil, da ga bo vrgel daleč stran. Vrgel ga bo daleč stran in Kamen bo ostal brez svojih prijateljev, spet bo moral začet gradit odnose na novem, neznanem območju, kjer bo spet nekdo dobil idejo o metanju kamenja v morje. Težko je biti Kamen. Dan za dnem sončna pripeka, brez senčice in v brezvetrju. Vroče je. Vsi hodijo po njem. Nihče se ne ozira na to, da je vsak individuum - tudi kamen! Težko je biti kamen. Tudi Zelje je biti težko in Fejkredbul, ki ga vsi zmerjajo s fejkredbulom, verjetno ne bo nikoli dosegel statusa merkatorjevega energy drinka v gay preobleki!
  • z opravljivo vsebino
Standard - prečesana vsa bitja in nebitja, ki jih poznamo, zaznavamo tako ali drugače. Kdo je koga rubrika je, kot vedno in kot samoumevno, najzanimivejša.
  • s humorno vsebino
Polž potrka na vrata hiše, odpre mu gospodinja in ga vrže ven iz bajte. Polž čez štirinajst dni pride nazaj in reče gospodinji: "Alo! Zakaj je b'lo pa tega treba??". (Darja ne dojame, potrebuje obrazložitev.)
  • z vsebino sočnih komentarjev
Ne filmov, pač pa slik. Z maturantskega plesa, z maturantskega izleta. Ah ja... Lepe in mlade. Žarele smo! To počnemo še vedno. Chuck Norris je bil ponovno z nami. Tokrat se je po Tininem mnenju utelesil v Maticu iz Bohemov (s Katjušo sta si dan prej - kot v dobrih osnovnošolskih časih - kupili njihov cd. Ker nimata denarja, sta kupili samo enega in tega si pravično delita na "enkrat ena, drugič druga" način).
  • s sovražno nastrojeno vsebino
Sem sodijo predvsem tihi podzavestni, pravzaprav telepatski dvoboji pozno v noč med Katjušo in mano. Zares sva se sovražili na tistem majhnem delčku postelje. V vsem svojem gnevu mi je Katjuša za trenutek (za kakšno uro??) pod rit nastavila svoja kolena, tako sem se morala takrat zadovoljiti s spanjem delno na njej. Če me je ona preklinjala na začetku z vsem mojim premetavanjem in iskanjem pravega položaja, sem jo jaz preklinjala na koncu z njeno čudno oglašajočo budilko vred in si oddahnila, ko se je končno spravila iz postelje in mi prepustila... Ogromno prostora.
Ves naslednji dan sem tovorila krof.