such a lonely day - not

Ne mine dan, ko vsaj za mikrosekundo trenutka ne bi zatavala k tebi. Zavem se in raje zatavam v obratno smer. Ima manj boleč konec. Pa že malo več kot leto je naokoli. V tem času sem bila v tvojem stanovanju - Dvakrat? Čudno je, ni več moje. Ob tvojem drugem domovanju sem postala - Dvakrat? Trikrat. Ne maram ga, vzdušje ni prijetno in ni moje. Seveda sem te potisnila v kletne prostore svoje lobanje... Za vsak slučaj, da mi pustiš naprej. Ampak... Ko se nevedno spustim tja dol, ko potem zavedno pomolim nos v šaro tam dol, ko spomini privrejo iz škatel - živi kot le lahko! - takrat začutim tvoj neverjetno črn humor. Črn je. Kot cefikalija. Se nasmehnem.

And it's NOT mine the most loneliest day of my life.

Pa spet tista črnina. Tudi ta je potlačena in to še nižje in še globje dol. Izbrskam jo običajno ponoči, ko me mrtvi in plišasti ne pogrejejo. Mislim, da te prebolim lahko le z drugim. Kosmatejšim. Pa mu seveda ne privoščim enake usode.

And if you go - I DON'T wanna go with you.

Sem zabašem še tebe, poskušam. V večini dneva - čeprav ugotavljam, da to počasi ni več potrebno. Samo še prijetno me požgečka, ne podraži me in ne užalosti. Samo pogrešam te.

Kot sem potisnila Tja tebe, ker si zoprna. Zato ne pokličem nazaj.

And if jou die - I DON'T wanna die with you.

Upam, da se v vsem tem čuti optimizem?

Hočem 'met!

Imam, jih že stiskam v dlaneh - tridnevne karte za Rock Otočec.

Zdaj bi pa samo še tole desetinčno lepotičko...

Pa sem materialno izpopolnjena. Pa lahko živim le še od zraka.

// Če zignoriram dejstvo tiskalnika, dejstvo novih poletnih stopicljačk, dejstvo frizerja, dejstvo pisane velike torbaste, dejstvo... Še kakšno materialno dejstvo pač. //

Po nevihti

Pred njo sem se z muko spravila v Podstrešno kraljestvo Kokoši. Prvič letos. Po skoraj enem letu se je postarala za skoraj eno leto (čudno), prav tako pa je tudi njena diktatura postala še za stopnjo bolj zločinska. Osamljenost ji očitno ne diši.

Potem je počilo, bila je nevihta, bila je na podstrešju moje glave, bila je zunaj podstrešja njene kokošje oblasti. Lilo je, lilo ven iz mene in v mene, lilo zunaj mene, na koncu je bilo vse v redu. Mirno je postalo, ptiči so začeli žvrgolet nazaj, dobila sem občutek, da spet znam biti produktivna!

Motivacija je nazaj, inspiracija je nazaj, interes je nazaj (komaj), štumfi so nazaj (v košu z umazanim perilom). Brez skrbi, da je to izginilo le za ta bivši vikend.

Drobni, krilati, poletni, izpitni.

... in tu so spet oni, žužljivi stvori, ki mi poleg potenja na mestu (res sem samo sedela pa sem že postala vsa lepljiva in smrdljiva) krajšajo dolge (zares so že dolgi!), vroče, kasneje še soparne (in to je najbrž ključno za moje potenje na mestu), s ploho zaključene, proti koledarskemu začetku poletja hiteče, meteorološko gledano že poletne dni.

Opomba: Če se komu zdi zgoraj napisano preveč nerazumljivo in prekovsehmejzakomplicirano, svetujem branje "besedo za besedo". Pravilna uporaba vejic ni garantirana.

Skratka... Vsako leto je znova in znova (kot novoletna voščilnica!) temu posvečena objava... Brenčači so spet prisotni tako dopoldan in popoldan kot so prisotni zvečer in - kar je najhuje - ponoči, ko sedajo na osvetljen računalniški zaslon, me obveščajo o svoji ogabi in na tem zaslonu dejansko tudi obsedijo, ko jim z eno svojih plišastih igračk pomagam, da postanejo žužljivo maslo.

Opomba: ta plišasta igračka ni ljubka plišasta igračka in svoje poslanstvo - teptanje male golazni - opravlja že vrsto let.

Dva sta že, če bosta še ta dva v maju in še tista dva od lanskega leta pa tisti obvezni pogoj in še en, dva, trije za letos, od tega enega lahko pustim za naslednje leto... Potem že imam opravljen letnik! Neverjetno, ampak sama sebi se zdim resno oslabela na svojem psihičnem zdravju, ker vsako minuto dneva preračunavam opravljene, neopravljene, morajo-biti-opravljene izpite in že zdavnaj vem, kako pa koliko... Pa še vedno mislim, da bom s ponovnim preračunavanjem odkrila nekaj novega, še lepšega, še bolj čudovitega. Zavedam se, da je letošnja izpitna situacija veliko bolj prijetna od lanske.

Opomba: Ampak prosim, se lahko ne izgubim v vrtincu sanjarjenja? Še vseeno bodo tile izpiti na koncu izpadli absoluten Bav-bav.

Želim si že nekaj risanega in pisanega. Zabavnega in zabavnega. Monsters vs. Aliens recimo?

Kako sem kmalu za njegovim uradnim obstojem uničila njega - novega najljubšega.

Zaljubila sem se, ga kupila, z menoj je nad oblaki letel cca. 4 ure, obesila sem ga okrog vratu, ko sem prišla domov, se hvalila z njim pred drugimi... In ga izpustila iz rok, da mi je padel na tla. Razbite delce sem odnesla pred Četrtič-sem-dedek in Je-moj-oče, naj ga reši, sem rekla. Polepil ga je s sekundnim lepilom, mi vrnil važen nasmeh na obraz.

Danes sem se prvič šopirila z njim, visel je tik nad njimi, potem pa sem ob pogledu nanj takoj pretreseno izjavila: "Saj mi bo moj portugalski Erazem prinesel novega!". Mojemu novemu najljubšemu Kiču je namreč odpadel najjužnejši kvadratek, ki ga je lepilo sicer res v sekundi prilepilo nazaj, ampak mu je tudi v sekundi njegove vertikale dovolilo, da ubere svojo pot (očitno si je do konca želel pristati pod metlo snažilke filozofinje).

Objokujem ga! Nimam veliko Kiča, zato se na posamezne še posebej in hitro navežem. Ta mi je bil všeč, še preden sem ga ugledala. Pa recite, da ni lep! Kljub ne prav intenzivnim barvam, ki so sicer intenzivne, ampak moj telefonski fotoaparat pač ne mara mavrice.

Sicer pa - poleg pisanja čim lepše žalne objave - počnem še:

• Igram. Ob osmih zjutraj pri predstavitvi zakona o šolski inšpekciji. Smejim se, ko spremljam neverjeten igralski talent svojih kolegic in se zgražam nad svojim.
• Voham švic. Ob desetih zjutraj vse okoli mene.
• Se sprašujem, če smrdim sama? Ob pol enajstih dopoldan. Jup, deset je zjutraj, pol enajstih paše že k dopoldan. Ne, jaz nikoli ne smrdim - niti med Potenjem. Haha.
• Na sonce postavim svoje dlakovje. S *K* prek smsov spoznava, da je vseeno, če imava zaradi morebitnega senčnatega učinka stebelc, ki rastejo po najinih sicer čudovitih nogah s čudovitimi koleni, za vzorec lisasto kožo.
• Zažrem in zazrem se v izpitno čtivo (izraz "čtivo" mi je tokrat še posebej všeč).
• Zaželim *T* čim lepše premike in pomike po trgovinah brez klime. Da se punca ne prehladi. Ker danes je punca še posebej gagajoče razpoložena in komaj živi.
• *S* napovem nekaj skupnih učnih pavz, se strinja z mano, z *V* se tudi zastrinjava, da je bolj pametno, če se v petek doma učim in ne grem z njo na neko astronomsko predavanje, z *E* pa... Babje samo počvekam. Kot vedno.
• Ponovno si večkrat pubertetniško prisežem in na glas izrečem, da ne bom imela otrok. Če že - v terarij z njimi do šestega leta starosti!!

Tak je moj Ponedeljek do polovice popoldneva. Tak je moj Ponedeljek do konca moje učne pavze.

Se strinjam - tiste zvezdice okoli začetnic imen... Mi ne pašejo, ja?

após duas semanas

Prizanesla bom in ne bom zažlobudrala niti enega žlobudraja o tem, kako fantastično, kako čudovito, kako fenomenalno, kako navdihujoče in navdušujoče, kako vznemirljivo, kako zaljubljeno, kako pijano in omamljeno, kako obupno, a vseeno predem-zelo nažrto od vseh okusov, priokusov, arom in vonjav, kako obvezno vedno s slikajočo mašino, kako sproščeno, kako orgazmično in ...

Kako lepo!

... Sem se imela v deželi z neverjetno prikupnim drugim mestom in malo manj prikupno prestolnico, z neverjetno prikupno peščeno plažo Atlantika, z neverjetno prikupnimi podvodnimi pošastmi Oceanariuma, perjatimi kljunčkarji malega živalskega vrta, božanskimi okusi hrane in s smešno poceni flašami veliko lažje skozi grlo tekočega piva in da o cenah raznoraznih pripomočkov za hranjenje ne govorim (nikoli zamrznjeno sadje in nikoli v tovornih ladjah še posebej).

Všeč mi je jezik, všeč mi je vzdušje, všeč mi je utrip, skoraj všeč so mi že postali pasji dreki, na katere je potrebno pazit na vsakem stopicljaju. Všeč mi je sistem metroja, všeč mi je življenje, ki se začne šele v poznem dopoldnevu in konča proti jutru, skoraj všeč mi je način odnašanja smeti. Všeč mi je enostavnost, ležernost ljudi, na easy stil, skoraj še brezdomec s flajštri, ki nam je vzel najlepše jabolko.

Pa sem se v torek čez nekaj držav Zahoda in na koncu še čez Karavanke po dveh tednih s težavo privalila in vrnila v dimenzijo, kjer mi je pitje vode dovoljeno naravnost iz pipe in kjer se ponovno začne boj za obstanek v klopeh stare bajte učenosti. Jutri se mi tako ob 7:45 odpre doba izpitnega samotrpinčenja.