Grem nafilat Health.

Grebatorstvo za mehurčke je lahko predvsem koristen šport.

Trak za uhlje za primer viharjev, trenirka za jutranjo telovadbo, kopalke absolutno v vseh treh bojnih barvah (temnejša rdeča za napad, svetlejša rdeča za osvojitev in temno rjava za brezbrižno valjanje po masažnih šobah).

"brezbrižno" lahko bereš na tri načine:

• kot: "Vseeno mi je za stare mame z išijasom!",
• kot: "Če sem mlada, še ne pomeni, da sem zdrava!"
• kot: "V duši sem slab - od tega predvsem egoističen - človek, ki nima smisla za sočutje."
• kot: "Se ti ne zdi, da bi bila zdaj raje na faksu kot pa tukaj, če ne bi bilo zares potrebno?"
• kot: "Tukaj nisem z materjo, ampak je ona z mano!"

Weeds, Dexter in Friends po sezonah, še nekaj izgubljenih delov Samanthe Who?, aktualne epizode Dr.Housa, Desperate Housewives, Gossip Girl, One Tree Hill, The Beautiful Life, Grey's Anatomy, ta tretji del knjižnega Twighlighta v angleščini (to samodejno vključuje še slovar angleško - slovenskega jezika), Digitalna trdnjava v slovenščini pa še po trenutnem navdihu oropana knjižnica.

Za kontra dolgčasu. Bo dovolj.

Aceton, pilice za nohte in lak v modri, rdeči in nevtralno rožnati, šampon, balzam, čičkovo olje, lasovni silikon, lasovna krtača. Pa zobna krtačka. Britvice proti dlakam in brezalkoholno mleko za telo.

Za samozadovoljstvo in samozavest.

Oranžnega velurja ne bo in izgube le-tega še nisem prebolela, japank, takih v celotnem kosu, tudi ni, kopalni plašč! S prekratkimi rokavi in od tretjega razreda osnovne šole (khm) sicer. So mi takrat kupili tako velikega, "da bo še za naslednje leto"...

Kopalni plašč za asimilacijo med vojsko ostalih hotelskih plaščarjev.

V upanju, da so mogoče v enem letu zrihtali wireless po sobah (v kar še vedno dvomim glede na starostno strukturo gostov) in v upanju, da me predčasno naženejo domov (come on... 14 dni?! Ni življa na tem svetu, ki bi zdržal v toplicah več kot en teden, če mu ni treba!) pa še v upanju, da zaradi recesije niso začeli šparat na maserjih (najčudovitejši del rehabilitacije), začnem v kovček pakirat vse, za kar sem prepričana, da bom takoj, ko pridem tja, začela pogrešat. Tja pridem v četrtek.

Pa dobro... Vem, da bo koristno, vem, da smrt zaradi dolgčasa ne obstaja, vem tudi, da bom čez 14 dni lepša in še bolj zdrava. Nekatere stare mame so celo prijazne.

Tudi ponižno sprašujem...

Svetohlinsko zaupam v to, da niso samo kozarci tisti, ki prinašajo srečo, ko jih razbijemo. Moji razbitki se večinoma namreč ne tičejo dragocenih kozarcev iz kristala (sklepam, da dražja razbitina prinese več kot sedem let?), temveč sem mojstrica na področju razbijanja nakita, fotografskih objektivov (hvala čarodeju, da še nisem povzročila notranjih poškodb), brezžičnih mišk, butnem tudi prenosni računalnik, če je potrebno, v osnovni šoli sem s pomočjo bff razbila steklena šolska vrata, na novoletni zabavi razbijem še neodprto flašo vina... Ogledala pa menda spadajo v negativno sfero in razbitje pomeni nesrečo tudi do sedem let (to spet najverjetneje variira glede na dragocenost), tako da se takih izzivov usode raje ne lotevam in ogledalje puščam pri miru.

Zdaj me zanima čisto javnomnenjsko... Ali v kategorijo "KOT RAZBITINA PRINAŠAM SEDEM LET SREČE" (ali devet let ali pač manj) spada tudi nenamerno razbitje keramičnega metuljčka, ki sem ga dve leti nazaj dobila od glavnega kelnarja topliškega hotela?

Dopuščam tudi možnost, da je vse skupaj larifari, da so pojmi v moji glavi za nekaj milimetrov zmedeni in da razbijanje vsega pravzaprav v ljudskem izročilu prinaša nesrečo (celih devet let!), ampak...

... Samo obesiti sem ga želela nazaj na steno.

Metuljčkast Izdelek: Lončarstvo Bahor

Nekdo bi moral nehati živeti v preteklosti.

V nekem trenutku sem že pomislila, da bi potrebovala zgodovinarja, ki bi analiziral vzroke za stanje, kakršno je sedaj, potem pa še odvetnika, ki bi malo bolj sistematsko predstavil moj zagovor (samozagovor je bil namreč bolj v smislu kure brez glave). Cela vest me je zapekla, ker sem bila že skoraj prepričana v to, da sem slab človek. Pa sem hladno in elegantno začela z razlago, da enostavno nimam več želje po druženju - ne zaradi nje, ne zaradi tebe, ampak zaradi sebe. Ne delam nič narobe, samo naprej grem in hodim - že nekaj časa. Preteklost je bila dobra v svojem času, zdaj pa je življenje čisto moje in sem sama center svojega sveta. Ne poznaš me več, sama si rekla tako... In všeč mi je.

Ob koncu pogovora, ko sem predlagala samo še novoletna voščila, sem dobila čestitko od zunaj. Pa še eno čestitko in še nekaj teh. Za mojo odločnost in vera v moj prav se je povrnila. Občutila sem le obžalovanje, da je sedaj ostala še brez nekoga. Solze me niso prepričale.

Matr sem jezna!

Seveda sem pa sedaj še malo boljša oseba - apdejtana sem na način, da sem odstranila staro verzijo enega od programov. Ah, ne... Kliknila sem apdejt takoj, ko sem odstranila virus. Večji prostor je okoli mene, štrika okoli moje glave ni več pa tudi v imeniku imam zdaj že prišparano mesto za neko novo številko. Ta njena me ne bo več klicala.

Matr, da sem zadovoljna!

Smokitajm!

V polnočnem času mišje-ptičjih netopirjev, letečih čarovnic s koščenimi prsti, žareče fluorescentnih rumenih žabje-mačjih oči, strašljivih senc oskubljenih dreves, predvsem pa nevidno-neresničnih baubavov in ostalih ponoči prebujenih zveri me zadane... Smokitajm. Smokitajm ali želja po mašenju žil - lenobno, brezbrižno bašem v svoj človeški gobček smok za smokom, potem prikupno zatlačim v zobato luknjo pet njih hkrati in vseeno mi je za vse morebitne strdke, ki mi bodo čez n-let zaustavili srce.

Jutri bom sicer ugotovila, da pretiravam. S svojim temaškim užitkarstvom in črnimi vedeževalskimi sposobnostmi, ampak ne s smokci. Danes (ah, že včeraj je) sem se ponovno pustila, da sem pokazala svojo neprevidno štorljivost in doživela bočni tresk na hodniku z neznanim buldožerjem. Kdo je bil skoraj na tleh, vemo.

Všeč mi je deževno!

Predčasno darilčkanje je za en drek.

Z očmi zavijam tako močno, da bom kmalu tako izurila mišice, da bom z njimi znala zavijat tudi na drugi, notranji strani očesnega zrkla.

Seveda bi se verjetno prec zadušila, če ne bi ven izpljunila koščka ideje za rojstnodnevno darilo. V petek ga ima, ta rojsni dan, dejansko pa že štirinajst dni v svojem vratnem izrastku iščem za izvirnimi, praktičnimi in neizpetimi idejami za darilo. Golfžogica v luknjici in presenečenje sta dodatna dejavnika, ki bi ego počohljala še meni kot darilodajalki (vem, da obstaja lepši slovenski izraz za to, ampak mi ni simpatičen, ker me spominja na krvodajalsko akcijo), ki pozna potrebe in želje svojih najdražjih in se v poskusu zadovoljitve le-teh potrudi z dušo, telesom, umom in srcem...

Haha. Ou jes, v tek po štacunah se ravno ne podam, v dušo, um in srce se pa že tako pretirano spuščam, da je rezultat, ki ga dobim ob tem, samo še stres. Pridem na idejo, je ne zadržim zase, jo izblebetam in po premisleku skupaj ugotoviva, da 40 minut v kopeli nisva sposobna zdržat (iz domače kopeli se običajno spokava že po max. petnajstih minutah mehurčkanja). Spet se prepustim vrtincu mrzličnega diagnosticiranja idej, z vprašanji moram biti že prekleto sitna... Ampak klik! Rad kuha, vem, da nečesa nima, vem, da si to želi, vem, da bo vesel, ker skoraj potrebuje... Skratka, poglavitno je to, da tega nima. V navalu navdušenja izkričim, da sem dobila idejo, kar se seveda izkaže za napako. Nezmožna obrambe pred drezanjem vame in izpraševanjem prikimam, ko me vpraša, če gre za vok.

Ja, za vok gre, ja. Za ta vok, v katerem si danes skuhal kosilo... Za vok, ki je v tvojih šapah pristal kot predčasno rojstnodnevno darilo od mene, kot darilodajalke, ki je nesposobna sproducirati (pozitivno) presenečenje za nekoga. Po vrhu vsega pa moraš še z mano v trgovino, da vzameva pravega. Res nisem sanjska darilodajalka. Neučakana sem tako s podajanjem informacij kot s konkretnimi dejanji ali pa zgrešim - kot sem nekaj let nazaj s kozarcem feferonov.

Obupni materialisti gor ali dol. Vsak je vesel pravega darila, ki je dano na pravi način! Tole letošnje rojstnodnevno obdarovanje je spet popolnoma mimo. ... In spet smo tukaj, ko si prebijam svoj betični okvir, kako bi najbolj učinkovito v petek popravila ta vtis. Sporočim!

Torej se nadaljuje...

Živčljivo...

Nekaj med jezo, olajšanjem, sitnobo in vdanostjo v usodo je tole... Večerno moje počutje. Absolutno mi gre pa na živce vse - razen tuna-feta-paprika kombinacije - vse! Bolj stvari in dejstva, kot pa ljudje. Do ljudi sem precej tolerantna, ker so tudi oni tolerantni do mene. Me poslušajo, vzpodbujajo in podpirajo. Nihče ne napada, napadajo me stvari in dejstva. Tipkovnica, odrevenelost v okončinah in darila. Delo tudi. Utrujenost in neizvirnost. Dvomi še posebej.

Kljub temu, da sem danes pa za ziher naredila še en letnik in kljub temu, da mi je bil cupcake s Pražakove simpatičen, čeprav ne toliko za ceno dveh evrov. Kljub temu, da sem celo dopoldne z živčno zamegljenim razumom pretepala najljubšo sošolko in naslednji najljubši sošolki vrnila skripto v ne prav zdravem stanju, še naslednja najljubša sošolka pa se je od mene - sreča zanjo - ločila v celotnem kosu. Res imam veliko najljubših sošolk.

Na živce mi gre. Fotografije prejšnjega tedna, čeprav lepe, poštni inbox in dnevno planiranje. Košček neznanočesa med zobmi. Krivo zobovje imam in to ravno toliko, da se mi zadnje čase vse pogosteje nahaja tam nekaj. Ne, sama sebi pa ne grem na živce.

Ker si ne grem na živce, bom narcisoidno, skrajno samovšečno in laskajoče sama sebi objavila fotografijo. Fotografiji. Prvo zaradi srčkastega ptiča, drugo zaradi hrbta. Kljub temu, da mi gredo fotografije prejšnjega tedna, čeprav lepe, blazno na živce. Pozirala sem, cunj'ce so od Eme, potisk majčk je poglaviten. Fotografirala sta še Matic in Polona. Saj pravim - zdaj me je polno in tudi sito že celotno medmrežje, seveda se hvalim in greh bi bil, če se v Vesolje ne bi prilepilo nekaj takega, lepega, čeprav živčljivega...

Photo by Matic Verbančič

Clothes by Ema Salčinovič

Z novim planerčkom za novo študijsko leto...

Zdaj potrebujem le še sredin pogovor o izobraževanju odraslih neandertalcev, Rimljanov, vitezov in trgovcev v profesoričinem kabinetu, testiranje indeksa, rezervacijo toplic in petnajst dni vsakodnevnih voženj s sobnim kolesom, nekaj masaž celotnega telesa in jutranje telovadbe, potrebujem še čisto novo torbo ali športno jopico pa tudi nov pleten pulover (in kavbojke in dolgorokavčnice in žabice in šale in zapestnice), umite lase in velik fascikel, kamor bom uskladiščila lanskoletne zapiske. Novo stojalo za joške (ali dva) bi tudi še potrebovala, potem pa brezskrbno, vitalno, ambiciozno, sproščeno in navdušeno lahko zastopicljam v drugo polovico uživanja uporabnih in neuporabnih informacij na poti do moje diplomirane učenosti. Lahko se spet prepustim vedno živahnim kavastim pogovorom v čakanju na novo predavanje in še bolj razigrano razpoloženim druženjem v čisto sprednjih sedežih vlaka na poti domov (jutranja druženja... Pač še niso druženja, so pa s svojim čarom).

Tako. Neizmerno veselega počutja sem danes. In že včeraj... Čisto v nasprotju s preteklim tednom, ko nisem vedela, če bi bilo bruhanje boljše od jokanja.