Absurd tedna. Meseca, življenja?

Trenutno sem vse to...

• Jaz, ki študira, ki nabira seminarske datume, ki se boji študijske prakse.
• Jaz, ki dela in služi.
• Jaz, ki vedno bolj srečno okuša čarobnost ljubezni.
• Jaz, po uspešnem babjem večeru, po preigranem Cluedo-ju in po presmrkani Avstraliji.
• Jaz, ki bo dobila novo uro.
• Jaz, ki nima več predsodkov glede (neangelskih) kril okoli riti.
• Jaz, ki gre s koncem tedna na roadtrip proti Dalečstran.

Ob tem naj ne bi bilo časa za občutek nekoristnosti pa vendar se vsak večer pod kovter zakopljem z občutkom slabe vesti. Srečna si, a nezadovoljna sama s seboj. Absurdno?

V sklopu nenapisanih družbenih pogojev za brezskrbno življenje imam vse in tudi veselim se, ampak zakljuva te in kljuva v tebi karnekaj. Absurdno.

Vem, kaj krivim pa vem tudi, da ko bo to minilo, se bo pojavilo nekaj novega. Zakaj ti nikoli ne gre "take it easy" način? Bilo bi manj absurdno.

Ne ravno lep, a še vedno brihten!

Da je moje duševno počutje ta teden v ravnovesju, mi pomaga naslednje hendikepirana Plastika s prav tako hendikepirano Baterijo...

Vidi se, da je to Plastično bitje na baterijo dalo že ogromno skozi - vse od strašnih pubertetniških živčnih zlomov, ki vključujejo metanje komunikacijskih sredstev v tla, v zid in pod posteljo, pa do obdobij, ko je lastnici enostavno samo vse letelo iz rok in do izrednih trenutkov, ko je lastnica želela iz Plastike izviti Baterijo zaradi menjave sim kartice pa ni šlo drugače kot pa da se masivnost Plastike ponovno sreča s silo. Da sem ugotovila, da obstaja mirnejša pot ločitve Baterije od Plastike, je trajalo dve leti, ampak takrat sem že prešaltala na Modernejši telefon...

Kaj danes in ta teden počnem s tem Pošvedranim zmazkom tipk (mimogrede - selotejp je nujno potreben za delovanje le-teh)? Moje Še modernejše sredstvo, ki je modernejše od Modernejšega telefona, je žal izgubilo svoje napajanje z energijo. Klinično je trenutno mrtvo - k sreči ga zbudim danes, ko pridem do primernega kablovja, Hendikepiranec pa se bo vrnil nazaj v predal in počakal na naslednje krizne razmere. Kljub svoji zunanji iznakaženosti namreč še vedno dela tako kot je prav in v tla ga iz spoštovanja ne mečem več.

Tako hitro?

Že zato, ker komaj čakam mehko, udobno, toplo pa seveda brundajoče sožitje - lahko tudi preprosto združenje v veličini kozmusa - s svojo Posteljo. Tudi zato, ker zamujam z novimi epizodami najljubših serij, ki se šopirijo s svojimi torrenti na spletu in se gumbka download še ni utegnil dotakniti klik. Pa zato, ker se še vedno neorientirano zaletavam na prehodu za pešce in me ljudje še vedno ustrahujejo s svojo količino na mestnih avtubusih in povsod.

Kako sem vedela! Po treh dneh risanja brezsmiselnih rožic na papir, kjer bi morali sicer s svojim obstajanjem začeti vestno zapisani fakti, ujeti s frekvence predavatelja, in po dveh nočeh ne-tkanja mirnih sanj, pač pa sestavljanja pravih scenarijev horror filmov z zgodovinsko, zombijevsko in hkrati futuristično tematiko, torej po treh dneh in po dveh nočeh... Sem entuziazem nad mojim neuradnim začetkom novega študijskega leta izgubila zelo hitro. Sem entuziazem nad kombinacijo študija in dela izgubila zelo hitro. Sem entuziazem nad plani v novembru in decembru izgubila zelo hitro. Bom entuziazem nad novo zbirko kulijev (bivši so mi pocrkali kar en za drugim) izgubila zelo hitro.

Zasedena sem precej (psihično verjetno samo zaradi atletsko hitečih številk) in na nek način skoraj olajšana postanem, da sem njega uspela preseliti v vzhodno polovico es-i. Zanimivo, da se bom naslednji teden pritoževala tudi nad tem.

Njihovo žarčenje iz oči lahko ugledam tudi ponoči!

Precej sem slabovidna in zato mi, dokler se zakonodaja ne spremeni, tudi ne dovolijo opravljati izpita za avto. Vsekakor je s tem sklepom statistika umrlih na slovenskih cestah mnogo manjša - prepričana sem, da je z mojo pomočjo tako preživelo marsikatero mlado, ¨kolesarjevo in živalje življenje. Kljub morebitni spremembi zakona, volan vseeno najbrž nikoli ne bo občutil mojih mehkih dlani - predvsem zato, ker sem brihtna in nesebična punca, ki na prometnem področju vase ne zaupa že kot peška (ženska oblika pešca?). Na vrata prtljažnika tako ni potrebno lepiti nalepke "Pozor, voznik z desnim mrtvim kotom za volanom!", prav tako pa tudi očetu in ostalim bližnjim nesrečnežem nad 18 in z mašino nikoli ne postane dolgčas, ker v prostem času pač lahko prevzamejo vlogo mojega osebnega taksista - jim ne zamerim.

Precej sem slabovidna kot sem rekla... Ampak malo trupelce na osmih nožicah vidim tudi brez očal! Še malo pa jih bom sposobna zavohati tudi, ko mi bo to bitjece želelo eno od svojih nožic med spanjem pomoliti med zobovje - če lahko omenim tisto izpeto znanstveno teorijo, da vsako leto med spanjem pojemo 10 pajkov...

Mrcine lezejo noter, ker jih zunaj zebe.

Še 0 dni. ali "hani-ajmhoum"

• Pridem domov,

• počakam, da Stvari začnejo z obmetavanjem že tako 'zgubljene duše s količino svojih obveznosti, dolžnosti in urnih omejitev - vključno z datumsko DD:MM:YY-postavitvijo številk,

• upam, da sem v dveh tednih dobila dovolj debel obrambni obroč okoli sebe - in še upam, da bo 10 špičk vitamina B12 iz ritnega maščevja na ta obroč namestilo še ravno prav veliko število bazuk in ostalega orožnega materiala, ki se bo brez mojega nepotrebnega tuhtanja samo od sebe aktiviralo in ubilo (ubilo!) potencialnega Stresorja, ki me bo želel vsaj obliznit s svojo nadstresno auro,

• se mi že vrti od vse norosti, ki me čaka. Saj je svet še vedno vsaj malo prijazen?

• 19-inčna slika je po predolgem buljenju v 10-inčno zares ogromna, v bajti imamo najverjetneje samo povprečne sibirske temperature, pošvedrani rjavi gležnarji pa že čakajo, da jih obujem.

V novembru grem vseeno v Amsterdam.

Še 3 dni.

Čakam med listjem v parku s knjigo v roki in ko pride, objamem in poljubim, kar je moje. V sobi 220 takoj zatem dobim vse, kar smem in smeva, v ušesne mečke dobim še uhane sardinske s koralno bunkico na sredini. Modre barve, ker pravi, da imam veliko takega v garderobi. Med žvečenjem ananasa opišem svoje pohujšljive misli o prijaznem, luštnem, mladem in maserju. Skoraj mi vrže želodec ven, ker se tako smejim ob načinu svojega nedolžnega priznavanja in pogledu na njegove hudomušno šokirano zategnjene obrazne mišice. Obožujem te!

Finsko izbereva najprej, po desetih minutah moja prešvicana stegna, joški in obraz izberejo ležalnike v predprostoru, nekaj zatem pa ponovno puščava svoj znoj v savnastih bunkerjih - tokrat na turški način. Sproščeno je, rada ga imam in to ni porno-film.

Razočarana nad življenjem ugotovim, da sem si pomotoma zmočila lase, lahkotno me potunkaš in se smejiš mojemu hlastanju za zrakom in davljenju z vodo. Nekavalirsko, ampak res je smešno. Te vrste pogovori v djakuziju so moji najljubši - tako črno beli so, tako sentimentalno žensko obarvani z moje strani in tako šovinistično moško izprani s tvoje, da je razmerje ravno pravo. Govoriva o najini (ne)prihodnosti, hipotetično zastavljenih "če"-stavkov sploh ne zmanjka in ti greš levo, jaz grem desno in mi trije smo najboljši par (jaz, ti in midva).

Kljuva me, ker ne dovolim, da prespiš tukaj, še bolj sem jezna nase, ker svoji egoistični in fovšljivi naravi dovolim, da pokvari razpoloženje v kavarni, ob fotografijah, torticah in čajih. Ljubosumna sem, zavidam, slab človek sem, ker spet padem pod vpliv mišljenja drugih. Povem, da zavidam. Spet se najdem v precepu tistega, čemur daje družba prav, in tistega, čemur sama dajem prav. Torej, kaj je prav? Hudičeva vprašanja, ki nimajo odgovora, ne bi smela obstajati. Potolaži, ko z roko pokaže primerjavo, koliko mu dajem.

Poslovim se v odprtem dvigalu. Bil je lep dan. Lepa nedelja in ljubim ga. Še sedaj se smehljam in skozi celotno besedilo se nisem odločila, ali naj bo "on" ali boš kar "ti". Jebiga?

Še 7 dni.

Če sem že dva topliška zapisa začela v narekovajih takšnih pa drugačnih bistroumnosti, bom pa še tega, tretjega.

Enkrat pri kosilu...

Mati: "Čudno prehranjevalne navade imaš."

Njena ljubeča hči: "Res je."

... Ko sem namesto sklede župe pred sabo postavila krožnik z dvema torticama in melono.

Naslednjič pri večerji...

Mati: "Pa obvezno čisto malo pusti na krožniku!"

Njena potrpežljiva hči: "Itak."

... Ko sem zaključevala z goltanjem štefkine pečenke in pire krompirja. Na krožniku sem pustila ravno za en grižljaj.

Naj opozorim: obe njeni pripombi sta povsem sarkastični v pozitivnem smislu brez anoreksičnih namigov ali drugih skritih sporočil. Dejstvo je pač takšno, da obrok kosila in večerje tukaj vedno pričnem s kosom peciva, tortice, pudinga in kosom melone, nato šele pogoltam župo (to govejo predjed) in že na pol potešena počakam na glavno jed. Sladice kot posladka ne sprejemam, sprejemam pa mogoče sadni jogurt ali pač nič. Prazen krožnik pa že po naravi redko oddam na pot proti pomivalcu. Se mi zdi namreč vljudno, da kuharju, kelnarjem in sojedcem ne pokažem svoje popolne požrešnosti. Slednje me je našuntal že bratranec pri mojih rosnih osmih letih...*

Moje prehranjevalne navade iz svojih tipičnih norm sicer skačejo že takoj zjutraj... Pri zajtrku. Zajtrka namreč v mojem običajnem vsakodnevju ne poznamo, sploh ne že ob taki nečloveški uri kot je osem a.m. (šele okoli opoldneva se običajno pokaže prva zobovnata potreba po žvečenju hrane, ampak to lahko poimenujemo tudi "kosilo", a?). Da ne govorim o tem, da je meso na jedilniku dvakrat dnevno in da bom ob prihodu domov najbrž postala vegiperson (da bi tukaj naročila sadni krožnik za večerjo, sem verjetno preveč škrta - vem, da bi dobila samo goro zelenih hrušk pa dve meloni, ki bi jo pa tako ali tako cuzala že za predjed).

Ne norčujem se iz hrane.

*realna zgodba za tem je najbrž taka, da preprosto nikoli ne morem zbasat vsega vase, ker - priznajmo - moja želodčna kapaciteta pač ne zmore.

Še 10 dni.

"Se boš mal' pogovorila sama s sabo..." je rekla Tina v podpornem smislu sej-bo-fletn!.

"Mhm," sem prikimala. Pa si zraven predstavljala scenarij produkcije še nekaj dodatnih osebnosti. Kot da jih tistih 367 že ne bi bilo dovolj...

Obvezno pa moram omenit, da so v zadnjem času precej tiho. Nenavadno. Kar je dobro. Pozornosti sami sebi (in vsem njim) ne posvečam več toliko. Obratno je namreč vodilo na skrajno emocionalno raven - na raven, kjer začnejo čustva šuštrat ljubi mir, na raven, kjer je samopomilovanje glavna vrlina in kjer um brez meglenk tava v prav posebni megli. Kar pač ni dobro.

To drugo se pokaže kot posledica dela Malih Picajzlastih Celičnih Možganskih Stvorov, ki zaradi svojega predolgega bivanja na Zavodu za zaposlovanje, pričnejo z nenadzorovano samozaposlitvijo, sem pa spada:

• tehtanje teh in teh in tistih možnosti, najbolj optimalnih za udobje lajfa,
• samoanaliza v vseh detajlih lobanjskega prostora,
• postavljanje raznoraznih znanstvenofantastičnih teorij o pravilnosti dihanja v zemeljski atmosferi,
• izmišljevanje fikcij ljubezni, življenja, podkrepljenih s splošno romantično vsebino, ki vlada že od pamtiveka naprej,
• še trenutno najbolj stabilne stvari spremeniti v vredne skeptičnosti in...
• okrepitev prepričanja, da je vse drugo bolj prijetno in normalno kot pa moje delovanje v odnosih.
• posvetitev večje pozornosti tistemu, česar nimam in zanemarjanje tega, kar imam.

Skratka - Ne, pogovarjanje s sabo ne bo ustrezno v prevelikih količinah.

Še 13 dni.

"Masažo stopal vam pa čez 20let napišem!"

"Oookej, hvala!"

... In sem šla s kartončkom terapij, zadovoljna, da me v naslednjih dneh čaka par kilometrov s sobnim kolesom, jutranja telovadba, par masaž celotnega telesa in dvakrat shiatsu.

Še bolj zadovoljno sem kasneje spoznala, da dejansko so namontirali wireless po celotnem hotelu in jaz zdaj prisegam, da se bom vseeno delala kot da ga ni, Ker ni zdravo. Samo za najnujnejše, pet minut na dan bo uporabljen! Ko mi bo hudo težko in že samo zaradi dejstva, ker živim v informacijski dobi in sem v prostem času pač zasvojenka z medmreženjem... Pa še ogromno dela bi me čakalo, ko bi prišla domov, tako pa sproti pucam mailov inbox in sproti listam po mojih tako ljubih so-blog-zapisih.

Sicer pa z odštevanjem dni nisem tako zoprna (še).