nedelja, 29. november 2009

Nadrealno je. Marsovsko.

Da tako zadovoljna s svojim življenjem že nisem bila... Ah, ne.
Da tako dolgo obdobje znam biti zadovoljna sama s sabo... Tako, ja.

Da tako dolgo obdobje znam biti zadovoljna s svojim življenjem, je povzročilo to, da sem postala cel babji nadutež, napihnjenka, ki bi pojedla sebe, če to ne bi izpadlo preveč krvavo. Tako se z ogromnimi skodelami gostega čokolešnika, ki ga običajno jem le eno krajše obdobje v letu pa še to vedno bolj redkega, crkljam že kar nekaj dni zapored in tako sem tudi nad vsebino garderobne omare navdušena že kar nekaj t.e.d.n.o.v zapored. Osreči me vsak outfit, ki ga zlijem s svojim telesom (še pošvedran podplat škornjev me ne moti tako zelo) in da ne govorim o samo treh lakih, ko jih nanesem na svoje nohtovje... V štacune me ne žene čisto nobena pohujšljiva potreba, ki bi vpila "Zapravljaj!" in jaz bi zapravljala. Vse imam, kar potrebujem in sebe potrebujem najbolj - to pa imam. Iz svoje globine bi lahko črpala zrak, ki ga potrebujem za dihanje!

Vse skupaj se sliši tako važno, kaj? Pa saj se baham. Baham se s svojim popolnim življenjem, ki je popolno kljub nekaj filmsko-grozilnim esemesom, ki skoraj sporočajo obljubo, da me v bližnji prihodnosti čaka še ena na gobec. Baham se, čeprav bo na silvestrski večer čudno, ker imam v poznem večeru in tik pred polnočjo še nekaj dela in da o veselju nad splošno datumsko natlačenostjo v decembru, katere bi se običajno ustrašila in dobila smrkljiv cmok v grlo, ne govorim.

Sem prepričana, da razloge za takšno nadsamozavest zagotavlja fizično in umsko miganje (tudi računanje ob pol dveh ponoči, koliko časa še, če je pred njim 25 kilometrov in vozi s 130 na uro), ki se je tega miganja navadila in ne zna več stati pri miru. Imam še vedno čas - za razmišljanje o tem, kje in kaj mi gre narobe pa tega časa ne posvečam več toliko temu (sinočnjega živčnega zloma zaradi jebajoče tehnologije pač ne štejem). In - če ni čipsa, so pa zlate kroglice.

torek, 24. november 2009

O škatli cedejev in vreči medvedov.

Pred časom sem spraznila najvišjo polico moje poličkaste omare (je enako brez predalov in vrat), kjer so vsa zadnja leta vladali cede ploščki in kasete - slednje le zaradi svojih barvnih oblekic, ki dokazujejo, da sem bila v aktualnih časih kasetofonov celo ustvarjalna. Tudi cede ploščki so svojo uporabnost zaključili  že nekaj let nazaj s prihodom empetri stvorov, a svojo vladavino in neuporabno posedanje so nadaljevali do prebliska v moji glavi, ki jih je pospravil v škatlo.





Takoj sem se počutila za milimeter bolj očiščeno in še sedaj občutim strašno zadovoljstvo, ko pogledam na pleteno ikeino košaro s šaro, ki sem in tja kroži vsakodnevno (denarnica in staf), lonček iz bambusa za kulije (včasih so ven štrlele tri lesene rože - do prve destruktivne dobe mojih nečakov), namizni koledar (rdeč in pokončen je) in atlas iz časa med prvo in drugo svetovno vojno (kul je že zaradi svojega masivnega in starinskega videza).

Danes me je med telefonskim pogovorom s prijateljem zadel še en preblisk - do konca pogovora so bili v ogromni darilni vreči, v kateri me je za osemnajsti rojstni dan čakala davinčijeva šifra in povšter s kravo, ljubko zapakirani vsi plišasti medvedi, zajci, psi in sove z glavnim Rumenčkom Boksijem na vrhu.



Jasno je, da se je katarza ponovila - na čisto spodnji polici omare zdaj ni več ne pliša, niti kolajn fucbalskih uspehov ata Bogdana, ampak samo še Solzice, Kekec, Pika Nogavička, osem ostalih knjig iste zbirke in torba za leptop.

Še vedno pa me suva najogromnejši problem. Ki ga vztrajno prelagam pod stol in na vrh garderobne omare. Kam s cedeji, ki so bili moja puberteta? Kam z medvedi, ki so bili moje otroštvo? Nimam srca, da bi vse skupaj zabrisala stran, čeprav na skrivaj upam, da "pod stol" in "na vrh garderobne omare" predstavljata prikladno vmesno fazo, kjer bom izgubila stik z navezanostjo na te reči s tem, da dobim še dvakrat po en preblisk, ko za mehkužno stran moje duše res ne bo časa. Ponos do sedaj je prisoten že zaradi delnega uresničenja Prahastega in Šarnega cilja.

ponedeljek, 23. november 2009

Joga in MS.

Verjetno bom komu kmalu povzročila željo po tem, da potrga vse kocine z mojega telesa, ker ga tako živciram s hvaljenjem vaditeljice joge, s katero se na uri in pol srečujem vsak teden. Med drugim prav zaradi nje in udobno domačega vzdušja v tej skupini, ki sem si ga ustvarila v treh letih, bojkotiram štiri semestre telovadbe, ki bi jih morala opraviti v sklopu študijskih obveznosti. Zato:
  • ker si zaradi mojega zdravstvenega stanja ne morem izbrati odbojke,
  • ker bi me fitnes spremenil v nekaj spužvi podobnega - še posebej, če bi me takoj čakalo še par ur predavanj,
  • ker se mi med bolj neumnimi stvarmi vesolja zdi to, da bi na jogo hodila več kot 30 km stran od doma, če jo imam lahko od doma stran le 10 km,
  • ker mi tista njihova vaditeljica joge zihr ne bi do konca januarja posodila naslednje knjige.


Vsekakor - zadevo sem že pridno prelistala, obljubila sem, da jo bom tudi prebrala, ampak se tukaj spet nekako pojavi tisti sindrom prekladanja knjige s tiskalnika na polico, s police na mizo, z mize pod posteljo, izpod postelje nazaj na mizo z "danes pa res začnem z vnetim študiranjem"... Pha. Najhuje je, da sem mislila, da se ta sindrom pojavi le pri zadevi študijskega gradiva pa očitno živim v krepki zmoti. No, časa imam do konca januarja, lahko optimistično upam, da jo dejansko predelam do takrat, ker me mimogrede precej zanima... In bomo videli. Zraven si lahko postavim še prednovoletno novembrsko obljubo, da zdaj pa res začnem z enajstimi pozdravi soncu vsako jutro pa z desetimi minutami držanja nog v luft. Haha.

Še vedno skrbno vzdržujem svoj lenobni karakter, ni kaj.

Nadalni - Nadaljni - Nadaljnji

"do nadalnega ne bomo več sitni"
"nadaljni ukrepi bodo manj sitni"
"kar se tiče nadaljnjih raziskav v tej smeri..."
Beseda nadalni, ki je v sskj-u pravzaprav zapisana kot nadaljnji, jaz pa sem jo v večnosti svojega tipkarskega šihta zapisovala kot nadaljni, mi je povzročila še največ preglavic od čisto vseh obstoječih slovničarskih hakeljcev. Mikrosoftov Word z vgrajenim jezikom slovenščine jo je vedno znova podčrtoval, ljudje so jo vedno večkrat izgovarjali, jaz pa sem se še pogosteje lovila v dilemičnem vrtincu "j"-jev.

Kamnito prepričana sem bila, da pišem prav in se kljuvajoče spraševala o verodostojnosti sskj-bukve pa sem se odločila raziskat stvar (čudno je, da šele po toliko časa) - nemogoča bi bila namreč tako množična uporaba besede, ki v Shrambi slovenskih knjižnih besed uradno ne bi obstajala. Končno sem oplemenitila svoje znanje slovenščine s pobrskom po uradni zbirki, kar je pomenilo, da mi je postopek plemenitenja prinesel ugotovitev, da sem bila v delovnih zapisih vsakokrat izredno pridna pri zatajitvi enega "j"-ja besede nadaljni. Takoj sem si zamislila, kako bo to dilemično (všeč mi je slednja uradno-ne-obstaja-beseda, ker me spominja na diaboličnost in diabetičnost in vse kar se začne z "di-" se sliši tako prijetno važno strokovno) razpoloženje izginilo in kako srečen bo naročnik, ker mu rdeče ne bo butalo v oči in kako jaz, ker bom vedela, da na tistem w-papirju (razen pod lastnimi imeni etc.) ni ničesar ekstremno motečega...

Torej, zamislila sem si, kako bo izginilo... In je izginilo! Duševni mir se je naselil vame, počutim se za štengco višja in bolj brihtna in zdaj komaj čakam na vse tiste ljudi, ki besedo nadaljnji izgovarjajo enacelapetkrat na stavek.

sreda, 18. november 2009

Nogometnost in plastičnost oken.

Fucbala mi sploh ni treba gledat oziroma namensko spremljat, ker po jakosti "huronskosti" krikov iz sosednje sobe itak vem za skoraj vsak položaj posameznih igralcev... Špasno je bilo prej opazovati, kako je uoča počasi vstal, bil čisto tiho in s še vedno z nepremičnim pogledom v ekran naredil korak in prestop malo bolj levo in se nato počasi tiho usedel nazaj v svoj fotelj.

Ne spremljam teh stvari. Preveč sem razočarana, če ne gre prav, zato skušam na čim bolj nevtralen način pokazati svoje nezanimanje o rezultatu, na skrivaj se pesimistično prepričam o minus ena proti dva za osovraženo stran, da se pripravim na morebiten poraz (tako se zavarujem!) in med časom tekme...

... Analiziram jakost "huronskosti" krikov iz sosednje sobe, da izvem skoraj vsak položaj posameznih igralcev. "Skoraj" je tu pač zaradi nestoprocentne prepričanosti v moje sodbe in v resnici sem vseeno vsa na trnih in komaj čakam ugoden izid.

Kaj to pove o meni? Ne skrbi. Je retorično.

Sicer pa sem (se) danes:
  • vozila v avtu, ki ima namesto običajne steklene šipe ob sovoznikovem sedežu moderno šipo iz plastične folije.
  • vozila v avtu s šipo iz plastične folije po avtocesti in prav nič ni prepihalo ušesk!
  • vozila v avtu s šipo iz plastične folije in prepevala Hudo mravljico, Moj kuža in tako naprej, ker pač radia nismo imeli.
Hudič naj ga vzame - tistega, ki zbija avtomobilska okenca in krade avtoradije iz avtomobilov, parkiranem na pokopališkem parkirplacu!
Hudič naj jo vzame - tisto stvar, ki je ne znam in ne morem in ne-da-se-mi-več kontrolirat in uravnavat.
Hudič naj me vzame - mene seveda, ker mi moja moč uhaja iz rok in tako rada bi vse skupaj pustila pri miru. In bom.

Edit ob 22:49: Priznam, da sem zadnjih deset minut drugega polčasa vsa trda presedela pred televizorjem in žrla arašide kot da bi bili pringelsi. Sem rekla, da to ni zdravo zame!

ponedeljek, 16. november 2009

Posesivna Budilka lahko vzame najljubši komad.

In ga pojé.

Včeraj sem - namesto, da bi se posvetila bolščanju očesa v zapise strokovnjakov, ki služijo kot gradivo za jutrišnji kolokvij - izbirala novo glasbeno podlago Budilke. Te zoprne nehvaležne sitnobe s funkcijo Dremeža, ki jo pri svojem nadležnem "cingljanju" zadrži za zlobno kratkih deset minut.

Glavno pravilo: Za zvok Budilke nikoli ne naštimaj svoje najljubše pesmi!

Le-to sem sama (pa dobro - ni bila najljubša, ker najljubše skoraj nimam, je bila pa ena izmed ljubših) nastavila tri leta nazaj v naivnem prepričanju, da naj me le zbuja optimističen in poskočen komad s pravo vsebino za nov dan. Govorim o Status Quo in Rockin' All Over The World (pojutubaj sam). Poudarek tukaj bi dala trditvi v oklepajih nekaj vrstic bolj gor... Ta je namreč zapisana v pretekliku: ni BILA najljubša - je BILA pa ena izmed ljubših. Torej, pesem je s svojim "here we are, here we are and here we go" in "well gidy up and gidy up and get away" in (OH MY!) "and I like it, i like it, I like it, I li-li-like it" in tako naprej prav vsako jutro iz mene iztisnila grozljivo nemaren AGH! in tresk po mobitelu in za ubijat sposoben pogled in odvlek nog do kopalnice.

Mesec dni nazaj sem končno prestavila komad na Dido in Let's Do The Things We Normally Do v mišljenju, da me tako nežna melodija, tako nežen glas in tako nežno besedilo ne bo razdražilo že takoj navsezgodaj... Priznam, da sem komaj čakala na prvo jutro, da zaslišim svežo Budilkino osebnost in... Yeah, right. Ni trajalo prav dolgo, da sem zvok (še posebej čisto začetni) zagnusila svojim ušesnim stremencem, kladivcem in nakovalcem.

Včeraj sem tako očitno ponovno obsodila enega svojih bolj všečnih komadov na potencial, da ga za dušo ne poslušam nikoli več. Metallicin For Whom The Bell Tolls v prvih dveh minutah pa še nekaj vsaj z besedilom ni moteč, tako da določene besedne zveze niso ogrožene, če že začetni špil utegne pristati na neposlušljivi listi. Bomo videli.

Sicer pa - a razen čisto običajnega piskanja (in seveda pesmi, ki jih ne maramo že samih po sebi) res ni druge poti, da bi do Budilke morda gojil vsaj nevtralne občutke, ki ti ne otežujejo življenjskega funkcioniranja, ampak samo ostaneš na liniji jutranje namrgodenosti? Mja... Vem, da sem s tem "razen"stavkom pravkar predstavila celi dve rešitvi mojega problema...


petek, 13. november 2009

Varčevalni nasvet zame.

O nastanku vesolja, o podnebnih spremembah, o posvojitvah otrok istospolnim partnerjem, o težkih karakterjih naše okolice, o modernih družbenih razmerah. Pa o aktualnih političnih vprašanjih, o trapcu Humarju v Himalaji, zgrešenem šolskem sistemu - o vsem imamo mnenje. Ni bitja, ni kamna, ni zračne molekule, ki je ne bi obdelali, prežvečili pa naredili zanimive. Ponedeljki, torki, srede in četrtki, dajvujček in punto izmenično na poti proti Megli in potem še na poti iz Megle v Temo sicer. Pogovori so izredno aktivni, iščemo rešitve, jih najdemo! Pa čeprav samo rečemo, da rešitve ni. Bolj smo utrujeni in siti vsega - bolj gremo v eksplozivnost in ekstremnost izjav.

Ko sem začela jamrat o tem, da kljub temu, da na mesec zdaj dobim podvojeno vsoto evrov glede na nekaj mesecev nazaj pa se vseeno na koncu meseca znajdem v rdečih številkah, smo se vsi strinjali, da je to pač neko normalno prekletstvo človekove narave or something. In tukaj se je oglasil eMov nasvet, kako privarčevati - vsak mesec, ko dobiš plačo, pojdi na banko, dvigni EN bankovec za STO evrov in ga doma daj v štumf. Lahko kuverto, če si bolj fine sorte. Sto evrov v enem bankovcu ravno zaradi tega, ker nihče ni tako neumen, da bi s stotimi evri šel nafilat Urbano, ker tisti terminali denarja pač ne vračajo. Pet bankovcev za dvajset evrov ne velja. V štirih mesecih se v tvojem štumfu nahaja 400 evrov in naj mi nekdo, ki na mesec ne zasluži 1800 evrov, reče, da je to malo!

To eM-metodo varčevanja začnem uporabljat z januarjem. Ali februarjem. Pač sem trenutno spet pretirano zapufana.

torek, 10. november 2009

Roadtrip to Amsterdam.




Tu-tu-tu po cesti mimo Minkna, mimo Frankfurta in mimo Kölna pa čez mejo v to najliberalnejšo evropsko deželo s postankom in trikrat naokrog po očarljivem malem mestu čudnega imena in naprej, kjer so zajci, kjer je zelena rastlina povsem običajna, kjer so prostitutke samostojne podjetnice in kjer je tramvaj za eno uro dva evra šestdeset, pivo v lokalu za skromnih sedem evrov, moški pisuarji pa so postavljeni čisto mimogrede po ulici, da fantje slučajno ne bi lulali po zidovih slikovitih ulic. So kolesa, veliko koles je, najogromnejše število koles s prijaznimi ljudmi, ki za tvojim avtom tečejo s tvojo izgubljeno denarnico v roki in ti prijazno vrnejo tudi fotoaparat, če ga nekje pozabiš.


Anne Frank House nisem videla od znotraj, a vseeno je na moji sedemletni fotomašinci nekaj slik, ki so bile vzete na povsem nelegalen način - kot da je tam v Amsterdamu lahko kaj nelegalnega, huh? Ah, seveda - tudi tu imajo v veljavi antitobačni zakon, tako da v Coffee Shopih brez pravega prezračevalnega sistema v kombinaciji z marihuano lahko zmečkaš samo hišne nadomestke tobaka. Zadušila in kašljajoče davila sem se ob vsakem simboličnem dimčku, ki sem ga potegnila vase - kljub moji nekadilski naravi je bilo to pač nujno potrebno.

Ljudje govorijo angleško. Vsi ljudje govorijo angleško. Angleško se pogovarjajo celo med sabo. Kaos, ki ga vidiš z vrha, deluje stresno in hitroživeče, ampak daje občutek, da je vse tako srečno, ljubko in lahkotno. Vožnje z avtomobilom po mestu absolutno ne priporočam, v sklopu celotnega roadtripa pa sem (jaz kot čudno bitje?) najdlje izražala navdušenje nad nemškimi bencinskimi Shell stranišči, ki so sicer plačljivi, a za petdeset centov vredni tudi samo tistih nekaj kapljic, ki sem jih na vsakem postanku spustila v školjko. Všeč mi je bilo samopucanje straniščne dile!

Ves načrt ni bil uresničen, niso bili uresničeni mlini na veter in Utrecht tudi ne. Nismo okusili sushi restavracije (ali katerekoli druge kuhinje, ki se je ponujala na vsakem vogalu), Wok to Walk je bil vreden svojega denarja, Burger King in KFC, ki tradicionalno morata biti poizkušena v vsakem evropskem mestu pa sta bila pod povprečjem.


Naša gurmanska izkušnja je doživela vrhunec neumnosti v sobotni noči, ko smo namesto mashrooms, ki so prepovedane od 1.decembra lani, pogoltnili nekaj gramov truffles, ki smo jih dobili v enem od Smart Shopov. Brez obsojanja prosim! - in okus je ogaben... z zanimivo trajajočim učinkom samozadovoljstva (to sem poimenovala kot samozadostnost brez potreb po čemerkoli, čeprav je bilo jaffapiškotkanje kar naenkrat kot osupljivo potovanje k perverziji), ljubezni (rada sem ga imela še bolj, kot je mogoče in sebe sem imela najraje in on je bil zares lep in jaz sem bila v ogledalu še lepša) in srečnosti (res neskončna blaženost z veseljem do življenja in zavedanjem, da imam). Res, od norih gob se menda razlikujejo le po ogabnosti, luknja v zakonu pa dovoljuje legalno prodajo s tem, da "nori" tartufi rastejo pod zemljo in to niso gobe.



Torture Museum za sedem in Sex Museum za tri evre sta bila kot muzeja. Nič nad in nič pod pričakovanji pa čeprav to morda pomeni, da nimam meril. Nisem mahnjena na kupovanje daril za druge, skoraj ne maram spominkastih nakupov. Rekla sem, da kupim le nekaj v navalu trenutnega navdiha. To pomeni, da za naključnega izberem naključno in za njegovo kožo čim bolj napisano. Ne kupim vsem in ne kupim kar nekaj, šalce pa še posebej ne - tako sem izklesala svoje novo pravilo. Mati je dobila štiri čebulice tulipanov, ki jih je pravkar zasadila v gredo pri dvorišču, pet mojih od najljubših pa bodo ob prvem srečanju dobili trapasto ljubko malenkost.



Domov sem prišla zdrava (glede na stanje trupla, v katerem sem odšla), Nizozemska (oh in ta kamp z malimi pisanimi hišicami in dokaj čistimi tuši!) mi je bila pa všeč.

nedelja, 1. november 2009

Praznično seveda.


Nisem stala na nobenem grobu, nobene sveče nisem šla prižgat - še v bučo ne. Pajka sem držala v rokah, to je res, bil je plastičen, ampak še to pod vplivom nekaj kapljic hidroksilne skupine (-OH) vezane na ogljikov atom v alkilni ali substituirani alkilni skupini.

Vrteče sem se zbudila v novo čudovito nedeljo, lačna sem bila, čakala na tunin (na koncu netunin) sendvič v lokalu in se nad avtocesto s spačenim zobastim nasmehom nastavljala sedemdesetdvestosigma objektivu.

Prišla domov brez ključev in se zavila v deko na terasi,  čakajoča na dobre ljudi, ki bodo izvedeli, da obstajam. Pridejo in premražena sirota si zaslužim vroč tuš pa vroč čaj.

Tako rada sem ignorirala ta "prazničen" (v narekovajih ja!) vikend pa ga vseeno hinavsko izkoristila. Super je.

Photo: Matic