nedelja, 28. februar 2010

Revolucija: mentalnodolgočasna

Kar presekalo me je. Tam pod vročo vodo, ki je tako vroča, da pusti rdečico na koži še nekaj minut po koncu zalivanja. Tako vroča mora biti, ker okrog banje nimamo namontirane zavese, da bi zaustavljala topel zrak, in peč se ugasne že pred polnočjo.

Nehala sem s samoanalizo - to mi je s sekirico tresknilo skozi zavest! Nekaj časa nazaj sem z njo še pretiravala. Pa saj se še vprašam kaj posebej izgubljeno eksistencialnega, ampak se ne poglabljam več tako močno, da bi se vrtela okrog pa okrog in z gobcem lovila svoj prekratki rep, potem pa prišla do zaključka, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali. Zdaj samo enostavno, še preden bi zaman trpinčila svoj um znotraj lobanje, rečem ali povem, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali.

Zdaj vem, da sem zavistna, ker sem človek z zdravimi občutji, čustvi in občutki in je zavist popolnoma realna človeška lastnina. Pa kaj, če to ni prav.

Zdaj vem, da potencial materinskega čuta v meni iz meseca v mesec - če je bil sploh kdaj prisoten? -  vedno bolj hlapi, izhlapeva, puhti, izpuhteva. Pa kaj, če tudi to ni prav in je edini razlog, da si naredim trebuh, v tem, da na stara leta ne bom sama. 

Zdaj vem, da mi bo nekoč uspelo pojesti strah pred tujino. Najnovejša želja je prišla iz čisto kontradiktornega prepričanja, da tisto zares ni zame, ker se bojim tujine. V četrtek je na Mestnem trgu bodoči angleški ženin v smislu fantovščine moral zapeti pesem španski kofetarici.

Zdaj vem, da sem zares optimistično naravnana v prihodnost (v svojo prihodnost!), če le pred začetkom korakanja v svet (pa čeprav je ta le virtualen) popijem deci iztisnjene pomaranče. Pogled postane svetlejši in glava postane dvignjena.

Zdaj vem, da se zaradi določenih prijateljstev nimam več kaj posebej (očitno) po sizifovsko trudit, ker bi izpadla skrajna naivnica, tega pa nočemo, če sem se takoj po srednji šoli odločila za po-svoje-misleče bivanje z lastno glavo pa življenjem.

Skratka, vrtanje rovov skozi neprebojne materiale postaja bolj rudarska izjema kot po-soncu-stopicljajoče pravilo. Stvari so hitreje jasne, analiziranje vseh svojih (kolikože?) osebnosti je procentualno (skoraj) zaključeno... In to ni dobro. Premirno je, v moji naravi je, da se z nečim tolčem po glavi, ohmojgoš, čutim svoje dolgočasje, mentalno dolgočasje! Seveda stavim, da kmalu v sebi  postanem spet cel posmehljiv zabavljač in če ne drugega, nimam pojma, kaj točno bom po izgubi statusa študenta. Hvala za nepredvidljivost življenja.

torek, 23. februar 2010

Na čaj pa skoraj vedno pozabim.

Saj ne vem. Ali pa postajam asocialna? Telefonski pogovori se mi vsi po vrsti zdijo dolgočasni, esemesanje je kar naenkrat postalo strašno zahteven postopek, v katerega se mi ne da vlagat truda in energije prstov, za razne kofetkarske pijače nikoli ne najdem časa in še huje - obdelovanje, kdaj bi čas lahko sploh imela, je več kot naporen za moje že tako obremenjene možgane. Kar pa je pravzaprav le neka iluzija, ki biva v meni, ker čisto realno gledano možgansko nikakor ne bi smela biti obremenjena bolj kot vsak povprečen ljud. 

Pravzaprav se mi trenutno sploh ne ljubi vzdrževati stikov in čez mesec dni, ko bo moja neprivlačnost do ljudi minila (glavo si odsekam, če tole ni spet samo eno od nadzemeljskih obdobij), bom srečna, da se vsaj ostali trudijo ostati v stikih z mano. Čeprav sem danes že dobila oster opomin prijatelja, da je zdaj moja naloga, da pokličem njega, ah kaj!, moja naloga je, da cel mesec kličem njega, ker z njegove strani do nadaljnjega sploh ne bom dobila več klica. Tako zelo zoprna in nezainteresirana sem bila.

Pa se vprašam - je prav, da se je treba včasih in v takih pustih obdobjih prisiliti v neke odnose, da bodo na dolgi rok še vedno lepo cveteli? Je to hinavsko in sebično in lažno? Trdna prijateljska vez je produkt nenehnega negovanja, jaz pa bi si na vsake toliko najraje vzela kar pavzo. Žalostno, da si želim občasne pavze od takih ljudi, ki mi pomenijo največ in še več in bi jih na svoji poti imela celo življenje in ki mi navsezadnje sploh niso v nobeno breme, mi ne povzročajo nobene utesnjenosti, kaj šele nuje.

Obstajajo še ostale teorije o enostavni lenobi in o občutku samozadostnosti pa vseeno asocialnost in slaba prijateljica najbolj pašeta k trenutni definiciji "kdo sem". Zavrem vodo, filter vrečko čaja vržem v kahlasto šalco, grem v sobo in pijem hladen čaj, ker pozabim.

ponedeljek, 22. februar 2010

Sneg se taja pa sončna očala.

Včasih sem pri volji za "oblečem se malo drugače" in s tem postanem takoj še pri zelo pomembni volji za "vseeno mi je, kaj si kloni brez svojega aj di (ID) mislijo o meni". Včasih samo ostanem pri dolgočasni volji za vsakdanjost natrganih kavbojk pa športnejšega puloverja s kapuco, ko je celo ruzak na ramenih veliko bolj seksi od torbaste za v roko.

Spet enkrat sem pri volji za igranje rebelde šolarke s škotsko vzorčastim krilom rdeče barve pa potem sem naslednjič pri volji, da to isto krilo v kombinaciji z najbolj udobnimi črnimi žabami s sebe dol strgam po petih minutah buljenja v ogledalo. Kdaj pa kdaj samo začaram rdečo v črno pa s tem namrščen obrazek postane prijazen s čezzadovoljnim pogledom.

Občasno sem pri volji za nekaj, kar je prisrčno samo meni, nekdo pa vidi v tem visokočelarskega naslednika človeške rase. Občasno sem pri volji za s špango pripete sprednje lase nazaj. da se razobliči čelo, ampak vseeno sem večino časa pri volji za običajnost, ki mi ponavadi prekriva oči in me brani pred svetom.

Furam neke vrste svoj vesoljski stil, ki še vedno ostaja nedefiniran, izgubljen, večkrat povprečen, večkrat udoben in večkrat pri volji. Še večkrat enostaven in največkrat primeren priložnostim in mojim dimenzijam, ki jih v zadnjem času vedno lepše vidim.

Sneg se topi, teloh je tudi menda že zunaj, je rekla moja današnja šofer-sošolka ljubkih ličk. Čudovito, če ne bi vedno znova v košarici bele omare pozabljala sončnih očal. Očesje na soncu vampirsko trpi! Kupi razmetanih cunj po postelji za ceno dveurnega bivanja na stolčkih predavalnice pa so danes izgledali izredno neprivlačno. Neverjetno, kakšnega odstotka garderobe danes nisem želela videti na sebi.

petek, 19. februar 2010

Kulturna ali kultivirana?

Haha - ko učenje poteka v smislu drnjohanja v deki s povštrom pod glavo, situacija niti ne izgleda tako švohotno, shitty ali drekljivo. Ne gre za učenje v alfa stanju, lahko pa si vsaj predstavljam, da sem se tega zavestno lotila.

Teden je minil dokaj uspešno. Bila sem študentka na žuru oddelčnega društva, bila sem zajčji uhelj, bila sem koktejl družabna, bila sem na svojem kulturnem dnevu in bila sem med tistimi, ki so se končno znebili nadležnega seminarja.

Seveda se mi zdi vse, kar je povezano s pojmom kultura, pošteno zajebano.

Sem bila kulturna? Seveda sem bila kulturna, ker sem imela svoj kulturni dan, obiskala sem Picassa v Mestnem muzeju, zraven pa še prostovoljno šla skozi vsako obdobje Ljubljane posebej (kako zanimivejše so dejavnosti v katere nisi prisiljen! - v ponedeljek me čaka še Clavé). Ampak kulturna... Kulturna sem menda vsak dan?

Sem bila tudi kultivirana? Nisem rastlina, ampak ustrezam splošnim načelom in normam. Sem kultivirana, ker je človek kultiviran, kot je rastlina tudi kulturna. 

Bolj se ukvarjam z obema izrazoma, bolj opažam vse zanke, ki se skrivajo za njima. Bolj ugotavljam, kakšen je njun pomen, bolj se oddaljim od tega, da vem, kako stvar stoji. Navsezadnje ima sam izraz kulture ogromno pomenov, ki so mi sicer samoumevno jasni in morda sta kulturnost in kultiviranost čisto enostavna za razlago, ampak meni kmalu ne bo čisto nič več jasno, ker sem si iz medceličnih povezav v možganih ustvarila cel zavozljan (vozljast in vozeljn!) lunapark.

Filozofija iz le ene besede je seveda pomembnejša in pametnejša od študiranja brezvestnih angleških člankov.

ponedeljek, 15. februar 2010

Po ptičje.

Google Chrome zahteva, da preneham z njegovo uporabo.
Prejela sem šest rockotoških koledarjev, ki niso moji.
Pojedla sem ptičji zajtrk s krofom.

Za krof želim, da ostane edini simbol, ki me pozitivno opominja na letošnji pust, za koledarje na glas povem, kako ogabna naslovnico imajo, čeprav spoštujem vse promocijske finte naše dežele (prvič: slovenska zastava, priznajmo, ne poseduje ravno privlačnih barv; drugič: rockotočec v grbu - resno?; tretjič: ogabna naslovnica), Mozilla Firefox pa je edina, ki mi dovoli objavljati komentarje na blogspotovih mestih (čisto slučajno chrome in blogger nimata nič skupnega).

Danes grem na žur brez jelly-ja in ker me maškare ne marajo.
Petnajstega smo in petnajsti je moj priljubljen datum.
Iz ušesnih lukenj mi visijo črni krokarji. Črni papagaji? Črni ptiči.

Bolj nepisana sem, črno-belo pokombinirana, ampak udobno in prijetno ždim v svojih cunjah, črta pod očmi je speljana enakomerno. Usklajeno z razpoloženjem povem, da črnina ni depresivna. Na tekmovanju, kdo bo prvi rekel, da smo petnajstega, sem zmagala, ker sem si v ta namen na telefonu zrihtala opomnik in ah, kako ušesu ljubo zveni pisk, ki sporoča nakazilo preko študentskega servisa. Alkohol me zaradi preslabe izkušnje zadnjič danes ne bo pojedel.

Sicer pa s prvim popočitniškim dnevom zares šele postanem dejavna na področju študija.

sreda, 10. februar 2010

Pod oblaki je oblačno.

Mali neumni vrabec se nam je zaletel v šipo. Na tleh je molil noge v zrak in mahal s krili, se igral hrošča, ki leži na hrbtu. Smo ga dali na toplo, potem pa je kar zletel. Obup se je potem osrečil.

Zraven so tu uspešno odlepljene razglednice z omare. Vse sem rešila selotejpa in jih pospravila v škatlo. Za teh nekaj mi pač srce ne da, da bi jih zabrisala stran. Ker niso s Hrvaške.




Nad oblaki je pa zmeraj sonce. Vem, ker ravno šofiram avijon. Zadovoljstvo je čudovita stvar.

Photo: Matic V.
in v to fotografijo bi lahko napisala mnogo več pa po drugi strani poglobljeno ugotavljam, da ima sama svojo... Gofljo. 

ponedeljek, 8. februar 2010

Vesolje, ki te krivim!

Ne iščem:
  • motivacije, 
  • interesa, 
  • časa, 
  • denarja. 
Motivacija vključuje interes in ta je tukaj že sam po sebi izključen, motivacija pod prisilo okolja (kot to, da ostanem brez jutri in pojutrišnjem, izpuhtim v nič) pa seveda ne zadošča. Časa imam dovolj, denarja tudi, žal pa ne kandidata, ki bi bil po videzu približno podoben ženski špeglar kot sem jaz in ki bi nalogo za prave evrokovančke opravil namesto mene. Teh elementov zato ne iščem.

Iščem:
  • pogum!
Pogum, da se vsaj spravim k učenju. Angleščina ni tako težka, težko je dejstvo, da gre za predmet izpred dveh let, še težje pa dejstvo, da se mi pred nos moli že tretji in zadnji rok opravljanja tega izpita. Zadnji je, ker bi rada vsaj dva datuma prihranila za angleščino rimska številka dve, torej za predmet izpred enega leta.

Vprašanje je sila enostavno:
Kako naj odpravim potne roke, ki so tako potne, da ne zmorejo odpreti predala z vsem angleškim materialom in tega potegniti na dan?
Odsekat si jih ne morem - rok namreč. Konzerva danes niti mezincu ni naredila več kot enega obliža. Moledujem.

ponedeljek, 1. februar 2010

Sprehod za preprečitev TMS-jev.


Zanimivo, ko s prvim februarjem začnem izpolnjevati tako imenovane novoletne, ki so lažnjive, obljube - govorim o tisti Obljubi, ki precej neodločno, tiho, sramežljivo, nesamozavestno in jecljavo momlja o sprehodu vsak dan. Laž gor pa dol - danes je bilo sonce, danes je bilo modro nebo in danes je začetek že tretjega tedna študijskih počitnic, kar v prenesenem pomenu pomeni tipkanje seminarskih, kar v prenesenem pomenu pomeni gnilobivanje med štirimi stenami brloga (moj brlog ima štiri stene!) z ogromno samopomilovanja, tečnobe, ki se jo da uspešno prenašati preko telefona (TMS = Tečnoba Message System) in večnega produciranja Ničesar (obraten proces tega je sicer tipkanje seminarske).

Pričujoče stanje bi me lahko še naprej onesrečevalo, če ne bi ob pol desetih zjutraj, ko se mi je od tople sape na laseh naredilo ivje (hecno je imeti bele lase), nekdo (ki ni jaz) pritisnil klik v centru za govor, da je ta potem Starševki beblbebl-izblebetal, da bi šlo njeno najmlajše bitje rado na sprehod. S tem je stvar zaključena. Starševski ambicioznosti, da bi se svojega otroka vsak dan spustilo na zrak vsaj za eno uro oziroma za dlje, kot sicer presedi za računalniško igrico, ni moč uiti. Pomolila sem prst, mati mi  je podala najdebelejše rokavice in zunaj na snegu sem bila kot srnica v gozdu in kot zajček med grmovjem (tudi padla sem več kot tridesetkrat) in kot merjasec na travniku več kot uro in pol!

Seveda se zdaj počutim nadodlično. Z gnilobivanjem lahko nadaljujem, a upam, da s to spremembo, da danes dokončam eno od seminarskih, medtem ko jutri začnem z duševnimi pripravami, za katere upam, da si bodo vzele krajši čas kot običajno - ali: za katere upam, da si bodo vzele čas manj kot dva tedna - za naslednjo seminarsko nalogo.

Zgodba o fotografiji "Pot proti objemu radiatorja in teme":
Posneta takoj, ko sem se iz brezna po štirih priplazila na dan, uzrla sončno resnico in poiskala širšo snežno gaz. Ko je za mano v snegu ostalo 29 plus 29 (štejem tudi tiste brez glave) angelskih odtisov - zato je vse tako svetlo!