Julij je bil tako prijazen, da mi za Avgust ni pozabil pustiti minusa na bančnem računu, kaj šele s svojimi savskimi prodnjaki na spodnjem delu okončin polno malih hrastic, ki si jih bom najbrž praskala dol še okrog silvestrovega (navdušenja nad praskanjem lepo zrelih hrastic tudi mene ni sram priznati). Ni pozabil pustiti niti temno vijoličastae modrice ob kolenu, katere izvor je povsem neznan in meni nerazumen (pravzaprav pa skoraj sumim, da se je zadeva zgodila tisto noč, ko sem v svojem pohodu proti kuhinji zgrešila tako imenovana vrata in butnila v še bolj imenovani šank), prepustil je tudi ožganino pri levem palcu na roki, ki ovira pohajkovanje z roko v roki, ker moški vedno pozabi, da njegova pisana baba nima le ožganine dva centimetra in pol velike, pač pa ji je v bistvu nadvroča džezvica v njeni ponovni nerodnosti pojedla celo roko.
Julij je Avgustu predal še en razbit kozarec (nadaljnih 70 let sreče gratis) in spomin na poroko srednješolske kolegice, ob kateri sem zasmrkala, čeprav do dogajanja nisem ravno vrgla očesa ali ušesa. Sem predaleč sedela. Plastična posoda paličnega mešalnika še ni kupljena, obisk servisa sem vedno prestavljala na hladnejše dni, da ne bi slučajno od vročine gavznila pri lpp-prestopih, potem pa sem tako ali tako ostala tudi brez šestih evrov, kolikor naj bi plastika koštala. Hrenovke v testu so uspele.
Prvi Avgust sem seveda rezervirala za prvi dan učenja za namen jesenskih izpitnih rokov, a ker je nedelja, se kaj tako grešnega ne bi spodobilo. Začnem s ponedeljkom.
Mimogrede - naslov objave laže točno toliko, kolikor agresije sem dejansko sprostila ob umoru muhe, ki se mi je dve uri moje potrpežljivosti zapletala v lase in tacala po monitorju. Zdaj je v smeteh - ta splošnih. Ležanja v kanti za biološke odpadke si ne zasluži!
