Ni hakeljca v tem, da je dovgčas, hakeljc je v tem, da se take zdrave rutine vsak normalen človek naveliča (normalno je edino zdravo, ja?). Uživam, seveda uživam, ker sem v karanteni pred zunanjimi pritiski in zvermi urbanega sveta (z izjemo hotelske receptorke, ki grize), po tihem pa mazohistično pogrešam vsakodnevne brzice, ki premetavajo človeško telo, kakor se le njim zazdi.
Urnik v turkizni barvi, ki se spremeni le ob vikendu, ko ne obstaja, je v podrobnostih tak:
7.30: brutalni skok iz postelje (to si prebereš kot: trikraten zamik budilke za deset minut, nato odvlek s pomočjo nevidne sile do kopalnice, šele na stranišču pa ugotovitev, da je pretok krvi zdaj usmerjen v vertikalo, ne več v horizontalo).
8.12: zajtrk (tudi ta je rutina: ob vsemogoči ponudbi na krožniku pristanejo štirje prepečenci, košček slanine in sira, šalca kakava in dvakrat kozarec pomarančnega soka).
9.30: telovadba in iskanje izgovorov, zakaj se mi popoldan ne ljubi na kavo, zakaj se mi popoldan ne ljubi na sprehod in zakaj se mi popoldan ne ljubi plavat (vse to se mi sicer ljubi, ampak ne v taki prijazni, a vsiljivi družbi).
10.05: ogled dveh delov Big Bang Theory.
10.50: kolesarjenje po dva krat dva metra velikem prostoru, naredim nekaj kilometrov, po petnajstih minutah imam dovolj, usedem se na stol. Poklepetam s sokolesarjem, če ga imam.
11.10: ogled dveh delov Big Bang Theory.
12.00: kratek sprehod po parku.
12.20: kosilo.
15.30: plavanje, petkrat gor in petkrat dol po navadnem bazenu, nato petnajst minut namakanja v vročem bazenu (v kar je všteto tudi prerivanje z debelimi in manj debelimi mamami na masažnih šobah).
16.30: ogled dveh delov Big Bang Theory.
18.25: večerja.
19.00: opravek nekaj klicev, ki so pomembni za moj čustveni obstoj.
20.00: branje četrtega dela sage Somrak (Breaking Dawn) in zgražanje nad bedasto vsebino knjige. Možnosti, zakaj so moja mnenja takšna, sta dve: a) postala sem zrela; b) vsebina knjige je postala (?) bedasta. Ker je prva možnost zelo vprašljiva in po mnenju mnogih nemogoča, gre najverjetneje odgovor k točki b. Ker pa je bila vsebina knjige moji duši zaradi vampirske narave na začetku neizpodbitni "vau", zdaj pa se mi od vse osladnosti ruši sladkorno ravnovesje v krvi, je vsebina zagotovo postala bedasta - vsaj v smislu pretiravanja. Ko je dovolj, je dovolj, ker pa se po novem skušam držati tega, da začeto dokončam, bom tole sago prebrala do konca. Ah, pravkar se je pojavila še ena teorija in sicer teorija mojega vednoumnega prijatelja, torej: c) moja angleščina je tako zelo slaba, da tričetrt knjige ne razumem, kar posledično prinese prebavljivost in to, da bom prebrala še celo četrto knjigo. Seveda se moj vase zaverovani jaz s tem ne strinja.
21.30: spat.
Ogled dveh delov Big Bang Theory pomeni tudi sočasno klikanje po medmrežju (kjer seveda, kot obljubljeno, opozarjam nase), pomeni pa tudi to, da bo epizod kmalu zmanjkalo. Na zalogi imam tako še:
- sezono Breaking Bad
- šest sezon Sex And The City plus oba filma
- nove dele zadnje sezone Weeds
- Glee (da prešnofljam, kaj je ta pohvaljena reč)
- samo en del nove sezone One Tree Hill
- animiranček The Secret Of Kells
Materiala dovolj, shramba na mojem minitopu polna, polica, kjer me čaka še preostalih deset knjig je tako še pridno nedotaknjena. Ne dolgočasim se, uživam v brezdelju, pogovori z mano so super (še vedno me draži misel na vse moje izgubljene dežnike v enem dnevu), manjka pa mi določen pretres, ker je mirno življenje zares za umret (op.p.: pretres, ki ni v obliki človeka, ki mu ne zmanjka pohval in povabil na kavo).
