Bio, ki te obere do kosti in skrajša življenje še za pet minut.

Granobil v lekarni zraven lekarne, v katero sem nameravala ... 4 € pa še nekaj

Dve kuverti in štiri znamke ... 1,24 €.

Krema za roke, blistex, britvice, gel za tuširanje, deodorant, zobna pasta, maskara, senčka za veke in dnevni ščitniki perila, če se tu lahko tako elegantno izrazim in paketek vatk ... 20 € - uporabljena sta bila bona po 10 €, ki mi jih je kupil kapitalistični Božiček.

Eno bombažno darilo, ki ga bom podarila preko socialističnega dedka Mraza ... 30 €.

Krilo na mimogrede in dolgo majico z živalskim vzorcem, ki ni preveč živalski. Živalskih vzorcev ne maram, rjave barve še manj, tokrat sem naredila žvižg, cena obojega skupaj je bila namreč le 8 €.

Super sem švigala mimo vseh trgovin po opravkih, časa je bilo na pretek, tudi z vrečkami sem imela pošlihtano in uspešno mi nobena blagajničarka ni podtaknila nove, glede finančnega se je tako ali tako že vnaprej vse skupaj izšlo, ko pa sem prišla do Mercatorja oziroma ven iz njega pa ...

Pomaranče, limone in štruca kruha ... 5,52 €. Tukaj bom napisala tri klicaje. 5,52!!! 

Šlo je za mrežico petih pomaranč ... Ki so se izkazale za bio pomaranče s primerno bio ceno 2 evra pa pol. Pet bio pomaranč. Tukaj se je moja zgodba o uspehu za hip zlomila, aha. Kraja, nateg, prevara! Povrhu vsega zaradi teh petih pomaranč v sebi ne bom imela nič manj rakavih celic kot sicer. Jezna sem še toliko bolj, ker mali špajzl od trgovine niti na izbiro ni imel nezdravih, grdih in špricanih pomaranč za 60 centov, obiralski mrhovinarji! Dvignilo mi je pritisk. Bio pomaranča mi tako kot stresor obljubila še en siv las, ki se bo pojavil hitreje kot bi se sicer.

Veliki tiči na verandi.

Zares modre modrice na kolenih vedno manj boleče izginjajo - tako velike so bile, da bi mi človek težko verjel, da sem le sredi ravnega pločnika naredila dvometrski skok v daljino, ujela namišljenega mestnega zajca, si podrgnila dlani in pobarvala kolena ter najbrž povzročila konkreten smeh pri random fantu, ki je hodil za mano. Ki mi ni pomagal splezati nazaj na noge in to je toliko bolje, ker bi si najbrž s svojim na rdeče poštrihanim obrazom še hitreje želela potopiti v neznano. Tako sem se sama atletsko pobrala in s svojo sposobnostjo samoironičnega monologaV odvijugala v zavetrje svojega brloga brez poganske božično-novoletne smreke, brez bunk in brez pisanih lučk. Ni krivo pomanjkanje interesa ali časa, krivo je sovraštvo do decembrskega kiča, ki pa ni zraslo v meni. Jaz sem decembrskemu vzdušju v zadnjih letih spet podlegla in čudno prijazna je ta toplina obložene mize, piškotov in kuhanega vina, čeprav daril še vedno ne podarjam preveč, sama kratkotrajnost decembra pa mi je še vedno ena bolj neumnih reči. Z zamudo bom poslala nekaj voščilnic. Unikatnih, darjastih, kjer se božič in novo leto obvezno pišeta z malo začetnico in s special edition posvetilom, ki ne vošči sreče in zdravja v novem letu, ampak dobitno loterijsko srečko, rože, da bo dišalo, in zobno pasto, da se bo svetilo.

Prvič v življenju sem v oči dobila par kapljic viskija, na prvem žuru sem trikrat v večeru na skrivaj jokala, se očiščevalno pokregala, najedla kebaba na bon pa še zdivjala sem se, na drugem žuru pa sem si kapaciteto želodca najprej napolnila s pečenim puranom v treh različnih omakah, pri razpredelnici in ne sprašuj na lice kušnila drugega fanta, stala sem na dežju dolgo, bila priča situaciji, kjer se je država wannabe postavila proti državi, iz česar takoj izvemo, da dosegli nismo nič, ob svitu pa končno priropotala do svojega pravega ležišča in zaspala za tistih nekaj ur. Zaključek mojega ne prav pogostega rajanja se je našel v tem, da sem se spoznala nekoliko tečnobno in grdogledo, vseeno pa mislim, da sem svoje počutje dobro zakamuflirala in sem prav AGRFT-jevsko odigrala vlogo prijazne in prijetne mene. Oba žura sta bila ravno zato pa tudi zaradi "kar nekaj" prilastka tako super in primerna priprava na novoletno zabavo, katere nespontanost organizacije in načrtovanja mi je nekdaj za pobruhat.

Sončki pri minus stopinjah za računalnikom

Teden je bil spet poln stresa, anksiozne tesnobe, morečih sanj, zelozgodnjih vstajanj, neprespanih noči, world-press-photo razstave, dobrih kosil, vročih plamenov, ki sekajo iz radiatorjev, dvojnih štumfov in toplih škornjev.

Teden je bil spet ekstremno kratek, zaključen z obilno pošiljko snega, s kruhkasto požrtijo ob družbi, ki ni več običajna, je pa vseeno lahko prijetna, udobna in domača, kot posladek pa sem naročila še dvanajsturni spanec s samo dvema vmesnima pohodoma na stranišče (mehur je dobro spal?!).

Teden je bil spet v znamenju voščilnic, ki se jim spet ni uspelo prebiti v realno agregatno stanje, računalniška urica, ki sem jo speljala skupaj s tremi sončnimi žarki, je bil potem seveda absolutni vrhunec tedna - kljub moji negotovosti, mojemu strahu in neprepričanju v to, da bom z odnosom pokazala pravo razmerje med podcenjevanjem in prezahtevnim pristopom. Pa smo se poslovili v odličnem, iskreno veselem in zadovoljnem vzdušju, da veš! Nikakršen korak za človeštvo, astronavtski korak (torej meter in pol v višino in tri metre lahkotnosti v daljino) zame, ki šele pri 23-ih stopim prvič v konkreten in malo daljši stik s sončnimi ljudmi.

Teden je bil spet uspešen in po tedenskem poročilu sem morala telefonski zvočnik spet zapacati s kapljami slanega okusa. Ker ob vsem tempu pozabim na čustva, kar ni značilno za občutljivega baubava v meni.

Malomarnost ali kako to ni malomarnost, ker na svoje stvari skoraj obsedeno pazim.

Počasi presegam meje normalnega izgubljanja, zalaganja, "padlo mi je ven iz torbe" in "najbrž so mi ukradli" fraz. Zdaj prehajam v ekstrem, ko vidim izgubljeno tam, kjer izgubljenega sploh ni, paranoja me zagrabi že v trenutku, ko celotnega območja še nisem preiskala, označim, da sem nekaj izgubila še preden trezno preanaliziram kraje, kjer bi tako imenovana izgubljena depeša (nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo - izraz je zadnje čase popularen, zato sem ga uporabila) potencialno bivala.

Zakaj je tako?

Ker sem čisto zares letos z malomarnostjo pogubila že fotoaparat, potem očala, nadaljevala sem z raznimi malimi predmeti kot so štumfek za telefon, dve brisači, denarnica za kovančkast keš, rokavice, da o raznih petevrskih padcih iz torbice, čeprav sem zelo pazila nanje, ne govorim. Zadnji izgubarski podvigi se tičejo Urbane ter ploščice za tipke predvajalnika na mobitelu, ki se je kasneje sicer skrivnostno pojavila na precej vidnem mestu.

Vsa ta smola, ki se me drži, ali pa zmedenost, s katero jo sama povzročam, ali pa malomarnost, ki jo posedujem (to zanikam, ker na stvari pazim po svojih najboljših močeh in nič ne morem, če so te moje moči bolj švoh) že pošteno preseda in mi krade miren obstoj na tem planetu. Zdaj sem namreč to, da sem precej izgubljene narave, močno zasidrala v svojo zavest, kar za sabo potegne to, da v denarnici s 100 evri vidim samo še 80 evrov, ker da mi bankomat ni izplačal pravilnega zneska ali pa da nisem vsega denarja pospravila na varno, ko bi morala. Spet - kot ob vsaki pretekli izgubi - se mi od slabe volje zaguba čelo in že začnem s samopomilovalno pridigo ubogim, poštenim in nič krivim ljudem zraven mene, kako mi vedno uspe nekaj izgubit, kot da bi imela na računu kdaj več kot 200 evrov in da letos zares nihče ne dobi decembrskega darila (ki je miklavžasto-božično-novoletno-karkoli darilo). Ob ponovnem odzadrganju denarnice čudežno (pa v tem primeru čudeži ne obstajajo) ven vzamem vseh 100 evrov. Ljudje so me tako še dlje kot prej v svoji nesreči, zdaj v svoji sreči, primorani poslušati, ker res ne morem verjeti, kako zelo površna sem.

Rešitev?

1. Lahko se preselim na drug planet, kjer bo nebesni svod drugačen kot tukaj. - Ampak sem še vedno prepričana, da srečne in nesrečne zvezde ne obstajajo razen v literarnih okraskih.
2. Lahko zamenjam svoj nick iz Izgubljena. v Izgubljena? ali pa v Punca z glavo na pravem mestu. oziroma Punca, ki ve, kako stvari stojijo. Še bolje: Punca, ki ve, kje so njene stvari in kje je ona. - Vraževerje ...
3. Lahko bi preprosto pazila nase in na svoje stvari, bila bi manj zmedena, bolj preudarna in bolj stabilna v dejanjih. - Večkrat obljubljeno, večkrat zapriseženo, nikoli realizirano. Je nemogoče.
4. Lahko bi popolnoma zamenjala družbo. - Najverjetneje je ta tako žleht, da mi kradejo in skrivajo kulije, flomastre in radirke, ker so moje ničminijasno reakcije zabavne.
5. Lahko bi sprejela dejstvo, da so izgube del življenja, vsi imajo izkušnje z njo, razlika med mano in tabo je le v tem, da izgubljenemu predmetu posvetim petnajstkrat več miselnega obremenjevanja kot ti. - Tole se sliši še najbolj realno, pametno in izvedljivo. Vseeno me nervira!

Ideja o posebnem skladu za nadomestila izgubljenih predmetov blogerja Izgubljena s spletnega naslova http://www.herlostuniverse.blogspot.com/ še vedno obstaja.

one of the greatest

Neprecenljiva izkušnja, iz katere se nisem naučila prav nič, se je zgodila tik pred jutrom, ko sem v kuhinjo nameravala odnesti skledo piškotov. Do kuhinje nisem prišla, ker sem dvoje vrat pred kuhinjo s truščem, ki je ponoči še glasnejši, obležala na tleh. Nekaj minut od vsega šoka nisem prišla k sebi, prva misel je bila, če je z glineno posodico vse okej, druga misel je bila, če so stekelca očal cela, tretja je šele bila, če je fotografska oprema, ki se mi je nastavila pod noge in mi na brutalen način zaželela lahko noč, nepoškodovana. Šele četrta in zadnja misel se je začela ukvarjat s tem, kako me od sunka boli vrat (prisežem, da bi bil v prometni nesreči to tisti trenutek, ko bi mi namontirali opornico okrog glave!), cel dan naprej pa sem odkrivala modre kroge po kolenih, zdaj pa enega čutim na riti. Najbolj zabaven del (zabavno se mi je šele zdelo, ko sem zadevo prespala) nastopi tule: ker sem najbrž zbudila celotno stanovanjsko zgradbo (danes je spodnji sosed prišel izrazit željo, če bi svoje divje topotanje po parketu lahko za eno njegovo tresočo omaro umirili), mojega najljubšega fanta, ki je sicer spal meter od točke zločina, (fotooprema in njen poskus umora) nisem. 

Ni nujno, da je izkušnja neprecenljiva, bom pa počasi začela rangirati svoje vrhunce telebanstva in ga ocenjevati po desetstopenjski lestvici. Tale padec je bil najhujši v moji zgodovini treznih padcev oziroma takoj za tistim, ko me je v tretjem razredu osnovne šole v radiator poslal in mi ga tako na stegno naslikal trikrat težji sošolec. Top-štor nagrada pa je vedno moja: veliko padam in se skoraj nikoli ne poškodujem!

trapped before december

Zdaj kimam tistim, ki so november razglasili za najbolj beden mesec v letu. Deževna depresivnost mi je bila sicer od nekdaj všeč, tudi speštani kupi listja na pločnikih imajo svoj čar ... Ampak ko me november s svojimi bacili in virusi ne izpusti iz krempljev? To mu zamerim, seveda. Na dan pred decembrom sem se tako prepustila antibiotikom, čeprav mi je bilo jemanje le-teh predpisano kot povsem svobodna odločitev in odločena sem bila, da škatle ne odprem, ker nisem kaj preveč ogromen zagovornik tabletkastih stvorov, če ni nujno. Če ni nujno ... Očitno je bilo nujno!

V najinem brlogu tako vlada izredno stanje. Že drugo noč sva spala vsak po svoje - on na kavču, jaz pa majcena v postelji za pet. Nisva na bojišču zaradi po tleh ležečih štumfov ali kaj podobnega, samo spoznanje, da si že tri tedne izmenjujeva smrkljaste mehurčke, si hkrati kuhava čaje in mešava lekadoleplusce, v tandemu smrčiva zaradi zabasanih dihalnih poti in tekmujeva, kdo dlje časa rabi, da se odkašlja, je doseglo drugačno taktiko spopada s prehlajenimi organizmi. Na drugi strani sem jaz tista skeptična, ker vseeno dihava isti zrak in prepoved lupčkanja in čohanja najbrž ne bo dosegla želenega. Bah.

Trenutno sanjam o neutesnjenem decembru brez občutka, da bo na silvestrovo nečesa konec (razen tega, da bo številka 10 poteptana, big deal). Ne želim, da december mine hitreje od 31-ih dni, ne želim pospešenega tempa in dirkanja čez trupla utrujenih iskalcev presenečenj slash uresničevalcev želja razvajenih mulcev. Kuhano vino naj bo, lučke naj bodo, darila pod smreko naj bodo (tudi pod mojo, če bom imela trenutek), pretiravanje z vsedecembrskim rajanjem in divjanjem naj si pa kloni božičkov, miklavžev in dedkov mrazev zatlačijo v rit. Zmernosti sem vedno vesela.