in our family portrait we look pretty happy

Všeč so mi taki middle class popoldnevi kot so taka rojstnodnevna kosila z govejo župo, praženim krompirjem in dunajskim puranom, še posebej družinska druženja ob cockti in vinu. Kot bi skočila v preteklost, v čas pred tem časom, v čas, kjer ni brutalnega boja za preživetje (le boj med figurami kavbojcev in indijancev, katerega point je bil takrat neznan), v čas, ko je vse tako poenostavljeno, brezskrbno in vsega je na razpolago. Vse te mastne pojedine, zagreto prepiranje in res vreden smeh žal pesimistično (ali le po konceptu minljivosti) doživljam kot nekaj, česar bo vedno manj. Ob koncu pade še skupinska fotografija na samosprožilec pa še ena fotografija vseh vnukov z mamo pa še ena fotografija vseh otrok z mamo pa ena fotografija mame in očeta. Manjkata dva - spremljevalec starejše hčerke in spremljevalec mlajše hčerke, sicer bi nas bilo dvanajst in pol.

Kričanje in divjanje najmlajše generacije, intelektualni pogovori srednje generacije in najglasnejše godrnjanje starejše generacije. To smo mi, ki za sladico dobimo dve različni torti, se nato pocrkljamo še z ekstremno slano prekajeno bosansko svinjo, ki smo jo prejeli po povsem cik-cak in nazaj poteh. Hendikepirana kot vsaka druga, tipično slovenska z gorenjskim temeljem, posebna družina s posebnimi hibami. Zato smo na našem družinskem portretu vsi nasmejani, objeti in se vidi, da se imamo radi. Srečna družina, ki je srečna. Z odstopanji. Ni to nekaj najbolj normalnega?

Hrošč kot napaka v sistemu

Potem sem se končno zrisala nazaj v lepo podobo, začutila povezavo med svojim notranjim mirom in čisto zunanjostjo (oprana žehta cunj, lesketajoča posoda in prazno korito, mehko lasovje, natančno nalakirana roževina itd itd), a je v meni bival in končno še zažgečkal s svojimi tankimi in srhljivimi tacami še najneumnejši hrošč. Ta bi lahko imel povezavo s še ne uresničenim začetkom učenja za torkov izpit (ki ima btw že status potencialne odjave - odkar so namreč podražili položnico za četrti rok s težko sprejemljivih 40 na vesoljno nesprejemljivih 120 evrov, se tudi s prvim rokom ni več za zajebavat!), ampak te povezave čudaško nima. Povsem logično ima hrošč v podnaslovu zapisano mojo stopnjo kondicije (K) v primerjavi s tempom, ki ga zahteva življenje (TŽ), kar bi bilo sicer čudovito, če bi imel znak v sredini svoj kljun obrnjen proti TŽ, ne pa proti K. Tempo življenja je grozljivo pohitel, zahteva vse višje preskoke čez ovire, pošilja tako velike mesne kroglice (aha, asociacija je iz risanke), da te speštajo in spremenijo v še eno mesno kroglico, če nisi previden. Kondicija na drugi strani pa ... Celih pet minut hoje brez utrujenosti zmorem, pri desetih se že megli, petnajst minut pa povzroči, da me gor drži samo še hrbtenica, ki boli, noge pa silijo k tlom in ker ne pridejo do tal, se vlečejo za hrbtenico. Da bi bila na cesti kakšna luknja, bi noge ostale točno tam.

Počasna sem, špelapočasnela. Ko grem na vlak, se že petnajst minut prej pripravim na odhod, potem pa vseeno hitim, še vlak zaradi mene povzroči zamudo (uh, kaj takega - pozdravljam gospoda v modrem in s piščalko v ustih, da še ni zapiskal, ko je videl mene kobacati se čez tire!). Naprej drobencljaje, na koncu koracaje, ljudje gledajo, eden na sto še vpraša, če sem okej. Seveda sem, kričala bi na pomoč, če ne bi bila okej!

Zdaj bo skrajni čas, da nekaj naredim. Za kondicijo, da ujamem tempo, da ne bom več utrujena in pohabljena. Čakam sonce, čakam par injekcij vitamina b12, čakam duracel zajčkasto baterijo ali čakam nekaj, da me psihično in fizično dvigne. Najprej to, potem lahko začnem skladiščiti zabojnike moči. Uničiti najtrdovratnejšega hrošča (ker je neumen), mu potrgati tanke in srhljive tace, da ne bo več žgečkal in to je moja poznojanuarska zaobljuba.

Ti si še okej distrakcija ...

Medtem ko se počutim mozoljasto, čeprav sta medmenstrualna dva že izginila, medtem ko se počutim debelo, čeprav sta cifri na tehtnici pravi ideal in medtem ko se počutim mastnolasoče, čeprav sem umivanja las že prepotrebna, pa še potem, ko so se moje varčevalne ambicije že zdavnaj spremenile v prah pod posteljo, kjer ga sesalec še dolgo ne bo potegnil vase, sem tukaj. Tukaj, kjer je bioritem postavljen v neutrudljive okvire, kjer je prehranjevanje naštelano na prave ure in kjer se da dobiti sonce, tudi če se posebej nanj ne nastaviš.

V koraku s prvimi izjavami te objave so seveda zadnje izjave prvega odstavka te objave praktično neresnične. Spalni ritem je tak, da spim polnih 12 ur, prehranjevanje je nadpovprečno založeno s čudovitimi suhimi salamami, žrebičkovimi golaži in ostalimi mesnatimi hranili, sonca pač samo ni. Še namizna luč je crknila.

Kar megli se mi pred očmi, ko berem o pravničtenebriga simptomih in kurativi pravničtenebriga nadloge, ampak vseeno ne toliko kot se mi megli ob misli, kako naj se lotim novega učenjaškega pohoda proti izpitom, ki se zame zares začnejo s prvim februarjem.

Tole je prisiljena objava, ne počutim se nič bolje, bilo pa je obvezno spisati vse trenutne nesmisle, ki me mučijo. Sploh jih ni toliko, vsi pa imajo v končni fazi spet skupen koren, ki je izpranega ali zlajnanega značaja, zato ga ne izpljunem več iz sebe. Res bi pogoltnila nekaj motivacijskih bombonov prosim.

Samo še en enerđi drink popijem ...

Ne vem čisto zares, ampak najbrž gre za to, da se mi na ta dan ni zgodil noben padec s spodmaknjenega tabureja, noben čili v očeh in nobeno čelno trčenje v radiator. Tako sem proti večeru kot cunja, ki sicer ni prav preveč utrujena, želela stopiti na mestni avtobus, kjer sem pričakovala vsaj kakšen komolec med rebra ali pa samoiniciativni štrbunk na nivo, kjer imajo ljudje ponavadi stopala. Toda tudi tukaj je steklo vse ne po moje. Prazno, dolgočasno, neavanturistično. Nestresno?

Mislim, da se še nobeno izpitno obdobje nisem počutila tako neorganizirano, nevedno in prepuščeno dnevom, ki se iztekajo in grozijo s svojimi datumi v alarmantni rdeči barvi, ki opominja naj se podvizam z aktiviranjem celic sive spužve znotraj lobanjskega okostja, še bolj pomembno pa bi bilo ukrepati na bolj ustvarjalnem področju študija, torej na področju kracanja seminarjev, poročil in pri ostalem nujno potrebnem balastu. Tole pa bi bilo lahko polno, avanturistično, še vedno dolgočasno in stresno, a? Pravkar sem se prvič v vsej svoji šolski zgodovini lotila projekta "Iskanje primerne seminarske naloge med prijatelji". Kill me!

Zadnje dni ali zadnje obdobje slabo spim. Mogoče je pa ta grm za požgat? Ideja je padla, da bi žival naučili igrati računalniške igre s kakšno podganjo vsebino, da bi pozabila na to, kako zabavno je posteljno bojišče in z njim vse premikajoče noge pod kovtrom. Prihranila pa nam vsaj eno uro čistega in nujno potrebnega spanca. Po vsakem kosilu me zasrbi pri vesti, kjerkoli ta v mojem telesu že ždi, ko se uležem na kavč in brez upiranja podležem zlobnemu spancu, ki iz mene prežene še zadnji stik z gibajočim živim svetom.

Zdaj pod prisilo pa tudi z užitkom in čeprav vem, da ni prav, a če rečem "go TO HELL!", ga popijem in grem na sproščujočo urico in pol jogijskega miganja. O Rdečem Biku govorim.