Ponedeljkov želodec

Običajno sem ljubiteljica ponedeljkov. So začetek nečesa novega ali pa le začetek ponovne tedenske rutine, ki se konča na nedeljo. Še posebej niso problem, ker v ponedeljek lahko spim brez nastavljene budilke in nosnim dlakam ni potrebno, da se rukajo pod vplivom zunanjih nizkih temperatur, če jaz tako nočem.Ponedeljek je lahko moja nedelja oziroma njen malo bolj živahen podaljšek z odprtimi trgovinami in prometnimi konicami na cestah.

Slučajno danes nisem ljubiteljica tega ponedeljka. Pa ne zato, ker bi se morala prerivati za obstoj na z ljudmi visoko skoncentriranih točkah, ne zato, ker bi morala brutalno vstati sredi noči, da bi morda pravočasno prizehala na določeno mesto, niti zato ne, ker bi morala gojiti stik z nadnadležnimi bitji, če bi želela teden sploh nadaljevati. Danes sem čutila ponedeljek v želodcu, ko sem ob sedmih zjutraj potegnila žaluzije gor in ugledala totalno morbidno in neprijazno nebo. Ponedeljek v želodcu je ostal, ko sem spila kapučino, ki ga sicer pijem redko, in ostal je tam še naslednjih nekaj ur, še vedno ga čutim. Tesnobno se prestavljam, nekaj močno teži, čeprav je na videz vse na pravem placu. Kot da je celo življenje odvisno od tega ponedeljka, ko moram sicer napisati samo še zaključek seminarske naloge. In da je kriv ponedeljek sam po sebi, nisem prepričana samo jaz!

Zakaj si se v vertikalo postavila ob sedmih zjutraj?

Ker bi bilo ob šestih prezgodaj.

Zakaj si se v vertikalo postavila ŽE ob sedmih zjutraj?

Zaradi škrabljanja nisem mogla spat.

Jutra tako zgodaj in doma so strašno dolgočasna, še posebej če Family Guy in American Dad zatajita. In še Desperate Housewives, Californication pa pozabljeno čaka v torrentz mapci. Sva se pa potem z najljubšim fantom napovštrala, premečkala, potelovadila, šla v trgovino, jedla kruh, pršut in puter, kar bi se v bistvu dalo uvrstiti pod en kjut obred.

Sicer priznam, da sem hecna z na začetku omenjeno ljubeznijo do ponedeljkov. Že v času mojega obveznega šolanja in še kasneje, ko mi ob ponedeljkih niti ne bi bilo potrebno na prve ure statistike, sem te vsem zoprne začetke tedna čakala bolj kot pa vsem ljube petke. Govorim za povprečje, še bolj pač drži to, da dnevom v tednu nisem nikoli pripisovala kakšnih posebnih lastnosti, vse je bilo odvisno od čebelic ali pa od sršenov, ki so ta in ta dan brenčali naokrog. Čudno je in to je verjetno problem, da danes nič od tega ne brenči.

Plemenska razpolovljenost

Ahhhtung! Objava je napisana v dvojini. Lahko si predstavljaš, da me je doletela shizofrenija, ali pa sem tekom bivanja v dvoje pomotoma in nezavedno posvojila obliko "midva" namesto, da bi ostala pri svoji "jaz" ednini (nekako podoben fenomen se pojavi, ko par dobi malega kričača in potem mamica pravi, da pridejo kasneje, ker so se ravno pokakali in se morajo previti), lahko pa zanikaš zgornji dejstvi in si misliš, kako hudo dober način pisanja uporabljam tokrat ... 

---

Nisva šla v Mehiko. Jaz že zaradi nesposobnosti uporabe spontanih pritrditev, kar zraven vključuje še vprašanje časa in denarja, on pa je svoj gotovi "ne" pokazal šele v zadnjih dneh, ko je do konca pretehtal možnosti. Zato sva preteklih štirinajst dni izkoristila za hm ... Igro Delajva se, da je celo stanovanje samo najino? Generalno čiščenje enkrat na mesec se torej ni razdelilo na štiri dele, ampak na dva, posoda v koritu ostane do večera ali pa najkasneje do jutra nepomita in zapackana, v hladilniku zasedeva vse police, če je nujno, izposodiva si čips iz ne-najinega dela špajze in novega seveda takoj naslednji dan vrneva na približno iste koordinate špajznega prostora. Cunje zvečer pustiva na pralnem stroju v kopalnici, tudi spodnje gate lahko ležijo na tleh za kopalničnimi vrati, dokler dokončno ne pustijo okvare najinega vidnega polja, ko je potrebno tujek (gate) pospraviti v koš za umazano perilo. Vse je naštimano na malo bolj sproščeno frekvenco, seveda pa sproti skrbiva za red (v tem primeru jaz in moja z redom obsedena narava) in stanovanje nima priložnosti, da postane simulirano prizorišče bombnega napada. Najboljši del pride zvečer, ko se lahko tuširava pri odprtih vratih kopalnice, ko se lahko z golo ritjo sprehajava po kuhinji in ko ni moteče, če delava pri odprtih vratih sobe, kjer imava svojo pisalno mizo.

Na petindvajseti strani opisa pozitivnih točk, zakaj je v stanovanju lepše, če nas je manj, začnejo kapljati še točke, ki opisujejo pomanjkljivosti. Ni jih toliko, imajo pa kar močna izhodišča. Praznina, to je prvo. Malo manj družabno, malo bolj samotarsko, malo manj zanimivo, v splošnem malo bolj prazno in brez nenehnega šundra v kuhinji ali kje drugje. Brez trkanja na vrata, ki običajno prinese kakšne nove razburljive novice, predvsem pa najbolj strašljivo zame, strahopetca stoletja, ko se še moj najljubši cimer spakira za čez noč drugam, ker tako ostaneva le jaz, Jinx in vsi duhovi, ki odpirajo vrata, če jih ne zaprem dobro ... In bolj tvegano zame, pozabljivca stoletja, glede pozabe ključev v košarici za ključe, ker se možnost, da ne bo nikogar doma, zmanjša za več kot polovico.

V torek dobiva družbo nazaj, nad čemer se ne pritožujeva. Res se ne, a hkrati posanjava malo za naprej, kar je popolnoma logično, dopustno in človeško, a je tako?

---

Pod črto! To, da zvečer ne morem kar tako pustiti umazanih cunj na stroju, ni zame nobena grožnja. Lahko bi jih, ampak zavoljo spoštovanja do preostalega dela tima in zavoljo nenapisanega pravila, da vsak pospravi svoj kupček dreka (midva še tistega, ki je zakopan v peskovnik, onadva pa še tistega, ki je pobubkan po tleh pisarne, v kotu straniščnih ploščic in v špajzi na tepihu), je čisto prav, da to delamo samo, ko imamo alkoholnega mačka in ko drugih polovic ni doma.

Zimsko spanje medveda študenta

Zimsko izpitno obdobje se je končalo in jaz se lahko končno prebudim, si pretegnem otopele okončine in odbrundam malo v knjižnico, malo v fotokopirnico in malo v predavalnico. Pravkar minulo zimsko (izpitno) obdobje je bilo še petič uspešno prespano, izkupiček je naslednji: ena seminarska naloga zadnji trenutek, poročilo o opravljanju prakse predzadnji trenutek, še ena seminarska naloga en teden prej, dva odjavljena izpita, en ponesrečen kolokvij in ostale neprijave na bi-že-lahko-bili-opravljeni izpite.

Vsako leto je tako, se tolažim. Učinkovitost pride šele s fenomenom zlivanja vode v grlo, vse tole klobasanje s Časa imaš na pretek in Itak gre za malo izpitov se vedno spremeni v prepričanje, vero in čisto logičnost prijazne trditve Spomladanski in jesenski rok dajeta veliko priložnosti!. Nikoli nisem imela problema s tem, da sem si junij in september naredila več kot zabavna in bolj zaposlena kot so to naredili ostali (bolj preudarni in pametnejši).

Tako sem v preteklem mesecu pozabila na utrip faksa, še vedno pa sem ob koncu dneva padla dol - in nisem se geekovsko zabuljila v neskončen niz epizod serij (to počnem šele sedaj), nisem hodila v kino in brezsmiselno žvečila kokic, nisem divjala cele noči pod žarometi ali se kaj več podružila z ostalimi pojavami, na drugi strani pa spet nisem zaslužila čisto nobenega evra več kot pa mesec prej, vseeno sem uspela pokvariti svojo brezžično miš, vsaj enkrat tedensko sem pod vplivom stresa doživljala svoje histerične momente in uničevala življenja najljubšim, vse skupaj je minilo kot blisk. Medvedje spanje, pha!

Sem pa pridno opravljala svojo prostovoljsko funkcijo še naprej, hodila sem na rekreacijo in se pustila malo pošlatat dohtarjem. Ograje med delavniki in vikendom še vedno nisem postavila, nezdrav življenjski ritem sem prepustila nadaljevanju.

Z jutrišnjim ponedeljkom se torej začne moj zadnji letni semester in oh, kako tragično se v bistvu tole sliši. Nekaj resnejšega se začne šele s torkom, tako pravi urnik, ki mi tudi tokrat obljublja le tri učne dni na teden, in oh, takoj je tragičnost nekoliko manjša.

Ne detektor, ampak ščit in sabljo!

Mogoče so krivi plašči, mogoče je res le tako obdobje, mogoče sem kar naenkrat podeseterila povprečno število interakcij z neznanci na dan, mogoče pa sem samo spremenila percepcijo in si vgradila detektor za kisle obraze s sikajočim jezikom in zlobnimi prsti. Če gre za ta detektor zagrenjenega, prosim, naj gre stran, naj pride do sistemske napake in naj se aktivira gumb za samodestrukcijo. Brez njega bom lahko spet videla sijoče oči pa prijazne nasmehe še na ostalih ljudeh, ki jih ne srečam samo za McPultom (ja, precej zanimivo je to spoznanje, da sem po dolgem času šele v McDonaldsu na železniški naletela na punce, ki ti z nasmehom - brigamečejenaučen! - podajo tisti žakeljc s čizburgerjem).

Celo vožnjo do doma vame bolšči nasprotisedeča ženska. Kot da bi ji umorila papagaja, ji ukradla mladost in jo boksnila v ksiht, da je ostal, kakršen je bil v trenutku, ko je videla, da je papagaj mrtev.

Upanje, da so človek, sem si v medicinske sestre zadnji čas pridobila. Najbrž se hakeljc skriva v tem, da sem kakšno leto ali dve do vsake pristopila oborožena s ščitom in sabljo in ko sem spoznala nekaj fantastičnih gospodičen v modrem krilu in z ortopedskimi bolnišničnimi gojzarji, sem ščit in sabljo odložila. Brez bojevniške opreme sem jo takoj dobila po nosu - z vrati (vseeno se je ob trku zaslišal njen "sorči", kar me je kasneje še bolj podražilo).

Spet si lahko le domišljam, ampak s svojimi supermočmi znam iz e-poštnega sporočila razbrati čustva! Ali pa sem pod vplivom svojih zaključila, da si je moja dopisovalka le na podlagi mojega imena in priimka ustvarila mnenje, da je oseba za tem imenom in priimkom Neumnica Težaška ... Mhm, domišljam si. To je že tisti negativni vpliv vseh ostalih razočarljivih situacij - detektor zagrenjenega je zaradi masovnosti primerov postal že nekritičen, piskajoča lučka, ki se vklopi ob zagrenjenem, se namreč sploh ne ugasne več. Detektor zagrenjenega, bejž! Ne rabim te več.

Na koncu si rečem, če res ne morem preživeti kot prijazno ženšče z nežnim obrazom, če je res hijensko zobovje tisto, ki bo preprečilo, da hudobni odmaknejo pogled od mene, mi dajo dva štemplja na dva lista brez pripomb in mi sami od sebe ponudijo intervju, ki ga moram opraviti za potrebe študijskih obveznosti. Sem lahko na pol hijena in na pol brezmadežen puss in boots? Ampak KDAJ sem lahko KAJ?!

Ko smoki postane polip!

Kupim vrečo smokijev, da jih bom razumno pohrustala. Potem pride moment, ko si moram oddahniti in seveda si zaslužim nagrado. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko uvidim, koliko dela še imam. Seveda si zaslužim motivacijo. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko je splet okoliščin tak, da je jedro super fantastično, medtem ko so elektroni, ki krožijo okoli jedra, kot blesav in zabit polip na čisti steklenici. Zaslužim si tolažbo - skledo smokijev.

Seveda je počutje boljše le v času hrustanja. Želodčni sferi pač ni všeč ta strupena flips kepa, žilam ni všeč zapackanost krvi in koži ni všeč, da postaja svetleča. Ljudje kljub skledi pohrustanih smokijev še vedno ostajajo pravi wtf_pogled_mi_povzročaš in to prav vsi po vrsti. Od babice na mestnem avtobusu, ko ti pove, da je ona nameravala svojo staro rit položiti tja, kamor sem jo jaz tik pred njo, do lastnika stanovanja, ki menda včasih pozimi stoji pred stanovanjsko stavbo in gleda kdo ima odprto okno. Babica me je tako šokirala, da sem vstala in se usedla vrsto za njo, skoraj cel avtobus je bil namreč prazen, pri lastniku stanovanja nam bo pa počasi postalo vseeno, če bo enkrat na balkonu ugledal kosmato zver. Do spodnjega soseda bomo s svojimi stopali ob treh zjutraj poskušali biti čim bolj prijazni, ampak čudeža naj ne pričakuje, ker se bomo težko naučili lebdenja, ko bi bili sicer lahko neslišni. Na poti proti mojemu društvu, za kamor še vedno ob četrtkih zjutraj prostovoljno vstajam, me je neka gospa ustavila in mi želela prodati Resnico o Bogu. Izrazila sem svojo skeptičnost in gospa je zadevo takoj pospravila nazaj v torbo.

Počutim se malenkost ogroženo, ker v tako kratkem času na glavo dobim toliko bomb, da se mi zdi že brezupno braniti. Postanem otožna ob nekaterih melodijah, ker je bilo takrat na tistem koncu tako fajn, letos pa tega "takrat na tistem koncu" ne bo. Bo nekaj drugega, ampak nič še ni definirano, kar me zapira v akvarij negotovosti (uh, kako se to poetično sliši - akvarij je mimogrede zadnji čas zelo popularna beseda!) in negotovost je sama po sebi lahko taka zdolgočasena zažiralka. Zdaj smo v stanovanju ostali jaz, kosmata zver in smokiji. Vsaj to je gotovo.

Tudi meni lahko rečeš wtf_pogled_mi_povzročaš.

Black : Pavel Semionov

Spet prijazno vabim tebe in tebe na Dogodek - ah, na cel teden Dogodka! Kot posebna obveščevalka vesolja ali kot posebna poročevalka iz vesolja po ogledu raznih vremenskih napovedi, ki jih sporočajo ARSO, Erjavčev Robi in Pečenkov Andrej, lahko potrdim, da bo Sonce v prihodnjem tednu kar vsak dan z rumeno barvalo naša vidna polja. Ker se zavedam, da bi to lahko bilo po rjavem novembru, črnem decembru (ki je bil sicer z rdečimi, zlatimi in srebrnimi detajli malo bolj prijazen) in sivem januarju za oči, vajenih mirnih in temnih odtenkov, lahko šokantno, slepeče in katastofalno, ponujam prijazno in nezahtevno rešitev ...

Za vzpostavitev ravnovesja med črnim in belim (priznaj, tvoje oči so postale oči jamskega žužka!), med temnim in svetlim, med deževnim in sončnim, med morbidnim in živahnim ... Svetujem obisk nečesa prav črnega, temnega, deževnega (ne, ne, vode ne bo) in morbidnega.

Razstava Black : Pavel Semionov je razstava, kjer si boš pomiril prežarčene oči, da boš lahko spet s prazno baterijo stopil nazaj na sonce, kjer se bo točno ta baterija lahko spet napolnila nazaj. Otvoritev je jutri, na predvečer - to je zgolj naključje - smrti Prešernovega Franceta, ki nas je pred stodvainšestdesetimi leti zapustil zaradi ciroze jeter. Črno nas bo čakalo do trinajstega, potem pa boš zamudil priložnost, da preprečiš pregorelost tvojih oči.

Stvar rihta MECEN.

Opomba: ta oglas ne grozi in je zgolj dobronameren. Vsi imamo raje proces polnjenja z energijo, kot pa stanje, ko smo z energijo napolnjeni do vrha. Ane?

črni humor je pol zdravja

Dam kapo dol. Ker je vroče zaradi sonca in ker me prešine ugotovitev, da je kapa tista, ki nosi krivdo za moje po novem tako hitro težke in polizane lase. V škornjastih copatkih oddrsam naprej, z zadovoljnim občutkom, da sem se končno spravila malo ven na zrak. Pa na sonce, če se že važno žarči. Zdaj sem pomirjena, na teden fanatičnih zagovornikov živali v bistvu že gledam s pomilovanjem. Kako patetično, kako nepravično in kako nepremišljeno od njih, da eksplodirajo ob najmanjši pikapolonici in z butanjem podrejo vrata, ker z ulice dobijo popolnoma napačno predstavo o prebivalcih našega stanovanja. "Brigaj se zase" v takih primerih ne zaleže, s svojimi človeškimi kremplji bodo zapraskali vate, te označili za namernega mučitelja živali, te šokirali tako, da ne boš vedel, kaj reči nazaj. Mirno bodo odšli domov z mislijo, kako prav so naredili in da so rešili vsaj eno žival, v čisto objektivni resnici pa so se pravzaprav zelo osmešili, celotno stanovanjsko zgradbo so pustili v zmedenem nemiru, točno ta žival pa je tako ali tako najsrečnejša izmed vseh. Razvajenka, ki je disciplinirana in nikoli kaznovana na način, ki bi pustil travmatične posledice. Zgodba s pikapolonico je povsem drugačna, še vedno vidim le romantično idejo, zdaj iz principa še bolj.

Še vedno sem brez celulitnih blazinic in še vedno sem ljubitelj junk fooda, kar bi bilo potrebno močno omejiti. Pa ne morem, zdaj so podražili še meso, jajca in olje, Inštitut za varovanje zdravja se strinja, da se tisti s tanjšimi (ali študentskimi) denarnicami težje ustavijo na oddelku s sadjem in zelenjavo in lažje na oddelku s kruhom, zdrobom in bolj mastnimi mesninami. Ali v Lidlu. Ampak to nima veze s tem. Apetit po nezdravem je najprijetnejši od vseh ... Enako je s potrebo po neumnih filmih, ki so kot torta ob koncu pridnega dneva. Vem, da mi b na drugi strani odrekanje ponovno prineslo eno zadovoljstvo, ampak ne še februarja. Preveč seminarjev in izpitov je na urniku, a v bistvu so ti spet bolj navidezni in samo lajajo, ugriznili ne bodo. Je bilo še vsako leto tako.

V divjini naprej obsedeno preverjam štempelj s številko na vsakem izdelku, ki pove, kdaj ne bo več užiten, naprej zbiram škatle in jih tudi primerno uporabim, prav tako se nadaljuje obsesija z vrečkami, ampak se ne bom zadušila z njimi. Ura je 2.59, bioritem žal še ni urejen. Kdor je sposoben črni humor sprejeti kot črni humor in ne kot tragedijo, ni črn. Kdor je sposoben črnohumorne zabave, ni grd človek, ni slabonamerne duše in ni škodljiv. Nevaren je prav toliko kot je lahko nevaren tisti, ki v domu upokojencev prostovoljno skrbi za starčke.