Stanovanje duhov

Ta teden je v ospredje prihopsal moj zajčji karakter, ki ni tak, kakršen je karakter stanovanjskega kunca, ki se ne boji ničesar in ima zobe, ki odženejo vsakega plenilca. Zajčji karakter je tisti, ki sliši šume, ki so človeškemu ušesu neslišni. Zajčji karakter je tisti, ki kljub slabemu vidu vidi obrise, ki jih človeško oko ne zazna. Pogrunta tudi, da se je v kopalnici prižgala luč, čeprav jo je malo prej ugasnil. [Čeprav je v resnici šlo za drugo luč.[ Zajčji karakter verjame v duhove, ki so si v več kot sedmih desetletjih najverjetneje uredili prave rezidence po kotih velikanskih soban in moralo jim je postati že pošteno dolgčas bivanja v neznani dimenziji. In tako je s stanjem mojega sebstva ob večerih.

Čez dan zajčji karakter izgine, prevladuje nek suveren, nadut, samotarski, kuhat-znam, pravzaprav vse-znam  (razen količinsko skuhat le za enega) karakter, ki bere domišljijsko knjigo, da ohrani domišljijsko ravnovesje med dnevom in nočjo, gre na sprehod, kjer se zaveda svoje sreče in uživa v vonju pokošene trave, ki cvrči pod sončnimi žarki, gleda Cougar Town, da uide zasledovalcem - zlobnim študijskim obveznostim, dela, če je potrebno, skrbi za red in živalske prebivalce stanovanja, da ne pomrejo od lakote, smrdljivega stranišča ali od pomanjkanja življenjsko pomembnega čohanja.

Igram se tako samostojno življenje, ki ne vključuje niti siceršnjega delilca postelje, ampak le goste, ki vsakodnevno zaidejo v stanovanje 6 na sirove palčke, ki so se mi ponesrečile, na milkine praline, ki mi jih je dan prej prinesel prvi gost, na korenček in paradižnik, ker je zelenjava kul in na pečen krompir s pečenimi bučkami s sirom. Pa na čvek. Če sem cel dan sama s sabo, moj jezik izkoristi vsako urico za kvalitetno oblikovanje besed.

Vsote mojega letnega poračuna elektrike bi bile lahko nepredstavljivo visoke, če bi živela sama. Tako vseeno izberem življenje v dvoje.

Receptnik in rad imel bi jabuko.

Moje življenje je spet v skrajnosti. Tokrat v tisti nepretresljivi. Ko piškot s čokoladno filo glodam počasi, tega nikakor ne počnem zaradi jeze ali drugih negativnih nestrpnih občutij, ampak zaradi samega užitka, ki mi ga s piškotom sploh ne bi bilo potrebno potencirati. Verjetno je kriv ta za vse zlobni dež, ki me varuje pred negotovimi koraki, ki jih moram sicer vsakodnevno početi (tudi navidezno), in odtujuje od razvajenega hrepenenja po dalečstran-dopustu. Posteljo bi posiljevala cel dan, če mi ne bi človeška dolžnost narekovala kosila, raziskovanja po maminih receptih, ker zdaj pač postajam vešča v spopadih s štedilnikom in pečico, limanja kar enih slikic hrane v čisto mojo novo receptniško knjigo, kjer sem na naslovnici prečrtala besedo "rokovnik" in nad njo napisala "receptnik" in prepisovanja nekaterih preizkušenih napotkov za stvaritev sladko-biskvitnih in slano-hrustljavih konstrukcij.

Nora sem - tako bi rekla več kot leto nazaj o izgubljenem futureselfu, če bi imela čarobno kroglo, ki pokaže utrinek prihodnosti. Manjka mi le še ljubezen do rastlin, čvek z rožami in obvezno prekopavanje koreninic iz tegelca v tegelc. Potem pa res v celoti postanem človek, ki si ga ne predstavljam v tej dimenziji pod kodo Izgubljena. Ljubiteljica svoje mačke. Natz. Verjame v duhove. Šit, potem postanem duh! "Mrtva senca mladih dni, leto dela svoje," začne obstajati kot povsem primeren citat.

Čarobni napoj: rdeče vino v pecljastem kozarcu

Kopiram s Facebooka, ker tam objava ni varna. Zato ker Facebook počasi, a očitno tone v ne več tako zanimivost (interesantnost!), pospaman je z vsiljujočimi komercialnimi nagradnimi igrami, akcijami in pogojnimi izsiljevanji ("če lajkaš, imaš možnost, da si izžreban" kracarije imam v mislih), ki nas ženejo v nešparanje, poleg tega razkazovanje vsakega ogrca na obrazu ni več tako zabavno in fotka ostaja brez tako pomembnih komentarjev.

Objava tukaj pa je varna. Zato ker moj blog se lahko le izgubi in če se izgubi, se lahko slej kot prej tudi najde. Sicer je izgubljeno stanje bolj nervirajoče od uničenja, saj umno bitje pušča v negotovosti, vseeno pa daje upanje, da stvar nekje še živi, utripa, trpi ali pa je le srečna, da je skrita.

Kopipejst, moj zapis in proizvod včerajšnje noči mi je namreč nadvšeč:

Vojska domačih njokov za ene par kosilc in za še manj prostora v zamrzovalniku.

Lastnik kotla, fotoaparata Canon PowerShot A490, kuhalnice in strgalca za krompir (= Chef of the kitchen): Darja 

Skoraj enako brihten, skoraj enako spreten in skoraj enako priden škrat (= Assistant #1, samozavest šefa kuhinje): Jana

Čarobni napoj (= special cooking ingredient): Fensi kozarček ali dva refoška (ne za v testo)

Kuharski nasvet: Ne podcenjuj škratov, vseeno jim ne dovoli, da si lastijo zasluge.

Njoki so odlično uspeli in nikoli več ne grem kupit najcenejših mizica pogrni se v mercatorju za evro in pol ali sparovih za devetindevetdeset centičev. Takole doma je preveč enostavno (priznam, da sem si njoke predstavljala bolj zakomplicirane in ne le kot gmote pire krompirja, moke, jajca in soli), problem pa predstavlja le majhen zamrzovalnik. 

Namesto na morje, čez cesto v park.

V preteklem tednu ni bilo volje za nič drugega kot pa za ukvarjanje s tem, kako bi se prevroče stanovanje lahko transformiralo v hladno klimatizirano stanovanje brez klime, a z ventilatorjem, pri katerem lahko kar hitro pride do nesmiselne funkcije peštanja zraka, če nisi pameten. Jaz nisem.

Mi je pa uspelo - kljub potnim kapljam, ki sem jih nenehno zaustavljala s prtički - nekaj navdihujočega. Kot prvo iz liste receptov kuharske knjige, ki je v lastništvo mojih prstov, ki ne spremenijo le sestavin v hranljiv, ne še nujno čudovit obrok, pač pa tudi kuhinjo reinkarnirajo v bojišče zapacane posode, katere je vedno več kot bi je bilo potrebno, in organskih odpadkov, ki ležijo po pultu, po mizi, po tleh pa tudi po štedilniku, ker je pult tako majhen, sem povzročila relativno uspešno fokačo. Povem še na kratko brez konfuznih podredij: Kot prvo iz liste receptov nove kuhar'ce z debelimi platnicami sem spekla pici podobno zadevo in boljšo.  

Potem se je shladilo, dež je vrnil asfaltu dušo, če jo ima, jaz pa sem na podstrešju spet dobila prostor za mehanizme skrbi. Grozljivo me tesnijo banalnosti - od tega, da ne morem v sicer ne tako ljube obmorske dežele, čeprav so tole moje zadnje ta prave počitnice, do tega, da ne mečkam nobenega papirja, ki bi moral biti dokončno zmečkan do jeseni. In teh papirjev ni malo. Ne sprostim se, še vedno ne!

Za široko spodaj in zgoraj pa ne zaradi gume v sredini.

Ko je vroče za popizdit, takrat me boli glava, takrat so moja najljubša oblačilna kombinacija kamot kratke hlače in kamot zgornji kratkorokavčniški ali brezrokavčniški del. Pa čeprav je v nenapisanih pravilih moje modne tablice v buči izklesano, da mora zgornji ohlapni tekstil nujno pasti na oprijeti in nedihljivi spodnji kos, medtem ko mora spodnji široki del nujno sobivati z zgornjim oprijeto-joškastim delom. Zdaj veš, da sem čez to pravilo na tablici izklesala črto in sonce, da so črke dobile enačaj k nerazpoznavnosti. Ta svoboda spodaj in zgoraj je v tej vročini za popizdit čudovita, udobna je in celo lepa.

Pristanem na vrtni gugalnici, ki stoji na terasi s 34stopinjcelzičnim nabojem v senci in ima prostora za tri osebe, kjer poslušam štorije, pijane izpade in trezne zavesti, ob katerih se opomnim, kako četrtkovo ponočno teženje lahko dokončno postane malenkost, vseeno pa za v prihodnje lahko povzročim preklic dirjajočega stampeda brez pameti, ki po štartu težko ne povzroči kaosa.

Kos sirove štručke, ki jo zmeljem, da lažje dočakam večerjo z žara, ki verjetno ni povzročila teh bednih misli, med katerimi plavam zdaj. Da bi bile vsaj hladne! Tako pa so nafilane z eksplozivom, ki čaka, da se dotakne roba in naredi svoj famozni bum ... O katerem sem nekaj momljala odstavek bolj gor, da bi se moral malo manj dogajati. Okej, tiho bom, seveda sem samo sitna, ki bi zavrtela svet in čas tako, da vsega povročenega sranja do sedaj ne bi bilo toliko nagrmadenega. Ni čudno, da sem polna slabih lastnosti.

Ne lastim si ničesar, tudi pogrešam ne, samo uživat bi malo spet začela. Ali pa je prehod v brezdelje res eno tako krizno stanje, da bom jamrala in se ne prepustila brezskrbnemu momentu, čeprav je priložnost zaslužena in res primerna.

Naredila sem piščanca z njoki.

Ga posula s sirom in gratinirala v električni krušni peči aka pečici. V originalnem planu kosila je bil sicer zapisan njok, več njokov, mizicapogrnise njoki, s koščki piščanca v smetanovi omaki. Ne rečem, da ni ratalo, rečem pa, da je pet koščkov piščanca na en njok skoraj mali piščančji overdouz.

Mhm, se strinjam s tem, da je tovrstno matranje (ali sproščanje švicljivih kapljic iz kožnih luknjic) za tak neželen rezultat veliko bolj zabavno od depresivnega ždenja za računalnikom, kjer ob valovih menstrualne labilnosti in obupanega dohajanja resničnosti, nabiram evrokovančke v mošnjiček za ponoven pobeg v deželo, kjer se ne razmišlja in ne mršči ... Kar pa bi bila spet odlična podlaga za naslednjo podopustniško otožnost in kot vsak drug začaran krog, tudi ta lepo nakazuje na moč thanatosa v meni, torej tistega frojdovega destruktivnega gona, katerega ime zadnje čase tako rada omenjam. Spet sem mazohistka.

Rutina, ki ti vsakodnevno pišem romane in opevam tvoje plus lastnosti, zdaj te še ne potrebujem! Sem bila premalo časa daleč stran, da bi te pogrešala. Oh, da bi protestirala še v virtualnem svetu.

Ne tako zelo blatno.

Vseeno pa deževno kot se za Rock Otočec spodobi. 

Fotoaparat - in seveda je bil moj - je bil ponovno izgubljen, a hkrati hitro najden in sicer tako logično, da je bil moji nejeveri in obupu potisnjen prst v rit. Poljub junaku, da je fotoaparat odnesel na štant z informacijami še pred nevihto!

Letošnje rajanje se za razliko od preteklih let ni stopnjevalo, pač pa je upadalo. Prvo noč smo premočeni pozabili, da bi nas moralo zebsti, Guano Apes in Elvis Jackson pa še neznana skupina s priredbami so odšpilali super uverturo. Drugo noč smo namesto 20-minutnega počitka ob devetih zvečer na turbomaksimusu zaslinjeno obležali do treh zjutraj, zamudili koncert Prepevajočega Zaklonišča, Zmelkow, Jinxov in presenečenje Rock Otočca. Ne vem, zakaj govorim v množini, to se je posrečilo le nama, ki sva po tretji uri trezno prispela do pijanega šotora, ga zapustila in se do zore na sprednjih zicih kliota posvetila šlukom viskija in džina. Tretjo noč, ki sem jo zaradi koncerta Subways fantov tako pričakovala, da bom ja izkričala svoj glas ob Rock'n'Roll Queen, sem pa že preživela pred svojim laptopom na svojem jogiju v svoji zajčji spalni srajčki. Pha! Bere se tako žalostno in tudi zdelo se mi je tako žalostno.

No, seveda je bilo fajn. Na VIP parkirplacu je zmeraj fajn. Pa vsi ljudje so tako zabavni, varnostniki pa ne toliko. Tale Rock Otočec ne bo ostal v spominu kot propad, bo ostal pa kot trije sproščeni zabavni dnevi z neizkoriščeno kapaciteto koncertnega rajanja. Prestari za kaj takega še ne moremo biti, zato gremo na rajanje tudi naslednje leto.