Hiša duhov

Nov napredek moje eksistence v tej dimenziji: iz stanovanja duhov sem svojo rit - pa naj ji je bilo prav ali ne - morala presesti v hišo duhov, kjer sem krivuljo porabe električne energije tokrat poslala v višave staršem. Pa ne le zaradi celotedenskega večernega prižiga vseh luči v prostorih mojega gibanja. Tudi zaradi dobrot, ki sem jih za potrebe mojih goltalnih mašinc morala zapreti v kuhinjski krematorij, ha!

Iz lojalnosti do članov familije, ki so si zasluženo privoščili zadnje vodno-dopustniške užitke, sem v oskrbo vzela najbolj plašnega mačkona celega vesolja, ki se ob nevihtah skrije pod tepih, čez miren dan pa pod moj povšter. Pogumno sem se spoprijela z ostalimi you-know-who neplašnimi prebivalci te ogromne hiše in zdaj bom s ponosom priznala, da me niti en dan ni bilo panično strah, rože niso prišle preč, paradajz (pazi!) v spodnjem predalu hladilnika je pošel, pod vplivom miru sem uspela stipkat 17 strani seminarske naloge iz izrecno angleških virov (kar si zasluži več kot eno kopel z jordansko mrtvomorsko soljo) in pod vplivom prazne kuhinje uspela začarati mnogo surovega v užitno za prebavila.

Ob vsem tem mi je srečno ostalo še nekaj dolgih ur za prebiranje lepo razumljive skripte za jutrišnji izpit, pri čemer pa obljubljam, da je tole zadnja objava na temo raznih pošasti, ki ždijo le v mojem podstrešju. In na filmskih trakovih. In na papirju trdo vezanih knjig. In zmaji in bitje, ki ga sestavlja roj žužkov, in sluzasti surovi beljaki, ki se spreminjajo v žrelo brez dna, in mrliči, ki čakajo pod posteljo, da zaspiš, da oni lahko vstanejo, in ... Največji absurd je, da imam na omari nalepljeno okostnjakovo roko, ki se ponoči sveti. Nah, saj sem res neprištevna.

Ne glej kompozicije, glej barve!

Ni mi več vseeno za uspeh v septembru. Si že praskam mozolje, ki jih ni, spanec je moj ljubki izhod in res dobro spim, živčke pa utapljam v ogromnih količinah hrane, ki je res okusna, čeprav izpod kuhalnice, ki jo štorasto vrti moja roka, da vse leti po celotni kuhalni plošči in še čez.

Po dneh, ko sem pozabila na vročino, na izpite pa na vse ostalo, kar me muči (mezinec na nogi je bil izjema), ko me je v veko pičil pajek ali komar ali nekaj pikajočega, da mi je oko tako zateklo, da sem škilila izpod veke, ko sem znova naredila približek skoku na glavo in ko se nisem bala gozdnih pošasti, ki so ponoči lomastile okrog drevesa, za katerim sem šla lulat (lažem - zelo me je bilo strah in nisem upala spati na zunanji strani našega improviziranega polšotora), me zdaj čaka še enkrat toliko dni, da padem nazaj v nek sistem učenja, da se poleg tega soočim z novimi baubavi, tokrat baubavi ogromne prazne bajte, zaslužim še nekaj denarja, ta pravi čas odpeljem kanto za smeti s ceste, v soboto pa zalijem rože. In vsak dan poberem časopis iz nabiralnika. Ups, za danes sem pozabila pobrati pošto (je enako nagrabiti kup reklamnega listja), zdaj ob tej uri pa res ne upam ven. Hej, sem pač debela reva. To vsi vemo. Ker je moja domišljija prerodovitna, namreč.

Bi pa tako zelo rada zakričala nekaj, ampak sem si obljubila, da bom tiho.

Ni po češko.

Tokrat seminarske naloge, katere dokument z naslovom "čehička" na namizju ždi že dve leti (in v dveh letih se je nisem usmilila in napisala niti stavka več, kot bi si seminarska naloga želela), nisem začela z naslovnico, s stranjo za kazalo, s stranjo za uvod, s stranjo za zaključek in s stranjo za literaturo in vire, kot to naredim običajno in potem z zadovoljstvom naštejem strani, "Kako sem pridna, da jih je že pet!", ampak sem kar začela s pisanjem uvoda, sicer s kopipejstom slike, da je takoj zgledalo malo bolj bogato, a nadaljevala s pisanjem jedra, zdaj pa je po enem dnevu napisanih skoraj kvalitetnih šest strani. Razlog za odlašanje z začetkom pisanja, ob čemer si zdaj seveda vrtam s prstom v sence lobanje, ker kako je to možno, da sem s takim lahkotnim delom odlašala do sedaj, je potem viden v prevajanju. Saj ni problem, napisano je razumljivo, vseeno pa ne bom tega predložila pred profesorja brez treh pregledov angleških strokovnjakov, ki jih je sicer ob meni vse polno. Insekjur sem, pravim. Tako kot zdaj ne upam več zapreti vrat, če sem imela cel avgust do zdaj strah pred hojo s kozarcem v roki. Oblazinjena soba, so mi rekli, da je to tisto, kar zares potrebujem. In posoda, kozarci, krožniki plastičnega materiala, da se več ne razbije. No, kljub tema dvema postavkama, ki bi se jih morala držat, če mi je življenje sploh še drago, sem si vseeno zrihtala komplet čajnika, cukrnice in vedra za mleko iz češkega porcelana, ki ga je mama Štefka dobila ob poroki krepko več kot šestdeset let nazaj. Da bo prijetno, lično in čajniško v nekem novem stanovanju, bom pa seveda poročala, koliko časa bo ta porcelanasta harmonija trajala - upoštevajoč, da sem vzela komplet, ki je malo bolj konkreten, ne kot tisti, ki je bolj prisrčen in majhen in s tem bolj razbitljiv.

Vroče je za drugo polovico avgusta, zato grem jutri v še hladnejši habitat. S tem sem odpravila še zadnjo kapljico dvoma o tem, ali moja vest postaja nedisciplinirana, amoralna in breznačelna. Vseeno mi je postalo za uspeh v septembru, zdaj bom še malo uživala. Bom že, ane.

Pranje na 30, 40, 60 in 90 stopinj

Več glasbe, več avtomobilskega pleha, več sonca, več čofotanja, več hrane in koruza!, več norčij in divjarij, več presenečenj in več druženja. Pa manj pričakovanj (oumajgad, kar Bijelo Dugme so se znašli na odru! No, vsaj kad so oni bili, aha.), manj izkušenj in manj želje po domov. Več je bilo še alkohola, več je bilo tudi črevesnih neravnovesij in čepenja v koruzi. Kihanja približno toliko, komarjevih pikov pa 30 več, kamagela je tako le še za nekaj komarjev, na bradi pa obliži ostajajo nepoškodovani, ker so se preveze menjale vsak dan. Za razliko od revnega rajajočega uvoda v to festivalsko poletje, je tole schengenovanje letos preseglo "samodasioddahnem" željo.

Festival je svoj dokončni festivalski duh dobil s seksom akumulatorjev tik pred odhodom, sicer pa smo Prljavo Kazalište in Niete prvi dan poslušali s parkirišča, drugi dan Kreslina, (Kad smo bili) Bijelo Dugme in Cover Lover pa izpred odra, ne na ramenih, na klopci, iz dixija, nikjer in povsod, na tleh, poleg elektro floora in zelo zamegljeno, kričeče, veselo, podpirajoče, divje. Dubioza Kolektiv smo spremljali tretji dan gor z grička, torej iz višin tja dol, v slamnati travi, kjer bi vsako bitje zaspalo v minutki - s slinasto kapljo, ki teče ven iz odprtih ust. In bilo potem zelo jezno, ko ga nekdo po koncu prebudi z žgečkanjem slamce pod nosom.

No, res, spali smo na travnatem parkirišču, a imeli hotel z daljšo vrsto zvezdic kot pa vsak tam notri, kjer je bilo prostora za šotore le še pred wc kabinami. Domača panceta, bliskey in šest napihljivih vintage blazin za en evro so ta geselca, po katerih si je treba zapomnit tale zapis.

Urgenca

Ah, kurc. Bi ne bilo v mojem slogu, če ne bi takoj v prvem večeru ponovno polne džungle, gužvo izkoristila za prevoz do tovarne, kjer tudi v najbolj nočnih urah bitju z belo kartico, na kateri je narisan človek roza, človek zelene in človek modre barve, zašijejo novo srajčko, kapico in štumfek, če je le potrebno. Je teklo kot po fino strjenem ušesnem maslu ta naša hoja po hodnikih. Tako kot moj galantni padec, ki ga sicer nihče ni videl, so se pa potem videla tla, polna črepinj kozarca, ki je hotel vodo. Ena teh črepinj je štrlela iz moje brade in ker je obraz znan po superprekrvavljenosti, je kri tekla kot bi mi bila presekana aorta. Tako hitro in enostavno se je zgodilo, zdaj pa sem jezna nad svojim blesavim babjim štorom, ki spravlja moje ljudi v stanje tresočih rok, potem pa še naredi bel obliž čez pol face, pretiravam, da ni v štacuno po kislo smetano za it. Ne daj, da bi mi na tem mestu ostala še brazgotina, ker je dovolj tisto materino znamenje na desnem licu, iz katerega mi prekleto raste puh. Prost in nedoma vikend, ki sem si ga priskrbela tri ure pred nezgodo, ostaja prost in nedoma vikend. Do kosti je skorajda prišel ta špičasti kos guiness stekelca, povzročil pa moje prve tri ali štiri šive v življenju in kje se je zataknila babještorja lastnost, značaj pijanca, ki povzroči avtomobilski kreš, iz avtomobila pa stopi brez praske? Svoj goltalnik pitam po žlički in počasi, ker mleti s čeljustjo malo boli. Tudi smehljanje je naporno, zato bolj srepim v svet, kar pa ni težko, sem jezna, če se še spomniš. Se mi je vrtelo, je bolela glava, sicer je bilo vse okej, imam pa še en dober prispevek za blog, je rekla najbolj prisebna soudeleženka, ki mi je pomagala, da se vsaj preoblečem v nekaj spodobnejšega od aladinovih harem hlač, če sploh so aladinove, ko pa so bolj kratke in ne tako široko padajoče. Sem se nasmehnila pa se je tam med šivi malo zategnilo. Ah, cepivo proti tetanusu je že davno postalo nič v mojem sistemu in upam, da kozarec ni bil kako okužen. Fuj, zatresem se še ob tem, ko sem videla novo napako zaradi moje malomarnosti.