S polic pobiram še zadnje poletne kose.

Spet po dolgem času sem stopila na vlak, tokrat vsa obilna od pravkar na hitrco zaužitega kebaba. Sem malo pred tem celo pot do železniške razmišljala, a bi raje en McPomfri, ki ga sanjam že cel teden, a raje kebab, kjer dobim več junka za manj keša. Ampak s tistim za McPultom mi ne bo treba klepetat o vremenu pa o tem, v kateri konec Slovenije se nameravam iztirit, s tistim za kebabPultom bom pa morala spregovorit teh par stavkov, ob katerih se bom spraševala, če me tipček sploh razume. Ker jaz ga ne. Vseeno me je nos potem odpeljal h kebabu pa še jufko sem dobila za 97 centov vreden študentski bon. Zraven pa še čokoladno rolado in kozarec merkatorjeve kole, ki sem ga vseeno z veseljem spila, ker je bil hladen.

Po računalniškem kolapsu (in potem še mojem babjepsihičnem) sem po mojem končno spravila v red namizje, pomembno poimenovane mapice, programe, zaznamke (in sebe), le s certifikati še nisem ustvarila premirja. Sicer pa oktobra začnem z neko kul delovno terapijo, približno vem, kako rezervirat termin v toplicah, saj sem zmanipulirala starševko, da bo le preživela z mano vsaj en teden, na netu nameravam izbrskat, kdaj se začne prva ura joge v tem semestru (nek božjasten občutek imam, da se je ta prva ura joge začela že s septembrom, zato spletne strani sploh odpret ne upam) innn ... To so bolj ali manj vsi plani za moj oktober.

(tukaj se nadaljuje prejšnja trditev, ki sem jo sicer zaključila, a je nisem) 
- poleg iskanja novega brloga, luknje, gnezda v divjini ali iskanja novih poznanih sodivjakov sodivježev (izraz sem ukradla pri prevajalcu g.r.r.martina), na katere bi se lahko računalo v primeru izgube ključa, predvsem pa bi se jih izrabilo za zbiranje kovancev v žakelj, ki ga lastnik tiste kvadrature vsakomesečno vzame iz naših tac. Čeprav le za en mesec naprej, me taka vizija pomirja, a z zavedanjem, kako lažnjivo me odvrača od tistih malo večjih planov, ki udarjajo v ozadju in ki bi zares potešili moj umetno (umetno!! Vse družbeno je umetno!) povzročen vzgib k normalnemu poteku neke kariere.

Samo pol ure sem se vozila in vseeno sem pogledala del neumne serije, se zraven smehljala ob debatah 17-letne mladine, kako da držijo boga za jajca, hodijo v ambasado, na elektroniko in ritem mladosti, v topa pa ne, ker tam da jih pa res ne spustijo noter, si pa ful želijo, ker so tam sami bogataši (huh), fino prebavila kebab in si ob pogledu na odsev v okenski šipi rekla, da sem lepa. Včasih jih pogrešam. Te vlakovne trenutke, ki jih imam rada zase.

Ene kamilce pa bo.

Pa še petnajst poslanih esemesov, da si popredalčkaš misli.

In babji plan za ponedeljek.

Dokončno namontiranje življenjsko potrebnih programov v (še) brezdušni računalniški sistem, predvsem je tu pomemben µTorrent, ki pomaga pri doziranju neumnih serij v moj čudoviti um.

Pogled na z zadovoljstvom obsijano kepo dlake na postelji.

In trije sončni žarki skozi okno.

Palačinke za zajtrk!

... S temi ukrepi bi se moralo izločanje nevemkatere strupene snovi v meni zbalansirati, me pripraviti tudi do tega, da si našamponiram lasovje in da v nebo pogledam razčrnjeno. Tako bo dan lep.

Težko se bo navaditi na štumfe.

Pa saj ne vem, če je tisto včerajšnje zlitje s kavčem res bilo posledica preveč s slanino posute pice, morda pomarančne torte, ki sem jo imela za zajtrk, ali pa je za vsem tičala ta grozovita sprememba vremena. Samo sprememba vremena je strašna. To, da je zdaj pogled skozi okno morbiden, da je ritual balkončkanja (to se usedeš na klopco, se nagneš čez ograjo, se zazreš v travo in kaj rečeš) zdaj obvezen z jopico in da moram v trgovino v kavbojkah, je čisto okej. Štumfi so tisti, ki jih sovražim, ker nogo z željo po svobodi zapirajo v bombažno tkanino, a tudi to gre skozi zatem, ko ti pritisk v glavi tako pade, da ne moreš ali nimaš volje drugega kot spat, gledat epizodo na epizodo neumne serije in čakat, kdaj bo slabost pripeljala do tiste stopnje, da se boš lahko zares olajšal in izbruhal ves gnev, ki ga trenutno gojiš do življenja. Gnev! Spet beseda, ki se vse prevečkrat znajde na jeziku.

Fant je včeraj rojstni dan imel - vse najboljše, fant - in zato je torta toliko na meniju, Jinx pa sploh ne šepa več, čeprav bo še tri tedne imela v taci žebelj, da ji skupaj drži kosti. Nimam pojma, kaj naj naredim z nekaterimi ljudmi in nimam pojma, kje bom spala naslednji mesec. Rezervirat bi si morala štirinajstdnevno mehurčkanje, osebnostno bi se morala spraviti v red, ker sem trenutno cela zmeda ... Pa ni nič od mene. Potrebujem en bolj definiran plan od tega, da moram februarja naredit še tri izpite, ker zdaj se mi niti v knjižnico ne ljubi vrnit knjige.

Glavno je nekaj: če sem začela poletje po irsko s koncertom Flogging Mollyjev, sem ga tudi zaključila po irsko - s petkovim koncertom skupine The Dubliners. Za razliko od divjanja v juniju, je bil tokratni koncert zasanjan, na momente malo bolj energičen, predvsem pa veliko bolj pisan različnih generacij (na primer babic pred odrom, ki so mladini svetovale, naj se raje usedejo, ker zelo nestabilno izgledajo) in skoraj tri ure je trajal. S prostorom za dihanje in manevrskim prostorom, če me je slučajno zaneslo. S štengo, da sem se usedla in z mojimi posebnimi gibi, za katere se mi dozdeva, da bi bili res lahko klasični irski, haha. Bradati starčki na odru so bili vredni (pa še bodo!) obiska.

Moj mačkon ne more biti balon

Prisežem, da sem danes z dlanjo zavozila pljunek, ki se je nastavil na ograjo v bloku, ko sem za pot proti izhodu uporabila štenge in ne dvigala! Roko sem si obrisala v listje na zelenici pred blokom, ko sem se celo spomnila, da bi morala v torbici imeti papirnate robčke. Teh običajno nimam, ko jih potrebujem, a odkar se je sopara z ekstremno nizkim pritiskom in s posledičnim pojavom švicbrkov zavlekla v september, raje doma pozabim tošelj z dokumenti, da mi stric za fast food šalterjem ne želi predati hamburgerja na študentsko subvencijo. V tem drugem primeru je tako več šans, da se stric usmili razočaranih očesc, medtem ko robček sredi septembra človek težko dobi, če pri 30 stopinjah celzija ni nihče prehlajen.

Tudi Editors in The Wombats v soboto so povzročili prav mokro vzdušje in to brez gasilskega polivanja  Techno Fanov in Racing Podgan s pivom. A ker je bila stvar v Križankah - in Križanke imajo na levi strani ogromno okno - so se kapljice sproti hitro spihale. Malo manjše okno je v našem stanovanju, kjer zrak kvazi rešuje ventilator in ne okno. Okno ima le okensko polico, na katero najin maček kljub prepovedi zelo rad zaide, še posebej zvečer, ko je Jinx lahko tudi balon. Vsaj tako mislijo njeni mačji možganci, njena sprednja tačka s kompliciranim zlomom pa potem vidi, da tako ni bilo brihtno misliti. Ne moreš biti balon, če mora pa potem tisti, ki daje hrano in puca wc, plačati malo čez 300 evrov za vet-operacijo. Fak!

Konec je z Lucky Charm obdobjem

Ni pa še konec ponypotovanj s krili v zraku, ker sem našla prava za ponyveter, taka s podlogo, da v primeru, ko se perutkasto krilo dvigne do jošk, ne pokažem Ljubljani cele stegenske švoh mišice in barve svojih spodnjih hlačk. Seveda me vedno prehitevajo drugi kolesarji in ko postanem na rdečem kolesarskem pasu selfiš bič/egoist/sama in edina/velika rit, se večkrat zgodi, da skoraj butnem prehitevajočega, če ta ne zacinglja. Včasih mi kdo kaj pikrega pripomne, ampak se v njegovi hitrosti (ker ima vsako kolo večja kolesa od ponyja!) besede porazgubijo, tako se nimam kaj preveč za obremenjevat. Vzvratnega ogledala si ne mislim namontirat.

Vsaj tri trenutke v enega ujel: Matic Verbančič
Z: mamiya RB67
V: prvi polovici leta 2011
Ampak: tam med obrisi se razbere ponymodel na tivolskem mostičku!

Lucky Charm obdobja je bilo konec že 28. avgusta, ko moja knjigca z datumi ni več pustila obrniti lista. Fantu sem ukradla Moleskinovega najmanjšega. V katerega sem komaj stlačila podatke za vpis v absolventa, a vseeno bo moj dokler si ne nabavim svojega. Vpisat se mi je pa zdaj tudi uspelo, če sem le kuverto zabrisala v pravi nabiralnik na faksu.

Drugič v letošnjem poletju sem pojedla gobji obrok z užitkom. Če sem uspešno osvojila misijo Vzljubi paradajz, zdaj delam na Vzljubi gobe in gobe niso le marele in lisičke. Se pa guncljaje skozi Tivoli vedno vozim s posebnim ponynasmehom, zato upam, da mimoidoči ne vidijo nič bolje od mene, ker bi sicer na kolesu uzrli trčenega ponyfanatika, ki mora imeti sedež toliko spuščen, da s stopalci doseže asfalt. Tudi padem lahko, če je sila, a do zdaj se mi je vedno uspelo obdržati navpično.

Sovražim straniščne osveževalce zraka. A ni lepše odpreti okno? Ah in pozabila sem na razliko med septembrskimi porjavelimi nogami in majskim jogurtastim videzom!

TVOJ BLOG ZARAŠČA BRŠLJAN

Takole me brcne v rit moja zvesta spremljevalka zasledovalka Jana. 

Pa imam dobre izgovore - vse od tega, da sem že nekaj časa v grozljivo tesnobnem stanju, brez "komaj čakam" utrinkov, kar sicer ni depresivno, povzroča pa vseeno vsaj toliko gneva, da niti nimam želje po opisu misli, dejanske situacije in potencialnih rešitev, če bi te sploh obstajale. Ne maram, ko se pravljice v moji glavi končajo z velikim gobcem volka, ki babico požre in konec - brez naknadnega razparanja trebuha, iz katerega bi ženšče ven skočilo zdravo pa še bolj živo.

Potem se že tako črnim miselnim vrtincem brez prihodnosti pridruži še tisti ciklon, ki se vrti okrog minljivosti. Kako hitra je ta in kako zares je pomembno, da živiš vsak dan, kot bi bil tvoj zadnji (izključujoč tisto o brezpametnem zapravljanju denarja, ker je vseeno možno, da potem naslednji dan pač nimaš za burek) sploh ni zgoljufano. Strdki v krvi in avtomobili, ki po avtocesti vozijo v nasprotno smer, ne čakajo na to, da boš pokopal bojno sekiro s starim prijateljem in ne čakajo, da boš položil keramične ploščice v kopalnici. A še naprej bomo pozabljali na to.

Na koncu me reši delo. Delo na kubik. Da pozabim in se lahko znašam le še nad tem, da nimam časa, da bi se vrnila nazaj, da še komaj gledam v ne tako sevajoče piksle na zaslonu, da si želim le objemanja kovtra in sanjarjenja o nerealnih vsebinah, da zignoriram učenje za davno pozabljen izpit ter raje oblečem pisano živahno krilo brez žab skoraj v sredini septembra.

Škljocnil: Matic Verbančič
Z: Mamiya rb67
Na: Cerkniško jezero
Ampak kdaj?: april 2011

Tole je brezvezno. Zaradi takih objav bi bršljan lahko tudi že cvet pognal!