Štručke z olivami, letnik 2011 (tudi za telebane)

1. Olive transformiraš v razmesarjena olivna trupelca - razčetveriš jih ali pa razšesteriš, ker cele v mini štručkah ne bi izgledale preveč privlačno.

2. Olive postaviš v pečico za par minut, da izgubijo ta odvečen sok, ker si moral kupit ta vložene - ker ti ne rastejo na vrtu, ki ga nimaš. V stari pečici, ki že s težavo greje, olive pustiš tudi pol ure na 220 stopinj.

3. Celo kocko kvasa pretlačiš v ravno prav tople vode z žličko cukra. Postaviš na radiator, da ti kvasovke že v tej fazi ne začnejo kašljat, in počakamo, da se fajn speni. Že tko ... Kremasto mora bit vse. A vidiš na sliki?

4. Tale kvasec vržeš na goro belega prahu. V kilo moke dodaš še par žličk soli (recimo štiri) pa še tri žličke cukra (ker ena je že v kvasu, če se spomniš). Zaliješ s šestimi deciji mlačne vode in enim decijem olja. Ah, in ne pozabiš na olive! Ker se cmarijo v pečici, jih namreč lahko zelo hitro izbrišeš iz svojega recepta.

5. Tako pacaš in gneteš, da se tvoje vijola cote spremenijo v belo mokaste cote. Enako velja za trenirko in copate.

6. Še gneteš in gneteš (pazi, da si privoščiš dovolj veliko posodo! ena kila moke ni tolk malo), tvoj maček lahko pridno čepi šele na najbolj oddaljenem stolu - na tistem, kjer imaš tudi svoj osebni receptnik ... Pa mobi.

7. Pregneteno testo zdaj postaviš na radiator - prižgan radiator. Pokriješ ga s servetom, zavzdihneš "oh, my bebe" in čakaš. Recmo pol urce, da dvakratno, trikratno naraste. Ga odkriješ, še enkrat zavzdihneš "oh, my bebe" in ga neusmiljeno pregneteš. 

8. Za deset minut ga postaviš nazaj na radiator. Pokriješ. Tole na fotki je odkrito le za fotografske namene.

9. Ta cajt nasesekljaš posušen rožmarin. V bistvu naj ga naseseklja kar pekovski škrat. Po originalnem receptu, ki sem ga staknila v neki reviji pred kratkim, je žajbelj tista začimba, ki pride na vrh kruha. Tega sem v celoti zignorirala, naribala sem še sir in iz tapervera vzela par rezin pršuta in ogrske salamce.

10.  Ker drugo vzhajanje traja le deset minut, je testo že nared, da ga raztrgam v mini štručke. Ti lahko oblikuješ pletenice, smreke, srčke, če hočeš. Lahko tudi cel hlebec ali ta veliko štruco.

11. Oblikovane kruhke prepacaš z olivnim oljem in potreseš s tistim, kar ti paše. Tole tukaj spodaj je sirova izdaja. Eno izdajo sem potresla z rožmarinom, eno pa oblekla v ogrsko salamco in pršut.

12. Pečeš 30 do 35 minut, piše v tistem receptu, v moji najeti pečici se stvar peče eno do dve uri. Kruhke moram vmes enkrat še obrniti, ker so od spodaj grelniki sploh švoh.

13. Bobni in glasen Traram! naznanijo tole ...

Zažgala sem copate. Takoj, ko sem dobila nove.

Portugalska Božička - seveda brez cofaste rdeče kape, ker je tam zanjo pretoplo - mi je prinesla copatkasto lastnino, ki sem si jo sama priskrbela tiste srečne dni, ko so moje nožice utrujeno, a zagriženo stopicljale po Porto uličicah.

Sicer pol številke premajhen naravni kožuh nekega belega bitja (cincam med beco in zajklo) bo pomagal pri odpravi:

• bolečega grla, 
• vnetih sečnih cevčic, 
• spotikanja čez lastne podplate, kot so to včasih hudobno počele stare copate (strah sem nekoč opisala v Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.),
• fenomena "Slon v drugem nadstropju stanovanjskega bloka", kot si najbrž moje korakanje od balkona do spalnih prostorov interpretira spodnji sosed.

Vsekakor vsakič, ko si jih nataknem na stopalca, zapredem. Malo zapizdim, ko se mi staknejo s pete, ampak nič hudega - mehkoba še zmeraj ostane med prsti in vijolice so že par let do mene ena zelo manipulativna sorta cvetlic. Tako ven iz mene hitro izbezajo (?, popravi me, če hočeš) neke nežne in šibke vzdihljaje.

Šalčji praznik v gamašah

Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)? 

Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske na blazinicah mojih prstov, ki so se v kožo včeraj vpraskale kot posledica  štorastega pomivanja triceratops skodelice - v bistvu zelo elegantno sem odtrgala ročaj in s tem izbrisala otroštvo bratu mojega najljubšega fanta ... orrr sth like that). Zraven v mini, da dol padeš kjut in za umret, flaško zlijem med, zvarim moj (moj! Ker po meni se potem meri večina populacije.) najljubši čaj s filtri, v vrečkico zapakiram kupček sladkorčkov v kockah in od čupačups firme izterjam eno liziko. Ne zgrešim. Veselje je na nivoju "Rad imam darila." in "Darila so okej."

Katero darilo potem izžrebam jaz od enega drugega cofastega rdečega kapca?

Šalco. In še eno šalco. Za kakav in za čaj. Pa še eno šalco nižje variante za piškote ali čokolino in še eno šalco nižje variante za čips ali bombone. Vse izdelano izpod rok prav tega drugega cofastega rdečega kapca! Anja Slapničar zadane. Veselje je na nivoju "Obožujem darila!" in "Darila so super!"

Prijetno, toplo in zelo fluffy je bilo tole petkovo popoldne. Pa potem vsi dnevi vnaprej. Mislim, da sem ponotranjila izmišljen božični smisel, ki ni nič religioznega, je pa veliko družinskega, družabnega in bližnjih čohajočega. S telečjo rulado, če hočeš. In z usb set darilom. Pa s šalcami, kašljajočim padcem v dvanajsturni spanec, a letos brez Grincha. Mobitel je bil na "Številka trenutno ni dosegljiva" predvsem zato, ker mi je crknila baterija in  ne, ker bi se želela izogniti ponavljajočim verzom o sreči in letečih jelenih, čeprav jih potem, ko sem mobi mašinco končno prižgala, niti ni bilo veliko. V torek pa pečem kruh z olivami in rožmarinom.

Dopišem ... Malo gneva.

... Da sem tisti moj sladičji podvig z orehi in gresom danes ponesrečila. Vsaj zdi se mi, ker je vse ful zbito skupaj. Takrat še nisem imela super multipraktika, pardon - paličnega mešalca. Paličnega mešalnika. Mikserja, fakof. Vsi hvalijo, ampak jim ne verjamem.

... Da sem ruknila tisti ena od tri izpit. Saj sem vedela, ampak se je bedno zazret v petkico med prijavami, ki se niti v elektronski indeks ne bo napisala. Moj briljantni načrt, ko še te zadnje kapljice naredim v prvem roku, se mi je posmehnil.

... Da sem tudi zadnjič pošteno zajebala krompirjeve cmoke, ker so bili surovi - tudi če so priplavali na površje v vreli vodi.Štirje so zdaj v zamrzovalniku. Ne vem, kaj naj naredim z njimi, predebeli so.

... Da me boli grlo. Zdaj mi pušča še nos.

Romantika po svoje in z novo zverino v kuhinjski omari

Harmonija tipkovničnih tap-tap-tap ritmov in nenadoma ...

Ona: A lahko še tvojo ruladico pojem?

On: Ne.

Tap-tap po tipkovnici se neprekinjeno nadaljuje, čez pol urce ...

Spet ona: Dragi, a mi naštimaš neki za jest? [ker sem boga in ker delam in ker sem okupirana s povštri, ki se bodo zrušili, če bom vstala s stola.]

Pa on: Lahko mojo ruladico poješ. [ker se mi ne ljubi prižigat toasterja in pedenat sendviča s kumarcami iz še zaprtega lonca]

Tele dni sem cela uvela rošca, skoraj podobna tistemu kaktusu, za katerega je bilo celo Ta puščavska klima Tega stanovanja in Te sobe presuha in je podlegel po nekajmesečnem životarjenju. Dan na nevrološki je potolažil moje bivanje, čeprav niso pogruntali nič, potem pa je le grlo povedalo s svojo bolečino-pekočino, da samo z imunskim sistemom ne štima. Pa z mehurjem, valjda. Vseeno sem se šla podružit ob kuhano vino, naslednji dan tudi ob mehiško kosilo, konstantnemu rajanju pod pisanimi lučkami v kuhinji pa bahanju z največjo in najlepšo in najbogatejšo okrašeno smreko v predsobi (tu je edina in si lahko nadene katerikoli naj-naziv, ane) se pa sploh ni za izognit.

Postala sem rejnica popolnoma čilega paličnega mešalnika. Ta pravega na elektriko. In še boljšega, ker ni plastičen, ampak kovinski. Za palačinke, da ne bom mase več mlatila z vilico in za beljak, da bo zares stepen v trdo agregatno stanje. Pa za razne župe, da se jim bo lahko reklo spasirane in kremne. Hurej, skoraj bolj sem ga vesela kot pa novih dormeo spominskih in pozabljivih povštrov! Tega drugega imam pod glavo sama - danes zjutraj sem že pozabila hopnit na jutranjo vadbo joge, čeprav dvomim, da bi v tem stanju lahko sproducirala kaj pozitivno energičnega v mojem organizmu. Jest pomaranče, jest limone, pit čaj, krast cimru med in nič na Metelkovo, tud v Cirkus jutri ne, čeprav sem firbčna, kako zelo cirkuško je zares tam? Nič pravit.

Listy do M.

Midva hodiva v kino na Men in Black, Transformerje in Iron Mane. Pa na Harryja, Trona, celo animirance, če ti obstajajo nesinhronizirani, hodiva na Inception, Sherlocka, kakšne aliene, na filme, ki dišijo po spektaklu, a nikoli na romantiko. Romantiko izpustiva. Imela sva sem poskus Seksa v mestu, se skozi cel film pošteno ugrezala v stol in ob koncu, ko sva odhajala iz dvorane, rekla nič. Romantiko šparam za svoje forever alone nedeljske popoldneve, za morebitne večere z mojimi babami (Hej! Tega ni bilo že dolgo!!) in tudi moj spekter neumnih serij štejem v del romantičnih momentov, ki mi jih pred uč mečejo mediji.

V torek pa sva dobila povabilo na premiero Okornove, kopiram z letaka, zelo romantične komedije Pisma Sv. Nikolaju. Ki se je izkazala za zelo hecno, res zelo romantično in zelo luštno poljsko kreacijo, ki bi lahko konkurirala celotnemu kolektivu svetovnih božičnih filmov. Celo Spremljevalec ga je zelo pozitivno doživel in tudi gospod Mehur ni sitnaril, čeprav sem že na začetku filma začutila, da bom morala najbrž vsaj enkrat pred sabo namontirat buldožerja za čez noge sokinotečnikov in izbrat primerno strategijo, s katero se v svojih prvič obutih gleženj objemajočih čeveljcih z visoko polno peto ne bom zrušila čez kinostopnice. Ali kjerkoli na poti do toalete (to bi morala še poiskat, ker pred vstopom v dvorano nisem preverila njenih koordinat).

Tale božični muvi zdaj priporočam vsakomur, tudi staršema sem ga danes, vsem tudi razlagam o stand up štoriji, ki smo jo od zvezde iz Tu pa tam poslušali pred predvajanjem. Ob izhodu je vsak dobil ogromno bunko s 16 čupačups lizikami, pogostitev v Kolosejevem barčku je bila pa tudi ... Zelo posebna izkušnja. Vseeno sva potem še zavila na en McMeni, ko je že prišla trola, kjer sem svojo zoprnijo kljub lepemu večeru dokončno razvila ... In naslednji dan ugotovila, da je ta le plod hitro bližajočega se izpita, za katerega mi je ponovno, ou nou!, zmanjkalo časa. Oprosti najljubši moj fant, da si bil potem še cel teden nenamerno tarča, na katerega sem želela teleportirat vso svojo negativno energijo!

Osebna dolžniška kriza

• Tri kosila (enega dolgujem po principu "kosilo za kosilo", drugega, ker so me nafutrali z müsli tablico in napojili s čajem, tretjega pa za današnjo pomoč pri reševanju jinx the cat pred pomanjkanjem peska v njeni wc-gajbici). Oziroma štiri kosila, ker mi je bil obljubljen tudi en multipraktik, saj je posvojeni šel s pravima staršema v novo stanovanje. 
• Pa ena konzerva ta temnega fižola, ker je bil v stiski ukraden z napačne police in pristal v najinem woku,
• vreča piškotov, s katerimi se imam namen zahvalit za en prevoz,
• delež še neodplačanega darila, vrednega tega, da bo tja do aprila še visel nad mano,
• samo še en evro minusa imam na bančnem računu in ...
• uhuhu pufa pri mojem najljubšem fantu. Za darilne flaše enega zakon vina, za posledice skakljanja po Ikei, za stroške stanovanja, za eno najemnino pa še kaj. Za meso, če bo kdaj prišlo do najinega zmrzovalnika in za par bonov, ker sem za tri dni postala odvisna od dostava-pic ...

Upam, da ni še kaj. Do prvega priliva evričev, katerih vonjave bodo v mojem nosu ždele le imaginarno, saj jih bo potrebno nemudoma prenakazati, je še dolga. Razmišljam o improviziranem brez-pravega-ključa šraufanju v ključavnico moje hranilniške pikapolonice (no, pravkar sem se za to dejanje in preštevanje vsebine prešerno odločila), glede nadaljnjega hranjenja s testeninami, ki se je do zdaj izkazalo za sploh ne tako švoh, če ne bi včeraj zvečer butasto pozabila ugasniti štedilnika, ko sem šla od doma, pa ostajam neomajna - spremeni se v makaron, če hočeš! You poor-some (sebi govorim, op.i.). Še vedno grem pa lahko po mačji pesek in zraven kupim še olje.

Ne me kregat, ker jamram nad svojo zadolženostjo. To je trenutno najbolj "in" in aktualna tema - tudi pri meni je kot posledico navrglo še politično krizo, saj so spopadi v mojem osebnem zboru brutalno krvavi, ko zaidem pred polico s sladkarijami ... Ki me tako ali tako potem še malo porinejo naprej v rdečo cifro. "Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo!"

--- --- ---

Za nevedneže: op.i. = opomba izgubljene

Da gajba kakijev ne bi šla v nič ...

... Sem danes pojedla svoj prvi kaki. Glede všečnosti sem še vedno v dvomih, bom pa njihovo sluzasto notranjost redno cuzala, sicer bodo na balkonu eksplodirali od vse svoje medenosti. V neki skrajnosti in pod vplivom moje fobije pred sadjem s pretečenim rokom (in splesnele slanine na primer tudi!) pa jih bom lahko celo transformirala v kaki slaščico, ha?

Tak lep dan, ko je na osmega decembra celo v Ljubljani sonce že ob osmih zjutraj (še prej mogoče, če bi se pred budilko skobacala iz postelje), bi bilo treba posebej zacahnat. Žal ne s sprehodom, ker me trenutek inspiracije ni pognal na plano, tudi ne s sončno kavo, ki je kava na soncu ali pa ne na soncu, če ga skozi okno lahko lepo vidiš, ker potencialna kandidatka ni imela časa zanjo, pa tudi ne z morskim čofotanjem, ker je vseeno samo december (doh), čeprav sva dobila povabilo za nekaj dni slanega oddiha naslednji teden. Ga bom pa zacahnala s to objavo in z na novo odkrito staro silhueto s precej neestetskim šopom las, ki je zdaj končno našla svoj prostor v vesolju.

Na koncu me je dan brez meglenk celo pahnil v depresivno stanje, ker iz trgovine nisem prinesla puranjih filejev, pač pa peruti, ker sem mačji pesek nezavedno potresala po vsaki stopnici posebej in ker je sonce za goro izginilo že okrog štirih. Na podlagi teh treh pack so se kot pošast iz omare pojavila eksistencialna vprašanja o tem, kako še moram profesorju telovadbe, ki ga še v življenju nisem videla, prinesti že par let staro opravičilo nevrozdravnice in kako moram drugemu profesorju opisat dogodek, ko sem se lani pozabila prijaviti na seminar ... Preden diplomiram. Ali preden sploh začnem s pisanjem diplome. Ali preden si sploh izberem temo diplome. Ali preden sploh do konca obkljukam vse izpite. A sem kdaj omenila mojo obsedenost z zaprtimi vrati omare preden zaspim? No, zapiranje vrat omare v sobi, kjer ponoči lovim zmaje in jezdim oblake, je vedno zadnje dejanje predspalnega rituala. Da pošasti iz omare ne bi preveč bockale v moje sanje, zdaj to vem.

Samo še trije so, come on!

Spet v fazi učne agonije, spet so priprave na učenje daljše od samega učenja, spet je učni štart pojedel več energije kot bi je bilo potrebno, če bi se samo lopnila na stol in pred sabo položila tiste pomembne papirje.

Začelo se je v soboto, ko sem o bližajočem se datumu že paranoično razmišljala. Potem sem se prijavila na izpit, da sem zadevo doumela kot nekaj realnega in ne več fantazijskega. V nedeljo sem na fejzbuku objavila komad, pod vplivom katerega sem naredila maturo, čeprav je bila objava bolj zaradi zamujenega koncerta večer pred tem. V ponedeljek sem se filozofom zaobljubila, da začnem z glodanjem učnega materiala. Ker ponedeljek je čas za začetke! Brihta bi lahko vedela, da ta ponedeljkasta ideja še vedno ostaja le mit. V torek sem po telefonu bolj samo sebe prepričevala, da bo tokratno popoldne pa res neizprosno za trening sivih možgancev  ... Ko sem pa podlegla utrujenosti in misli na to, da me čaka delovni večer, si namontirala svečke na ne več tako novo ikea mizico ...

In svečke nikoli niso bile prisotne v moji praksi sproščanja, niti nisem verjela, da bi bili plamenčki sposobni česa takega - dokler zadnjič nisva pritovorila kile navadnih in pol kile dišečih, nabavila še šest čarobnih posodic zanje in začela furat svečkasto romantiko ... Ki se je izkazala za popolnoma okej.

... in zraven na pirovski podstavek položila še šalco zelišč. Si potem še s psihadeličnim vzorcem deke pokrila stopalo, nezavedno v objem privabila kosmato žival, še del neumne serije sem si pogledala in malomarno zadrnjohala. 

Danes sem si šla kup elektronskih črk pretopit na papir. Ker se za kar vsak predmet ne da učit z miniinčnih zaslonov (in to je zdaj krivo, da sem toliko časa potrebovala!). Ampak zdaj razmišljam, a bi za kosilo bolje izpadla pica s klobaso, ali pečen krompirček s puranom v najbrž_paradajzkovi omaki ...

El Gato con Botas! ali kako bom december preživela na makaronih

Ta veseli december zame ne bo imel kuhanega vina ob Lublanci, veselih kosilc po mehiških, tajskih in italijanskih restavracijah, božičnih cimetovih piškotov ali novoletnih golažev, pogač in oh, decembrskih nakupov darilc, o katerih sicer vsako leto sanjam, a na koncu pogruntam, da je moj tošelj prešvoh, da bi lahko nosila Božičkovo brado, ali pa so ideje prejalove, da bi na glavi imela pogreznjeno dedek Mrazovo sivo kučmo ...

Ta veseli december pa me bo vseeno spremljal s prečudovitim spominom na zadnjih deset dni novembra, ko sem pohajala po soncu, tudi v kratkih rokavih, ko sem z absintom v roki skakala po Gaudijevi klopci, dan prej pa po neznanih gričkih z ogromnimi kaktusi in s papigami v krošnjah palm. Ko smo capljali med živahnimi stojnicami La Boquerie ob La Rambli in iskali hrano - od tipične domače španske, gigantskih rib, mošnjičkov nenavadnih začimb do mednarodnih Subwayev, ki jih, helou, pri nas ni. Sleepy Beds Hostel je bil pravljičen, po lokalih pa cene podobne našim. Sagrada Familia je še vedno v objemu žerjavov in ne vem, če se je kaj spremenilo od mojega zadnjega obiska šest let nazaj. Šest let? Katalonija je še drugič potrdila mnenje o prijetnem, lahkotnem in brezskrbnem vzdušju.

Potem smo poleteli proti najbolj očarljivemu mestecu s seznama obiskanih mest moje potovalne zgodovine. Žuranje je doseglo vrhunec, aguardenteji, kalašniki in črnorusniki so odpeli svoje, dan je postal noč in noč je postala dan, prehojenih deset korakov več mimo vrat stanovanja, v katerem smo si pripravili luštno spalno gnezdo, je pomenilo moro. Šli smo do oceana, šli smo na francezinjo, na obupno hudega pšanca in konec novembra dvakrat imeli piknik na terasi s pečenimi šniclji, klobasicami, pečenim krompirčkom in zelenjavo. Špansko zaprtje prebavil je nadomestilo porugalsko pospešeno prebavljanje vsega.

 

S šopingom sem malo pretiravala. Če sem v Barceloni na tržnici nabavila le dve rutki iz mojih rutkastih fantazij, sem v Portu kupila čevlje, za katere sem že pred nakupom vedela, da jih ne bom nosila. Pa bom probala in vseeno vzela kot izziv to visoko, a stabilno peto - zdaj, v decembru. Zaljubila sem se v mehke copate, ki jih dobim šele s koncem decembra, ko kolegica, pri kateri smo poleg piknikov in okupacije jogijev, gledali tudi Kavbojce in aliene, zamenja številko 37 za 38 in se za praznike vrne domov. Kupila sem še modro oblekico v Leftiesu, ker je bilo tam nujno potrebno nabaviti nekaj, in gamaše in clutch torbico v sivi barvi. Po topli vodi z okusom v Casa de Chá, sem v kufer pripeljala še nekaj čajev, da bo december vsaj malo winter honey obarvan, če bom že na makaronih cel mesec, in zbirko modelčkov za tipične portugalske sladice, katerih ime gugl ne najde. Pato de nata se jim reče, če napišem na hitrco.

Nazaj v Barcelono, v bližino Camp Nou-a, ker se je obetala fucbal tekma. Ki smo jo zignorirali, saj nam bankomat ni več želel izpljuniti normalnih evrov. Yellow Nest Hostel je bil okej, čeprav s sobami po dvanajst postelj in tečnimi sospalci, ki očitno ne štekajo koncepta hostla z večposteljnimi sobami. Čisto zadnji dan je bil v celoti namenjen Daliju - najprej z vlakom do Figueresa v Dali Theatre-Museum, potem pa na bus in čez gričevnat prelaz do morja v Portlligat, kjer si je zrihtal sanjsko bajto, polno drobnih kičarij, ki v celoti predstavljajo neverjetno domačnost in red. Še zadnjič (in prvič?!) letos namočim prst v morje in ugotovim, da je toplejša kot poleti bohinjska. Finale pet pred enajsto je bil spet ob La Rambli, tradicionalno v KFC-ju, čeprav na betonskih ograjah v družbi nadležnih klošarjev, ki so nas pregnali na še zadnji metro.

Do zadnjega nas je spremljal El Gato con Botasss, še slikali smo se z njim, in dobro je, da sem šla na trip kar v starih obšlesanih in razcapanih supergah. Postojanke Aeroporto di Venezia Marco Polo - Barcelona Airport El Prat - Sleepy Beds Hostel - Airport Oporto Francisco Sa Carneiro - El Prat - Yellow Nest Hostel - Figueres - Portlligat - El Prat - Marco Polo so se izkazale kot eno zelo intenzivno vandranje po svetu in mimogrede - Benetk si še vedno nisem ogledala, videla jih nisem niti iz zraka! Vsi leti so bili ob zelo nočnih in nečloveških urah, zato sem danes spala do desetih (kar v prevodu pomeni pravi luksuz).