(gumi)Žvečkači, bonton!!

Pa ne, zaradi mene lahko še naprej žvečite kot konj žveči travo, tudi medtem ko govorite. Valjajte med zobmi žvečilni tudi, ko greste javno nastopat, vseeno mi je. V mislih imam zgolj bonton, ki se tiče tega dela, da (gumi)žvečko vržete v smeti - potem, ko jo konjsko ali nekonjsko požvečite do konca.

Res ni lepo, da nekomu (meni, ja!) s predponami ultra-, hiper-, super-, orto-, multi- pri vsakem pomenu za pozitivno razpoloženje, z malomarnim ali pa namernim prilepom žvečilnega na vlakovni zic povzročite, da mora (moram) s svojih najljubših kavbojk s krtačko drgniti ostanke neke prežvečene gume (kar ni tako hudo, če gre fuj stvor dejansko dol) in modro barvo jeansa (kar je hudo, ker od takrat naprej jeans ni več samo moder, ampak flekasto moder!). Ni lepo. 

No, absolutno bi me tole doživetje, ko se žveki limajo name in ne jaz na njih, potunkalo še bolj v črnino, če bi se mi to zgodilo sedem dni nazaj. Tako pa sem s ponedeljkom začutila neznosno lahkotnost zime, se zorganizirano odpravila v knjižnico, kjer učnega prostora zase in za "zategadelj"-knjigo iz leta 1977 nisem našla ne v torek, ne v sredo, ne v četrtek, ga posledično morala poiskati v faksovni čitalnici, kjer sem vsakodnevno srkala iz kavomata kljub želodčnim problemom (KLIIIK - preberi le prvi odstavek, kjer sem bila še prepričana, da me bodo tablete za želodec obvarovale pred sladkim junkom) in res intenzivno doživljala metodološko znanost, ki si jo moram do sredine februarja vtepsti v bučo. V petek sem končno dobila svoj učni prostor ob Otonu Župančiču - najbrž, ker se ljudje v petek nehajo učit in se gredo raje crkljat domov k svojim mamam. Dve urci intenzivnega študiranja je enako šest urc učenja doma (ta le vključuje še nestrpno pomivanje posode, klike po računalniku, jinx-čohanje itd.).

Utrgalo pa se mi ni le na področju učenja, pač pa se mi je utrgalo tudi za šporhetom. S takim veseljem se vseh mojih prvih polentinih zloženk, krompirjevih golažev, fižolovih žup in riževih narastkov nisem lotila še nikoli. Ja, ta prava kuharca sem bila in že noro pričakujem naslednji teden, ko bom nadaljevala z realizacijo tega kupa idej, ki ga imam še na podstrešju ... Če ne bom že takoj prvi dan zabrisala najeto pečico čez balkon in iznakazila lepote, ki jih vsakodnevno ponuja naš velikanski atrij. Jup, potrpljenje gre počasi proti "low tolerance" delu grafa.

Žvečko sem torej spravila ven, modro barvo jeansa tudi, zanos za preskok čez vse zlobne korenine in za nadaljnji nadzor nad trenutno pomembnimi elementi pa ostaja. Fejst ostaja. Še resno biciklirat sem končno začela po sobi! Pežvekovalci gume, vi pa bodite prijazni.

Pavza s plaščevsko problematiko

Zdaj imam pa kjut rdeč bundast plašček! V taki barvi, v kakršni se na moji mizi važi mali netbuk in kakršna je (bila) ploščica s tipkami za predvajanje glasbe na mojem mobiju, ki bi ga bilo z vsakim novim dnevom nahajanja v moji bližini že krvavo potrebno zamenjat. To pa so tudi vse podobnosti, ki jih je do sedaj rdeča barva imela v zvezi z mojim obstajanjem ... Mogoče je v tem času še kakšen noht postal rdeče nalakiran,  kot okras me občasno za roko drži fant v rdeči majici s kratkimi rokavi, in ah!, najljubše krilo je tudi v rdeči barvi (pomaga pri preobrazbi v škotskega ženina ali v šestnajstletno britney spears). Sicer pa v moji walk in garderobni omari, ki je nimam, ne najdeš rdečih nitk ...

... Kar je dokaj v redu, ker rdeča (plašč) plus rdeča (kavbojke ... ) plus rdeča (čevlji??) ne bi ... No, ne bi šlo, a? Pa da bi v taki opravi sedela še za rdečim netbukom in govorila po mobiju z rdečo ploščico, ki se je že davno odlepila stran ... Začeli bi prodajati očala za zaščito pred rdečim žarčenjem, huh.

Ker pa imam garderobo polno roza in vijola odtenkov, ne bo problem. Teh pač zdaj ne bom več nosila, bodo pa na vrsto prišli sivi, črni in ... Zeleni, modri, rjavi, rumeni, no, okej, res nimam velike mavrične palete na obešalnikih. Ključno je, da je nov kjut rdeč bundast plašček skoraj zašit z mojo kožo, ko ga oblečem, umetna žival okoli ovratnika in na kapuci pa naredi svojo mehkobo in toplino (op. i. - tista druga črna živa žival jo je včeraj ob prihodu domov takoj ljubosumno zmrcarila, tako ju bom morala zapirati v ločene prostore), kakorkoli pa ta rdeča spet ni tako kričeča, da bi izgubljena postala neizgubljena - ta rdeča je lepa rdeča.

Stanje pavze je razglašeno, ker se bom kmalu (eh, drugo leto) spet podala na misijo iskanja "the one" povsodgre plašča med trgovinsko džunglo. In smešno nadležno je, ko imaš toliko dela s čim takim.

Spis o plaščevski problematiki

Brezkrušni dan ali picajebilapaizpolnozrnatemoke, ostalo pa jogurti, ričet z okusom po ričetu, grenki oreščki, potem pa še znosno dolg sprehod po s soncem obsijanih in od zime popeštanih travnih bilkah. Odvečne papirje sem zmetala v reciklažo, torbe, ki se mi sicer valjajo na netorbastih mestih, sem pospravila na dva metra višjo nadmorsko višino, preoblekla sem se v sveža domača oblačilca prijaznih materialov in ... Se počesala. Na severno stran mize sem postavila kup, ki bo moj "v dobrem in slabem" do sredine februarja, na južno stran pa kup, ki je bil z mano le na včerajšnji večer. Preračunala sem nekaj številk, še nekaj jih bom danes, potem pa po zaključku drevišnje čajanke lahko rečem, da je bil vikend pravi wellness po tednu padcev čez študijske in zdravstvene korenine.

V tem povratku v stanje brez utripajočih živcev v notranjosti, se zdaj hudujem samo nad plaščem - tistim idealnim in mojim. 

Z ravno pravo dolžino, da z neopetkanimi podplati in nogami, ki so 50:50 glede na trup, ne izpadem še večji  krajši Shorty. 

Z ravno pravo širino, da ne bom med mestnimi pohodi vriskala "Moj plašč je lahko balon!" in da bo bivanje pod podlogo vseeno narejeno po feng shui zakonitostih - dovolj udobno in zračno mora bit, ane. 

Lahko je črn. No, tako bi bilo najboljše, čeprav se vedno raje oziram za svetlejšimi odtenki plaščev, a ti mi povzročajo negotovost glede kombiniranja. 

Lahko ni črn. Za vsa pisana krilca, ki ne bi šla v korak z drugačnimi odtenki plašča, bi uporabila starega. Tega idealnega in mojega, ki se je to sezono fino razparal po notranji strani, da me nervirajo vse luknje, v katere se zatikam, ko se oblačim. Na zunaj je še okej.

Sploh nisem zahtevna. A ker imam pred očmi točno takega idealnega in mojega - z zadrgo malo v levo, da se uskladi z mojo nesimetrično naravo, s trakom okrog pasu, da doda poudarek bokom, ki sicer kot da ne obstajajo, z ogromnim ovratnikom, ki iz plašča naredi plašč z ogromnim ovratnikom (oh, wait, zdaj opisujem tega, ki sem ga pridno nosila zadnja štiri leta) - si sploh ne predstavljam, da mi bo jutri uspelo najti nekaj približnega. Če ga dobim, začnem s hudovanjem nad svojimi obšlesanimi semiš škornji.

minus plus plus je minus

Po eni strani je kul, ker so me odklopili s flaškic, ki povzročajo gnusno kovinski okus v ustih, zaradi česar bom jutri debela, ko se pogledam v ogledalo (jedilnik z ledenim čajem, ricola bomboni in čokoladicami se je seveda prenesel tudi na danes), a hodila bom lepo in nič spotikljivo, po drugi strani sem si pa z današnjim pogledom v elektronski indeks podrla izpitni plan in ga očitno zamaknila do junija. Sranje. A bo grdo, če bom septembra poskušala mičken podaljšati absolventski staž, ker mi do takrat pač ne bo uspelo spisat diplome, pri kateri še teme in mentorja nimam?

Fail.

Zakaj sem v petek ostala doma in zakaj sem iz nič padla na tla

Če bo, bo kot stranski učinek prišla sladkorna. Ne zaradi samega strupa, ki ga te dni dobivam po cevčici v žilo, ampak zaradi absorbcije vsega sladkega, ki pomiri brbončice, in v veliki količini ne prav prijaznega za telo. Kot na primer pol škatlice ricola bombonov, liter in pol popitega ledenega čaja, čokoladnih roladic in krofov, vrečke leibniz mini piškotkov oblitih s čokolado, lajnice orbit čigumov ... Na zadnji strani nekaterih embalaž sicer piše, da prekomerno uživanje povzroča odvajalne učinke, vendar se ni za bat, če sem v prvi vrsti že pred infuzijami pogoltala par tablet za zaščito želodčkovih sten. Rajt?

Okus v ustih je pač ogaben - kovinsko-grenkoben in če mimogrede na jezik vržeš zeliščni bombon, za trenutek začutiš štamperle jegra, kar je ... Zanimivo. V teh dneh te fant polupčka predvsem, ker je firbčen, zakaj njegovo ženšče tako posesivno hlasta po sladkih dobrotah. Ko ugotovi, brez vprašaja prinese Nestea breskev namesto Sola breskev ledenega čaja - in ta je celo boljši. In ker tega drugega na polici niso imeli.

Ostali stranski učinki, na katere opozarja medisvet, so povečana nervoza (ne, ne, zdaj sem mirna, ker je potrjen moj sum in je bitchy in shitty mood kar takoj izzvenel), nespečnost (tudi ne, če se pred spanjem primerno razdivjam), rdeča lička (hkratno z občutkom mini vročice na ksihtu) in slabost (ta s pravilnimi sladkimi ukrepi nima šans, da bi mi šlo sploh na bruhico). Nekateri imajo s solu medrolom zelo slabe izkušnje (sem brala danes na netu), jaz ne. Tudi zdaj, po nekaj letih ponovnega ljubimkanja s to kemijo, čutim le prijetno naspidiranost, ki se sicer potem kar naenkrat pokaže kot nadležna izčrpanost, in ob kateri ljudem z veseljem malo poskačem po glavi. S petjem, če češ.

Sovražim trola buse v teh momentih - še bolj kot običajno (običajno je od takrat, ko so vožnjo podražili na evro dvajset, čeprav v nedeljo zvečer še vedno čakam po uro na ubog prevoz z železniške). In grdo gledam ljudi tam gor, ki se nemarno zaletavajo vate in saj vem, da ni nemarno, ker ne vejo, da imaš pod komolcem vgrajen živ kanalček z iglico, ki ob premiku takoj pošpika in je o nemarno le zame. Sovražim tudi potne kapljice na mojem nosu, ker šofer zahajca bus na temperaturo, ki je primerna za kratki rokav in ne za plašč, šal in rokavice. Aj hejč ju, šofer. Drugi prevozi se mi sicer prijazno ponujajo, a jih hrabro in (predvsem) racionalno zavračam. Sploh če imam od super nove moderne klinike pa do stanovanja direktno povezavo, ane.

To je to.

Še vedno so samo trije, come on!

No, res je to, da mam Tam večji mir. Nepomita posoda se me ne dotakne, ker mati poskrbi zanjo. Sicer imava z mojim Tistim, s katerim spim, fino popedenano pri razdelitvi gospodinjskih opravil. On sesa, jaz pomivam posodo. On popravlja toaster, jaz rihtam mačku wc. On košaro z umazanim perilom pospravi v pralni stroj, jaz košaro s čistim perilom obesim na stojalo. Jaz pospravim posteljo, on sformatira moj računalnik in na novo naloži sistem ... Enkrat na mesec. Ne sprašuj, saj pravim, da imam nadčloveške sposobnosti glede uničevanja tehnologije. Seveda bom kliknila tudi na "Click me! I'm one big fat virus!", če mi bo kakšno takšno okence zautripalo na ekranu.

Zdaj, Tukaj, pa je tako ... Tisti baubau izpit je za mano, ne rabim miru, imam lahko na kupe nepomite posode, ki jo bom s toliko večjim veseljem zaradi nepritiska časa tudi pomila. In kuhala si bom svoja "forever alone" kosilca. Včeraj pomfri, ki ga zaradi packanja z oljem, nikoli ne naredim, zraven pa nasesekljano kokoš, utopljeno v smetanovi omaki. Danes koruzno župco, ki je bila namesto rumene bolj bledo sive barve, a še vedno odličnega okusa. Po mojstrsko sem rešila toplo vodo in ponovno vštekala bojler. Ki ni poslal vroče vode, dokler nisem po babje zgruntala, da pipo držim v desno in ne v levo, kjer je v resnici cahn, da bo ven pritekla rdeča barva. Hodila bi naokrog, če ne bi ...

V ponedeljek popoldan bo življenje bolj gotovo kot pa je zdaj (čeprav sem prejela en fejst planerček, ki je bolj resen, biznis in odrasel, kot pa je bil naiven lucky charm). Morda celo izvem, če sem številko tri prerisala v številko dve. 

When the lasagna content in my blood gets low, I get mean.

Po garfieldovsko smo končali s starim ... Pa tudi začeli z novim (letom).

Na faširano meso smo naložili zelenjavo, zmes v dveh štukih s streho iz sira zapekli v pečici na 200 (- to ugibam. Pri izdelavi nisem pomagala niti z ribanjem sira. V prvi osebi množine pišem, ker sem dihala čisto isti lazanjast zrak kot kuharji, potem pa še danes praskala zasušene ostanke z mini steklenih pekačev), nato pa jo še mastno pojedli. Tako kot smo mastno pojedli predjed tortilja čipskov pomakajoč v pikantno (pa potem še v belo smetanasto, da nam je pogasilo jezike) salso.

Dva Tisoč Enajst je bil gurmanski. Cilja "Poskusi in obožuj tatarski biftek" mi ni uspelo izpolniti, sem se pa poleti navadila na paradajz, ki ni več tako nezemeljski kot je bil včasih. Bučke so bile na meniju skoraj vsak dan - pa prej nikoli niso bile, kuhan korenček je postal prepotreben v vsaki župi, še z gobami sem se skozi dolg proces nezaupanja delno spoprijateljila.

Poplaknili smo z nekaj alkohola in pijano odtacali iz stanovanja, da bi še pred ničlami in huronskim pokanjem v nebo prišli do prijateljev. Jaz in Jazin najljubši fant sva pod vplivom mojega sitnega mehurja, prehitrega metabolizma in laktozne intolerance zaostala, pod vplivom druge moje posebne reči, ki so jo fasali moji živci že pred leti, pa sva se poslužila biciklja. Uf, veselo je bilo tole z viharji v laseh in s cingljajočim prstom na zvoncu! Z ljudmi nažokane uličice so se mi odpirale kot morje pri Mojzesu, do žurkastega stanovanja na drugem koncu Ljubljane pa sva prišla ravno pravi čas.

Dva Tisoč Enajst je bil pony kolesarski. Deda Mraz nama je po pošti prinesel še sobno kolo. Ja, ja, saj vem - tako se zgodi pri vsaki familiji: en mesec entuziastično gonjenje pedal, potem gre pa sobno kolo najprej v klet, čez čas pa na podstreho k orbitreku, kjer čaka, da se na bolhi najde en nov zamegljeno zagrižen uporabnik. No pa kaj. Jaz pač moram nekako (varno) vzdrževat kondicijo in za moje stanje je kolo najprimernejše - tako pravijo. O realni aktivnosti poročam.

Potem je bila tu polnoč. Odštevanje s tipčkom na radiu, tuljenje, odpiranje šampanjca, pokanje, norija. Pa lupčkanja in objemanja polno (in nevemkako smo vsi dobili roza štempelj v obliki ustnic na ksiht :P ). Nič novega, ampak spet je bilo ful toplo pri duši, ker smo se že tretje leto zapored manično izljubljali skoraj isti ljudje. Po streznitvi je postalo ozračje dolgočasno, gremo drugam. Na plac, ki ni moj najljubši, so pa bili tam še tisti drugi pravi ljudje, pri katerih sploh pomisliš ne, da se ne bi šel še tja podružit.

Dva Tisoč Enajst je bil družaben. Življenje brez vseh teh cvetk bi bilo totalno dolgočasno. Balkončkanja s cheap vinom v fensi kozarcih, festivaljenja z norim tempom, tudi potovanja in pohajanja po tujih neznanih mestih z GPS-om v roki, ki tolikokrat pokaže fakiča, ko sploh ne toliko zaman prehodiš kilometre ,,, Naj se nadaljujejo! Buldožerčku sem se ob polnočnem stiskanju zaobljubila, da bom v Dva Tisoč Dvanajst manj zoprnasta. Njegov obraz je izrazil nejevero.

Po nekaj urah so prsti na nogi rekli, da jih ne zebe več, ker so zmrznjeni. Vzeli smo taksi, ki je imel namesto trojne, le dvojno tarifo. Šli spat in ko je domov priropotal drug del družbe, se je moje sebstvo s široko zenico ponovno prebudilo in v kuhinji začvekalo za nadaljnje tri ure. Ne samo do sončnega vzhoda na prvega januarja v Ljubljani, ampak še naprej - do ekstremno sončnega dopoldneva brez meglic in z modrim nebom!

Dva Tisoč Enajst pozimi je bil meglen. Depresiven. In upam, da si januarja povrnem kondicijo in izgubim peskasto otopel občutek v tacah.

"Once again, my life has been saved by the miracle of lasagna." bom ziher rekla, ko bo Dva Tisoč Dvanajstega konec.