Zajtrk jem tri ure.

Saj je prav, da utihnem takrat, ko sem tako slabe volje, da že samo s svojo eksistenco lahko uslabovoljim vsa trupla v radiju mojih najdaljših kinestetičnih lovk (t.j. od enega centimetra ponoči, ko sem z ritjo zlepljena s svojim delilcem postelje do tridesetih in več kilometrov, kjer se nahajajo ostali moji pomembni drugi). Je prav, da utihnem, ker bi bilo sicer res preveč negativnih vibracij na polju okrog mene. 

Potem je prišel pa en lep konec tedna z enim lepim odvozom Mene in vse teže moje duše v en lep kraj med gorami, ki zaradi svoje nadpovprečne svežine ni postal nič preveč onesnažen z mojimi odpadki. Cela obnova bi to bila, če bi tam ostala še kak dan ali teden ali mesec dlje, ker ta betonskost mesta je pričela, čudno, s svojim znanim utesnjevanjem - čeprav sem še do pred kratkim frajarila, da kaj takega pri meni ne bo mogoče. Ali pa je res le nemotiviranost (kar pomeni, da Načrt ni zažarel tako močno, kot bi moral) s svojimi ugrizi že naredila toliko škode, da si želim celo pobega ven iz dimenzije?

Ne, ne, ni samomorilsko, čeprav se sliši tako. Res bi našla le tisti zagon, ki bi bil potreben do petnajstega prihajajočega meseca, no. Knjižnica ni več tako prepojena z učnim elanom, kuhinje pa počasi postajam sita, ker zahteva tisto večno glancanje in pospravljanje za mojimi eksplozijami moke, drobtin in čebule. Naj me današnjih napovedanih skoraj 20 celzijev napumpa z nečim, pliz.

Še, še se razvajam, poneumljam in debelim.

V osamljenem petkovem večeru, s krofi in celo sezono Dexterja pred s cukrom namazanim nosom.

Pa paše. No, ne paše tako zelo, kolikor pa drži, da tako mora bit. Ker kot bitch/jamrajoča družba nisem med zelo priljubljenimi sospalci/sokuhalci/sostanovalci in niti sama nisem kaj preveč zainteresirana za karkoli - en prijazen mail puščam v čakanju že tri dni na primer. V bistvu sem še vedno v stanju, ko bi takoj bruhnila v jok, če bi se v nekaj malo bolj analitično poglobila. Kot v današnji trenutek, ko bi lahko polomljena obležala pod zadnjo gumo nekega terenca, ki me ni videl, ko sem ga obšla z zadnje strani, in naglo zapeljal rikverc, da je počohal moj noht na mezincu. Kar odvilo se mi je par scenarijev, a srečno prišla do tistih happypek krofov za en evro. Evo, še malo pa bom že osrečila mini ljudi na mojem obrazu, ki čakajo na povodenj ali nekaj, da bo njihovim namakalnim napravam za obdelovanje polj zalaufalo. Plac pod očmi je namreč drugi najrodovitnejši plac na mojem telesu, ha! (zašepetam: Mini ljudje pa so očem naše dimenzije žal nevidni, a obstajajo.)

Sestavljanje novega konstruktivnega načrta za moje življenje sem prestavila na nedeljo, realizacija bo sledila v ponedeljek. Do takrat se skrivam pod deko, z ventilom radiatorja, ki je na pet, jem krofe, nisem maškara, nisem še pospravila gore čistega perila in živim nek drug svet teh in teh junakov s teveekrana, ki ga nimam, imam pa laptop desetinčnika - še vedno. To vživljanje v druge mi od nekdaj dobro gre in sploh, ko sem na stopnji oblizovanja dna, je to prec zasvojljivo.

Ajde do nedelje, ko bom slovesno predstavila Načrt.

minus plus minus plus minus plus minus je plus

Ko pogledaš aktualni del Grey's Anatomy in zraven spiješ eno piksno piva ... Te še mobajl, ki se je utopil v z vodo poplavljeni torbici, medtem pa so nekateri deli odpovedali, ne moti. In ne moti te več, da si brez keša in še naprej v dolžniški krizi. Ne moti te več, da je treba domov pripeljati žival, čeprav nimaš avtomobila. Ne moti te več, da živiš v stanovanju mačkosovražnika. Ne moti te več, da se je včeraj izpit končal s še enim ogromnim failom. Ne moti te več nesposobnost reševanja izpitov. Ne moti te več, da si zabit in ne moti te več, da postajaš večni študent. Ne moti te več, da bo diploma ne-letos in ne moti te več, da boš še vnaprej tako zelo brez keša. 

Samo Grey's Anatomy in pir. Tista dva persena po mojem nista pomagala, ker v navodilih ne piše, da bi ti odpravljali otožnost.

Šla sem po eno kapo. Domov prinesla štiri.

Pa nisem kaparica. Lani sem se morala prisiliti v nakup baretke, ki mi je za silo pokrila ušesa, na začetku letošnje sezone, ko sem postala že njena odvisnica, pa sem jo izgubila. Milemu januarju sem se vsakodnevno zahvaljevala, a ko je napočil minusdesetstopinjski udar, potem pa še nekajdneven oddih v hišici z dvema električnima pečkama in kaloriferčkom v kopalnici, z ločenima vhodoma v kopalnico in kuhinjo, s čudovitim pogledom v depresivno naravo brez mesta na obzorju, z mega jinxom, ki je že zjutraj pred vrati tulil, da hoče na toplo (in da hoče hrano, povem poznavalsko, saj se že prištevam k tolmačem mačkonščine), in z nenehnim vrenjem vode v kotlu za čaj na kuhalni ploščadi ... Sem morala že nujno skočit po eno pokrivalo ...

... Po eno pokrivalo modrega odtenka.

V harmonični dvojini so trije dnevi prehitro odtiktakali kazalce na uri in prehitro prečrtali okvirčke na koledarju. Damn, celo uživala sem v žuljenju učila (sori, tak izraz moj avtor uporablja za učno gradivo), da pa je bil poglobljeno-bralni menu malo bolj gurmanski, sem se ob večeru manj matrala pri spopadu kraljev, kjer sem že po nekaj straneh bila jaz tista, ki je padla dol. S prestola, če hočeš.

... Po eno pokrivalo v črni s srebrnimi nitkami.

Ponoči je bilo toplo, dokler me mehur ni (ljubosumno?!) potegnil iz udobnega zažličkanega objema in me poslal boso na toaletne ploščice. Namesto komarjev so po sobi romantično rojile pikapolonice, na podstrešju so špilali polhi, na soboto pa so priropotali kurenti in ... Khm, orači? Gugl pravi, da so to "obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant" (seme). Zaklenila bi se, če bi imela ključ, tako sem se le prestrašeno zaprla v sobo in ... Čakala, da me najljubši fant pride vprašat, če se skrivam. No, druščina se je seveda izkazala kot zelo prijazna, so pa svoje poslanstvo "čaubau zima" letos prikrojili in s sabo raje privlekli en oblak snežink.

... Po eno pokrivalo rjavkasto rumene s cofom na vrhu.

Po eni frišni reportaži s Komorov sva za na pot dobila še en frišen ananas s Komorov. Pa en šop svežih palčk vanilije s Komorov, par limet in kilo limon s Korčule. Komori so tam (to brihtno povem!) med Madagaskarjem in afriško obalo - raj bi bili, če bi bile plaže brez naplavljene plastike umazancev z ostalih celin (nas) in raj bo, če bo otok še naprej tako turistično neodkrit, kot je zdaj. Vožnja po tirih proti domu je bila bela.

... Po eno pokrivalo rdečega seštrika.

Za še bolj sproščen  zaključek (tako sproščen, da sem še na ponedeljek bila presproščena in sem celega nekoristno izkoristila, na bližajoči izpitni baubav pa kar pozabila) tega učno-praktično-diplomskega vikenda sva dočakala še The Umbilical Brothers.- Don't Explain v SiTi teatru. Kombinacija naštudiranih gibov z improviziranimi vložki in prisrčno komunikacijo s publiko je moje smejalne mišice držala v krču še potem, ko sem poskušala zaspat. Hahjjja, fino je bilo. Sem pa omenila, da nisem kaparica, ne? Zdaj sem.