petek, 30. marec 2012

Krajevna skupnost Zelenostlinsko naselje

Tole je Marjetica (ali pa Trobentica?), ki je po dveh tednih prišla preč, potem ko mi jo je najljubši fant prinesel desetega marca.


Takole pa se je razbohotil Drobnjak, Peteršilj pa je še v plenicah. Ampak menda tako mora bit.


Odnosa jaz - roža tako še vedno ni, za odnos jaz - zelenje pa lahko že zažlobudram, da obstaja.

Zdaj že skoraj družini Peteršilj in Drobnjak sta jo do sedaj lepo odnesli brez nikotinskih poškodb zaradi cigaretnih ogorkov, obsedeno preverjanje vlažnosti njunega zemljišča je bilo le sedem dni (in vseeno je Drobnjak familija uspela totalno zažurat!), Jinx niti pomisli ne, da bi se lotila hranjenja s klorofilom ali brskanja po zemlji, saj je preveč zaposlena s kašljanjem na golobe, vrabce in ostale krilate pojave, ki naredijo prelet čez balkon, temperature pa se v tem mesecu tudi niso ravno spuščale pod nulo, da bi bil ogrožen termostat v tegelcih.













Ker sem si - kljub ostareli in razočarani MarjeticiTrobentici - z Drobnjakom in Peteršiljem, ki živita bujno in polno življenje, prigarala zeleno zaupanje, sta se na okensko polico - ampak na notranjo stran - vrasla še dva tegelca bazilike. Ta je še v predpleničastem obdobju, a upam, da bo kmalu pokazala, da bo nekoč zrela za v lonec ... Za k lazanjasti masi ...  Za v čemaž-korenčkovo juhco ... Za na pečen krompirček ... Za na mojo fokačo ... Za na mančmelov in za na tiramisu pa ne.


Ena sosedska fotka

torek, 27. marec 2012

Čemažev zmazek

Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki sicer nima direktno pomirjevalnega učinka na razboleto mišico, pač pa ima pomirjevalen učinek na moje brbončice, za katere verjamem, da so vir vseh mojih psihičnih stanj, psiha pa deluje na fizično telo bolj kot si mislimo, 

in potem, ko sem v upanju na preventivo pred kinkajočim padanjem glave na tipkovnico ob treh ponoči, popila enerđi drink po najbrž celem letu, ker sem se nekoč pač odločila, da tega strupa ne privoščim več telesu, razen v izrednih okoliščinah, kakršne so bile včeraj, ko mi je bilo tudi ob takojšnjem skoku organizma v posteljo takoj žal zaradi migajočih živcev v nepremičnih okončinah, ki v neskladju z izčrpanim umom nikakor niso želele prešteti do konca ovčk, da bi zaspale ...

Torej po neprespani in nepreplesani noči in po nekaj nemočnih fantovih masažah, ki mišice ne in ne postavijo nazaj na svoje mesto se tresoča in zaradi bolečin jokajoča spravim 

delat čemažev namaz.

Ker je v gmajni zraven moje domačije, ki je btw zelo kul izraz, ki ga običajno za povprečne enonadstropne bajte z malim vrtom in nekaj drevesi ne uporabljamo, že pognal svoje lističe in počasi rjavino odpadlega gozdnega vejevja barva v zeleno morje smrdljivega vonja. Čez mesec dni bo tam že ocean.

No, priznam, ni uspel tako dobro, kakor sem mislila, da bo. Okus je bil precej skutast, skutast s česnovim pridahom. Če naj bi tudi v resnici moral biti tak, potem se pohvalim. Nikakor pa ni bil zanič. Predvsem idealen je bil za zajtrk in za napackat čez šnito kruha z zrni, ki sem ga včeraj nabavila v hoferju.

Uporabila sem skuto (doh). Kislo smetano sem sicer pripravila, a je na gmoto s sesekljanim čemažem nisem ruknila. Tu je bila še limona, olivno olje, sol in poper ... In edamec.

Vse sem speštala in to je vsa umetnost.


Najljubšemu fantu se zahvaljujem, ker me bo še tri tedne masiral, sicer pa - zgolj, ko že ravno blebetam o njem in o čemažu - on ima to stvar s čilijem. Že nekaj časa ima povsem svojo poličko v špajzi, kamor nalaga stekleničke posušenih mehiških, libijskih, španskih čilijev, vloženih štajerskih čilijev, v olju namočenih gorenjskih čilijev, v viskiju namočenih nevemkaterih čilijev, potem pa so zdaj tam postavljene še predelane različice v omakastih oblikah, posebej zmletih oblikah in z drugimi začimbami zmešanih oblikah. Tako.

četrtek, 22. marec 2012

Danes me je premlatil.

Mislim: "Danes" me je premlatil - danesdanes, današnji dan, danes kot 22. marec, danes, kjer mi v planerčku z rdečo utripa okence z "joga", "dvign ankete v stanovanju", "zalij zelene stvari" in "očesna ob pol enih" (večerna opravila so na ignoru op.i.).

Zadnjič mi je nečak z že osmimi (ali pa devetimi, saj ne vem) upihanimi svečkami na torti dejal, da nisem tečna - samo raztresena. In mulec s takimi, očitno psihoanalitično utemeljenimi, trditvami si zasluži pokal, če bi mu ga imela za izročit. Z raztresenostjo sem tako danes povzročila, da sem si na vadbi joge morala joga blazino izposoditi; da sem zelene stvari prepustila enotedenski suši; da je  moja oprava  za ven še naprej bundasta (spodaj so kratki rokavi, da sem bolj kul) in supergasta; da sem v roki imela telefon z baterijo, ki bo zdržala le za tisti nujni klic, če se bom usedla na napačen vlak ... Torej pozabila sem telefon, ključe stanovanja in joga blazino. S ponosom pa lahko povem, da sem se razumsko zjutraj spomnila na sončna očala, ki so moje vampirske zenice obvarovale pred žgočo svetlobo.

Brez telefona, brez ključev stanovanja, brez joga blazine (kar je bilo praktično v kombinaciji s pozabljenimi ključi - če bi blazino tovorila s sabo in ne imela ključev, kam bi štorasto rolico potem zabrisala?), s sončnimi očali in urbano sem se v zombi stilu vlekla čez Ljubljano do štirih popoldan ... Ko sem končno lahko podlegla utrujenosti (helov, dobrih šest uric spanca ob tempu preteklih dni je nič in nič spanca ob tempu preteklih dni me spremeni v nezainteresirano, sovražno, prazno in "sovražim veselo pogovarjajoče se ljudi" zombi babo, razširjene zenice pa te že tako zmatrajo, saj je zatiskanje oči pred svetom danes mučno težko), sem ubito prespala pozno popoldne ... Da bom s takim tempom sploh lahko nadaljevala.

ponedeljek, 19. marec 2012

Zakaj še vedno laufaš na suho, ko pa si že tako ves popljuvan od dežja?

Se že nekaj časa spravljam šinfat čez smartphone ... Omislila sem si enega prejšnji teden in tudi ta ni nič drugačen od ostalih - brihtnejši, da me živcira, in še bolj trmast, da bi si zaslužil eno srečanje z bližnjo steno sobe. Pa tako lep, da se take vrste letenju zvito izogne.

... A bom to prestavila na nikoli. Ker z današnjim dnem ostajam brez večerov, saj bom pridna kot mravljica, in brez dopoldnevov, saj bom drnjohala kot medved. Ali jeti iz Himalaje, ki ga prav zato še niso našli.

Tako strahotno je to dejstvo garanja od ponedeljka do sobote. Pa dejstvo, da v divjini nimam dovolj zmogljive mašince za te reči, in dejstvo, da bo treba zrihtat druge listke s TRR številko, če ne bom želela delat samo za državno blagajno.

Ampak normalni ljudje delajo vsak dan, ane? In če bom res tako mravljično pridna, bo tudi zmogljivejša mašinca kmalu obstala s kljukico na wishlistu, zadeva s TRR številko bo pa itak jasnejša, ko bom utegnila vtipkat (v svoj smartass smartphone) kontakt, ki bo povedal malo več o paktu med mano in državo. A-ane?

Ampak resno. Itak se na suhem ne boš posušil brez fena, dež te pa tudi nič kaj več ne bo namočil, če si že tako poln sod vode.

petek, 16. marec 2012

Absolvent, ki leti, in absolvent, ki koplje po podzemlju

Samo tole fliknem v Vesolje, preden izvem, da sem včerajšnji izpit naredila. In končno lahko vsaj malo zaperutkam po oblakih.

ali:
Samo tole filknem v Vesolje, preden izvem, da sem včerajšnji izpit ruknila. In znorim, se zakopljem nazaj med rove v iskanje izgubljenih 'žgancev.

Stvar je bila napisana mesec dni nazaj, objavljena ne vem, če je že bila, vsekakor pa se v tem času tuhtanje o tej temi ni spremenilo.

Absolventski staž je ... Ne ... (krac krac čez uvod in to je tak krac, ki ga zrišeš čez neumen esej, ki ga z velikim zanosom nakladanja spišeš pod vprašanje, v katerem ti vsaj dve besedi nista popolnoma jasni)

V času absolventskega staža se lahko prebijaš skozi en kup malih failov/štrbunkov/utopov, lahko se pogovarjaš z rojem (po čebelje, če hočeš) "v ponedeljek pa res začnem" zapriseg, predvsem pa plavaš (ali pa te valovi premetavajo proti tvoji volji) skozi en travmatičen proces iskanja samega sebe ... Če nisi dovolj ambiciozen, če nisi dovolj discipliniran in če nisi že po naravi "ko bom velik, bom pilot" opredeljen in odločen človek. 
Jaz sem na grafu tam bolj levo - pri "manj" delu krivulje. Žal. Šejmonmi. Posledično sem enkrat vsa izgubljeno zabuhla v obraz, ker je negotovost prihodnosti tako strašljivo blizu, drugič pa se potem bašem s krofi in ostalim junkom, ki me delajo v tem trenutku živo in namišljeno trdno.

Lahko pa se prebijaš tudi skozi en kup velikih uspehov, morda dobiš obljubljeno zaposlitev po končanem študiju (ali pa ne), lahko vsak ponedeljek začneš še s čim novim, z jogiranjem vsako jutro, kolesarjenjem vsak večer, z vključevanjem dobrih in zdravih obrokov v jedilnik, s sprehodi v vseh vremenskih razmerah, z učenjem! Lahko veš, da nekoč nekaj boš, ker si nekaj že zdaj, in to je dovolj, da tvoj mehanizem laufa naprej v vsej svoji ropotajoči in premikajoči veličini ... Če si le dovolj pameten, zagnan in vase zaverovan človek. 
In tudi v tem opisu se najdem. V teh nekaj mesecih, kar me je poljubil absolventski staž, sem se zagriženo lotila peke, potem še kuhe (ker mi je crknila pečica in ker se mi kuha zdi kompleksnejša od tega, da surove stvari samo vržeš na pekač in tega zapreš v celico z zares vročim radiatorjem), ustvarila sem si lastno knjigo receptov, na koncu sem postala šef pri "Hej evribadi, ajde, embalaža je polna, gremo!" (to je šef pri sikanju, da so kante v stanovanju polne in da je potrebna pomoč cimrov, če jih želim izprazniti in namestiti nazaj za novo filanje, ki bo trajalo naslednjih pet dni in kante imamo btw zares ogromne). Bitje z enim velikim zagonom torej.

Končni rezultat tega obojega "pa po lojtrci gor in po toboganu dol" je, da kot mantro od začetka absolventa ponavljam "samo še trije so". No, zdaj se počasi "samo še trije so", spreminja v malo manj milo obliko "še tri imam", ki bo najbrž kmalu izbruhnil v jezen "TRI ***$$#(=Q#(&;(=$)U IZPITE MORAM ŠE NAREDIT!" ... Če se ne bom v tem ponedeljku zares zbudila v eno brihtno, ambiciozno, samozavestno in bogadržimzacopate jutro, pri čemer me naslednji padec ne bo oropal motivacije, kar me je do zdaj še vedno spremenilo v grdo debelo pošast - ki je bila še najmanj prijazna do ničesar-krivih najbližjih ljudi.

nedelja, 11. marec 2012

V knjižnico na kavo in še vedno so trije.

Da bi se lahko takole učila celo življenje!

Razlog, da se izpod kovtra dvignem pred deveto, ni le v sončnih žarkih, ki padajo ven na asfalt ...
(v zadnjem času kar dosti padajo) 

Tudi to, da se poskušam držat pravila, da se s posteljo zlijem v eno še pred polnočjo ni v bližini glavnega razloga ...

(poudarek na "poskušam" je že ogromno, ker če "poskušam", potem sem vsaj tam do enih najkasneje že v deželi mojih izkrivljenih - pravljičnih in znanstvenofantastičnih - nezavednih procesov. Če ne grem na vsakoletno modno revijo v Hostel Celica podpirat mladega oblikovalskega naraščaja ali Eme, tokrat šele drugič v življenju obuta v kopita) 

Začela sem namreč s kompenziranjem pridnega in zabavnega,
(pridno ni zabavno!)

torej s tem, da zjutraj vseeno lahko odmislim ta kruti nori svet preko izmišljenih hbo in cw serij, potem pomijem posodo prejšnjega večera, nato pa se po enajsti peš sprehodim po tistem asfaltu, ki je polno samomorilskih sončnih žarkov, ki so - v obupu ali kaj - skočili iz sonca, do knjižnice. Kamor skočim bolj na kavo, kot pa na žvečenje izpitnih zapisov.

(Pri tej kavi delam študijo, katera boljše in katera slabše vpliva na mojo črevesno favno in floro. Boljše zaenkrat nobena, slabše pa latte-MLEKO. MLEKO!-macchiato, normalno pa mi ostaja zvest irish cappuccino. - a ker kapučin nima mleka? Japajade. V študijo bo potrebno vnesti nove spremenljivke kot so "katere sorte zajtrk sem imela tisti dan," in "koliko sem  in bom tisti dan migala z ritjo")

Luštno je, ker doživljam koristnost svojega organizma, a kaj, ko zadnji vikend pred izpitom ugotovim, da mi snovi ostane še za celo debelo skripto člankov in tri filme z njihovo kritično obdelavo, kar se tiče kaznovanja, odvisnosti, pri tretjem filmu niti naslova še ne vem, kaj šele, da bi poznala tematiko, v povezavi s teorijo. Nerealizirana je obstala tudi tista Ideja o enem intelektualnem popoldnevu, kjer bi s Tanjo skupno preučili celotno snov - vse od tega, zakaj se človek uresniči šele v družbi, pa do tega, kdo je patološki narcis in zakaj bi morali ukiniti zapore. Debate bi snemali, jih dali na youtube in z mednarodno slavo zaslužili dovolj, da si kupiva diplomo.

Jakovfak!

(vem, ta vzklik ni primeren, kaj šele smešen, a če citiram njegovo zadnjo izjavo v Imenu tedna:  "Če se ne znate na svoj račun hecat, pol boljše, da se tudi na drug ne."
Jaz se na svoj račun znam fino hecat, ane.

nedelja, 4. marec 2012

Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo ... In se samomorilsko vrgla čez balkon.

Danes sem vseeno dobila novo priliko - da se izkažem in da zdrobim "People never change" namišljeni napis, ki si ga ljudje ob navidez brezupnih primerih včasih izklešejo v svojih trdih lobanjskih kosteh ... Šansa za novo dokazovanje se mi je tako ponudila pri zelenju, ki bo - pričakujem - zaradi svoje koristnosti v meni končno vzbudilo odgovoren čut do onéjevih koreninic in obsedeno skrb za nalaganje klorofila v stebelcih in lističih. Gospod Peteršilj in Gospod Drobnjak se pišeta tadva Zelena, ki rasteta in dihata in živita in ... Umreta.

Če mi je uspelo v odnosu jaz - kvašeno testo zgraditi eno ljubečo "this is my lil bebe" in potem "this is my big bebe" navezo, potem ne dvomim, da česa takega ne bi mogla sprojecirat na odnos jaz - zelenje (in potem nekoč celo na odnos jaz - roža!, a?, a?, a?). Nekaj opornih točk za uspešno realizacijo tega projekta sem morala zapisat pod uokvirjeno sliko mojih prvih resnih rastlinskih gojencev, ki mi jih je v posvojitev danes izročila mati.

  1. Za začetek sem oba tegelca postavila na okensko polico na balkonu, kjer bom bevsknila na vsakega kadilca z resnim opozorilom, naj pazi nanje, saj je pepelnik tretja stvar tu gor.
  2. Vsakodnevno bom preučevala vlažnost njunega zemljišča in ko bomo takole nekaj časa skupaj, bom obema lahko določila tudi ime, prvi tegelc označila za družino Peteršilj, drugega pa za družino Drobnjak.
  3. Bevsknila bom tudi na jinx, če se bo slučajno nameravala zbasat na okensko polico s svojo mačjo željo po čopanju klorofila ali po mazanju krempeljčkov z zemljo. Posebno točko bi lahko posvetila bevskanju in treniranju le-tega.
  4. Ko se bodo temperature čez dan spustile pod ničlo (kar je v marcu poleg snežnih metežev in tudi tridesetih celzijev vsekakor pričakovati), bom oba tegelca prenesla noter k radiatorju.
Meatballs? Kaj je z meatballsi? Nič, samo omenit moram, kako dobro so tisti čuftiji, ki jim jaz še vedno pripisujem žensko obliko spola in jih imenujem čufte (ena čufta, dve čufti, tri čufte in ne en čuft, dva čufta, trije čufti) in ki sem jih samoiniciativno navdušeno začela pacat, potem pa je fant-strokovnjak moral reševati okus paradižnikove omake in dodajat drobtine k masi, da niso kroglice razpadale, zares odlično uspeli. Tale čuftasti odstavek prebereš na hitro, ker je spisan brez pik, okej?