Iztrebljenje družine Peteršilj

Nič nisem kriva! Očitno Peteršiljčkom klima ni bila po godu ali pa so od osramočenosti pred Drobnjakovo bohotnostjo na sestanku krajevne skupnosti Zelenostlinsko naselje sporazumno pristali na samoiztrebitev. Dala sem vse od sebe, da bi to preprečila, ovele lističe pocufala, da bi zeleni imeli zdravo okolje, zalivala sem jih, s tegelcom lovila sončne žarke, a brez učinka. Tegelc družine Peteršilj je opustošen.

At the end of the day - it's all about h... WORK!

Enkrat sem želela nekaj romantičnega ali samotolažilnega napisat ob citiranju Hanka Moodyja, torej ob njegovi za sladkorno fasat "At the end of the day - it's all about her" romeojulijabezenski izjavi, ampak zdej se pa po  nekaj uricah dela lahko le mrtvo zažličkam k enemu že spečemu truplu in na plesoče miganje nad puhastimi oblaki, a kako pravijo, lahko samo pozabim. 

In se veselim te nedelje, tega ponedeljka, torka in srede, ko se bodo celo mene prazniki dotaknili! S soncem nafilani in s čevapi in pivom obogateni. Pa z novim kosmatim črnuhom, ki je še vedno kosmat in črn, a nov zato, ker je po mesecu dni svojega mačjega življenja po človeških kriterijih preživela v družbi novih mačjih prijateljev, na katere je v začetku pihala in renčala, potem ko so jo pa ti nekaj dni zrelo ignorirali, je pa le utihnila. In se navadila mačje vrste sobivanja, se po mačje socializirala. Postala je bolj odrasla in modra, bolj neustrašna in manj debela, sicer drzna pri kraji pasjih briketov, bolj čohajoča in manj sitno mijavkajoča.

Danes ob koncu dneva končno ne bom deležna nobene tipkajoče travme! Niti zobne (oziroma jezične, če grem  v podrobnejši opis) - te mi je v četrtek odpravila davno izgubljena zobna čarovnica, ko mi je z zoprnim zobnim brusilnikom zbrusila počen zob, ki je s svojo ostro štrlino tako zarezal v jezik, da sem v sredo zvečer sprostila ušesa svojih cimrov, ko nisem mogla niti ust več odpret, da bi komentirala eno od verzij za reševanje sveta. Zdaj in jutri in pojutrišnjem vse štima. Po sredi se pa po tem hudem delu, ki sicer poteka v pižami, lahko tudi ob alkoholu, spet zažličkam - tokrat h kar dvema že spečima truploma!

aprilski vremenar v meni

Ena jokica sem tele dni. Taka aprilska jokica - in april je letos zares aprilski (vsaj en mesec, ki kljubuje podnebnim spremembam, pravim).

Razlogov za mojo jokavost je več in ker tudi tu svoje analitične narave ne morem zatreti, saj bi me najbrž tudi to spravilo v jok, jih lahko brez posebnega seciranja razdelim v tri kategorije: 

a) banalnosti, ki so najbolj aprilsko muhaste

V jok so me spravili že prispevki v sinočnjih poročilih, ki so obnavljali sredin štrajk javnih uslužbencev - mimogrede ga ne podpiram in zavijam z očmi, ko poslušam cvetke iz ust sindikalistov, a bratsko-enotni shodi v meni vedno prebudijo tisto pozitivno čustvo, ki se zna porodit le ob skupnostnih eventih ... Množice so nepremagljive in če imajo pred sabo še precej tak cilj, ki zahteva pravičnost, damn, se mi že kocini koža. 

Potem se je ganjenost totalno ponovila ob deda-vnuk obisku hokejske tekme v Stožicah, na drugi strani pa sem tečne solze spustila, ko sem slišala kritiko na moje drobnjakove mafine - taisto kritiko, ki sem si jo že sama vrgla v fris, a je iz ust drugega slišati veliko bolj okrutno. "Neslani so" komentar tako postane "Zanič so" odločitev.

b) osamljenost, ki je v času poglobljenega druženja z izpitočtivom, koristna stvar

... Ali osamljenost, ki jo sicer potrebujem za svoje normalno funkcioniranje, a je ob preveliki količini vseeno lahko predestruktivna za moj obstoj. A veš, to je tisto, ko ti gre družba samega sebe že pošteno na smoki, tako zelo, da se ti rek  "Raje sam, kot pa v slabi družbi" zdi neumen in bi bila tako celo slaba družba boljša varianta od samega sebe.

c) stanovanjska problematika, ki povzroča bolečo rit - ne samo meni

Najemnine noben ne mara.

Nekaj so se začeli kregat tam v zeleni soseski ...

Ha, preden začne familija Drobnjak postajat izrazito rumene barve in klorofil spreminjat v zlato (očitno), in preden se začne familija Peteršilj še malo bolj nagibat čez rob tegelca, kot da bi se porodila neka skupinska samomorilska nagnenja, moram v register ponosno zabeležit naslednje fotogradivo.

Predvidevam, da je za še ne očitno napako kriva nenadna osojna lega ob server-kišti na eni strani in  z zvočnikom na drugi. Teden nazaj sem morala začasno njihova domovnja preseliti v malo bolj neprijazno okolje, ker so Vsiljivci morali menjati okna Ljudem in okenska polica tako ni bila zelenovarna. Ker sem se potem spozabila pri svojem zelenostlinskem interesu, sem familije še nekaj časa prepustila v tem neonesnaženem okolju ... In upam, da nisem povzročila rastlinocida. Zdaj so nazaj pod soncem in pliz, pliz, naj začnejo bit fejst nazaj!

Koprivin čarobni napoj

Uspešno sem izpeljala današnjo očiščevalno poslanstvo, ki sem si ga zadala včeraj, ko sem v gmajni odkrila cel breg z izpuhi neonesnaženih - čak, tole je dvojna negacija - snažnih! mladih kopriv. Ker špinača iz koprive, ki jo vsi tako hvalijo in se kregajo glede imena - saj špinača ne more bit koprivača ali blitvača, čeprav je na drugi strani solata lahko tudi motovilec s šampinjoni - za mojo trenutno kuharsko lenobnost ni bila prava izbira (in tudi sabljaški koprivini listi me pri tem niso posebej spodbujali - precej sem se ukvarjala s tem, kako stvar nasesekljat brez mehurjev po dlaneh in brez rokavic), sem se že takoj odločila za koprivin čaj ... Čeprav sem se bala morebitnega (kvazi)bruhajočega efekta.

Ker nič ni bolj ogabnega od gornikovega/ursi čaja (btw vsem sečilosamozdravilkam že zato priporočam terapijo z brusnicami), sem verjela v uspeh. Med desetminutnim namakanjem kopriv v vreli vodi je kuhinja smrdela ogabno. Ogabno! Ni čudno, da edina resna vrtičkarka v družini to uporablja za zalivanje paradajza. Vseeno sem z odcejano tekočino napolnila dve dvadeci šalci in eno štirideci aladinko, ki jo zaradi motne plastike uporabljam izrecno za barvaste zvarke.

Brez problema mi je uspelo spiti teh osemdeci smrdljive tekočine, s presenečenimi brbončicami, da je bil okus zelo znosen, na koncu že celo prijeten.

Sem zdaj zares očiščena vse zimske teže, težkih šunk in debelih plaščev? Ne vem, pri učenju je šlo brez kinkajočih vek, pri pospravljanju je šlo brez namrščenega tarnarja, pri miganju je šlo brez autobremz. Morda je šlo le za nabrisan placebo napitek, en dodaten notranji pogon, da je šlo brez drog ... Gotovo me je pa teže očistil tisti jogurt, ki me je za večerjo s svojim laktoznim jezikom pošteno naslinil - kot se za laktozo pri laktozno netakotolerantnem spodobi.

Še dva pa pol, no!

Čisto odvisno je, kako si zastaviš potek prve urice jutra (ki ni ob sedmih, osmih, ampak takrat, ko vstaneš) ...

Jaz sem danes spet nazaj vpeljala jutranje joga-razgibavanje na trdih tleh in brez blazine - že zato, ker sem zadnjo plačano vadbo brezslabovestno prešpricala in prespala s čepki v ušesih, gluha za izvrtavanje oken po bajti in za cel svet; 

pižamo nadomestila z bolj uglajenimi, a še vedno udobnimi čezdnevnimi cunjami, med katerimi so prve nespalne gate in strgane pajkice (nespalne gate so tiste, ki niso spalne in niso za spat, spalne gate pa so običajno take, da imaš občutek, kot da jih nimaš, so mamaste, perejo se lahko na 90° in češplja je bolj na prepihu, op.i.); 

umila sem si zobe, obraz, skrtačila petnajst centimetrov krajše lase, se pogledala v ogledalo s tistega vidika, kjer dosežem zadostljivo zadovoljstvo, ker po treh dneh kratke čupe in pristriženega frufruja tja do sredine čela še ne wow-am; 

pojedla probiotični jogurt s standardnimi ovsenimi in koruznimi kosmiči ter žlico lanenega semena (ob vsakem prehranjevalnem kiksu čez teden, imam vikend običajno rit na štrajku - ko je že štrajk tako aktualen pojem) pa še hruško, da sem se notranje res prebudila;

poščipala predolge nohtne izrastke, z bombažno majico zglancala očalna stekelca;

prižgala računalnik, odprla forum, odprla herlostuniverse, odprla facebook, odprla google reader, od včeraj pa sta med aktualnimi še twitter in reddit (čisto tako povem, da sem včeraj imela enega tistih neproduktivnih dnevov, ob katerih se prebudi interes za stvari, za katere prej nikoli ni bilo časa in energije, da bi jih človek naštudiral - zdaj sem usvojila reddit in na twitterju poiskala še en kup zanimivih, ki jim bom sledila);

pripravila zapiske in ostalo izpitno literaturo. Ker mam samo še dva in pol, od prvega aprila pa brez zagona zabušavam.

... Da si na ta dan prepoln elana za koristne reči, po katerih se v deseturen spanec brez treh nočnih obiskov na straniščno dilo podaš z nasploh živim občutkom.

Spontanosti še ne ...

Še ne znam. Ne maram. Ne sprejemam. Ne dohajam. Ne zmorem ...

... Je (nje, spontanosti op.i.) vpeljati v moj "Za način doživljanja tega lepega sveta" oddelek v Uradu za naravo Vesoljno Izgubljene.

Načrtovalka sem. Takole edino rata bit manj izgubljena kot sicer in takole edino rata, da ne lovim v krogu svojega repa, ki ga nimam, ampak da se naprej podim za pred mano letečimi-bežečimi bitji, situacijami, cilji. Katero zobno pasto naj kupim, kaj naj bo jutri za kosilo, kdo bo tisti, ki bo za tisti dan dobil čast mojega prevoznika.

Malo go with the flow injekcije bi pa lahko že dobila v rit. Ti dve, ki me še čakata, namesto tistih vitaminov.

telebadec

Spet sem si težje poškodovala blazinico na kazalcu - s telebadcem. Spotikom čez pločnik. Ni se mi zdelo smiselno, da moram centimeter bolj dvigniti nogo ob sestopu s cestišča na pločnik pa sem ta pločnik raje brcnila. Vrnil mi je, me spotaknil, da sem ponovno zimitirala ulov zajca - in namišljenega tudi ujela! Nepremagljiv je ta ... Pločnik. Petnajst ali koliko proti nula zanj.

Ker me pri lopatici iz dneva v dan manj špika, sem morala poiskat nov razlog za jamranje ob pomivanju posode, rezanju slanine in brisanju rok v brisačo. Pri sprehodu skozi Zoo nisem imela problemov.

V divijini: dve leti!

Štiriindvajset mesecev in približno štirinajst jurjev in štiristo evrov je lastnik (sicer največji naravni sovražnik moje jinxice, ki pride vsak mesec petnajstega osebno po keš, ker ne pozna spletnega bančništva) v tem času dobil od nas.

Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim "najemnino", pa je vredno. In ta "vredno" se bo zdaj v nadaljevanju ponovil ... Devetkrat. Ali desetkrat, da bo bolj zaokroženo. Življenje z najemniško pečico, ki od spodaj ne greje in se zato musaka peče po štiri ure, sirove štručke pa od spodaj nikoli ne bodo dobro zapečene, je torej vredno ...

Vredno, da sem postala en malo bolj odgovoren subjekt, ki mu je še bolj mar za to, kam in kako gredo smetke, embalaža, papir in steklo, čeprav bio odpadki zaradi nagravžnosti še vedno pristanejo med navadnimi smetmi (priznam, priznam!) - se na koncu izkaže, da tam zasedejo kar večino kantaste kapacitete, kar bi se v bistvu dalo izkoristiti na drugačen način, i know.

Vredno, da mi neoprani štumfi, prazen hladilnik, morebitni pretečeni datumi, odtisnjeni na embalaži sirnega namaza, sploh ne predstavljajo korenine, čez katero sem se en čas fejst spotikala. Zamrzovalnik rešuje, prav tako pa tudi nov paket H&M štumfov pomaga, da jih je v radelcu za skoz dovolj.

Vredno, da sem se določena živila naučila uporabiti do te mere, da ostankov ne mečem stran. Nekaj upgrejda tale stvar vseeno potrebuje - kako poštimat pšanca s kostmi je zame še vedno indija koromandija, kako od svinje spravit čim več špeha pa tudi.

Vredno, da so moji možganci opremljeni z vedno novimi idejami, kako bom za kosilo slash večerjo nafutrala moj (in ne samo moj) organizem in zadostila mojim (in ne samo mojim) zahtevnim brbončicam, kako bom za zajtrk čim več primernega za moja (in samo moja) prebavila užila in kako bom skozi dan prišla brez kruljajočega želodca in zaradi neglukoze tresočih rok.

Vredno, da sem brez priganjanja s strani pomembnih drugih spoznala čudodelnost fizičnega miganja. Nisem še totalno disciplinirana, sem pa že frendica z jogo za vsak dan (naslednja stopnja od joge za vsak teden, op.i.), s kolesom deset minut in s sprehodi - pa če ne čez Tivoli pa do bližnjega opravka.

Vredno, da sem tega mojega tipa dokončno označila za svojega, spoznala nič novega - da so tečni trenutki zraven samo zato, da še bolj ceniš netečne trenutke in da sva zgruntala eno svoje ravnotežje, ki nama pomaga, da furava naprej ta najin kul odnos. Še sva dva v zvezi.

Vredno, da sem spoznala, kako rada imam svoj domači kraj. Ponovno sem steptala vse gozdne potke s toliko večjim užitkom, vse gozdne in travniške dobrote, domače paradajze in špinačo ocenila za zaklad, hude razglede pa zadolžila za glavno sprostitev mojih v računalniški ekran spremenjenih učk. A toliko raje se potem vrnem nazaj k betonu ... S košem vonjav in okusov narave seveda.

Vredno, da sem sproducirala skrb za eno nedolžno bitje (seveda je tudi hinavsko, sebično in narcisoidno), za katero mi žaklja evrov ni bilo škoda dat, samo da so ji nazaj poravnali zlomljeno taco. Ta sorta skrbi je nekaj čisto novega zame ... In paše.

Vredno, da je moj tempo začel z obvladovanjem urinih kazalcev, jih začel usklajevat s toliko več življenjskimi vlogami, brez da bi stisnil svoj tempo-rep med tempo-noge. No, še ga včasih uspe stlačit tja, a ne prav za dolgo. Planer in organizacija - pa zmagam.

Vredno mojega dela najemnine in stroškov, da sem zrasla, napredovala, šla naprej, se osamosvojila, se naučila balansiranja, življenja, kuhanja, rednega pucanja skreta kosmatega bitja, glancanja kopalnice, upravljanja s pralnim strojem, ukvarjanja z rdečimi ciframi na bančnem računu, dojela, zakaj je mati vedno težila z ugašanjem luči ... Kar češ! Predvsem pa je vredno vseh teh noči, ki jih ne predrnjoham sama, ampak z ritjo nalepljena še na drugo telo, čeprav se to pritožuje, da že dve leti ni naspano. Zaradi mene. In zaradi mene je lahko še naslednjih tisoč let.

Pies: ne sprašuj, zakaj sem ob  vsem tem na prvo mesto postavila tisto o odpadkih. Ker nimam pojma.