sreda, 20. junij 2012

Rojstnodnevni teden ...

... Se je zaključil. 

Z eno kuhinjsko tehtnico več, z enim škoda-umazat predpasnikom več, z enim luštnim šampanjsko-tortastim žurčičem več, potem ko se je bliskalo in grmelo in potem ko sem naivno menila, da greva domov Aliens pogledat - opa in tu je ta moj prvi surprajz-surprajz party z baloni, piščalkami, roza trakci ... In z dekliči in s fantiči, ki so počasi zlezli tudi na moj cepelin Prijateljev ... Cepelin in še kako!


Pa z eno running sushi pojedino več, potem ko je bil želodec mačkast in pohlepen junk azijskega futra, enim ogromnim šopingom (ne po vsebini, ampak obsegu obletanih trgovin!) pa s še zadnjim šnofljajem nožnih prstov v balerinkaste merellke z meditativnim učinkom na stopala in s končno-sem-lastnica-nečesa-top-udobnega bodočo ponosno mislijo pred petkovo realizacijo nakupa.

In z obiskom Ljubljanskega gradu, ker da se ne spomnim, kako izgleda tam gor in ker da vzpenjačo je tudi treba enkrat preizkusit, ane. Utrip poletne Ljubljane, mimoidočih punc z dolgimi nogami in frajerjev s šmensi sončnimi očali, se je popolno dalo izkusit tam na hladnem drinku ob Ljubljanici.

Potem pa še z enim vročim, tako vročim, da se moji brki (puh!) - zdaj švic brki (švic puh!), ob podoživljanju spet topijo, skozi Tivoli do mehiške pojedine ... Še prej pa z enim novim profi likalnikom za bolj ukrotljive naglavne izrastke in za izravnavanje skakalnice, ki se pojavi po malo daljšem frufruju na moji desni strani. Tudi ta je moj prvi, ker sama si ga najbrž ne bi nikoli nabavila. Zdaj še repek, ki si ga v teh švicljivih časih moram naredit, izgleda urejeno in spodobno!


Najpomembneje sem pozabila - teden se je zaključil še z eno številko več. Še z eno številko več, s katero sem bom zadrla na teleklicatelja, ko me bo spraševal, če se želim udeležiti delavnice računalniškega opismenjevanja in "Še vedno sem dovolj mlada, da tega po defaultu ne potrebujem!". Še z eno številko več, ki jo bom obkrožila, ko bo treba izpolniti katerokolipačže anketo, ki zahteva starost. Še z eno številko več, ko bo prodajalka povprašala po osebnem dokumentu, da bo ta dokazal dovoljenje, da lahko že uhuhu let lahko kupujem alkohol.

Same pridobitve za tale moj rojstni teden! S svojimi pozitivnimi stres momenti je bil čudovit za moje psihoravnovesje.

petek, 8. junij 2012

Obupala, še preden se je samomorilsko zabrisala z balkona ...

Pretepeno, izigrano ... Opeharjeno!* ... Se počutim po dnevu dveh epskih porazov - boj z enim je trajal celo uro, še lačna sem bila vmes, da me je še bolj razorožilo, drugi je potreboval le sekundo in klik na elektronski indeks - hitro, da sem komaj čutila vbod v srce. Tako hudo je bilo, da sploh ni bilo več hudo in pivo pri semaforju in pivo v miškotu in running sushi požrtija makijev, sašimijev, spomladanskih zavitkov, rakovih klešč, škampovih repkov, rakovih čipsov, mini indijančkov, na tone mini indijančkov!, in potem še par šotov jegra ... Je bolečino dokončno izbrisalo. In današnje generalno pucanje bo res balzamična jagoda (trenutni hit mojega lačnega organizma!) na smetani, ki je sicer ne smem ponudit taistemu organizmu, da mi ne zameri. Motivacije pa najbrž še dolgo ne bom zavohala.

Še vprašanje ob tej priliki: kako sem lahko v prejšnjih letih v enem mesecu pod streho spravila po deset izpitov, a zdaj v pol leta, če ne štejem septembra, ki ni bil resen, ne morem niti enega?!


---
*bolj primernega izraza moja forevertugeder sošolka ne bi mogla poiskat!

sobota, 2. junij 2012

Ta mesec sovražim 25-procentno obdavčitev.

(študentskega dela op.i.)

Ker sem si v maju do centa preračunala zaslužek, da ja ne presežem čarobne meje in da ja ne bo zmanjkalo keša še za nafutrat pujska, ki mu na riti piše "Poletje 2012". 

Ker potem nisem upoštevala, da se javnofinančni zakon uveljavi s prvim junijem! In v maju delala malo bolj na hojladri.

Ker sem lani glasovala ZA zakon o malem delu in bi bila drugačne študentske finančne politike do zdaj že vajena.

Ker me je že tako nervoza matrala zaradi včerajšnjega velepomembnega veleizpita (s katerega sem se po enem persenu, lekadolu, izbruhu joka v telefon, epskem notranjem boju in dokončno poteptani samozavesti glede znanja želela odjaviti od izpita, nakar mi odjave niso več dopustili) in ker bi lahko veljalo vsaj "nesreča s cvenkom - sreča s faksom" načelo ... Bi bilo takoj vse bolje, ane? Ne pa da travmiram, a bo s septembrom treba na plačljiv četrti rok in napis na riti pujska spremeniti raje v "Četrti rok - 128€". 

Ker si zaradi izpitnega junija ne morem privoščit hard core variante dela, s katero bi zdaj pa res zaslužila ravno prav, čeprav sem prej preveč - in če je to zvenelo čudno, ko sem v teh finančno kriznih časih trobentala naokrog takšno trditev, bom zdaj vsaj s tem utihnila.

Ker bodo poletni načrti za festival ali dva okrnjeni.

Po vseh "ker" razlogih, moram za konec vseeno zabrihtat, da je 25 odstotna oziroma 12 ali koliko odstotkov višja obdavčitev čisto okej ukrep, če bo na ta račun več redno zaposlenih in več resno šolajočih bitij na tem že tako bridkem svetu. Čez omejitev subvencioniranih študentskih prehranskih bonov se ne pritožujem - drži, da je na ta račun prišlo do velikega izkoriščanja in drži, da ob treh zjutraj vesten študent nima kaj počet na kebabu na bavarcu. Ker so takrat vrata hramov znanja zaprta ... Ampak ob osmih zvečer pa še niso! Kakorkoli, kuhat znam, ceneje je in bolj zdravo je. In manj laktozno riskantno za moje črevce, če se malo štorasto izrazim.

Naslednji mesec bo bolje, ko bom vedela pri čem sem s svojim obračunom, ja.