Po brezmesnem tednu še brezsirni teden, prosim!

V ponedeljek, na prvi dan izziva, na prvi obrok izziva brezmesnosti in brezribjosti (ker izziv brezmesnosti sploh ne bi bil zajeban, konzervotunastemu odvisniku je pa potem stvar že malo bolj interesantna) sem se že pregrešila ... S tuno. Ampak predvsem zato, ker tam v lokalu niso imeli provansalskega sendviča, samo sir+česen so imeli še in po česnu nisem želela smrdet in lačna sem bila in sendvič se je potem itak izkazal za precej zanič sendvič in itak nisem pojedla celega.

V nadaljevanju pa je stvar šibala neproblematično. Zelenolazanja je imela okus še boljši kot bi ga imela mesolazanja, izkazalo se je, da ima zelenjava sama po sebi neverjeten nabor okusov, medtem ko ga meso samo po sebi brez začimb ne bi imelo prav finih. Sledile so večerje s solatami, ko se je končno porabil radič, ki je v hladilniku ždel par tednov in še vedno ostal ves čvrst in okusen - radič je res vzdržljiva stvar! Pa potem še zajtrki s kozjim sirom, rdečo papriko in mu zeliščnim (sirnim) namazom in malice s topljenim sirom  in skuto in mac and cheese in sira na tisti torkovi lazanji je bilo res ogromno  pa potem je bil danes umešan jajček z zelenjavo in sirom in njoki z gorgonzolo in ... Le brokolijeva juha, kaša!, se je vzdržala sira ... Nivo holesterola oziroma že čistega sira se je v krvi moral kritično povečat.

Čakata še dva dneva, ki bosta malo težja, saj bom najbrž v okolju mamine kuhinje, a upam da zrihtam vikend brez kremenateljcev in prekajenih reberc iz ričeta.

Naslednji teden bi bil teden brez sira kar že en na višji stopnji postavljen izziv. Ne bi se ga branila, prosimhvala.

Welcome to Karma Cafe.

There are no menus.

Je šlo zdaj za eno obdobje brutalnega iskanja same sebe (tisto, ko se zbudiš, ker predolgo spiš, in tisto, ko apatično obglodaš dan do večera, da greš kar-se-da utrujeno nazaj spat), na drugi strani sem se pa tako domače, tako udobno, tako najdeno počutila v vseh družabnih večerih z zares toplo, iskrivo in srčno družbico, da sem z iskanjem začasno (do takšne pa drugačne streznitve) takrat kar prekinila. Pa je bil suši pa je bila goska in so bile race ... Z mlinci in rdečim zeljem kot se za predčasno martinovanje spodobi. Pa so bile potem na čisto novi masivni lepi mizi za šest postavljene pinterest predjedi in kasneje enkrat namesto v smetanasto mehko torto, svečke zapičene v tako imenovan mancake. V shooter sandwich iz hlebca kruha, v fejk čokoladno in v fejk sadno torto, v torto z gobami in v torto s papriko in z bbq omako. Konec koncev pa tudi večer v nerazgrajaški, ampak nadnivojski pivnici ni predstavljal nobenega nelagodja ... O vseh dnevih, ki so prihajali za takimi večeri, bi pa lahko pisala še lepše hvalnice s še bolj butastimi cvetkami z McPomfrijem in ... Vsem tem.

Tisto, ko sem rekla, da sem uničila vse ugodje svojih organov v mojem telesu potem, ko sem stopila na beton - no, ne bo čisto držalo. Šok je bil, to ja, tudi biovreme z vsemi poplavami je bilo v kurcu, po domače povedano, osebnostna kriza ali tiha maša med mojo zbirko osebnosti,  ki so prenehale renčati druga na drugo in se raje ugreznile vsaka v svojo možgansko omaro, je pa še posebej bila, res. Dvoličnice to najraje storijo takrat, ko bi res potrebovala namig ali cel odgovor na taka eksistencialna vprašanja, kot je "Diploma? Kaj z njo? Tema? Zasnova? Mentor? Kdo!!?" Najbrž bi bilo huje, če ne bi disciplinirano joga-vadila vsako jutro, ki za navadnega smrtnika sicer pomeni že čas kosila in če se ne bi vsakodnevno hudovala nad lastnim špricanjem kolesarjenja po sobi.

Takoj, ko sem s črnim na belo napisala, kaj približno bi, in celo delovni naslov morebitne diplomske kreacije, potem pa še v e-poštnega prejemnika par potencialnih mentorjev, ki bi mi malo odpirali oči v času mojih "Sheldon Cooper s Filofaxa" tuhtarij, sem se že počutila, da sem zagrabila ta prava jajca ... Na okej poti sem in če mi do sredine decembra uspe uradno prijavit temo, sem še na enem brihtnem konju, ki dirja po tej pravi poti. Ta občutek predpopolnjenosti in prvi korak, ko sem resno poprijela za stvar, jo ven iz misli izbecala v realnost, je bil povod zato, da vsakodnevno dam v laufanje na novo popravljeno pečico, ki greje tudi od spodaj, astronomski račun za elektriko me ne zanima. Se seliva zdaj počasi v stanovanje za dva in za mačka in komaj čakam.

You will get served what you deserve.

V enem tednu!!

Sem uspela s pomočjo betonskega blata, nebesne sivine, sevajočih pikslov in smokijev, vsekakor pa ljubljanske atmosfere, ki vključuje hiter ritem, stres, stres, stres, tesnobno tuhtanje o bodočem in grde resnobne obraze, uničit ...  

... Uničit ves sklop pozitivnih učinkov štirinajstih dni wellnessa z dobro kondicijo, voljo do sprehajanja, mehko kožo, čisto kožo, šajni kožo, sproščenimi očmi, dobrim vidom, iskrivim pogledom, energičnim in poskočnim sožitjem med dušo in telesom, zadovoljstvom s svojo podobo in prepričanjem, da držim Vesolje za jajca.

Bah.