Nasveti za lepši svet

Ali pa upgrade Platonovega nauka o votlini.

Čeprav in ravno zato, ker sem trenutno v eni grdi črni votlini, ampak z dobrim daljnogledom, da še zmeraj vidim ven, saj sem prej hodila po soncu in je v mojih celicah še dovolj sončne energije, ki me razsvetljujejo - kresnička sem, samo da je zima! - lahko podelim teh nekaj modrosti za prijaznejši svet in bolj prijetno bivanje v njem. Pa da me ti priboljški zvabijo ven iz te luknje, da bom še naprej žvižgala brihtnosti in ustoličevala svojo guru pomembnost na tem planetu! (Temu se reče zvit prehod iz asketske skromnosti v vladarsko samovšečno razsipnost, op.izg.)

prvič

Ne obdaruj preveč z materialom. Obdaruj s svojo prisotnostjo, ki mora biti primerne kakovosti, ne v podrejenem položaju, bodi tiste sorte sogovornik, ki postavlja izziv in je vedno zanimiv. Na drugi strani sprejemaj to čudovito raznolikost med barvami cvetk in uživaj v tem, kako se mnenja brihtnih glavc krešejo med sabo. Pa omejenih misli nimaš kaj in nikoli bit. S tem tudi sirskih otrok ne bomo rešili.

drugič

Ločuj odpadke, vsaj najbolj smrdljive, biološke. Za kompostiranje, če ne drugega, s kompostom obogatena zemlja vedno da bolj hranilne in okusne plodove. Kaj umazanega je kdaj pač treba storit, da polje dobro obrodi in da se bogato požanje. Ne korupcija. Legalizirajmo marihuano.

tretjič

Jej pomaranče in ananas. Med po žlici vsak dan in solato, brokoli in peteršilj. Niti ne čim bolj eko ali bio, ki prašičje odirajo naivne potrošnike, ampak čim bolj lokalno, še najbolj z lastnega balkona. Vrta. - Izključujoč pomaranče in ananas, ampak limonam pa že rata v tem kaotičnem podnebju s pomočjo centralnega ogrevanja pozimi.

četrtič

Pojdi tja, kamor te tvoj avanturistični duh, vsak ga ima, žene. Lahko je to travnik čez cesto, da malo zamenjaš trdo dolgočasno hojo po asfaltu, lahko je to en vroč čaj ob lublanci pri 33-ih stopinjah (mimogrede, pitje vročega čaja menda pomaga pri prenašanju teh norih poletnih temperatur zadnje čase. To v Turčiji že od skoz furajo.), lahko pa je to Nova Zelandija, Japonska, Sibirija. Samo še na strokoven komentar in analizo Denarnice počakaj.

petič

Vzemi si čas za pomembne male trenutke. V kopalnico si lahko naštimaš tako imenovano shit-light, sistem solne lučke z intimnim žarčenjem, in se ob zvoku ognja iz plinskega bojlerja v romantični svetlobi zmasiraš s kremnim tuš gelom, za katere vsi vemo, kako po treh tednih nehajo dišat in so samo še navadne brezvonjavne žajfe.Trenutki, ki so namenjeni cartanju v dvoje z morebitnimi kosmatimi žogicami in te ob gledanju ameriškega Sherlocka po desetih minutah odnesejo v pravljične dimenzije, tudi ogromno doprinesejo k vseživljenjski harmoniji. Pa grisini s prijatelji, kozji sir z družino in ... Forever alone kosila tudi znajo bit koristna.

šestič

Naj ti bo tvoja koža prav. Hitro se da rešit problem prevelike ali preutesnjene kožne obleke, malo zašiješ, ko se strga in malo prikrojiš, ko se vleče po tleh za tabo ... S pravilno prehrano, ne tisto, ki ti jo narekujejo strani s tega prezasičenega spleta, ampak tisto, ki tvojemu telesu na dolgi rok najbolj paše, torej spet ne tisto, po kateri trenutno hrepenijo brbončice, potem bo pa spet koža za tevilko premajhna. Veliko je v glavi, vse je lahko zelo enostavno, tako da so ena rekreacija in miganje na svežem zraku (ja, celo ljubljanska nizka megla je bolj predihana kot zrak med štirimi stenami) najboljši element, ki gre v roki s pravilno prehrano.

sedmič

Kot sobe je grozeč. Ves čas sporoča, da je tam zaključek prostora, zato ga prijaznega naredi visoka vaza, primarno sicer fensi kozarec za pivo, z lanom. V naslednji kot postavi šalčko s sivko, v enega lučko, božično smrekco (le-ta se lahko v celoletno dekoracijo spremeni, če češ), v enega ogromno kovinsko skledo za sadje s sadje, (da spodbudi še točko tretjič), v enega pa gre tudi koš za smeti. Samo prazni naj ne bodo in naj ne kažejo, kako ostro se prostor tam konča.

osmič

Preveri, kako je z odnosi okrog tebe. Objektivno oceni, kritično ovrednoti, bla, bla, in vzdržuj distanco s tistimi, ki po nepotrebnem jemljejo energijo, pa okrepi stike s tistimi, ki te navdajajo z novo energijo, ob katerih se temni sloni zdijo mali kot miške in ob katerih.se zlate drobtinice zdijo veliki kot sonce. Popredalčkaj jih v posebne prostorčke, v te, ki so najbližje tvojemu življenju, in te predalčke čim več krat odpri.

devetič

Spij veliko brezalkoholne tekočine s čim manj cukra - tudi ob alkoholu. Na enoto alkohola, štiri enote vode, da ne bo mačka ... In da bodo sečni kanalčki nasploh dobro delali, da ne bo glavobolov in ostalih nadležnih znakov dehidracije, da bo manj utrujenosti pa žal več letanja na stranišče ... Ampak to je tisti kompost ali gnoj iz številke drugič.

desetič

Počitek ni neproduktiven. Počitek te ohranja vitalnega. Sedem do osem ur spanca na noč je ravno prav. Če meditiraš, je pa tudi dve uri čisto dovolj. Lahko se špilaš tudi uberman cikel, kjer zadrnjohaš za dvajset minut na vsake dve uri ... Samo možgancem daj malo odklopa za inkubacijo idej.

Teh deset točk, res so enostavne za sledit jim, pa bo svet malo lepši. Nasmeh na faco in bele zobe, to sem pa že tisočkrat rekla.

Pred prazniki ...

Po petku trinajstem, ko bi morala dobiti nakazilo, še vedno nisem dobila celotnega zneska. Kričim nad šlamparijo računovodstva. Šlamparijo, ja!, ker moja smola tistega tedna je prešerno minila na soboto, ko sprevodnik ob gužvi na vlaku ni utegnil priti do mene pravi čas, tako da se je zgodil win-win, če sem že par dni prej zoprno plačala dvakratno vožnjo.

Po dokončni posvojitvi Djangota, ko je zdaj v predalu tudi njegov potni list, se samo še vsake toliko, ko zaide misel na potencialno že nujno selitev in ko v Jinxinih očeh zaznam prezir in pogled skozi mene, spopadam s strahom in vprašanji, a je bilo tega zares treba. Ja, je bilo tega zares treba - potem, ko se ponoči pridrenja na hrbet ves po traktorsko ropotajoč, je bilo tega zares treba.

Po dnevih pritiskov in čudnih bremen in po vikendu apatije je moralo priti tudi do tega, da sem dopoldne posvetila glasnemu hlipanju in objokavanju celotne situacije.  Nič prav decembrsko se ne počutim.

Po pogovoru, ko sem še zadnjič spustila en slap po licu navzdol, je bilo pa življenje lepše. Hvala za najbolj primerno razumevanje, ko sta se dva neodgovorjena klica res obrestovala.

Po avokadovem namazu, preprostem, s kapljico limone, ščepom soli in popra, pljunkom jogurta, da je še malo bolj puhasto in malo čilija, odprem to svojo nekaj na pol diplomo. In bom celo koristna in produktivna.

Pred zadnjimi letošnjimi prazniki pa ugotavljam, če je bilo letos sploh kaj napredka v tem mojem izgubljenem življenju ... No?

1 broke couple and 2 broke cats s01e01

Ja, zdaj imava dve. Črni. Z belo piko. In z nizkocenovnimi briketi, a vseeno malo boljšim premium peskom. Ko se zviša standard, bosta tudi Jinx in Django deležna svojega prestiža, ki jima bo najbrž malo bolj ogaben, če bomo prešaltali na indoor in diet science plan suho hrano.

Ne vem, a je ta teden tako osmoljen, ker se zdaj po stanovanju lovita dva črnuha, ki naj bi prinašala nesrečo zaradi barve in mi stokrat prekrižata pot, tudi spotikam se čez njiju, pa še enemu je - kako prikladno - Jinx ime; ali je ta teden tako osmoljen, ker je teden pred petkom trinajstim, to je jutri, ko bom najbrž doživljala finale - morda se zna zgodit celo samovžig kruhkov, ko jih bodo postavili na mizo, je rekel moj vrli kolega.

Kaj je pravzaprav osmoljeni teden? To, da smole lahko kar na alineje nalepim.

• [ponedeljek] To, da kupim vozovnico za vlak, grem na vlak, pride sprevodnik, vozovnice pa nikjer več. Je imel gospod v modrem ali zelenem, ne vem, zadnje čase sem malo farbenblind, ker moji škornji menda niso rjavi, ampak sivi, pajkice pa niso vijolične, ampak modre, dober dan in mi novo vozovnico zaračunal, kot da sem štartala iz Škofje Loke in kot da tam blagajna tako pozno zvečer ni delala, torej brez dodatka.

• [torek] To, da stresem frišno kilo cukra po celi kuhinji, ker sem jo neumno prepustila vlažnemu ozračju hladilnika. Ja, je malo človeške nespametnosti, kakršno večkrat premorem ravno jaz, tu zraven, vseeno pa ... Come on! Še dobro, da ni poletja in mravelj in čebel.

• [sreda] To, da med transportom bioloških odpadkov proti kanti za biološke odpadke, vsa smrdljiva fujinfej vsebina zgrmi skozi mokro vrečkasto dno cele tri štuke navzdol po stopnišču. Še v pritličju sem našla jajčno lupino. Na poti nazaj sem potem samo še štrbunknila zaradi številke prevelikih skibuck, ki bodo prav prišle v sezoni žlobudre in visokega snega z debelimi štumfi noter, zdaj pač ne. Saj sem vedela, da moram bolj dvigovat noge, a je bila privlačnost parkirnega asfalta očitno prehuda. Vseeno sem bila s svojo smolo nekonkurenčna fantovi, ki se mu je zvečer že malo mešalo od zaporednega nesrečnega dogajanja pri predelavi bencinarja na plin. Cmok :*.

• [četrtek] Danes pazim. Ampak to, da sem si morala skuhat/pripravit kavo, ki jo čez dan res redko pijem, je tudi en čuden znak, ti rečem. Potem sem se po njej še tresla, neizmerna lakota me je matrala, da o laktozno intolerantnih problemih ne govorim  - pri instant jacobs kavi moram vedno pol šalce nafilat z mlekom, sicer je zanič. Za po turško barcaffe nimam evra, za sojin brezlaktozni tetrapak pa tudi ne. Saj pravim - komaj čakam plačo na petek trinajstega.

Kar se mi poleg samovžiga kruhkov jutri lahko zgodi, se mi po osmoljensko lahko izplačilo prestavi na ponedeljek. Da kruhkov niti videla ne bom, ali pa bom tem vsem signalom navkljub rinila tja in naprej kazala srednji prst usodi, če še naprej ostanem nevraževerna.

PS: Šele zdaj končno vidim, kaj pomeni komaj čakati na izplačilo. Nikoli namreč nisem štekala, zakaj ljudje šoping na petnajstega v mesecu prestavljajo, ko pa itak moraš denar razporedit skozi cel mesec. No, zdaj, čisto umevno in brez zadržkov ali sramu, ker to je postala ena redna debata v moji družbi, povem, da meni to ne rata več. Divjina ni udobna.

1 broke couple with 1 broke cat s01e01

Zdaj, zadovoljna z novimi očali za petiintrideset dolarjev, potem ko sem bivša, sicer dvestopetdeset-evrska, razbila s pomočjo vetra in avtomobilskih vrat, in zdaj, ponosna z brezplačno urbano z oznako neomejeno zame pa še za spremljevalca, potem ko sem šest ali sedem let mesečno plačevala sedemnajst, zdaj pa že dvajset evrov, se malo sprašujem, do katere mere je pametno biti danes prijazen do raznih potencialnih shapeshifterjev, ki se množično klatijo po tem našem izkrivljenem svetu v iskanju namernega ali samo priložnostnega nategovanja žrtev.

Spoznala sem jih kar nekaj v zadnjem času, takih iskrenih, ki so pustili dober vtis in fin občutek spretnosti navezovanja stikov in predramili zavest komunikativnosti in pa iz mene izvabili en kup šamirajočih spontanih nasmehov. Ti so bili res kul ljudje. Na drugi strani jih je bilo cela kolona, ki je opravila tranzit skozi mojo najemniško kopalnico zaradi počene vodovodne cevi v stropu, za katere je bila površna prijaznost primerno zadovoljiva in energije, razen za vratarsko službo, nisem preveč izčrpala ... Mojster za plin me je malo zmedel, ker ni spadal ne v prvo kategorijo, niti v drugo ... pa še označil me je za mladoletno, nato pa svojo zmoto in nerodnost raje nadomestil s pecanjem (ali pa sluzastim popravljanjem tega obsodilnega faila). In razlago, da službenih potovanj ni, so samo varajoči tripi nikoli monogamnih mož. Bruh, kako sem bila jezna na svoj prijazen nastop, da je že okej, če kažem deset let manj, čez deset let, da bom tega že vesela, če bo tako, pa na vso mojo nadaljnjo nasmihajoče umirjeno obnašanje, čeprav ob šokiranem poslušanju tujca, ki je gagal o zastarelem plinskem dovodu ali kaj in vsem tistem ostalem, kar sem že omenila.

Res, da je bila tale res slaba nadlegovalska izkušnja ena na deset dobrih in uspešnih, ampak jih ne maram doživljat, tudi če gre za zares take mini zlorabe, ki sicer ne puščajo nobenih materialnih škod, tudi žebljev, zabitih v možgansko spužvo ne, vseeno pa obglodajo malo tistega tankega celofana okrog mene, v katerem je tako prijetno bivat in verjet v očitno preiluzorno dobroto v Sobivajočih in Sotacajočih po teh planetovih pločnikih in potkah.

Saj ne, da vsakodnevno in po večkrat na dan spremljam (in aktivno kritično vrednotim, čeprav nimam vedno zainteresiranih gorečih slušateljev okrog) aktualne novice in se drek zazna v devetdesetih procentih prispevkov, a je to drugače. Ni toliko osebno, je bolj oddaljeno in težje dosegljivo. Gre vseeno za pravljice o pošastih in večkrat slabih in nesrečnih koncih. V tem konkretnem primeru, ko se sprašujem, a si je res bolje pogosteje nadet resen, brezbrižen in črnogled fris, sem pa jaz glavni protagonist v odločanju, kako srečni bodo konci ob predpostavki, da si nekompromisno samo srečnih želim. A po instinktu, ki ga moram še odkrit?

Samo nočitev z zajtrkom bi!

Po enem tednu sem že kar pasivno začela koristit ta ... Oddih? Ne. Oddih je takrat, ko si oddahneš za par dni od vsakodnevnih bomb in žebljev. Tole je že dihanje na svojem, dihanje v drugem kraju, v drugem obdobju, z drugačnim tempom. Tole je že cela nova rutina, ki jo imam rada ali pa ne.  Ki jo imam rada, ker je vseeno komplet drugačna, in ki je nimam rada, ker je po parih dneh že v skrajnost dolgočasna. S hrano vred.

Sem imela v interesu, da domov  odidem z novo mero samozavesti ... Pa bom odšla z novo mero trebušnega obsega. In z njim še bolj na trdo treščila v realnost, v tisto, kjer sem izgubljena, ampak s ciljnim planetom - kar je še slabše kot pa brezciljno tavanje, saj v tem primeru ravno o poti do tja nimam pojma.  Poleg tega nesrečnega dejstva sem postala tudi sociopat. In neprijazen človek. Robot. Če sem se v prvem tednu trudila s pozdravljanjem, polnim nasmeškov, ko sem stopila v in izstopila iz dvigala, ko sem srečevala ljudi po hodnikih in stopniščih pa v čakalnicah in na sprehodih, sem zdaj v drugem tednu čisto izžeta, saj sem le redkega od pozdravov dobila nazaj. Tako izžeto gledam v tla, ko sem v dvigalu, v krožnik, če sem v jedilnici, v kapučino, če sem zunaj na klopci, v mobitel, ko nimam drugega. Nič več pokončno v oči. Nedovzetna sem za nova poznanstva, MS kolegov je tako v tem obdobju malo. Ljudje mi gredo na živce, avstrijske riti, o katerih sem že govorila, so se po tednu, ko je hotel kipel od količine preklinjajočih  malih mulcev, vrnili. Lahko bi že v začetku razvrstila prioritete, se mi zdi.

Najbrž je krivo tudi vreme, čeprav naj to načeloma ne bi vplivalo na moje razpoloženje. Ob teh mojih (travmatičnih) (pošastprebujajočih) (enoinistih) mehurčkih bi pa znalo udarit po meni z vsemi svojimi kapljami, a? 

Modrosti brez sončne kreme in brez denarnice

Ne, ne, sončne kreme res ne rabim, čeprav se tako poznega oktobra osupljivo s termometra važi finih 24 stopinj, z neba pa brezoblačni sončni žarki, bi pa prav prišla denarnica ... Z mojo osebno pa zdravstveno kartico, ki ju poleg šparplus, mercatorpika, dm (najnovejše kartice zvestobe op.i.), precej prazne bančne in vseh ostalih kartic v svojem vijoličnem trebuhu poseduje moja staranova (ker mi je večno hvaljena in gigantska in čudovita crknila) denarnica ... Bi mi prav prišla, če sem že na rihebu preko, sicer posredno, zdravstvenega zavarovanja.

Da saj bom tukaj še celih štirinajst dni, mi jo bodo že pravi čas dostavili preko pošte, in tako lahko mirno koristim terapije in modrujem ...

Modrujem o allstarkah, ki so  načeloma in objektivno gledano grda stvar. So zares klovnaste s tisto belo kapico na koncu čevlja, še posebej, če so roza in z umetnimi biserčki ob straneh ... Zaradi svoje kultnosti pa so lepe. Kjut. Še posebej, če so roza in z umenimi biserčki ob straneh. Udobne so in povsod pašejo in posebej za tak vroč in brezbundast konec oktobra.

Modrujem o strahu pred njimi in o pomilovanju teh ljudi z vidnimi hendikepi. Da se ti smili? Da so ubogi? Da jih je težko gledat in da je to potrebno videti, da se s tem zaveš, kako ultrasuperkul je tvoje življenje? Ne, ne glej tako. Glej ga kot človeka, ki se smeji, ki potrebuje kozarec, a ga ne bo dobil, ker sokove tankajo samo za zajtrk, glej ga kot nekoga z drugačnim življenskim stilom, ker vsak ga danes živi po svoje, je moderno ... In ne pumpaj si svojega jaza na tak parazitski način. Z usmiljenjem ... Pa daj, no!

Modrujem o tem, kako cenim tale relaks, zdaj, ko sem že malo starejša (ljudje se mi smejijo, ko rečem to, ker mi ne verjamejo, da sem starejša kot pred sedmimi leti ... Wait ... Nekineštima.). Uživam vsak moment malega mučenja, tudi ko namakam noge v vodi z elektriko (meni se to res grozno sliši) in tudi ko mi pokajo kosti na masažni mizi, ker maser ne dojame, da imam bolj razmerje: koža-nič-kost, kot pa razmerje: koža-špeh-kost (ja, hvalim se, da sem v osnovnišoli pri testiranju vedno imela najmanjšo kožno gubo OF THEM ALL). Uživam, ko šibam na fitnes. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na telovadbo. Pa nazaj v peti štuk. uživam, ko šibam plavat. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na sprehod. Pa nazaj v peti štuk. Pa na večerjo, zajtrk, kosilo ... Pa nazaj v peti štuk. Ja, tega petega štuka je veliko.

In še vedno sovražim ogromne avstrijske ate in mame s svojim drenjanjem v dvigalu, ko se peljejo od številka 1 do številke 2, in vse, ki ne odzdravijo, ko jih pozdravim. Tukaj ni nobenega modrovanja. 

Iščem in potem tudi najdem rešitve. Odklop pomirja in ti nazaj sestavlja življenje, aveš.

Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno znova pobereš

In to je to.

Ali pa ne. Ali pa se grozno sliši tale konfucijanski moto, ko pomislim, da enkrat pa ne bom imela take pijanske sreče kot sem jo v tem še ne tednu trezna imela dvakrat. Pa malo sem že naveličana. Pa smotana.

Saj grem novim poznavanjem naproti, saj bom v supergo nazaj namontirala opornico, saj bom še bolj in krat sto skoncentrirana pri hoji, pri vseh obratih in pri nadaljnjih akcijah, saj bom zavestno spremljala še bolj in krat sto vsak moj korak, ampak (ne beri, če nisi nad osemnajst) pičkumaterjebem!_%#895!_#)(%/ kozarcu. In pločniku. In grbinam na prehodih za pešce. In koreninam pod asfaltom.

Kadar se mi smola nalima na prst ...

Torej takrat, ko telebadnem sredi križišča in ko mi pokvarjen muškatni orešček pokvari ambicije za izdelavo bodoče-hudih krompirjevih njokov.

Takrat v ihtavo-zaprepadeno-obupanem afektu poblaznelo kličem po seznamu telefonskega imenika.

1. najljubšega fanta, ki je celodnevno prezaposlen, čeprav brezposeln, s svojimi biznis in enormno pomembnimi dogajanji, ki ne vključujejo tega, kako je maček najbrž požrl čebelo in ne vključujejo podatka, da imava po včeraj razbiti skodelici zdaj kar novo in kdo se je nenajavljen prikazal pred protivlomnimi vrati, ni šans, da bi ga posebej zanimalo..

2. roditelja, ki se ob vseh varuška-dolžnostih in gobarskih podvigih res ne moreta naslikati na mojem domofonu, ko mi zmanjka lekadolov ali peteršilja in paradižnikov, ki nepričakovano (abejžno) nehajo rasti v mojem hladilniku ravno takrat, ko so najbolj ključni in potrebni za kosilo.

3. prijatelja. ... Ki ima sicer velikokrat čas in potrpljenje za moje neverjetne boje z mlini na veter, tudi tolažilne in pomirjujoče odgovore ima v svoji špajzi, a je po tistem, ko spet z ušesom prekinem klic na pa-tako-sem-se-mu-izogibala touch ekranu, običajno še huje.

Če slučajno v pravem trenutku doumem, da s paničnimi, nepremišljenimi in impulzivnimi klici ne ogrožam le sebe, pač pa tudi tiste na oni strani linke (z živci, s časom in potrpljenjem in kaj pa, če ravno jaha konja na štirih gumah?) in se lotim učinkovitega spopada s stresom, ki bi ga moral znati prakticirati vsak - ta vključuje le tri počasne in dolge vdihe in izdihe pred naslednjo akcijo - pojem topel sendvič s sirom. 

Pojem topel sendvič z glutenom in nadevom iz nasičenih maščob. 

Pozabim na svojo dietno in pokajočo po šivih zaradi zdravja prehrano (yeah right, s tem meglenim vidom zadnji mesec res cvetim!). Če mi projekt z junk sirtoastno obsesijo slučajno ne uspe, z velikimi tiskanimi črkami spišem celotno scufano nesrečo v okence nekoč tako poimenovanega lezboshowa, s tem ne ogrozim nikogar, saj moji babi lahko poignorirata zapisano - tako smo zmenjene - pa je tudi bolje. Sendvič plus grozoviti veliki tisk sta zmagovalna.

Danes sem bila posebej velika. Potem ko sem pojedla ta odrešilni sendvič, sem z malimi tiskanimi črkami samo na kratko pojamrala, zgolj opisala dogodek. Potem sem amo enkrat vdihnila in enkrat izdihnila in sem že umirjeno, čeprav s slonjim srcem, ker to se mi vedno zdi eno zoprno in nesmiselno dejanje, zmetala zmečkan krompir s pokvarjenim in ogabnim muškatnim oreščkom stran. In skuhala novo rundo. Pa pojedla skledo radiča in zelene solate, da sem pomagala sendviču čim prej priti skozi organizem. Brez večjega obžalovanja in objokavanja in poudarjanja, da kaj bi bilo, če ... Ne bi. "Če"-jev v preteklosti ni, je vedno govorila zmajevska učiteljca zgodovine v osnovni šoli in takrat je res nisem razumela, kaj s tem misli.

Besno vandranje po mokrem travniku

Tako je pasalo, ko so štumfi vpijali kaplje, ki so pronicale skozi superge! Pa kaj za mokronžnost in hladnovodnost, besno sem tuhtala o odnosih, o biznis in prijateljskih, nejeverna, da akterji tako jasnih failov ne vidijo slash ne želijo videti slash si ustvarijo površne razlage, da upravičijo svoje nefer ambicije po uspehu slash saj res samo iz svojega kota (dokaj objektivnega!) vidim stvar, in skupaj sestavljala eno smiselno analizo situacije, ki sem jo po dolgem pisnem povzetku želela še ubesedit. Še zdaj je zaradi vse delikatnosti ne znam. Da ne bom prala možganov, da ne bom vsiljevala svojega mnenja, da bom samo predstavila svoje doživljanje tega, da na tej točki ne moreš ostati, ker potem postaneš ravno to, česar si ne želi nekdo s polno glavo idej, s polnimi rokami sposobnosti, s polnim zanosom energije, ki si jo pripravljen vložit v vse to, s stoprocentnostjo povsod. Nisi krojen za brezumno mašino z marionetnim značajem, sem rada poetična in dramatična. In nisi slabovoljni bager, ki s svojo črno auro okrog sebe tepta še po drugih, po tistih, ki so v pričakovanju vsakega pozitivnega trenutka, ki se jim je teden potem čudovito iztekel, ki komaj čakajo, da sprobajo prvič ustvarjeno ajdovo kašo z jurčki.

Najprej napišem, potem analiziram, potem še malo drugače napišem. In povem. 

Včasih si muha, včasih pa vetrobransko steklo.*

Odkar sem prevzela brontozavrski stil življenja, odkrivam čisto nove razsežnosti okusov tisočerih različnih sort dreves - od tistih najvišjih z jabolki do tistih najnižjih s stročjim fižolom, da o mojem balkonskem paradajzu ne govorim. Do tega raztegniti svojega vratu interesa sploh nimam, saj prelepo zgleda tista rdeča bunka, ki bo kmalu pokopala celo sadiko pod sabo, s toškočelnim kolom vred. Samo ovohavam vsak dan in čakam, da še eno zeleno volovje srce - ali gigantski datelj - ali kaj že paradajzastega mi je mati podtaknila - zardi. Potem bom ... Ne vem, v posebno rdečo specialiteto sadeže spremenila; in? Brontozavrsko nadaljevala.

Če sem vsaj eno leto poglobljeno posvetila normalnim kuharskim podvigom, ki se jih mora lotit vsak, da se nauči obračat lonec na šporhetu in kuhalnico z večletno zgodovino okusov na leseni žlici in nož (čeprav tega po mnenju brusilca in lastnika celega predala profinožev v najini kuhinji še ne znam), sem se potem v drugem letu napihnjeno in nonšalantno in po francosko zverzirala in se potem v tretjem letu, čisto potiho in mordasplohnires priznam, začela dolgočasit. Kuhinja je zdaj spet cel izziv, vse toliko bolj inovativno, z več predhodnega razmisleka, ki hkrati postaja eno prijetno ufurano in obvladljivo početje. Brez panike, z veliko dobrih čohljajočih hranljivih zadevc za moja črevca, brez laktoze, z manj glutena in s kakšno instant jušno kocko sem pa tja. Še vedno z dobro prepraženo čebulo in s kar dostikrat vseeno ubito zelenjavo, saj kdaj kaj moram pokuhat do mehkega, ane? Pa z jajcem, če hočem delat ta hude piškote. In maslom z drobtincami, da so slivovi cmoki še boljši! 

Za zimo pa zamrzujem - v zamrzovalnik, ki bi ga bilo sicer potrebno odtalit, ker je vsak dan lužica pod hladilnikom, enkrat je celo Fleka kasirala očitek, da je iz protesta za vogalom lužico spustila. No, ni je.

Paradajzovo balkonsko drevo

Par abstraktnih kil lažja sem, res. Se prekrškujem, ko pride do piknika s (prepečenimi) čevapi, se prekrškujem, ko pride do pršutove malice pri neformalno overjeni tašči, se prekrškujem,  ko pride do govejejušnega kosila pri mami. Pa ko se Mcbajta slučajno sezida ravno pri postaji za trolo, na katero je treba še deset minut čakat in to po hudem večeru čvekanja, se prekrškujem. T-rex postanem skoraj enkrat tedensko, a sem vseeno zelo zadržani T-rex. In hitro siti T-rex. S takoj smotano prebavo naslednji dan.

Pa še zaradi enega prilumpanega statusa sem lažja. Še malo se bom ujčkala in cuzala iz državnega cuclja, ki mi je zaenkrat še neuzakonjeno in prijazno na voljo, dokler v miru ne dokončam Projekta 2013. Ki se bo, sprijaznila sem se, lovke butnil še v leto 2014, a načeloma bi se moral zdajzdaj dokončati.

-------------------------------------------------------------

*kopipejst iz knjige o sranju, ki jo je  kot fino darilo z lepim toaletnim papirjem od ljudi, ki skrbijo zanj in jim nekaj pomeni, prejel moj najljubši sospalec - z namenom, da se bo v tem življenju bolje počutil ... In res! Še jaz se bolje počutim, ko prebiram o sranju, ki se pač dogaja, najbrž bo knjiga v roku enega leta že vsa obšlesana in zgarana.

Črepinje

Razbijala sem ves čas. Posrednom neposredno, s krivdo na meni, s krivdo na vesolju, s krivdo na drugem, kakor češ.

Prvikrat sem ležala na kavču in poglobljeno (res!) študirala literaturo za diplomo. Nekaj je zgrmelo po tleh v kopalnici, vedela sem, kaj. Med vsemi plastičnimi embalažami tušgelov in šamponov, ki so ostali celi seveda, je ležala še razbita steklenička arganovega olja. Skoraj polna! Darilo iz Maroka, kjer je zadeva petnajstkrat cenejša kot pri nas, a še vedno draga, če grem v detajle.

Drugikrat sem iz hjuđ kozarca čopala olive.Olive, v katerih nekoč nisem našla smiselnega pomena za moje čute, zdaj pa ne more hladilnik obstajati brez njih. Na kuhinjske ploščice (ali plošče, ker so večjega obsega) ni padel kozarec z olivami, ampak pokrov ognjevarne steklene posode, ki ga ni škoda, je pa škodo naredil po skoraj polovici površine stanovanja. Ni mu bilo več všeč tam v odcejevalniku med ostalo pomito posodo, a kaj. Zato mi je naredil problem s pospravljanjem črepinj, mikro črepinj, ne da bi si smela pri tem zadat zarezo v prst. Ali kam drugam.

Tretjikrat je bilo danes. Ne, včeraj, ker tole revizijo pišem že dva dni. // kakor diplomo že ful dolgo // Nisem postavila tistega vazastega kozarca v korito. Kot pomivalka posode bi morala vedeti, da je tam ... Pa nisem in zato je nanj zgrmelo, kar je zgrmelo, skozi odtok pa cel ni mogel prit.

Konkretno se je dogodilo, hkrati pa te tri črepinje lahko brez problema predstavljajo premike v mojem prsnem košu in lobanji, da je prihajalo do takih razbitin v mojem živčnem sistemu in se je  kakršnakoli koristnost spotikala čez kar imaginarno nastavljene ovire. Pri zadnji črepinji sem rekla, da je dost in v enem dnevu popravila škodo prejšnjih dveh ... (odsekan premor je tole) ... Na koncu žal dojela, da gre za le eno drobtinco te slastne fokače z olivami in česnom in rožmarinom, ki sem jo vso dišečo potegnila iz pečice, ampak kaj ... Saj tako to gre!, rečem in zagrizem v pravkar opisano slast.

Vse o magični moči pokvarjene instant kave!

Hecna pisovalka diplome sem. Počnem dvoje:

ali (1) iščem in brskam za ustrezno literaturo, res intenzivno in z dapozabimdihat, se hudujem, kako nič ne najdem, vmes doživim dolpadec, potem spet zasledim eno potencialno drobtino, oh, da bi me pripeljala do piškota! ... V diplomskem dokumentu ves ta čas ni nobenih sprememb.

ali pa (2) najdem kaj zelo všečnega, primernega, točno to, kar sem iskala, niti se ne poglobim preveč v stvar, ker prepričano definiram, da je prava, da je piškot!, če skopiram zgornjo prispodobo. Srečna sem, vesela, si grem pripravit zasluženo kosilo, posortirat včerajšnji futr-nakup po posodah za shranjevanje, grem na hiter sprehod in ... Spet nič novega ne pristane v diplomi.

September pa stonauro že izriva avgust, mori, tesni in kot hugočarovniški noht, ki po šipi skominajoče naredi zarezo (Scylla je ime!), ta jesenska misel praska po moji zavesti. Vesti.

Se pa zgodi, da takole ob večerih pijem ogabno kavo. Je kisla, je pokvarjena verjetno, je polna kofeina in je polna endorfinov, se mi zdi. Se mi zdi, ker me ponoči, ko mlatim po tipkovnici in zbiram kovančke v svoj večno prazen tošelj, navdajajo eni hudi občutki udobja in sigurnosti, da bo vse okej. Drugo noč, ko sem srečno odskakljala proti straniščni školjki, ker je mehur spet butnil na rdeči gumb, se mi je na poti nazaj pod kovter zazdelo, da jinx mrcvari čevlje in ne vem, zakaj bi sploh mrcvarila čevlje, če mačke ponoči ja spijo (sarcasm on!), ob dejanskem zabrsku pod kovter (ja, zdaj je že kovter v igri, je rjuha ob obvezno odprtem oknu postala prehladna) vidim, da jinx trdno drnjoha v objemu tac najljubšega fanta. Njenega in mojega op.p. Ker saj veš, mačke ponoči spijo! (Sarcasm off.) Absolutno sem šla takoj preverit, če glavna vrata še blokira protivlomna ključavnica in šla nazaj posanjat kriminalno zgodbo o živčnem kljukanju labilnega starega soseda z malo paranoičnega v meni. Izplen zgodbe je pač ta, da je ta pokvarjena kava najbrž naphana še z raznimi drugimi halucinogenimi drogami, ki zbijajo realnosti podstavek ...

... Kar pa vseeno paše takole ponoči, mnde, da me ravno ne pobere od tega prihajaseptembrskega stresa.

Prepotentne knjižničarke pri tem ne pomagajo veliko.

Ošit. 

Najljubša hbo poletna serija, ki je temu primerno fucked up in res podira ekstreme, saj so se zdaj po vampirjih, volkodlakih in vilah pojavili še zombiji, se je zaključila. 

Poletna scena, ta oddaja, ki je sicer luštna in lahkotna, a jo sovražim, ker mi vsak drugi teden izbije iluzijo o zgodnjem padcu v drnjohdolino, kjer mora biti sospalec en meter stran, da slučajno ne pokasiram še njegove temperaturne vročine, rjuha obstaja tam samo v vednost, da je nekje, če slučajno noč postreže z vetrom in ledeniki, rit pa se sonči v vsej svoji nočni veličini ne glede na to, da jo obžirajo komarji ... Tudi ta se s tem tednom zaključuje.

In vročina ... Je ni več! Diha se neverjetno dobro, nos upam, čeprav še bolj smrkljastega, a celega!, pomolit ven, balkonska vrata so na stežaj odprta (v bistvu ne ... jih zapiram, ker se v pol ure za brezrokavne majčke preohladi), jutranja joga je nadvse aktivna, štedilnik (nič več samo na hitro juhice, ampak vse omakce, testenine in kaše) in pečica (kruh je spet backontrack) laufata zdaj vsak dan ...

Kar je pač popolnoma pravilno, celo odrešujoče in bilo zaželeno ... Vse do realizacije, ki zarenči s koncem poletja. In konec poletja je konec s študentskim statusom in konec s študentskim statusom je konec s študentskimi napotnicami in konec s študentskimi napotnicami je konec štiriletnega študentskega dela in konec študentskega dela je konec prihodkov. Seveda obstajajo vsaj trije različni konci tega scenarija, a scenarij je pač tak, da se bom s septembrom vseeno morala ukvarjat z birokracijo, z vprašanji, na katere je odgovor fiftififti ja ali ne, kar bo absolutno povzročalo travme negotovega in divjega.

Hkrati bo potrebno en velik vložek truda šenkat zaključevanju diplome, ob tem biti neznosne krvave notranje boje o ajeprav ali niprav in se vse do takrat ukvarjat s prepotentnimi knjižničarkami, katerih očitno bibliotekarski eros - tako fino sem ga poimenovala, da mogoče zares obstaja - mora biti prav tak: večno odrezav, domišljav, sikajoč in nisem-jaz-tukaj-da-bi-za-tvojimi-revijami-na-pamet-brskala ... Brez prave kode.

Gh! Nelep zaključek poletja me čaka ... Kljub ponorelemu termometru, prešvicanemu poletju in večnimi prehladi zgoraj in spodaj (ki pač niso prav smiselni), je bil to vseeno predstavljalo en varen balonček - z zatišjem in udobjem in varnostjo vred. Se je čas kar malo ustavil ob tem, ko je bilo tako lahko brezdelno in nemočno e ne premakniti s kavča.

Šel je v ventilatorska nebesa - tam je hladneje.

Iščem podatke o današnjih preseženih temperaturnih rekordih pa mi je tako vroče, da sem po enem kliku rekla, da je dost. Sicer nekaj brskam med knjigami za diplomo in vnašam dobesedne prepise v dokument, ki jih bom potem nekoč pregnetla in dala vzhajat. Vsekakor moram tudi tu upoštevat načelo nizke, najnižje!, energetske potrate energije, saj se vse, kar je več, takoj izkaže v obliki švicreke - ne samo iz brčic, tako imenovanih švicbrkov, ki jih kot fenomen posedujem, pač pa kar iz celega telesa. Obupno je.

Sicer pa, smešna zgodba, v nedeljo, dan pred nadaljevanjem peklenskega vala in dan po na novo doeseženem rekordu štiridesetih cela treh Celzijev v Črnomlju, kjer je ravno takrat moja uživaškost nič hujšega sluteč tudi obstajala (med koruzo in Kolpo res ni bilo tako hudega bivanja), je falični ventilator, ki sem ga v kompletu s tipom dobila še z Dalmatinove, sporočil še zadnje pihljaje in šel v ventilatorska nebesa. Tam je hladneje.

Čakam jutri, da se ob soparnih hlapih Planetovega hudovanja nad nami, stopim in se s soboto reinkarniram v novo frišno bitje, ki ljubi dež, šestindvajset stopinj pa tako ali tako že v osnovi.

Ko sem olje postavila pred vrata, da bo ostalo hladno stiskano ...

Medtem ko se v hladilniku poslavlja še poslednja kisla smetana, se bašem z bobom  in testeninsko solato. S kislo smetano, se ve. In razmišljam, kako naj vse te riževe rezance, sojine kuglce in mleko, lečo, ajdovo pa koruzno moko, bučna semena, javorjev sirup, svetlinovo olje, nepražene oreščke itd in itd nenadoma umestim v ta moj ošvohneli budget. Z zelenjavo pa sadjem ni problem, tu nikoli ne šparam, pri suhem sadju in semenih tudi skoraj ne, literca ekstra deviškega olja že tako, kot eno lepo darilce od vaju za naju, čaka v hladilniku. V resnici se zanj tako bojim, da so me danes prebudile sanje, nočna mora!, ko sem toisto hladno stiskano olje nevemzakaj, da bo ostalo hladno stiskano?, ker stanovanje je kurilnica!, postavila pred vrata in mi ga je moral nek sosed pretočiti deci v malo flaško ... Suniti po domače povedano.

Kakorkoli, dieta s hladno stiskanim oljem in veliko zelenjave, se imenuje ta dieta. Brez govejih šnicljev, kur in tudi rib, brez sirov, masla in jajc, s čim manj živalskih proizvodov, kar sem itak nasičenomaščobno ugotavljala že mesece nazaj, z nepregretimi maščobami, kar se mi ob neposedovanju litoželezne posode zdi nemogoče, s soljenjem, ko je stvar že na krožniku in s čim manj glutena v ogljikohidratnih papicah oziroma brez, če se bo dalo. Brez uporabe česna, čebule, čilija, s čim manj razhudnikov na krožniku - melancanov, paradižnika, krompirja, paprike ... Brez alkohola in kave, japajade, to drugo sploh! Kako naj drugače sfolgam moje nočno pretepanje tipkovnice? Solato jesti po francosko - pred obrokom in ne zraven oziroma po in z limono, afkors. Sadje jesti zjutraj in tudi pred obrokom, če se mi čez dan že zalušta tiste melone v hladilniku. Ne pregrevati niti semen in oreškov. česar meni na pamet že tako ni prišlo.

En teden moram stopicat (plezat, se kobacat in valit!) po zapisanem jedilniku te zelene knjižice, sem rekla. da poskusim in opazim odziv mojih notranjih organov z možganci na čelu. Potem pa že pričnem z dopuščanjem prekrškov oziroma individualiziranjem jedilnika, da bom bolj srečna. Laktozaste zadeve moram tako v kompletu s hladilnih poličk odstranit, to je že par let absolutno jasno, šele zdaj pa si počasi prisvajam zaresno teorijo o tem, kako pomembno vpliva prehrana na organizem, sploh na nevrokončiče, ki ga biksajo tu, v mojem sistemu.

Kislo smetano moram vseeno najprej pospravit do konca.

Rabim konkretno kemično orožje za poboj komarjev v spalnici!

Jaz bi jo najraje zlasala.

Prvi Nasvet me utiša in reče, naj bom vsaj jaz civilizirana. In dostojna in na nivoju, je najbrž še mislil.

Drugi Nasvet se strinja s prvim. Čeprav ga najbrž ne bo dojela - višjega nivoja in dostojnosti namreč.

Tretji Nasvet se tudi strinja s prvim. A naj bom vseeno malo zlobna in naj z odgovorom počakam do jutri.

Zdaj pa mirno in s pomenljivim nagibom žnabljev navzgor čakam na jutri. O, kako bom vljudna!

... Sicer me bodo pojedli. Komarji.

Rampe pa še ni na spisku meni nevarnih reči ...

Zdaj je! In če sem včasih ustanavljala Fond za vse moje izgubljene predmete, teh je bilo res ogromno, bom zdaj počasi morala ustanovit Fond za vse poškodbe, ki jih v zadnjem času fašem - po lastni krivdi ali pa kar tako z napačnim trenutkom na napačnem mestu smolo.

Vsekakor moram obeležit ta prebit zgornji žnabelj,
se zahvalit, da imam cele zobe in nos,
preklet to ponovno neplanirano in trapasto in bolečo in štorasto in s sebičnim reklom "vedno se zgodi meni" objokano izkušnjo,
si obljubit, da bom vnaprej bolj previdna (bolj previdna pred nikoli predvidenimi opcijami in raje bit v pravem trenutku na ta pravem mestu, ker je to tako enostavno in umevno in pravilno),
se predvsem ne bat sveta in - saj se ga ne, bom pa kmalu začela verjet v to, da mi bo enkrat, ko bo karma ali nekajže ostala brez idej, samo še nebo padlo na glavo - in ...
in it naprej.
Pa pisat diplomo, za katero sem po enem mesecu, potem ko sem dobila nov zagon in svež veter med sive možgančice, vse te pogonske mehanizme izgubila in zdaj že dva tedna delam samo na tem, da jih dobim nazaj.

Damn, da je težko to pletenje rdeče niti nazaj v klobko, september je pa že tako blizu.

Bejbi robčki namesto tuša in to ...

Pa turbomaksimus ali trava ali peščena plaža namesto jogija, zvit pulover namesto povštra, ker povšter je pod drugo, ta kravžljasto, glavo, dekca namesto stola, pa losos namesto kremenateljca, čeprav je tudi ta enkrat visel z rešetke ... Limonada namesto kave in sadje namesto zajtrka. Plaža z mivko in baltskim vetrom namesto kavča in glavno - štiri gigantske noči našega že tretjega zelenega festivala pred zahajajočim soncem, ki čez tri ali štiri ure spet pride naokrog ...

 ... s hudimi koncerti in enim ekstra dnevom pop dive, katero je bilo potrebno it pogledat pa ni preveč prepričala naših bolj rock štekarjev. Hudi Queens of the Stone Age (tik pod odrom), hudi Editors (s sončnimi žarki na faci), hudi National (tam v ozadju na dekci), hud Nick Cave (trepetajoč zaradi vrtinčastih vetrov in mokrih štumfov), hudi Arctic Monkeys (od daleč, ker so bili skoraj zamujeni), hudi Kings of Leon (bolj prijazni in manj bruhajoči kot zadnjič), hudi Blur, da ne govorim!, vse to namesto hudih domačih zvočnikov ... In potem Rihanna namesto Radia Antena ali koga že.

Tri tisoč kilometrov cest, predvsem takih, ki se nenadoma končajo s kupom peska. Manj kot šest litrov porabe goriva na sto kilometrov, pirčki, lionlade, finlandije in kapnudli po ekstremno neevrskih cenah. Obgrižena kolena in prsti zaradi komarjev, ki jih antikomarne šprice že ustavijo, tkanine pa nikakor ne - kot štumfi ne ustavijo mravelj, gigantskih in črnih. Lepše je bilo spati med risi! Na jasi sredi divjega in temnega gozdiča, ki je naslednji dan pokazal, da je naselje takoj za tretjim borovničevim grmičkom.

Srhljiv ogled Volčjega brloga tik pred nočjo, hladna in hiteča prestolnica naslednji dan, tako drugačna od mesteca na severu, ki ima utrip, dušo in izumetničeno zgodovino s starimi razsvetljenskimi bučami na vršičkih streh. Pa ponoven morbiden ogled temačnega taborišča v jutranjih urah, ko si ne želiš biti tam, ampak te zgodbe, žalostne in resnične, zgroženega nehote spet in spet potegnejo noter.

Če sem si pokrpala luknjico na nogi, če sem prehodila kilometrske dolžine med festivalskimi prizorišči, med vlakom, busom in avtomobilom, vmes vseeno malo jahala kamele in štuparame, se zahvaljevala ponovno obujeni opornici na stari supergi pa družbici za ruzak, za zapekanko, za bigos, za toitoi, za berglo, trezno sledila vsem koncertom, zdravo preživela vseh polnih deset dni, kljub slabemu štartu z bolečim grlom in vneto dlesnijo ... Sem jo na koncu odnesla samo s krvavo zlomljenimi očali, najljubšimi za vedno.

In s še eno noro roadtripovsko izkušnjo do Gdanskega zaliva in menda ta zadnjega opener heineken festivala.

on the road again

Cevčica je zunaj, malo sem sicer še vrteča danes, kovinski okus v ustih res počasi izginja,

ranica, ki sem si jo v soboto zadala z borovnicami in hudo svežim in ostrim nožičkom iz mini sekljalnika, super rojstnodnevnega darila sicer, je lepo povita in se lepo celi, tudi kost se ne vidi več,

pakiranje je v polnem zanosu, pospravljanje stanovanja tudi, jinx je pod kavčem na počitnicah, v paradajz bom po fantovem napotku namontirala litersko steklenico z vodo, da bo paradajz imel mini namakalni sistem in po enajstih dneh ne bo prišel preč,

obračun za kasiranje evrov preteklega meseca pri firmi moram še spisat, sporočit, kdo bo v tem času pridno odgovoren za moje delo,

potem pa končno lahko navlečem nase On the road again majico in lahko mirno grem proti Severu. Z najljubšim fantom, najljubšim njegovim bratom, najljubšo punco njegovega brata in z ... Romanom. Čudovito bo.

Blueberry Fields Forever!

Če zadnje čase, očitno sem tudi tu postala malo bolj zrela, filam rubriko "ms", jo bom še danes. Ker je pomembno - za iskanje in za pisanje in za manjšo štengco do izgubljenosti in to.

Takole je bilo: pozimi je bil kriv sneg, spomladi je bila kriva predolga zima, poleti je postalo krivo, da pomladi sploh ni bilo in da je vročinski udar z danes na jutri pokazal svojega tiča tam pri osemintridesetih stopinjah Celzijev.

In sem fasala ta nedolžen prehlad - tak, ki ga vsak dobi, ko se naivno izpostavi prvi klimatski mašini z desetimi stopinjami nižjo temperaturo in uživa v njej brez rutke okrog viadukta med trupom in bučo. Saj sem se izkašljala, izsmrkljarila, izšvicala in vse kar spada zraven - s smrekovimi vršički, z regratovimi cvetovi in klasičnim medom, z bezgovim čajem in limonado. Zunanja savna je pomagala pri hitrejšem prebolevanju (okej, vseeno je šlo za standardnih sedem dni, če zdaj bolje pomislim), a na drugem področju logično zahinavila. No, ni zahinavila, ker je jasen njen učinek na eno nevrološko obolenje.

Odrevenelost v nogah ni šla stran, štorasta sem bila še petnajstkrat bolj, svoj koridor gibanja sem omejila samo na teh triinštirideset kvadratov v najemu, da slučajno ne bi preveč izzivala navideznih korenin pred sabo, in čakala, da še Planet malo prešalta na nižjo stopnjo v svojem krematoriju. In je prešaltal, trapasti simptomi pa so me posadili na stol pred vrata urgentne ambulante. Da je krivo vnetje mehurja, so rekli. Pa da naj ukrepam pri svojem nevrologu šele čez en teden, ko me antibiotiki pozdravijo, da vidimo. Come on! Čez en teden bom na Poljskem! Grem na festival! Po cesti in na zadnjem sedežu belega avtomobila, za katerega se ne ve, a je še sposoben prevozit tisoč kilometrov pa še toliko za nazaj ... Taborit, se hecat, plavat po Baltiku in tudi kaj vodkastega spit!

Počakam samo en dan, ker je bil praznik, in zasitnarim svoji super nevrologinji kar prek telefona. Nov izvid je pokazal, da je šlo za fejk alarm, ker na tak nivo tistih mini čudnih zadev v vodi, nadomestni dinozavrasti (in s tem pridevnikom ni nič narobe) zdravnik s strašnim smislom za humor, ne bi nikoli predpisal antibiotikov, samo čaj od preslice.

Pa sem zdaj tu - v naspidirano pospravljenem stanovanju (samo posesan ni, ker sesat ne maram, kavč za nocojšnjega kavčsurferja tudi še ni premontiran v surf), z muffinkačem sveže pečenih borovničevih muffinov Edicija 2 (ker so mi včeraj prvič v življenju ratali sočni, rahli in puhasti in se taki obdržali še naslednji dan!) in cevčico ali kanalčkom v žili, ker za tri dni infuzij brezveze špikat vsakič posebej že v tako ošvohnele žile. In z novo totalno netabuizirano objavo! Pa vseeno komaj čakam, da stipkam še petkovega Bobovnika, ker moram vdihnit to energijo nekam ... Brez kave.

Dobre volje sem, ker sem poštimala te zdravstvene formalnosti pred roadtripom. Kljub temu, da mi dodatno zavarovanje začne veljati šele s prvim julijem, ker sem šlampasto menila, da mi bo ob prijavi to avtomatsko steklo samo po sebi, ko bom šestindvajset.

Super volje sem, ker sem tako polna energije, da grem brez strahu na festivaljenje ob vseh hudih bandih, ki se bodo zvrstili po gigantskih odrih gigantske letališke površine ... Brez vodke, seveda. A z antibiotiki in kortikosteroidi v riti.

MS in prehrana

"Veš, zdaj sem na dieti."

"Kakšni?"

"Taki brez nasičenih maščob." ... In odgriznem del čevapa.

Gre se pa v resnici zato, da sem v sklopu tacanja z miško po spletu zaradi diplomske kalvarije, prišla do Recovery MS programa, kjer vlada tako prepričanje, da če totalno spremeniš svoj življenjski slog, se bolezen zabremza ali celo izniči. Japajade to o drugem, sem si rekla, verjamem pa v prvo - kakorkoli sprememba življenjskega stila pripomore k bolj neproblematičnemu henganju (beseda je zdaj res hipsterska in moderna) po svetu. To velja v vsakem primeru, bolnikom s kakršnokoli boleznijo pa tudi stoprocentno zdravim ljudem.

Sončanja po petnajst minut tri do petkrat na teden, zaradi D vitamina, se ve, meditacije 30 minut dnevno, fizične vadbe od 20 do 30 minut na dan, od tega petkrat tedensko zunaj na luftu, pa zdravila, obvezno, v posvetu z nevrologom in ko pride do nenadnega poslabšanja, zaprosiš za par flašk steroidov, da odpravijo simptome in povrnejo moči. Vse to imam obkljukano, se tega že samoumevno držim, sonce dobim, ne da bi kaj posebej stremela proti žarkom (razen v obdobjih, ko ga podnebje preveč serje z oblaki, a kaj čem takrat?), za fizično razgibavanje ali jogo ali kolesarjenje ali vandranje poskrbim, meditacija me sicer dolgočasi, a ko padem not, zares padem not in sem v preostanku dneva kar malo omotična in to najbrž ni ravno željen učinek, s kemijo in tem smo pa tudi kar kolegi postali. Pravkar sem srečno zaključila z B12 iglicami in upam, da je vse šlo v prave namene tam v mojih celicah na primer. Ah in prehranska dopolnila - malo me skepsa matra, če je v tistih kapsulah res toliko B ali/in D vitamina, vseeno se jih v enem obdobju na dve leti potrudim uživat (izključujoč D-vitaminske kapsule, ker so drage).

In naprej k prehrani. Pravijo, da je treba bazo prehrane postaviti na zelenjavasti osnovi, pri tem pa se čim bolj izogibat nasičenim maščobam, torej mesu, ocvirkom in polnomastnim mlečnim izdelkom. Tudi v nekaterih rastlinskih oljih, kokosovem in palmovem, se nahajajo, kot zdaj berem ... V tej priporočeni prehrani so kraljice ribe. Ribe so kul, ribe so Omega3-jaste, ribje olje je kul, Omega-3 maščobe so kul. Spisana je cela znanost o dnevnih odmerkih ribjega olja, ampak striktno držat se nekih številk pač ne bo v redu. Stvar bo pri meni bolj na simpl - bolj se bom izogibala mesastemu, vmes ugriznila v čevap in iz tapervera vzela kolešček domače suhe salamce, sir na meniju ne bo vsak dan, čeprav še vedno pogosto, in če pridem k mami na kosilo, bom z veseljem zmazala tistega telička v naravni omaki. Večji poudarek bom dala ribicam in morskim plavutkam, čeprav mi gredo oklepi rakcev in koščice rib res strašno na živce, predvsem pa bo na vsakem koraku zelenjava. In sadje. In češnje. Znanost v prehrani namreč hitro zna biti omejujoča, obremenjujoča in ... Kontradiktorna predvsem. Eden reče in znantveno potrdi, da je to bav bav, ta drugi pa reče in znanstveno utemelji, da je taista stvar življenjskega pomena, da podaljšuje življenje in grozi rakavmi kleščam. In to najdemo pri vseh rečeh - pri kavi, pri kefirju in pri nasičenih maščobah tudi.

Toliko o tem mojem spremenjenem življenjskem stilu, tri do pet let naj bi trajalo, da MS izgine, ha. Aja, ne ... Malo dlje, ker bodo nasičene maščobice še tu pa tam kapljale. Vsekakor je pa pravo razmerje vsega bistveno, menim.

Smrkljarna d.o.o., proizvodnja sluzi

Smrkljarna v meni deluje le poleti.

Pozimi jo namreč znova pa znova prizadanejo naravne katastrofe kot so žlica medu vsako jutro, limonada vsako popoldne in čaj vsak večer. Pa zavarovan vrat z rutkami in šali pa obrambni mehanizem v obliki kape na ušesih. In topli škornji.

Poleti je pa tako, da takoj, ko se pojavi teh 30 stopinj ali več, Smrkljarna zazna ustrezne pogoje, kot so klima v kombinaciji z majčko, ki komaj kaj pokrije, klima na vlaku, klima na busu, klima v javnih prostorih, bezgov sirup s kockami ledu in brezbrižnostjo grla do svojega nesmrkljastega stanja, samo da se ohladi, hladen tuš tukaj, ledena reka tam. Idealno za proizvodnjo sluzkotov tam po sinusnih kanalih, ki zaprejo dotok svežega zraka skozi ušesa. Posledično se včasih v mehurju in sečnih kanalih odpre še hčerinska družba za masovno proizvodnjo urobakterij, samo da veš.

Smrkljarna bi lahko uredila izvozni sektor, če mene vprašaš. Koš, poln posmrkanih papirnatih robčkov, ni ravno ekološka nalepka, ki bi si jo ta fabrka lahko prislužila, če bi našla primernega odjemalca, ne vem, polža, če slučajno nima dovolj lastnega smrklja, po katerem se drsa skozi gozd. Stavit grem, da mora smrkelj že biti ena uporabna reč.

No, na srečo je tu nekaj, kar lahko poleti in česar ne moreš pozimi. Vitamine direktno lahko potrgaš z drevesa in jih brez posrednika po zobje zmelješ v sredstvo, ki bo pomagalo imunskemu sistemu, Smrkljarno pa spet zaprlo za nedoločen čas. Tudi to velja, da ti gajbico rdečih vitaminov dostavijo direktno z Goriških brd na dom. Čudovito!

Novi položnici: osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje!

Vedno delam nek bigdeal okoli mojega rojstnega dneva. Hočem, da sem na svoj najpomembnejši dan pomembna jaz, hočem da je svet totalno nacentriran vame, da me hvali, poveličuje, opeva, obožuje, časti ... In povsem v redu, pravzaprav pomembno je, da je ta svet, Svet pomembnih Drugih ljudi. Pomembni Drugi so vsi tisti, ki jih spoštujem, ljubim, z njimi furam obojestransko zaupanje, hec in solze, če je treba. 

Tokrat sem se zavestno zabremzala, bigdeal transformirala v smalldeal, na čim manjše nakracala to starostno številko, ki kriči, da je ogromna, čeprav se bitje pod njo ne počuti tako, in saj je le navaden dan, tudi vrečo polulanega mačjega peska z drekci odnesem v kontejner in s tem prekršim svoja siceršnja bigdealovska rojstnodnevna pravila "nič pospravljat, nič delat, samo obvezne reči!". Namesto na torto, ki se šteje pod obvezen inventar rojstnega dne, sem šla raje na eno vitaminsko injekcijo v rit in namesto na sproščujoče familijarno popoldne, raje v hram znanja po nov svež diplomski veter ... Piš, ne veter - da se ne bo slišalo tako pretirano. Mančmelov si spečem naslednji dan, sebi, celega, če pojem vsega.

V kino, da greva zvečer, še prej pa v park s pivom, smokiji in rdečo karo dekco. V dvoje, romantično in da bo po njegovih bolj ali manj biznis dnevih končno malo moj, če mi je že obljubil, preden je za vikend odropotal tja pa tja pa tja.

Hhhhjaaamneeemmm ... Potem nič ni bilo iz tega. Ker sem spet kasirala en glasen surprajz hepi brzdej z baloni in odpetim vse najboljše - v še večji zasedbi kot lani. Tako ekstremno spet nisem bila presenečena, ker je v taki družbici to že skoraj vsakdan in za preživetje pač rabiš biti navajen, sem se pa vseeno kar tresla in skoraj ihtela od razburjenja, tega srečnega razburjenja, se malo želela pogrezniti v tla, ker mi je bilo nerodno, nisem vedela, koga naj prvega objamem in potem nisem vedela, kam naj postavim kozarec. To so ti ljudje (pozor, osladnost!), ki so vredni, da s tabo kreirajo prihodnost (s to sedanjostjo, da se ve), ljudje, ki smejé ujamejo kozarec s šampanjcem, medtem ko padaš, ljudje, ki te popeljejo proti petrolovemu stranišču, a ti prej še raje predlagajo lulanje med grički, kjer se igrajo triletniki. Ljudje, v katere človek posveti energijo in čas in denar in niti en vat, ena kalorija, ena sekunda ali cent (uh, da bi ga imela!!) ne pomenijo potrate. Pa ljudje, ki so annoying in jih imaš nadvse rad, ki so blond in cukrasti, iskrivi in iskreni, ki so pametni in z visokimi ambicijami, ki so ustvarjalni, živahni in brez tabujev, ki radi nekaj srknejo in ti spečejo čevap ... In listnate trikotnike s sirom, ki ti jih zabašejo v lično darilno škatlico, ki jo na koncu koncev pozabiš oziroma nevedno pustiš, da ti jo vržejo v smeti. To so ti ljudje, zaradi katerih optimizem kar veje ven iz tebe, čeprav s kakšnim opominom že komaj plačaš mesečne položnice, čeprav te vsakodnevno ravsajo obgrižene živčne nitke in čeprav je november najbrž šele tisti mesec, ko boš postal nekdo z diplomiranim nazivom. S temi ljudmi ta oddaljeni november samodejno postane kar "A že? November?" Zdaj jaz njim pojem hvalospev ... Ker so iz mojega rojstnega dne naredili tak bigdeal.

26 je to leto. "Naslednjič menda dobim festival!", zdaj že razvajeno ponavljam..

Kompleksni lasasti odnosi Čop-Škarje-Lasje

Ne, se ne bojim več frizerja, ostajam pa precej šlampasta pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih imam kot človek z lasmi, do svojih las ... Strah je bil odpravljen takoj prvič, ko sem videla, kako pomembno je poznanstvo in en sproščen klepetav odnos med mojimi lasmi in škarjami. Takrat sem pač morala začeti zaupati v frizerja, ker ta ni bil več kar en, ampak tak, ki ima znanje, ki svetuje, ki upošteva želje in ki - to je najpomembnejše - zna upoštevat volumnast in minimalno kravžljast karakter las in na podlagi teh naredit frizuro tako, da bo pasalo na obraz, na obraz z očali, na obraz z enim hendikepiranim učem, na obraz luštnih potez in filmsko oblikovanim nosom, na obraz s svetlimi komaj-da-jih-je-potrebno-pulit-obrvmi, na obraz z grdim materinim znamenjem na licu. Da naredi še masažo lasišča prej in te naparfumira s super žavbicami potem, sem takemu frizerju prodana ... Naj naredi, kar mu paše in celo "Ne, več lahko odstrižeš!" in "Jaaa, pramenaaa ...", čeprav jih nisem planirala.

Rada imam svoje lase, ampak prehitro zrastejo v čop in čop je lasasta smrt. Čop je najlažje in najučinkovitejše orožje za umor sračjegnezdne pošasti, ki te vsega krmežljavega pričaka v kopalničnem ogledalu. Čop je najbolj strahopetna rešitev, če imaš mačjedlaki kompleks, vodnokapeljno fobijo, ko je voda na laseh tista, ki ponazarja prve znake utopitve - pa čeprav v en meter globokem bazenčku ali pa pod tušem v domači kabini. Čop je lenobna pogruntavščina takrat, ko ti lasje uhajajo na oči v času prepovedi tega dejanja ... Na primer, ko gledaš redwedding v gameofthrones in pozabiš trepkat s trepalnicami, a za lase imaš še vedno roke in gumico, ki ta čas očitno mislijo in delujejo v dobrobit tebe na udobnem stolu. Čop prepoveduje lasnim nitkam, da bi se osvobodile glave, ki veliko ve in jim je brihtnost predvsem nadležna, in čmoknile h kvasovkam, se z njimi pomnožile v krušno testo pa potem še med zobe jedca. In dlje, kot človek rad ustvarja pekovske skulpture, dlje so lasje v pasti. Dlje, kot so lasje v pasti, torej v čopu, dlje je nosilcu skalpa všeč stanje stagniranja, stanje udobnosti, stanje enostavnosti, stanje brez kreativnosti, brez ... Vetra v laseh. Po enem letu in dveh mesecih me je bilo treba skoraj zavit v črno vrečo z majhnimi luknjicami, da sem lahko dihala, zabrisat v prtljažnik avtomobila in odpeljat k škarjam. Ker da gredo čez par dni na porodniško! Zdaj imam lase spet žive, pri življenju.

A upam objavit before in after fotko? Taako, kot jo Vesolje s slabo kvaliteto vred prenese, ker je drekastih zrnatih mobifotk brez kompozicije navajeno ... Taako - v vsem svojem čarovniškem siju!

A upam? A upam ... Upam, ne upam ... 

...

Epsko o bioloških odpadkih

Trapasto gordol. Za boljšega človeka se imam, odkar skrbim, da tudi najbolj nagravžni odpadki padejo v ta najbolj nagravžno kanto. Že kot mula sem bila res ekološko ozaveščena in sem skrbela, da so plastenke šle v plastenkoš, steklenice v steklenični zbiralnik, papir pa v ta moder škatlast kontejner. Izmed vseh pošastnih, čarovniških in pajčevinastih risank me je najbolj psihirala tista okoljevarstvena o našem ubogem planetu, ki umira zaradi smeti, zato sem postala zbirateljica vrečk. Da bi te le dobile večkratno življenjsko uporabnost in da ne bi dušile planeta, ampak vsaj samo mojo sobo, sem najbrž menila. Ob takem eko tempu sem se emocionalno navezala še na kup drugih reči, ki bi potencialno vsaj prah nabirale, če že ne bo služile višjemu cilju. Na srečo sem to hrčkasto lastnost že odpravila s tistim posebnim pristopom s fengshui elementi in soočenjem s tem, da sveta pač ne morem rešiti, zbiranje vrečk pa sem vseeno obdržala v svojem normalnem refleksu. In ko so vladarji uvedli še razne pisane kante v zakon, so me res razvedrili ... Razen z rjavo kanto, ki sem se ji zavestno in načrtno izogibala s ščipalko na nosu in s fuj-prezirajočimi očmi.

Par tednov nazaj me je usekala ta namišljena lopata, da ni prav, da se "mešani" (izraz sem pospravila v narekovaje, ker je tako nedefinirano smešen) odpadki tako hitro polnijo in pravzaprav sestojijo iz 90-ih procentov razgradljivih smetk, če lahko teh 90 procentov postane koristnih in predelanih. Pa kako najbolj enostavno in najmanj smrdeče in najmanj gnilo in zdrizasto to porihtam? Z za en evro kupljenimi desetimi papirnatimi vrečkami zihr ne. Ker so tako velike, da se v enem dnevu ne napolnijo, po dveh dneh pa so že čisto prepojene s posmrtno tekočino (in posmrtnim smradom!) obgriženih japčkov, olupkov bučk, smrkljastih lupin kurjih jajc (kar mimogredno sodi v najogabnejšo kategorijo katerihkoli sort naravne proizvodnje v Izgubljenem hladilniku), izžetih čajnih filtrov in kavastih zocov.

Rešitev je seveda v vsakodnevnem odnašanju bio odpadkov, da se zjutraj izogneš vsaj smrdljivi kuhinji, če te že zaradi vlažnega vremena pričaka iz odtoka smrdljiva kopalnica. Papirnate vrečke, tiste, ki jih špar zastonj tala in tiste od moke in tiste iz lekarne za lekadole, so super za enodnevno dozo razgradljivih odpadkov, ki jih proizvedeta dva bivajoča v gospodinjstvu (ali eden, ker.). Če ni vrečke, zafilam eno umazano kastrolo in jo zvečer odnesem dolgor. Katarzično je, res!

Seznam.

modra urbana.

prometno dovoljenje.

vozniško dovoljenje.

rumena urbana.

ovseni kosmiči.
bruhica od jinx po tepihu.

omaka za mesne kroglice.

šrauf.

ogromna "poštengahsempadla" modrica, še na začetku krvavo rdeča, zdaj pa modročrnovijolična na desnem boku.

dolga zareza neznanega izvora na levem boku.

bruhice od jinx.

osmukani listi goji jagode ...

... predstavljajo ta grozni mali seznam vsakodnevnih kiksov, klofut in igel. Ko bi vsaj zares po štengah zletela in ko bi vsaj tiste vitaminske doze, ki jih zdaj, ne zaradi modrice, na dva dni dobivam v rit, bile edini znak moje šiškebabne volje (beri kot tiste mazo, ki hrepeni po tem, da ji še leseno palico skozi uč porineš).

Bedarija je to, kadar ne veš. Bedarija je to, ko je ta lista le en majhen in pač viden delček vsega.

S foreveralone kozarcem na skypedate

Foreveralone kozarec je tisti, ki je še ostal cel od zbirke šestih vinskih kozarcev. Vsak kozarec ima oziroma je imel svojo posebno zgodbo, v večini primerov sem bila za končanje njihovega steklenega življenja kriva jaz, morilka. Ta kozarec, ki je ostal, je - zahvaljujoč ostalim petim mojim kiksom - dobil naziv foreveralone. Časten naziv je to. V svojo funkcijo pride ob edinstvenih priložnostih kot je današnja - ko je pivec sam in ko proslavlja nekaj velikega!

To nekaj velikega sicer ni nič kaj preveč do neba, a meni, transformatorki, ki rada v pomembne spotencira nepomembne datume oziroma datume (s poševno, ker datumi na eni strani pač res le kažejo tvojo zgodovino in kako star si že in kako hitro mineva čas in kako preprosto ničen pravzaprav si v razsežnosti časa, če pogledaš tja nazaj k dinozavrom, in ker na drugi strani datumi pač res kažejo še na future-tebe, bodočega tebe, kaj moraš še opravit, kaj boš še opravil in da čez dvajset let pa že moraš imeti bajto, odraslega otroka in takrat že izumrlega varana v akvariju. Terariju. Gajbi.), tudi sedma obletnica druženja, spanja, hranjenja, telezijanja, festivaljenja, sobnokolesarjenja, diskutiranja, konfrontiranja, strinjanja, mrcvarjenja in čohanja v dvoje pomeni ogromno.

Čin na 2555 dni brez upoštevanja prestopnih let!, trkneva ob ekran. Na še mnogo užličkanih noči in čim manj razbitih kozarcev, ker zdaj jih je bilo pa dovolj - sedem let sreče je namreč že prinesla ena črepinja, v rezervi jih je vsaj še deset, več jih pa najbrž ne potrebujeva.

Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!

Preurbanizirana sem postala. 

Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.   

Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. "Kako diši!" hipnotizirano zamrmram, ko stopim ven iz po desetih letih že razmajane gobarske honde s pogonom na vse štiri ... "Em, po gmajni?" navajeno vpraša družba. Ja. Pozabila sem na ta čudovit vonj in - pa kaj - res me spravi v ekstazo, ko lahko učinkovito pozabim na frustrirajoče, še tako brezvezne špičke ...

kot je na primer tista o tem, ko je nekomu tako dolgčas v življenju (zdaj sem nesramna op.ivv. in hitro govorim op.ivv.2), da s tiho mašo zmaltretira tistega, ki mu nikakor ni tako dolgčas v življenju, da bi kaj takega rabil. Še vedno se malo kadi iz mene, še vedno z enim kopitom malo kopljem po pesku, a zgolj zaradi fenomena nerazčiščenosti. Za odnos mi s takim načinom pač hitro postane vseeno, sem se tekom svoje zgodovine že naučila delat selekcijo med pomembnimi. Pa v gmajno sem šla!

Kjer je meditativni klimi pomagalo tudi to, da sem telebnila z vsemi svojimi stopetinšestdesetimi centimetri in zdaj pa že devetiinštiridesetimi kilami. A na mehka gozdna tla, med grmičke bodočih modrih borovnic (harmonija ...), med ležerno premikajoče in spokojno plezajoče debele pisane pajke (panika!) in s samo enim zapičenim trnom v dlan (čarovnija.). O zmečkani zeleni pločevinki piva sem zavestno tiho, saj oklepaji ne bi prenesli besa, ki se ob takih človeških, tako zelo človeških!, packih pojavi v mojem centru za rast. Še obunkano koleno od petkovega telebadca čez železniške tire ni javknilo, zob  pa tako ali tako od prvega obiska zobostola nič več ne kljuva v uho, saj je bil hitro osvobojen paradontoznega gnojnega pritiska.

Diplomska kalvarija, vse bolj blesave inkontinenčne težave, foreveralone kosila, ki me čakajo za ta teden, ko najljubši fant (ne, ne, ni več fant, dec je!) opravlja svoj posao v inozemstvu, da ne govorim o sedmi romantični obletnici, ob kateri bom nazdravila z enim kozarcem brez šampanjca, a s hudimi štruklji z zares dobro domačo skuto, in v družbi kosmatulje, ki bo svoj ne-mar za moje samotništvo pokazala s prostaškim  izležavanjem na kavču, bodo - zaradi gmajne zdaj to bolj jasno vidim - pomenili čisto lušten teden!

Manjka mi še krik "V napad!"

Potem je minila še nedelja, ker je bilo treba brbončice odpeljat k štantom čokoladic in pralin in oblitih suhih sadežev, temu pa sledili dnevi spopadov, dnevi pravih epskih bitk v moji, včasih kakšni kapi preveliki, a vseeno precej mali buči. Krvava vojskovanja so bila dodatno zbombandirana še s strani Direktorata za slabe novice, finančni ministri, ki nadzirajo moj proračun pa niso povedali nič novega.

Zdaj je mir, zatišje. Mogoče so vsi postali trupla ali pa so se poskrili v bunkerje - da se znova spopadejo in naredijo še večji kraval, da mogoče splanirajo enoten bojni plan, ki bo pognal mehanizme v skupno dobro, ali pa da - konec koncev sploh ne bi izpadlo čudno - skupaj napadejo to utrdbo, to mene, zrušijo in zdrobijo še ruševine. Ajt, pretiravam že.

Navijam za bojni plan, ki je potreboval pet ušivih minut, da je

• z enim šlukom realnosti, 
• potlačitvijo posrane misli "Damn, 26 bom že, jaz pa še brez ..." med zimske pletene šale, rokavice in gamaše, ki sem jih uro nazaj končno pospravila v najvišji del omare, ki ga ne dosežem, če stopim na prste, 
• in z malo seruma iz flaške z optimizmom, ki sicer izgublja svojo magičnost in postaja na pol prazna,

sestavil strategijo, ki vključuje

• nič več kopipejst funkcije in klikanja med Google Chrome in Word okencem, 
• ampak urejanje, 1,5 razmak med vrsticami, isti fond pisave, naslovnico, glavo, nogo, prevajanje, pravilno citiranje in povzemanje in seveda odbojko pri tvorbi povedi, da ne bom obtožena kraje avtorskih pravic in s tem izgubila potencialno ustoličenje na poslanskem stolčku v parlamentu ... aja, ne, to bi vseeno lahko obdržala, samo navadna andragoginja z univ.dipl. nazivom ne bi mogla več bit ... aja, ne, to me tudi ne bi smelo ustavit, saj me poklic na to foro s trga dela niti ne čaka in ne kliče in ... kakorkoli, moralno pač ne bi bilo prav in jaz premorem hudo moralo - kljub vsemu.
• prenos na uesbe ključek, vožnjo s trolo do nenajbližje fotokopirnice, print in predložitev papirnatega materiala desetim Pomembnim drugim,
• pobiranje odzivov, komentarjev, predvsem pa nasvetov,
• šele potem obisk pri mentorici, ki bo s strategijo za naprej še najbolj pomagala.

Jebatga, znašla sem se pred ogromnim stopznakom že nekaj časa nazaj, v bistvu se mi zdi, da pred njim stojim že od vsega začetka pa je bil en mesec in pol tega mučenja in cincanja in kar enega brskanja po tematsko sicer opredeljeni zemlji dovolj. Vem, ko bo stvar enkrat dokončana, bom to opredelila kot povsem normalno fazo tega procesa, zdaj mi pa to predstavlja grozljivo brezizhodno ravsanje raje v meni.

Jaz in diploma štrajkava

Najprej je bilo treba na cedevito, potem še na solato z meni najbolj sorodnim bitjem, kar jih ta planet premore - da se je družno pojamralo nad nemotivirajočo prihodnostjo, da se je na glas razjasnilo o nekaterih gospodarsko-pravnih hakeljcih (ne z namenom davčne utaje, ker to ni možno, če si mali človek, pač pa z namenom optimalno skalkulirane poti, ker denarja seveda ni preveč za metat v državno žrelo, ki nima riti), da diplomo pa imava obe tam-tam, sedemnajst strani približno, še z neobdelanimi prevodi in nepovezanimi citati, z različnimi fonti pisav in ne z 1,5 razmakom med vrsticami.

Pa k staršem na obisk je treba malo it, ker je bilo v času nizanja teh sedemnajst strani prenaporno in prebrutalno, da bi se vkrcala na vlak za v Naravo. Vmes še ena kava s ta drugim meni sorodnim bitjem, ki ponazarja tisto, kar meni manjka - jebivetrski, vseenomije, predvsem flegma obraz, ki bi ga ob poplavi teh družbenih buck vsak potreboval za preživetje. In je luštno, čeprav nič novega, kar je sploh kul, ker paše, ko čvekaš o nečem in z nečim nespreminjajočim in sigurnim, razmerje med rutino in vrtinčastimi vetrovi rata takoj poglihano.

In na sejem! Do tistega plavega oosm štanta, za katerega "obrt" sicer ni najbolj primerna beseda, je pa takoj zraven štant vinogradnikov in še štant belokranjskih pogače-pekaric, vmes pa mize in stoli in en kozarček, dva, tri ... Zaradi drame, ker ni bilo točnega nakazila s strani firme in ker s stopetdesetimi evri plačam lahko še Loto poleg vseh položnic za tekoče stroške. Stvar se je čez dva dni lepo razpletla v prid mojega TRR-ja, nč skrbet.

Pa je bilo treba naredit te že opisane in opevane čemaž-štruklje, ki so pokurili razpoložljiv tank energije, ne zaradi zahtevnosti, zaradi prvič-fenomena, ki pokrade vsaj fifti-fifti piskr mišic. Zato je bil potreben še ta en hang out do Gospodarca, da slučajno ne bi zamudila tako potrebnega šluka piva ob sončnem zahodu v parkcu tam zadaj. 

Skeniranje podlobanjskih prostorov s pomočjo magneta naslednji dan je s sabo spet odneslo ta pomemben čas z nekaj podpludbami na pregibu komolcev zaradi rofkanja z iglo v iskanju za pravo ... Ne, za vsaj malo gostoljubno žilo, ker da so vse izjemno trde in kot da se nečejo več prebadat, vbrizgan kontrast pa naj bi bil pomemben pri tem, da preverimo, kaj Pošast v meni trenutno še počne - a se je kaj napihnila, se kam skrila, koga je še pojedla in a še kar naprej igra tisti šah. Tudi nevemkajsedogajazmano uživanje v družbi nečakinje Številka pet je prišlo na vrsto in prevažanje purana vse naokrog po Ljubljani, da se je na koncu raje šlo na kislopekočo župo, spomladanske zavitke in ličijev kompot tudi.

Potem je bilo prelepo vreme in kar naenkrat tudi predeževno in predepresivno - da bi jaz in diploma lahko sploh zafunkcionirali v vsem svojem delovnem zanosu. Mine ponedeljek, mine torek, mine sreda, mine četrtek, mine petek in pride sobota.

Čemaž in sonce. S čemažem in soncem.

No, ne vem, a se, ampak verjetno se, ker so bili ti testeni faili precej zapomnljivi, kar se očitno napačne vleke tiče (o tem govorim - kmalu testenih zmazkov sploh nisem več objavljala), kdo spomni, ampak s ponosom moram razglasit letošnji prvi uspeh, ki sem se ga lotila zaradi čemaža. In sonca in večkotdvajsetih stopinj. In čemaža in sonca. Lotila sem se štrukljev s skuto in čemažem, ker imam čemaža fulj in ker se štrukljev nikoli še nisem lotila. In ker je čemaž in ker je sonce, s ponosom kliknem na gumb "slikaj" tam pri mojem švoh fotomobiaparatu in v vizualen spomin spremenim še tole testeno tvorbo - spet z luknjami, a niso kritične, s čemažem in soncem in skuto, z malo drobnjaka tudi.

In tako je, če je sonce in če je čemaž - na balkon, ta najin balkon, kjer imam lahko tudi samo jaz komando, če hočem, sem že naselila prvo familijo letošnjega Zelenostlinskega naselja. To so Jagode, ki so se iz svojega prvega doma izselile, ker niso pazile na kontracepcijo in so vitice postale že prave divje radodajke, ki se jih ni dalo več krotit. Pri meni jih bo krotila Jinx. Poglej!

V Zelenostlinsko naselje kmalu kmalu pridejo še Paradajzi in Paprike, ki da ne bodo uspevale, so mi rekli. Bodo in temu primerno tečna bom z MMS-i in objavami pod rubriko zelenologija ... Sonce in čemaž sta naredila dober dan - na pogled ne tako čudovitega izdelka, a zelo okusnega in čemažastega, kakor je prav.

Kako razmišljam?

Načeloma brihtno, kar se da korektno, v prvi vrsti pa naivno. Zmedeno in shizofreno je v drugi vrsti.

Tako razmišljam: ko najljubšemu fantu pošljem smešno reklamo za novi clio in ko mi napiše, da "Oh my God, so oooold, I have seen this like 12 years agooo ...", kar postanem malo ob tem responsu in potuhtam ...

- ja, kako? Če pa ni dolgo, kar je prišel ven?

- in kako? Če 12 let nazaj niti približno niso delali tako hudih reklam!

Šele z naslednjim (tretjim!) impulzom pride normalno in umirjeno spoznanje, da je ta moj tip že zdavnaj videl CEL internet in da prav res trapasto razmišljam.

Razmišljam tudi tako: pasivno in kimajoče odgovarjam na vse pomenke z mojima babama, kdaj da se vidimo - kmalu., kaj obleči - stare kavbojke in superge., kako komaj čakamo - ja. Potem pa ena outfit-slikica in kaj se dogaja? Ha, lahko bi zamudila na podelitev diplome najboljše kolegice!, če mi skrajni čas vsi ti pogovori ne bi postali marsovsko čudni, res.

No, ampak na veliko razmišljam. Zato sem morala tole drugo očitno potlačit pod kup vseh ostalih razmišljanj, prioritet pač ni bilo določenih, čeprav se mi za tako stvar ni potrebno zbrcat z nobenim in je samoumevno, da hočem bit vzorna bff - kljub dejanskim starim kavbojkam in ocufanim supergam. Vse se je okej izšlo, tudi s prvo prigodo, ko je celo mati najljubšega fanta sporočila, da je reklamo za novega cliota že videla. Zamislila sem se - neverjetno, spet.

Spomladansko žvečenje

Jaz bom spet cel projekt iz svojega prehranjevanja naredila  (se zgroženo butnem u ćelo) . Po zimskem spanju črevc moram:

- povečat vnos sveže zelenjave v svoj organizem, 

ker: bo sveža in sezonska in polna vitaminov in okusna in do zdaj taka ni bila, zato pozimi s svežo zelenjavo, svežo!, nismo pretiravali.

- zmanjšat količino kruha z glutenom na jedilniku, 

čeprav ovseni kosmiči tukaj ne štejejo, ker jih kot zdrava žita obravnavam ... Pa ričet ostane, ker je v mojih očeh zelo zdrav, če ni prečilijast in prepoprast ...

- vpeljat - ker žitaricam in OH-jem se pač težko odpovem - več "zdravih" žit na krožnik, 

pira, proso, ajda, s kvinojo se moram zbondat in vem, da to ni žito, tudi s kamutom in amarantom pa čeprav se tole zdaj že fejst tepe z drugo alinejo.

- it v nabavo čajev, 

ker je zimskih zalog, ki so prišle z božički in dedki mrazi in je kazalo, da bodo vseživljenjsko prisotni, ker jih je bilo toliko, navsezadnje zmanjkalo.

En zeleni, en mate, en oolang in en roiboos bi bili okej.

Da si zrihtam peristaltiko in da ta postane spet in ne preveč peristaltična. Da gredo oblogice okrog trebuha, te slabe omega-6 maščobe stran, in manj soli bo moralo bit v rabi, da znižam številko krvnega tlaka na mašinci za merjenje krvnega tlaka.

Danes sem si naredila svojo prvo čemaževo omleto letos - zato je pri meni že pomlad, čeprav vreme še zmeraj na vsak način želi posiljevat s snegom. Dežju oprostim, ker je april.

Kaj me osrečuje?

Ko med obračunavanjem mojih prisluženih evrov preteklega meseca ugotovim, da je že skoraj april - ker če ne bi bilo konec meseca, se obračunavanja niti lotila ne bi, ane, sem pa spregledala to novico, da april pride takoj, ko je marca konec - in padem skup, ko se ozavestim, da sem za ta naslednji mesec postavila deadline, ko končam z grobim posegom v wordov dokument, poimenovan Diploma, in prešaltam na konkretno izvajanje pisanja teoretičnih smislov, do konca meseca pa s teorijo zaključim ... Potrebujem nekaj tolažilnega. Kaj je to?

Najprej deset minut stara kepica ...

Ki po hudem niti ne enournem seksu kvasovk zraste v trikrat večjo pošastno gmoto ...

In se spremeni v fiksno, okamenelo, zapečeno!, obmirovano stvar za pojest.

Moj prvi pirin kruh! Ne da bi bil na videz kaj posebnega, kaj drugačnega od mojih ostalih krušnih skulptur, ki so vse po vrsti čudovite (nadsamozavestno povem), je pa bolj zdrava in res malo bolj hlebčkasta oblika kot sicer, saj v glavnem preferiram štručke, žemljice in bombetke zaradi njihove praktičnosti in luštnikavosti. Vseeno se bo dalo naredit sendvične poslastice za nafutrat moške geeky možgance, ko bo človek od vse kreative postal lačen na mestu službovanja.

To je tolažilno. To me osrečuje!