ker je hladilnik zafilan z njo in ker se mi ni in ne bo dalo kuhat samo zase.
Pa sem tisto pico vseeno spekla ob pesimističnem razmišljanju, kam bom svojo rit naslonila septembra, ko padem dol s te vejice, ki trenuno kaže na izvor moje identitete. Definitivno jo bom morala prestavit s tega stola. V svet.
Sem točno vedela, da bo do te morije v z impulzi zasvojeni buči prišlo takoj, ko se evforija okrog novega brloga poleže ... In se je - takoj, ko sva dobila najin čisto prvi sesalec, kar je čisto nekaj drugega od najinega čisto prvega grelnika vode. Ta takrat ni bil v sorodu z vsemi problemi odraslosti, čeprav sem trepetala pred to divjino, se je malo bala, a se z veseljem spopadala z njo. Iz meseca v mesec hodila z evri čisto na knap pa z nadobudnim nasmeškom na obrazu, kako srečna sem zaradi osamosvajanja in vsega tega, kar pride skupaj z zidanjem in dograjevanjem svoje osebnosti v eno bolj suvereno tvorbo zrelega človeka ... Ja, vse to bi bilo tudi zdaj okej, če bi v teh treh letih prišlo še do finančne stabilnosti in do tega, da na koncu meseca pa še kaj ostane za malo dražji šoping, za eno potovanje brez pufa, za kurčevo vinjeto in ... Sesalec.
Divjina je z njim že domač teren. In ta divjina sploh ni prijazna in ne zato, ker je neznanka in povzroča negotove in naježene in oprezne korake, ampak zato, ker je postala zelo-znanka, ne kaže ravno lepih in prijaznih zob, je mračna in ... Draga! "Lahko bi bilo slabše," sem danes zjutraj realno rekla in vstala celo malo bolj energično, tudi oko me ni več bolelo, ker se je ponoči očitno spucalo tistega smrklja, ki ga je prej dva dni pacalo. In res bi že morala začeti, zdaj, ko imam sesalec, s Projektom 2013, čeprav bo pomenil novo žrtev neoliberalizma (poglej, po vsem tem še vedno uporabljam ta izraz!) in hkratne totalno zgrešene in zaostale politike naših vrlih poglavarjev.
