Epsko o bioloških odpadkih

Trapasto gordol. Za boljšega človeka se imam, odkar skrbim, da tudi najbolj nagravžni odpadki padejo v ta najbolj nagravžno kanto. Že kot mula sem bila res ekološko ozaveščena in sem skrbela, da so plastenke šle v plastenkoš, steklenice v steklenični zbiralnik, papir pa v ta moder škatlast kontejner. Izmed vseh pošastnih, čarovniških in pajčevinastih risank me je najbolj psihirala tista okoljevarstvena o našem ubogem planetu, ki umira zaradi smeti, zato sem postala zbirateljica vrečk. Da bi te le dobile večkratno življenjsko uporabnost in da ne bi dušile planeta, ampak vsaj samo mojo sobo, sem najbrž menila. Ob takem eko tempu sem se emocionalno navezala še na kup drugih reči, ki bi potencialno vsaj prah nabirale, če že ne bo služile višjemu cilju. Na srečo sem to hrčkasto lastnost že odpravila s tistim posebnim pristopom s fengshui elementi in soočenjem s tem, da sveta pač ne morem rešiti, zbiranje vrečk pa sem vseeno obdržala v svojem normalnem refleksu. In ko so vladarji uvedli še razne pisane kante v zakon, so me res razvedrili ... Razen z rjavo kanto, ki sem se ji zavestno in načrtno izogibala s ščipalko na nosu in s fuj-prezirajočimi očmi.

Par tednov nazaj me je usekala ta namišljena lopata, da ni prav, da se "mešani" (izraz sem pospravila v narekovaje, ker je tako nedefinirano smešen) odpadki tako hitro polnijo in pravzaprav sestojijo iz 90-ih procentov razgradljivih smetk, če lahko teh 90 procentov postane koristnih in predelanih. Pa kako najbolj enostavno in najmanj smrdeče in najmanj gnilo in zdrizasto to porihtam? Z za en evro kupljenimi desetimi papirnatimi vrečkami zihr ne. Ker so tako velike, da se v enem dnevu ne napolnijo, po dveh dneh pa so že čisto prepojene s posmrtno tekočino (in posmrtnim smradom!) obgriženih japčkov, olupkov bučk, smrkljastih lupin kurjih jajc (kar mimogredno sodi v najogabnejšo kategorijo katerihkoli sort naravne proizvodnje v Izgubljenem hladilniku), izžetih čajnih filtrov in kavastih zocov.

Rešitev je seveda v vsakodnevnem odnašanju bio odpadkov, da se zjutraj izogneš vsaj smrdljivi kuhinji, če te že zaradi vlažnega vremena pričaka iz odtoka smrdljiva kopalnica. Papirnate vrečke, tiste, ki jih špar zastonj tala in tiste od moke in tiste iz lekarne za lekadole, so super za enodnevno dozo razgradljivih odpadkov, ki jih proizvedeta dva bivajoča v gospodinjstvu (ali eden, ker.). Če ni vrečke, zafilam eno umazano kastrolo in jo zvečer odnesem dolgor. Katarzično je, res!

Seznam.

modra urbana.

prometno dovoljenje.

vozniško dovoljenje.

rumena urbana.

ovseni kosmiči.
bruhica od jinx po tepihu.

omaka za mesne kroglice.

šrauf.

ogromna "poštengahsempadla" modrica, še na začetku krvavo rdeča, zdaj pa modročrnovijolična na desnem boku.

dolga zareza neznanega izvora na levem boku.

bruhice od jinx.

osmukani listi goji jagode ...

... predstavljajo ta grozni mali seznam vsakodnevnih kiksov, klofut in igel. Ko bi vsaj zares po štengah zletela in ko bi vsaj tiste vitaminske doze, ki jih zdaj, ne zaradi modrice, na dva dni dobivam v rit, bile edini znak moje šiškebabne volje (beri kot tiste mazo, ki hrepeni po tem, da ji še leseno palico skozi uč porineš).

Bedarija je to, kadar ne veš. Bedarija je to, ko je ta lista le en majhen in pač viden delček vsega.

S foreveralone kozarcem na skypedate

Foreveralone kozarec je tisti, ki je še ostal cel od zbirke šestih vinskih kozarcev. Vsak kozarec ima oziroma je imel svojo posebno zgodbo, v večini primerov sem bila za končanje njihovega steklenega življenja kriva jaz, morilka. Ta kozarec, ki je ostal, je - zahvaljujoč ostalim petim mojim kiksom - dobil naziv foreveralone. Časten naziv je to. V svojo funkcijo pride ob edinstvenih priložnostih kot je današnja - ko je pivec sam in ko proslavlja nekaj velikega!

To nekaj velikega sicer ni nič kaj preveč do neba, a meni, transformatorki, ki rada v pomembne spotencira nepomembne datume oziroma datume (s poševno, ker datumi na eni strani pač res le kažejo tvojo zgodovino in kako star si že in kako hitro mineva čas in kako preprosto ničen pravzaprav si v razsežnosti časa, če pogledaš tja nazaj k dinozavrom, in ker na drugi strani datumi pač res kažejo še na future-tebe, bodočega tebe, kaj moraš še opravit, kaj boš še opravil in da čez dvajset let pa že moraš imeti bajto, odraslega otroka in takrat že izumrlega varana v akvariju. Terariju. Gajbi.), tudi sedma obletnica druženja, spanja, hranjenja, telezijanja, festivaljenja, sobnokolesarjenja, diskutiranja, konfrontiranja, strinjanja, mrcvarjenja in čohanja v dvoje pomeni ogromno.

Čin na 2555 dni brez upoštevanja prestopnih let!, trkneva ob ekran. Na še mnogo užličkanih noči in čim manj razbitih kozarcev, ker zdaj jih je bilo pa dovolj - sedem let sreče je namreč že prinesla ena črepinja, v rezervi jih je vsaj še deset, več jih pa najbrž ne potrebujeva.

Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!

Preurbanizirana sem postala. 

Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.   

Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. "Kako diši!" hipnotizirano zamrmram, ko stopim ven iz po desetih letih že razmajane gobarske honde s pogonom na vse štiri ... "Em, po gmajni?" navajeno vpraša družba. Ja. Pozabila sem na ta čudovit vonj in - pa kaj - res me spravi v ekstazo, ko lahko učinkovito pozabim na frustrirajoče, še tako brezvezne špičke ...

kot je na primer tista o tem, ko je nekomu tako dolgčas v življenju (zdaj sem nesramna op.ivv. in hitro govorim op.ivv.2), da s tiho mašo zmaltretira tistega, ki mu nikakor ni tako dolgčas v življenju, da bi kaj takega rabil. Še vedno se malo kadi iz mene, še vedno z enim kopitom malo kopljem po pesku, a zgolj zaradi fenomena nerazčiščenosti. Za odnos mi s takim načinom pač hitro postane vseeno, sem se tekom svoje zgodovine že naučila delat selekcijo med pomembnimi. Pa v gmajno sem šla!

Kjer je meditativni klimi pomagalo tudi to, da sem telebnila z vsemi svojimi stopetinšestdesetimi centimetri in zdaj pa že devetiinštiridesetimi kilami. A na mehka gozdna tla, med grmičke bodočih modrih borovnic (harmonija ...), med ležerno premikajoče in spokojno plezajoče debele pisane pajke (panika!) in s samo enim zapičenim trnom v dlan (čarovnija.). O zmečkani zeleni pločevinki piva sem zavestno tiho, saj oklepaji ne bi prenesli besa, ki se ob takih človeških, tako zelo človeških!, packih pojavi v mojem centru za rast. Še obunkano koleno od petkovega telebadca čez železniške tire ni javknilo, zob  pa tako ali tako od prvega obiska zobostola nič več ne kljuva v uho, saj je bil hitro osvobojen paradontoznega gnojnega pritiska.

Diplomska kalvarija, vse bolj blesave inkontinenčne težave, foreveralone kosila, ki me čakajo za ta teden, ko najljubši fant (ne, ne, ni več fant, dec je!) opravlja svoj posao v inozemstvu, da ne govorim o sedmi romantični obletnici, ob kateri bom nazdravila z enim kozarcem brez šampanjca, a s hudimi štruklji z zares dobro domačo skuto, in v družbi kosmatulje, ki bo svoj ne-mar za moje samotništvo pokazala s prostaškim  izležavanjem na kavču, bodo - zaradi gmajne zdaj to bolj jasno vidim - pomenili čisto lušten teden!