petek, 28. junij 2013

Blueberry Fields Forever!

Če zadnje čase, očitno sem tudi tu postala malo bolj zrela, filam rubriko "ms", jo bom še danes. Ker je pomembno - za iskanje in za pisanje in za manjšo štengco do izgubljenosti in to.

Takole je bilo: pozimi je bil kriv sneg, spomladi je bila kriva predolga zima, poleti je postalo krivo, da pomladi sploh ni bilo in da je vročinski udar z danes na jutri pokazal svojega tiča tam pri osemintridesetih stopinjah Celzijev.

In sem fasala ta nedolžen prehlad - tak, ki ga vsak dobi, ko se naivno izpostavi prvi klimatski mašini z desetimi stopinjami nižjo temperaturo in uživa v njej brez rutke okrog viadukta med trupom in bučo. Saj sem se izkašljala, izsmrkljarila, izšvicala in vse kar spada zraven - s smrekovimi vršički, z regratovimi cvetovi in klasičnim medom, z bezgovim čajem in limonado. Zunanja savna je pomagala pri hitrejšem prebolevanju (okej, vseeno je šlo za standardnih sedem dni, če zdaj bolje pomislim), a na drugem področju logično zahinavila. No, ni zahinavila, ker je jasen njen učinek na eno nevrološko obolenje.

Odrevenelost v nogah ni šla stran, štorasta sem bila še petnajstkrat bolj, svoj koridor gibanja sem omejila samo na teh triinštirideset kvadratov v najemu, da slučajno ne bi preveč izzivala navideznih korenin pred sabo, in čakala, da še Planet malo prešalta na nižjo stopnjo v svojem krematoriju. In je prešaltal, trapasti simptomi pa so me posadili na stol pred vrata urgentne ambulante. Da je krivo vnetje mehurja, so rekli. Pa da naj ukrepam pri svojem nevrologu šele čez en teden, ko me antibiotiki pozdravijo, da vidimo. Come on! Čez en teden bom na Poljskem! Grem na festival! Po cesti in na zadnjem sedežu belega avtomobila, za katerega se ne ve, a je še sposoben prevozit tisoč kilometrov pa še toliko za nazaj ... Taborit, se hecat, plavat po Baltiku in tudi kaj vodkastega spit!

Počakam samo en dan, ker je bil praznik, in zasitnarim svoji super nevrologinji kar prek telefona. Nov izvid je pokazal, da je šlo za fejk alarm, ker na tak nivo tistih mini čudnih zadev v vodi, nadomestni dinozavrasti (in s tem pridevnikom ni nič narobe) zdravnik s strašnim smislom za humor, ne bi nikoli predpisal antibiotikov, samo čaj od preslice.

Pa sem zdaj tu - v naspidirano pospravljenem stanovanju (samo posesan ni, ker sesat ne maram, kavč za nocojšnjega kavčsurferja tudi še ni premontiran v surf), z muffinkačem sveže pečenih borovničevih muffinov Edicija 2 (ker so mi včeraj prvič v življenju ratali sočni, rahli in puhasti in se taki obdržali še naslednji dan!) in cevčico ali kanalčkom v žili, ker za tri dni infuzij brezveze špikat vsakič posebej že v tako ošvohnele žile. In z novo totalno netabuizirano objavo! Pa vseeno komaj čakam, da stipkam še petkovega Bobovnika, ker moram vdihnit to energijo nekam ... Brez kave.

Dobre volje sem, ker sem poštimala te zdravstvene formalnosti pred roadtripom. Kljub temu, da mi dodatno zavarovanje začne veljati šele s prvim julijem, ker sem šlampasto menila, da mi bo ob prijavi to avtomatsko steklo samo po sebi, ko bom šestindvajset.
Super volje sem, ker sem tako polna energije, da grem brez strahu na festivaljenje ob vseh hudih bandih, ki se bodo zvrstili po gigantskih odrih gigantske letališke površine ... Brez vodke, seveda. A z antibiotiki in kortikosteroidi v riti.

torek, 18. junij 2013

MS in prehrana

"Veš, zdaj sem na dieti."
"Kakšni?"
"Taki brez nasičenih maščob." ... In odgriznem del čevapa.

Gre se pa v resnici zato, da sem v sklopu tacanja z miško po spletu zaradi diplomske kalvarije, prišla do Recovery MS programa, kjer vlada tako prepričanje, da če totalno spremeniš svoj življenjski slog, se bolezen zabremza ali celo izniči. Japajade to o drugem, sem si rekla, verjamem pa v prvo - kakorkoli sprememba življenjskega stila pripomore k bolj neproblematičnemu henganju (beseda je zdaj res hipsterska in moderna) po svetu. To velja v vsakem primeru, bolnikom s kakršnokoli boleznijo pa tudi stoprocentno zdravim ljudem.

Sončanja po petnajst minut tri do petkrat na teden, zaradi D vitamina, se ve, meditacije 30 minut dnevno, fizične vadbe od 20 do 30 minut na dan, od tega petkrat tedensko zunaj na luftu, pa zdravila, obvezno, v posvetu z nevrologom in ko pride do nenadnega poslabšanja, zaprosiš za par flašk steroidov, da odpravijo simptome in povrnejo moči. Vse to imam obkljukano, se tega že samoumevno držim, sonce dobim, ne da bi kaj posebej stremela proti žarkom (razen v obdobjih, ko ga podnebje preveč serje z oblaki, a kaj čem takrat?), za fizično razgibavanje ali jogo ali kolesarjenje ali vandranje poskrbim, meditacija me sicer dolgočasi, a ko padem not, zares padem not in sem v preostanku dneva kar malo omotična in to najbrž ni ravno željen učinek, s kemijo in tem smo pa tudi kar kolegi postali. Pravkar sem srečno zaključila z B12 iglicami in upam, da je vse šlo v prave namene tam v mojih celicah na primer. Ah in prehranska dopolnila - malo me skepsa matra, če je v tistih kapsulah res toliko B ali/in D vitamina, vseeno se jih v enem obdobju na dve leti potrudim uživat (izključujoč D-vitaminske kapsule, ker so drage).

In naprej k prehrani. Pravijo, da je treba bazo prehrane postaviti na zelenjavasti osnovi, pri tem pa se čim bolj izogibat nasičenim maščobam, torej mesu, ocvirkom in polnomastnim mlečnim izdelkom. Tudi v nekaterih rastlinskih oljih, kokosovem in palmovem, se nahajajo, kot zdaj berem ... V tej priporočeni prehrani so kraljice ribe. Ribe so kul, ribe so Omega3-jaste, ribje olje je kul, Omega-3 maščobe so kul. Spisana je cela znanost o dnevnih odmerkih ribjega olja, ampak striktno držat se nekih številk pač ne bo v redu. Stvar bo pri meni bolj na simpl - bolj se bom izogibala mesastemu, vmes ugriznila v čevap in iz tapervera vzela kolešček domače suhe salamce, sir na meniju ne bo vsak dan, čeprav še vedno pogosto, in če pridem k mami na kosilo, bom z veseljem zmazala tistega telička v naravni omaki. Večji poudarek bom dala ribicam in morskim plavutkam, čeprav mi gredo oklepi rakcev in koščice rib res strašno na živce, predvsem pa bo na vsakem koraku zelenjava. In sadje. In češnje. Znanost v prehrani namreč hitro zna biti omejujoča, obremenjujoča in ... Kontradiktorna predvsem. Eden reče in znantveno potrdi, da je to bav bav, ta drugi pa reče in znanstveno utemelji, da je taista stvar življenjskega pomena, da podaljšuje življenje in grozi rakavmi kleščam. In to najdemo pri vseh rečeh - pri kavi, pri kefirju in pri nasičenih maščobah tudi.

Toliko o tem mojem spremenjenem življenjskem stilu, tri do pet let naj bi trajalo, da MS izgine, ha. Aja, ne ... Malo dlje, ker bodo nasičene maščobice še tu pa tam kapljale. Vsekakor je pa pravo razmerje vsega bistveno, menim.

ponedeljek, 17. junij 2013

Smrkljarna d.o.o., proizvodnja sluzi

Smrkljarna v meni deluje le poleti.


Pozimi jo namreč znova pa znova prizadanejo naravne katastrofe kot so žlica medu vsako jutro, limonada vsako popoldne in čaj vsak večer. Pa zavarovan vrat z rutkami in šali pa obrambni mehanizem v obliki kape na ušesih. In topli škornji.

Poleti je pa tako, da takoj, ko se pojavi teh 30 stopinj ali več, Smrkljarna zazna ustrezne pogoje, kot so klima v kombinaciji z majčko, ki komaj kaj pokrije, klima na vlaku, klima na busu, klima v javnih prostorih, bezgov sirup s kockami ledu in brezbrižnostjo grla do svojega nesmrkljastega stanja, samo da se ohladi, hladen tuš tukaj, ledena reka tam. Idealno za proizvodnjo sluzkotov tam po sinusnih kanalih, ki zaprejo dotok svežega zraka skozi ušesa. Posledično se včasih v mehurju in sečnih kanalih odpre še hčerinska družba za masovno proizvodnjo urobakterij, samo da veš.

Smrkljarna bi lahko uredila izvozni sektor, če mene vprašaš. Koš, poln posmrkanih papirnatih robčkov, ni ravno ekološka nalepka, ki bi si jo ta fabrka lahko prislužila, če bi našla primernega odjemalca, ne vem, polža, če slučajno nima dovolj lastnega smrklja, po katerem se drsa skozi gozd. Stavit grem, da mora smrkelj že biti ena uporabna reč.

No, na srečo je tu nekaj, kar lahko poleti in česar ne moreš pozimi. Vitamine direktno lahko potrgaš z drevesa in jih brez posrednika po zobje zmelješ v sredstvo, ki bo pomagalo imunskemu sistemu, Smrkljarno pa spet zaprlo za nedoločen čas. Tudi to velja, da ti gajbico rdečih vitaminov dostavijo direktno z Goriških brd na dom. Čudovito!

četrtek, 13. junij 2013

Novi položnici: osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje!

Vedno delam nek bigdeal okoli mojega rojstnega dneva. Hočem, da sem na svoj najpomembnejši dan pomembna jaz, hočem da je svet totalno nacentriran vame, da me hvali, poveličuje, opeva, obožuje, časti ... In povsem v redu, pravzaprav pomembno je, da je ta svet, Svet pomembnih Drugih ljudi. Pomembni Drugi so vsi tisti, ki jih spoštujem, ljubim, z njimi furam obojestransko zaupanje, hec in solze, če je treba. 

Tokrat sem se zavestno zabremzala, bigdeal transformirala v smalldeal, na čim manjše nakracala to starostno številko, ki kriči, da je ogromna, čeprav se bitje pod njo ne počuti tako, in saj je le navaden dan, tudi vrečo polulanega mačjega peska z drekci odnesem v kontejner in s tem prekršim svoja siceršnja bigdealovska rojstnodnevna pravila "nič pospravljat, nič delat, samo obvezne reči!". Namesto na torto, ki se šteje pod obvezen inventar rojstnega dne, sem šla raje na eno vitaminsko injekcijo v rit in namesto na sproščujoče familijarno popoldne, raje v hram znanja po nov svež diplomski veter ... Piš, ne veter - da se ne bo slišalo tako pretirano. Mančmelov si spečem naslednji dan, sebi, celega, če pojem vsega.

V kino, da greva zvečer, še prej pa v park s pivom, smokiji in rdečo karo dekco. V dvoje, romantično in da bo po njegovih bolj ali manj biznis dnevih končno malo moj, če mi je že obljubil, preden je za vikend odropotal tja pa tja pa tja.

Hhhhjaaamneeemmm ... Potem nič ni bilo iz tega. Ker sem spet kasirala en glasen surprajz hepi brzdej z baloni in odpetim vse najboljše - v še večji zasedbi kot lani. Tako ekstremno spet nisem bila presenečena, ker je v taki družbici to že skoraj vsakdan in za preživetje pač rabiš biti navajen, sem se pa vseeno kar tresla in skoraj ihtela od razburjenja, tega srečnega razburjenja, se malo želela pogrezniti v tla, ker mi je bilo nerodno, nisem vedela, koga naj prvega objamem in potem nisem vedela, kam naj postavim kozarec. To so ti ljudje (pozor, osladnost!), ki so vredni, da s tabo kreirajo prihodnost (s to sedanjostjo, da se ve), ljudje, ki smejé ujamejo kozarec s šampanjcem, medtem ko padaš, ljudje, ki te popeljejo proti petrolovemu stranišču, a ti prej še raje predlagajo lulanje med grički, kjer se igrajo triletniki. Ljudje, v katere človek posveti energijo in čas in denar in niti en vat, ena kalorija, ena sekunda ali cent (uh, da bi ga imela!!) ne pomenijo potrate. Pa ljudje, ki so annoying in jih imaš nadvse rad, ki so blond in cukrasti, iskrivi in iskreni, ki so pametni in z visokimi ambicijami, ki so ustvarjalni, živahni in brez tabujev, ki radi nekaj srknejo in ti spečejo čevap ... In listnate trikotnike s sirom, ki ti jih zabašejo v lično darilno škatlico, ki jo na koncu koncev pozabiš oziroma nevedno pustiš, da ti jo vržejo v smeti. To so ti ljudje, zaradi katerih optimizem kar veje ven iz tebe, čeprav s kakšnim opominom že komaj plačaš mesečne položnice, čeprav te vsakodnevno ravsajo obgrižene živčne nitke in čeprav je november najbrž šele tisti mesec, ko boš postal nekdo z diplomiranim nazivom. S temi ljudmi ta oddaljeni november samodejno postane kar "A že? November?" Zdaj jaz njim pojem hvalospev ... Ker so iz mojega rojstnega dne naredili tak bigdeal.

26 je to leto. "Naslednjič menda dobim festival!", zdaj že razvajeno ponavljam..

ponedeljek, 3. junij 2013

Kompleksni lasasti odnosi Čop-Škarje-Lasje

Ne, se ne bojim več frizerja, ostajam pa precej šlampasta pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih imam kot človek z lasmi, do svojih las ... Strah je bil odpravljen takoj prvič, ko sem videla, kako pomembno je poznanstvo in en sproščen klepetav odnos med mojimi lasmi in škarjami. Takrat sem pač morala začeti zaupati v frizerja, ker ta ni bil več kar en, ampak tak, ki ima znanje, ki svetuje, ki upošteva želje in ki - to je najpomembnejše - zna upoštevat volumnast in minimalno kravžljast karakter las in na podlagi teh naredit frizuro tako, da bo pasalo na obraz, na obraz z očali, na obraz z enim hendikepiranim učem, na obraz luštnih potez in filmsko oblikovanim nosom, na obraz s svetlimi komaj-da-jih-je-potrebno-pulit-obrvmi, na obraz z grdim materinim znamenjem na licu. Da naredi še masažo lasišča prej in te naparfumira s super žavbicami potem, sem takemu frizerju prodana ... Naj naredi, kar mu paše in celo "Ne, več lahko odstrižeš!" in "Jaaa, pramenaaa ...", čeprav jih nisem planirala.

Rada imam svoje lase, ampak prehitro zrastejo v čop in čop je lasasta smrt. Čop je najlažje in najučinkovitejše orožje za umor sračjegnezdne pošasti, ki te vsega krmežljavega pričaka v kopalničnem ogledalu. Čop je najbolj strahopetna rešitev, če imaš mačjedlaki kompleks, vodnokapeljno fobijo, ko je voda na laseh tista, ki ponazarja prve znake utopitve - pa čeprav v en meter globokem bazenčku ali pa pod tušem v domači kabini. Čop je lenobna pogruntavščina takrat, ko ti lasje uhajajo na oči v času prepovedi tega dejanja ... Na primer, ko gledaš redwedding v gameofthrones in pozabiš trepkat s trepalnicami, a za lase imaš še vedno roke in gumico, ki ta čas očitno mislijo in delujejo v dobrobit tebe na udobnem stolu. Čop prepoveduje lasnim nitkam, da bi se osvobodile glave, ki veliko ve in jim je brihtnost predvsem nadležna, in čmoknile h kvasovkam, se z njimi pomnožile v krušno testo pa potem še med zobe jedca. In dlje, kot človek rad ustvarja pekovske skulpture, dlje so lasje v pasti. Dlje, kot so lasje v pasti, torej v čopu, dlje je nosilcu skalpa všeč stanje stagniranja, stanje udobnosti, stanje enostavnosti, stanje brez kreativnosti, brez ... Vetra v laseh. Po enem letu in dveh mesecih me je bilo treba skoraj zavit v črno vrečo z majhnimi luknjicami, da sem lahko dihala, zabrisat v prtljažnik avtomobila in odpeljat k škarjam. Ker da gredo čez par dni na porodniško! Zdaj imam lase spet žive, pri življenju.

A upam objavit before in after fotko? Taako, kot jo Vesolje s slabo kvaliteto vred prenese, ker je drekastih zrnatih mobifotk brez kompozicije navajeno ... Taako - v vsem svojem čarovniškem siju!

A upam? A upam ... Upam, ne upam ... 

...