Nasveti za lepši svet

Ali pa upgrade Platonovega nauka o votlini.

Čeprav in ravno zato, ker sem trenutno v eni grdi črni votlini, ampak z dobrim daljnogledom, da še zmeraj vidim ven, saj sem prej hodila po soncu in je v mojih celicah še dovolj sončne energije, ki me razsvetljujejo - kresnička sem, samo da je zima! - lahko podelim teh nekaj modrosti za prijaznejši svet in bolj prijetno bivanje v njem. Pa da me ti priboljški zvabijo ven iz te luknje, da bom še naprej žvižgala brihtnosti in ustoličevala svojo guru pomembnost na tem planetu! (Temu se reče zvit prehod iz asketske skromnosti v vladarsko samovšečno razsipnost, op.izg.)

prvič

Ne obdaruj preveč z materialom. Obdaruj s svojo prisotnostjo, ki mora biti primerne kakovosti, ne v podrejenem položaju, bodi tiste sorte sogovornik, ki postavlja izziv in je vedno zanimiv. Na drugi strani sprejemaj to čudovito raznolikost med barvami cvetk in uživaj v tem, kako se mnenja brihtnih glavc krešejo med sabo. Pa omejenih misli nimaš kaj in nikoli bit. S tem tudi sirskih otrok ne bomo rešili.

drugič

Ločuj odpadke, vsaj najbolj smrdljive, biološke. Za kompostiranje, če ne drugega, s kompostom obogatena zemlja vedno da bolj hranilne in okusne plodove. Kaj umazanega je kdaj pač treba storit, da polje dobro obrodi in da se bogato požanje. Ne korupcija. Legalizirajmo marihuano.

tretjič

Jej pomaranče in ananas. Med po žlici vsak dan in solato, brokoli in peteršilj. Niti ne čim bolj eko ali bio, ki prašičje odirajo naivne potrošnike, ampak čim bolj lokalno, še najbolj z lastnega balkona. Vrta. - Izključujoč pomaranče in ananas, ampak limonam pa že rata v tem kaotičnem podnebju s pomočjo centralnega ogrevanja pozimi.

četrtič

Pojdi tja, kamor te tvoj avanturistični duh, vsak ga ima, žene. Lahko je to travnik čez cesto, da malo zamenjaš trdo dolgočasno hojo po asfaltu, lahko je to en vroč čaj ob lublanci pri 33-ih stopinjah (mimogrede, pitje vročega čaja menda pomaga pri prenašanju teh norih poletnih temperatur zadnje čase. To v Turčiji že od skoz furajo.), lahko pa je to Nova Zelandija, Japonska, Sibirija. Samo še na strokoven komentar in analizo Denarnice počakaj.

petič

Vzemi si čas za pomembne male trenutke. V kopalnico si lahko naštimaš tako imenovano shit-light, sistem solne lučke z intimnim žarčenjem, in se ob zvoku ognja iz plinskega bojlerja v romantični svetlobi zmasiraš s kremnim tuš gelom, za katere vsi vemo, kako po treh tednih nehajo dišat in so samo še navadne brezvonjavne žajfe.Trenutki, ki so namenjeni cartanju v dvoje z morebitnimi kosmatimi žogicami in te ob gledanju ameriškega Sherlocka po desetih minutah odnesejo v pravljične dimenzije, tudi ogromno doprinesejo k vseživljenjski harmoniji. Pa grisini s prijatelji, kozji sir z družino in ... Forever alone kosila tudi znajo bit koristna.

šestič

Naj ti bo tvoja koža prav. Hitro se da rešit problem prevelike ali preutesnjene kožne obleke, malo zašiješ, ko se strga in malo prikrojiš, ko se vleče po tleh za tabo ... S pravilno prehrano, ne tisto, ki ti jo narekujejo strani s tega prezasičenega spleta, ampak tisto, ki tvojemu telesu na dolgi rok najbolj paše, torej spet ne tisto, po kateri trenutno hrepenijo brbončice, potem bo pa spet koža za tevilko premajhna. Veliko je v glavi, vse je lahko zelo enostavno, tako da so ena rekreacija in miganje na svežem zraku (ja, celo ljubljanska nizka megla je bolj predihana kot zrak med štirimi stenami) najboljši element, ki gre v roki s pravilno prehrano.

sedmič

Kot sobe je grozeč. Ves čas sporoča, da je tam zaključek prostora, zato ga prijaznega naredi visoka vaza, primarno sicer fensi kozarec za pivo, z lanom. V naslednji kot postavi šalčko s sivko, v enega lučko, božično smrekco (le-ta se lahko v celoletno dekoracijo spremeni, če češ), v enega ogromno kovinsko skledo za sadje s sadje, (da spodbudi še točko tretjič), v enega pa gre tudi koš za smeti. Samo prazni naj ne bodo in naj ne kažejo, kako ostro se prostor tam konča.

osmič

Preveri, kako je z odnosi okrog tebe. Objektivno oceni, kritično ovrednoti, bla, bla, in vzdržuj distanco s tistimi, ki po nepotrebnem jemljejo energijo, pa okrepi stike s tistimi, ki te navdajajo z novo energijo, ob katerih se temni sloni zdijo mali kot miške in ob katerih.se zlate drobtinice zdijo veliki kot sonce. Popredalčkaj jih v posebne prostorčke, v te, ki so najbližje tvojemu življenju, in te predalčke čim več krat odpri.

devetič

Spij veliko brezalkoholne tekočine s čim manj cukra - tudi ob alkoholu. Na enoto alkohola, štiri enote vode, da ne bo mačka ... In da bodo sečni kanalčki nasploh dobro delali, da ne bo glavobolov in ostalih nadležnih znakov dehidracije, da bo manj utrujenosti pa žal več letanja na stranišče ... Ampak to je tisti kompost ali gnoj iz številke drugič.

desetič

Počitek ni neproduktiven. Počitek te ohranja vitalnega. Sedem do osem ur spanca na noč je ravno prav. Če meditiraš, je pa tudi dve uri čisto dovolj. Lahko se špilaš tudi uberman cikel, kjer zadrnjohaš za dvajset minut na vsake dve uri ... Samo možgancem daj malo odklopa za inkubacijo idej.

Teh deset točk, res so enostavne za sledit jim, pa bo svet malo lepši. Nasmeh na faco in bele zobe, to sem pa že tisočkrat rekla.

Pred prazniki ...

Po petku trinajstem, ko bi morala dobiti nakazilo, še vedno nisem dobila celotnega zneska. Kričim nad šlamparijo računovodstva. Šlamparijo, ja!, ker moja smola tistega tedna je prešerno minila na soboto, ko sprevodnik ob gužvi na vlaku ni utegnil priti do mene pravi čas, tako da se je zgodil win-win, če sem že par dni prej zoprno plačala dvakratno vožnjo.

Po dokončni posvojitvi Djangota, ko je zdaj v predalu tudi njegov potni list, se samo še vsake toliko, ko zaide misel na potencialno že nujno selitev in ko v Jinxinih očeh zaznam prezir in pogled skozi mene, spopadam s strahom in vprašanji, a je bilo tega zares treba. Ja, je bilo tega zares treba - potem, ko se ponoči pridrenja na hrbet ves po traktorsko ropotajoč, je bilo tega zares treba.

Po dnevih pritiskov in čudnih bremen in po vikendu apatije je moralo priti tudi do tega, da sem dopoldne posvetila glasnemu hlipanju in objokavanju celotne situacije.  Nič prav decembrsko se ne počutim.

Po pogovoru, ko sem še zadnjič spustila en slap po licu navzdol, je bilo pa življenje lepše. Hvala za najbolj primerno razumevanje, ko sta se dva neodgovorjena klica res obrestovala.

Po avokadovem namazu, preprostem, s kapljico limone, ščepom soli in popra, pljunkom jogurta, da je še malo bolj puhasto in malo čilija, odprem to svojo nekaj na pol diplomo. In bom celo koristna in produktivna.

Pred zadnjimi letošnjimi prazniki pa ugotavljam, če je bilo letos sploh kaj napredka v tem mojem izgubljenem življenju ... No?

1 broke couple and 2 broke cats s01e01

Ja, zdaj imava dve. Črni. Z belo piko. In z nizkocenovnimi briketi, a vseeno malo boljšim premium peskom. Ko se zviša standard, bosta tudi Jinx in Django deležna svojega prestiža, ki jima bo najbrž malo bolj ogaben, če bomo prešaltali na indoor in diet science plan suho hrano.

Ne vem, a je ta teden tako osmoljen, ker se zdaj po stanovanju lovita dva črnuha, ki naj bi prinašala nesrečo zaradi barve in mi stokrat prekrižata pot, tudi spotikam se čez njiju, pa še enemu je - kako prikladno - Jinx ime; ali je ta teden tako osmoljen, ker je teden pred petkom trinajstim, to je jutri, ko bom najbrž doživljala finale - morda se zna zgodit celo samovžig kruhkov, ko jih bodo postavili na mizo, je rekel moj vrli kolega.

Kaj je pravzaprav osmoljeni teden? To, da smole lahko kar na alineje nalepim.

• [ponedeljek] To, da kupim vozovnico za vlak, grem na vlak, pride sprevodnik, vozovnice pa nikjer več. Je imel gospod v modrem ali zelenem, ne vem, zadnje čase sem malo farbenblind, ker moji škornji menda niso rjavi, ampak sivi, pajkice pa niso vijolične, ampak modre, dober dan in mi novo vozovnico zaračunal, kot da sem štartala iz Škofje Loke in kot da tam blagajna tako pozno zvečer ni delala, torej brez dodatka.

• [torek] To, da stresem frišno kilo cukra po celi kuhinji, ker sem jo neumno prepustila vlažnemu ozračju hladilnika. Ja, je malo človeške nespametnosti, kakršno večkrat premorem ravno jaz, tu zraven, vseeno pa ... Come on! Še dobro, da ni poletja in mravelj in čebel.

• [sreda] To, da med transportom bioloških odpadkov proti kanti za biološke odpadke, vsa smrdljiva fujinfej vsebina zgrmi skozi mokro vrečkasto dno cele tri štuke navzdol po stopnišču. Še v pritličju sem našla jajčno lupino. Na poti nazaj sem potem samo še štrbunknila zaradi številke prevelikih skibuck, ki bodo prav prišle v sezoni žlobudre in visokega snega z debelimi štumfi noter, zdaj pač ne. Saj sem vedela, da moram bolj dvigovat noge, a je bila privlačnost parkirnega asfalta očitno prehuda. Vseeno sem bila s svojo smolo nekonkurenčna fantovi, ki se mu je zvečer že malo mešalo od zaporednega nesrečnega dogajanja pri predelavi bencinarja na plin. Cmok :*.

• [četrtek] Danes pazim. Ampak to, da sem si morala skuhat/pripravit kavo, ki jo čez dan res redko pijem, je tudi en čuden znak, ti rečem. Potem sem se po njej še tresla, neizmerna lakota me je matrala, da o laktozno intolerantnih problemih ne govorim  - pri instant jacobs kavi moram vedno pol šalce nafilat z mlekom, sicer je zanič. Za po turško barcaffe nimam evra, za sojin brezlaktozni tetrapak pa tudi ne. Saj pravim - komaj čakam plačo na petek trinajstega.

Kar se mi poleg samovžiga kruhkov jutri lahko zgodi, se mi po osmoljensko lahko izplačilo prestavi na ponedeljek. Da kruhkov niti videla ne bom, ali pa bom tem vsem signalom navkljub rinila tja in naprej kazala srednji prst usodi, če še naprej ostanem nevraževerna.

PS: Šele zdaj končno vidim, kaj pomeni komaj čakati na izplačilo. Nikoli namreč nisem štekala, zakaj ljudje šoping na petnajstega v mesecu prestavljajo, ko pa itak moraš denar razporedit skozi cel mesec. No, zdaj, čisto umevno in brez zadržkov ali sramu, ker to je postala ena redna debata v moji družbi, povem, da meni to ne rata več. Divjina ni udobna.