Huda fora zdaj, po skoraj osmih letih. Medtem, ko je on še vedno skrajni neromantik, hejter srčkov in "vse to je gej" (ne po homofobično, doh) in ko jaz še vedno najdem romantične elemente v bizarnih situacijah (od štuparame čez pol stare Ljubljane, ker gre za "must" situacijo, do tistih mrtvih pikapolonic, ki so v družbeno sprejemljivem smislu skrajno ogabne), se ponoči, ko spiva, če nisva zlepljena v žlički (in v levo in v desno), vseeno drživa za roke. Ali pa za rit. Podzavestno in čisto tako, da veva, da sva tam. In da sva tam drug za drugega, za vsak slučaj, tudi ko se eden od mačkonov zgužva med naju.
Vijolice so tudi lepa gesta. Samo dišat morajo po ta pravi vsebini!
