petek, 24. oktober 2014

V pajkicah od jutra do večera

Zmahano sobo, sem rekla, da imam. Ja, ampak imam pa tudi badass ruter, da imam lasten wi-fi, ki mi hudo dobro lovi, povsem zahvaljujoč mojemu najljubšemu geeku, ki mu je internetno udobje prva prioriteta na seznamu življenjskih potrebščin. Pa lcd televizijo in nov telefon so naštimali. Postelja pa škripa, jogiji so trdi in že fino preležani, vrata tuš kabine so zjebana, v omari smrdi po moškem parfumu starega človeka (ali pa je to tisto močno čistilo, ki ga sobarice vsakodnevno razlivajo po hotelskih preprogah). Veliko opisujem sobe zadnje čase ...

Danes je prvi dan, ko mi ni bilo treba že ob sedmih zjutraj svetit spodaj v čakanju na prvo terapijo. Prvi in edini dan bo tole. Je pa tako, da itak dol padem že ob 22-h, kar je povsem novo za moj bioritem. Spoznavam ljudi, družim se in ugotavljam, kako različni tipi sogovornikov obstajajo. Od perfektnih, ki ti dajo besedo in te poslušajo, sprašujejo in tudi sami veliko povejo, do bolj šlampastih, ko samo govorijo in govorijo, ko se komunikacijski tok obrne, pa dobiš občutek, kot da jih ne zanima, kaj imaš pa ti o tem za povedat. Tri litre tekočine, praviš, da moraš spit na dan? In sladek sadni čaj, da si skuhaš pa to potem piješ čez dan? Prav, kar pij tako naprej, niti razlagat se mi ne ljubi, da to ne šteje kot nekaj pozitivnega za telo.

Potem imam nekaj težav z vikanjem in tikanjem mojih kolegic in redkih kolegov. Ugotavljam, da sem še vedno med mlajšimi, hkrati sem pa že prava starina, če štejem leta diagnoze. No, ne spet toliko, ampak že spadam v skupino, kjer mi težko kdo kaj novega pove, me nauči in zabrihtuje o sprejemanju in soočanju z boleznijo. Čeprav je vedno fino na novo spoznavati, kako nisi sam v tem sranju, kako je skoraj pri vseh tako, da se bližnji, sploh partnerji, trudijo razumeti, a vseeno ne bodo nikoli razumeli, kaj v resnici pomeni ta utrujenost in bodo kot običajno še naprej reagirali kot netolerantni priganjavčki (prav luštno je, kako jih imamo vseeno rade in se prav nasmejimo ob tem). Večinoma se samo strinjamo med sabo, zgodi pa se, da sama kaj pametnega povem ostalim. "Ti pa si kar mlada," me vpraša še ena mlada z roza kartončkom v dvigalu. "Niti ne, se ne počutim več!" In povem svoja leta. Malo zmaje z glavo in potrdi svojo domnevo - "Si, si." Pa res sem iz te površne številkaste perspektive, a kako domača sem že v tem okolju in kako poznana mi je ta rehabilitacija - že osmo leto jo izvajam - pač nisem, v tem smislu sem starejša od mnogih drugih. Zato jih rada vse že kar tikam, saj mi rečejo, naj jih, takoj ko omenim prvi "vi" ... Vseeno mi je pa kar čudno, potem ko na glas nekaj let starejši gospe rečem "ti", nerodno mi je, kot da bi jo užalila in bi se ji v isti sapi rada opravičila. Pa je najbrž ne gane, se pa jaz neprijetno počutim - moja rešitev od zdaj naprej bo, da se izogibam vsem "vi" in "ti" oblikam, čeprav bo ob taki poplavi čveka to že prav virtuozna izvedba pogovora.

sreda, 22. oktober 2014

Zelo jezna in razočarana kritika

Precej zmahano sobo imam. Tako kot je zmahano dogajanje v buči. Tam med mielinskimi procesi v možgancih, ki me spravljajo v stanje razočaranja in hude jeze nad nevrologi na urgentnem oddelku te naše nove nevrološke klinike. The fuck, seveda je kriv mehur, saj je vedno kriv s svojim nadstandardnim gostovanjem bakterij, ki v petinpluszvezdnični oskrbi malo preveč dobro skrbijo za svoje spolno življenje in ohranjanje svoje vrste na tem planetu ... V tem mehurju. The fuck, seveda je kriv, ampak tako odličen gostitelj je vedno, tudi ko sem nevrološko popolnoma na nogah. Bom pa že vedela jaz, ki sem že sedemindvajset let, od tega že skoraj deset let odgovorna in v pravnem smislu zrela za upravljanje s svojim telesom. Saj naj bi ga že spoznala ob vseh raznovrstnih bolnišničnih izkušnjah.

Dokazovanje belim enotam, da bi telo rabilo nekaj kemije, ki niso antibiotiki, je vseeno precej težko. V tem primeru vseeno oni, tam v urgentni ambulanti, ki jim je preveč, da bi stopili s svojega piedestala, ko gre za bolnika, ki jim je odveč, da bi prosili za mnenje tistega, ki malo več ve o tem določenem primeru, pozna zgodovino in z lahkoto lahko primerja in določi, kdaj gre za poslabšanje, pošljejo domov z "najprej pozdravi mehur" ... Ta madafakin mehur, ki je tisto kulturo bakterij že vzel za svoj habitat in je to v bistvu povsem normalna in zdrava, če potem lahko to rečem, slika zanj.

Ne, saj je vse okej, bom čopala te oranžnoroza tablete na dvanajst ur vseh deset dni, se zraven matrala z rehabilitacijo in koordinirala ravnotežje ali ravnotežila koordinacijo, hodila na sprehode, plavala in goltala klor, se masirala in galvanizirala ... Potem pa bom najbrž spet klicala in pristala v tisti isti ambulanti in ... Povedala, kako zelo razočarana in jezna sem kot pacientka in kot oseba, ki nima od včeraj postavljene diagnoze. The fuck.

sobota, 11. oktober 2014

Analiziram analizo ...

Ena velika analizatorka, analizerka, analizorka, analitičarka ... Analitičarka! sem. Odnosov, psiholoških profilov, človekovih ravnanj, človekovih dejanj. Besed, reakcij in čustvenih stanj. Analiziram vsak problem, vsako situacijo in vsako razpoloženje. Zakaj, čemu in kako. Pa to delam tako popolnoma nezavedno, kakor načrtno in zavedno, pa potem tudi ne delam tega ... Samo čez čas me doleti neko spoznanje. O sebi, o svetu, o širši družbi, o ožjem krogu oseb, o določenem pomembnem drugem in o tebi.

Skozi celotno stresno obdobje sem želela zgruntat točen razlog, ki se je prav hitro izkazal kot precej očiten in je butal vame z druge strani vesolja. Kako se situacije ne umirijo, če po alinejah takoj naštejem imena žebljev, ki se zarivajo v mojo lobanjo? Kako se situacije ne umirijo, če poznam posledice, ki se lahko iz vsega tega ven razvijejo? Kako se situacije ne umirijo, če so mi jasni postopki reševanja in se pod črto vedno kaže kot glavni korak ta velecenjeni pogovor ... Vedno pomaga, pa ni znal. Niti načet ni bil, niti z namigi ni podregal. Vse rešitve, ki so v teoriji tako sijale, so se v resničnem svetu odraslih in zrelih ljudi zdele tako plehke, tako neznosne, tako šibke in neverjetne.

Potem je minilo. Pomirilo se je. Žeblji so šli malo ven, luknjaste rane so se malo zakrpale, vse problemsko se je iz sočutja potuhnilo v najgloblje rove nezavednega - k ostalim pošastim, nagravžnim pajkom in izprijenim čudakom.

In useka, pride na dan kot spremljevalka v podporo - do tega me je pa zelo hitra analiza pripeljala - trnju, tako imenovanemu optimiziranemu procesu! Vsi se strinjamo z njim, vsi ga cenimo in se nam zdi logičen in pameten in napreden. Vseeno ga pa nekdo prvi ne vključi v svoj vsakdan, vsaj takoj je težko preklopit nanj, posebej v tem delu življenja, od katerega ni potrebno črpat nekega dobička v obliki evrokovancev, v tem delu, ki je lahko in mora biti bolj brezskrben, jebivetrski. bolj na izi, bolj sproščen, preprost in enostaven, se mu ni potrebno tako borit za vsako minuto, za vsak kilometer in za vsak vdih kisika vase ... Nekdo drugi pa ga obravnava kot svoje življenjsko vodilo, komaj diha, tako je učinkovit, dosega zastavljene cilje, hitro napreduje, vidiš odtis vsakega koraka - tako v poslovnem kot zasebnem tempu. Optimizacija procesa predstavlja to ubijajočo neoliberalistično ideologijo, ki ima svoj plus, a ima velik minus. Predvsem ji manjka sočutja, ji manjka širine pogledov, ji manjka kreativnosti in to ne idej, kako zoptimizirat nek proces, ker tega ima veliko, ampak ji manjka tistih svobodnih neobremenjenih plovb skozi svet, ki navdaja s svojimi tisočerimi barvami, čudovitostmi in raznolikostmi. Sicer ne prinaša česa posebej materialnega, prinaša pa mnogo duhovnega, paralelnega znanja o stvareh, da sploh lahko preživiš brutalno primarno gonjo za uspehom.

Pa sem spet pri neoliberalizmu, že drugič v zasebnem - ne gospodarskem in ne političnem, bolje rečeno popolnoma osebnem - sektorju življenja v tem prelomnem obdobju, tokrat je malo manj grebatorski. Še vedno je grozen do bitja, ki mu je nasmeh ogromno vreden.