Moja Sopotnica

Desetletnico praznujeva enkrat ta čas, to leto. Zato bom pojme, ob katerih začutim določeno emocijo, napisala z veliko začetnico.

Prav zaradi njene narave, njenega neznanega povzročitelja in njenega neznanega zdravila, je možno imeti ob njej Optimizem. Ta Večni optimizem, ki potegne gor, ko padeš, ki te žene naprej, čeprav kravsljaš, ki ti pokaže kresničke, tiste žuželke, ki imajo na riti luč, čeprav slabo vidiš. Verjameš in upaš, in motivacija je nujna reč, ker deluje reverzibilno, pripomore k boljšemu Tebi, je del alternativne medicine, kakorkoli že je ta danes moderna.

Normalni problemi niso nikoli tako veliki kot ona. Nanjo lahko stopim, da vidim dlje, da vidim objektivneje in bolj tragikomično, satirično ... Ironično. Posmehljivo! Do tega ne pridem takoj. Do tega pridem po fazi samopomilovanja, po fazi jeze, po fazi črnogledosti in obupa. Ko uvidim, so prepiri, nerodnosti, zadrege, nesreče iz realnega življenja prave mizerije. Včasih rabim brco iz zunanjega sveta, od osebe, ki ji je mar: starša, prijatelja, Človeka, ki mi v nasršenem smislu lahko pokonci postavi vse dlake, a jih potem zna tudi počesat nazaj in me poljubit. Pa gre.

Več vem, se pa skupaj še zmeraj nenehno učiva in izobražujeva. Vsak dan pride en nov izziv in drugače postavljen korak v neznano. Vsak dan se zgodi, da razmišljava druga o drugi in iščeva kompromise, rešitve, da bi se čim bolj uskladili, našli ravnovesje v odnosu (in v resnici), se sporazumeli, da izpeljeva še novih štiriindvajset ur v boljši Jutri. Spreminjava prehrano, telovadiva, meditirava, hodiva na sprehode, mesiva zdrav kruh ... Ne, to delam v ednini.

Trenutki se obračajo počasneje, vse me zamudi dvakrat dlje kot povprečnega homo sapiensa v zahodni družbi. Če je tu ne vedno zdrava in ne vedno pravilna motorika, je tukaj še dejstvo, da je treba ozavestit vsak premik, vsak požirek in vsako aktivnost. Sicer pride do spotika, do zaleta, do izčrpanosti. Pomembni so načrti, pomembni so načrtovani počitki, pomembno je življenje brez stresa ... Medtem pri zadnjih treh napisanih besedah utripa okence z rdečim ERROR-jem, ker da kaj takega v naravi ne bi bilo mogoče.

Se pogovarjam z njo, kot da je oseba ... A včasih se zdi, če se še tako trapasto sliši, če še tako shizofreno izpade. Večkrat ponovim, kako pomembno je, da jo sprejmeš, da postane del tvoje identitete, da se samo na tak način potem lahko kakovostno spoprimeš z njo. Prijatelje (in tebe in tebe in tebe) imej blizu, sovražnike še bliže, pride ta rek tukaj do izraza. Da jih spoznaš, jih zagrabiš za njihove šibkosti in se potuhneš ob njihovih močnejših razgrajanjih. 

Deset let se imava, te imam ... Še nekaj časa boš z mano pa upam, da bo šlo do konca tako kot je šlo do zdaj - s samo minimalnim napredovanjem v fizičnem smislu, siceršnjim burnim dogajanjem na prelomu v odraslost ter naprej v odraslosti, in ogromnim napredovanjem v dojemanju sveta, življenja, odnosov, sebe. Malih stvari, ki štejejo, ter velikih težav, ki se transformirajo v točno tega komarja, ki trenutno z zavihanim krvoseškim nosom beži iz spalnice, ker sem le uspela v štekar namontirat antikomarjevsko mašinco, ki je, saj vem, polna nekul kemičnih izpuhov, za katere mi je v tej mali količini preveč vseeno.

Sploh ni šlo za veliko velikih začetnic.

"perfect in our imperfections" pa to ...

Po živahni, beli, pocukrani, vijolični, skulirani, tradicionalni, pristni noči s tronadstropno torto, iz katere na daleč buta laktoza - ta se sveti že v zraku nad torto ... Po tej noči z odlično hrano, polnim želodcem, po noči, uokvirjeni s podpisi, ko se odpravim spat šele, ko ptiči začnejo s trideseto rundo petja zelo uigranih tonov, vedno začutim eno praznino. "Vedno" se je zgodilo le dvakrat v mesecu rožniku, prej enajst let nikoli. Ko sem pri sedemnajstih imela to priliko doživetja poroke, tega zavedanja pod vsemi mozolji in zavijajočimi očmi še nisem imela, zdaj se pač že poročajo moje generacije.

Na silo odspim tistih šest ur, ker prespati dopoldne ni več tako kul, in nedeljo preživim precej pasivno in omotično od vseh občutkov - dobrih, ker sem dobila novo staro srečno prijateljico z istim imenom, a drugačnim priimkom, in nelagodnih ter sebičnih, da kaj pa jaz, kaj pa midva? Tako konkretno in definirano in prepričano delujejo vsi ti na frišno zapriseženi in zapečateni. Tako zelo vedo, kaj hočejo, kaj je njihov smisel, njihov cilj, ne glede na njihovo zgodovino. Tudi jaz hočem, da se moja devetletna zveza nadaljuje v neskončno s tem popolnim tempom, popolno harmonijo, popolno svobodo, a z dobrim občutkom povezanosti, udobja in varnosti ... Ja, ja, saj veva, kaj morava in kaj hočeva, veva tudi, da imava namen priti do epizode, kjer bova vsak na svojem naslanjaču ždela in gledala vesoljni promet, ki bo potekal mimo najinega okna, zraven listala svojo knjigo Mon livre d'aventure in še vedno bova imela namen spati zažličkana na jogiju meter štirideset širine, ker se naj ne bi kaj preveč zredila ... Če bodo le kompromisi tekom življenja pravilno klapali in če bodo sami dogodki prijazno umeščeni na najino avtocesto.

Ja, povsem zdravorazumen in neškodljiv je sklep, da neko uradno priznanje ne pomeni nič v stremenju k sreči, to je čisto jasno že od dolgo nazaj. Vseeno pa vsa ta simbolika ... Zbode. Zbode človeka, ki še ni povsem izoblikovana kreacija, ampak mu še ogromno manjka, da bi vsaj približno postal nekaj, nekdo, gospa ali gospod. Še malo poglobi to krizno identitetno nerazložljivo čokožersko slo, čeprav prstan sploh nikoli ni bil tisto, zaradi česar bi se v sanjah počutila izpopolnjeno. Ljudje smo hecna bitja.