Še nisem objavila. Zakaj ne?

Zdaj ven iz mene bruha vse tole, povezano s to mojo boleznijo, o kateri v preteklih dvanajstih letih nisem prav veliko pisala - razen v zelo zakamufliranem smislu, da sem še sama, ko sem čez mesece brala zapis, težko dekodirala šifre ... Sem pa veliko govorila o tem, ampak le sogovornikom, pri katerih sem dobila zagotovljen občutek, da jih reč zanima, ali pa sogovornikom, pri katerih je samoumevno, da nenapisana pogodba o odnosu vključuje tudi klavzulo poslušanja vseh mojih tegob in razmišljanj v zvezi s tem mojim življenjem.

Veliko sem razmišljala, da sem ali bom s tem načinom pisanja, s tem strašnim razgaljanjem svojega najbolj intimnega dela mojega bivanja na tem planetu, padla v skupino blogerjev, ki prodaja svojo netipično zgodbo temu širnemu spletnemu vesolju ... Pa sem res! Pa bom res! Ampak naprej sem prav počasi dojemala - predvsem, ko sem se zatikala pri želji po rednejšem objavljanju - da imam toliko stvari v sebi, ki bi jih bilo vredno dat na to rolo elektronskega papirja, da imam za druge bolj vsakodnevne trače, s katerimi sem sicer imela več opravka včasih in na podlagi katerih je tale moj izgubljeni blog deloval, preveč zamašen ventil.

Verjetno se ta preskok skriva v tem sigurnem občutku, da sem trenutno le na tej točki, ko sem dosegla neke zarisane točke, ki jih mora nek povprečen človek v življenju dati skoz. Ko se bom ne glede na spremembe (torej spremembe povprečnega človeka) znašla in se soočala z veliko manjšimi strahovi, kot sem jih prebavljala do zdaj. Ne do zdaj, do takrat, ko sem se ustoličila tudi kot oseba, ki je lahko produktivna, zaželena in ... Pomembna? Vsaj sebi.

Želim ozavestiti, želim biti bolj razumljena, želim podati neko sporočilo, želim delovati s svojimi načeli in prav-i, želim si čim bolj kakovostno preživeti svoje življenje, kljub svojemu malo bolj zajebanamu izhodišču. Res želim motivirati, čeprav sem fizično, psihično in čustveno kdaj v takem dreku, da znam biti prava grozilda do sebe in vseh ostalih. Želim odpravljati ovire, želim pokazati, da se da odpraviti ovire. Želim si sobivanja s tem nevrološkim nepredvidljivim stanjem, ki je že od mozoljastih let pravzaprav del moje razvijajoče se identitete. Za nekatere od teh točk nimam pojma, kako jih bom uresničila, a eno je: malo bolj glasna in zoprna in s svetlobnimi signali, ki letijo ven izpod moje čupe, da bom bolj vidna, to pa bom!

Obvezna oprema za preživetje

Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da domov pridem s trojno velikostjo glave. Ne vem, a mi slučajno možgani zatečejo od prevelike količine inpulzov, ki jih poberem čez dan, a mi samo sistem za premlevanje vseh ukazov in klicajev in alarmov umre (krvave smrti!) pa se pač pod lasuljo vzpostavi nov režim, ki naj bi deloval malo bolj učinkovito ... Pa še ta ne funkcionira čisto okej in ga telo raje ugasne in zraven tega drugega prostora postavi še tretjo tovarno. Ta je odgovorna le še za apatično prikimavanje, na vsake toliko se prižge en medel nasmešek, oči pod zaprto veko pa začnejo begat levo in desno, da bi potlačile solznjak, ki bi zdaj zdaj rad na dan izpustil svoje zaloge. Velikoglavka torej.

Kot ukrep za zmanjševanje obsega glave se poslužim - najprej dolgega samošpricanja z vodo pod visokim pritiskom. Malo metaforično si mislim, da dol z mene teče vsa nevidna umazanija, negativna navlaka, ki sem jo uspela pobrat do večera, malo se mi organi začnejo prestavljat na nočni program in pritiskat na zavore, malo verjamem mojemu najljubšemu princu, da tako in kako to njemu pomaga. Izpod tuša pridem izmučena, pomehkužena gumica, samo še za pod dekco na kavč zaspat ob najljubši seriji sem ...

Ampak z obveznim rešilnim sendvičem! In to s pravim opečenim toast kruhkom, ki ga sicer ne kupujem, saj v moko še vedno sama rada  podtikam kvasovke, z izbrano suho mesnino, ki je sicer nimam v hladilniku, saj se načeloma igram zelenjavarja, ki pozimi ne je solate in zelo rad poseže po fajn mastnem ričetu s prekajenim mesom, in s (po možnosti) eko tolminskim sirom, ki ga le enkrat na leto dobim od mojega skrivnega ljubimca. Tudi merkatorjev edamec gre tu skozi. Tako enostavno! Tako pregrešno, tako dobro.

Najprej se mi je zdelo, da bom ta slavospev toast sendviču začela kar naravnost s toastom toastu in se šele potem prebila do naključne dnevne štorije, ki jih imam res že za po škripcu dol z mene in v šajtrgo na kompost, saj prtljaga postaja težka in nerodna. No, pa je bilo obratno, le da brez štorije. Na koncu dneva sem prazna, saj pravim. Prazna tudi potem, ko posnifam te slastne drobtinice z instaseksi rezalne dile. 

A potešeno prazna oddrsam do mojega nočnega oblaka, ki me nekako čudežno napolni ravno toliko, da se ob pol osmih ravno prav naspana zbudim. Za v nove izzive dneva. Tudi za nakup nove vreče toasta in nove mini pakunge tiste suhe mesnine v akciji.

Živa knjiga

Klik. Kar naenkrat butne vame vznemirjenje, tako prav toplo, zadovoljno. Mirno poslušam predavanje do konca, vmes malo pokažem svoje zgoraj krivo postavljene sekalce, ker se mi kotički ustnic razlezajo v nasmeh, in nič ne zavijam z očmi! Zanimivo je, kar govori avtorica rokovnika pred mano, hkrati pa je vse že tako zmedeno in zaštrikano od prevelike količine teh ajurvedskih, budističnih, starokitajskih, gurujevskih, jetijevskih vsebin ... 

Izgovorim se, da svojega rokovnika nimam namena puščati na mali nočni polički, kjer sicer še za telefon nimam več prostora, ker so ponoči važne kreme, tablete, robčki in kištica, ki sem jo naredila pri uri tehnike v osnovni šoli. Rokovnik, ki zaradi dodatnih stotih strani in neštetih motivacijskih ukrepov za spremembo tvojega življenjskega stila na bolje, postane tudi priročnik, odločno povem - ni za izgubljeno potrošnico, ki v vsej naivnosti in večnem začetniškem navdušenju hitro kaj pripiše sebi in si nevedoma zaznamuje tirnice, po katerih se bo dričala v naslednjem letu.

Praznih rok odskakljam, blazno potešena sama s seboj, blazno vzvišema nad morebitnim ugotavljanjem svoje krvne skupine zaradi posledično zahtevane spremembe prehrane. Komaj sem čakala, da se zbudim v naslednje jutro, se pogledam brez svojih špegelc v ogledalo in se s krmežljavimi očmi spogledam z motnim odsevom in si rečem, kako čudovito izgledajoča sem!

Sem zato tako zažarela ob povabilu na živo knjižnico? Zato, ker sem že tako polna enih lastnih pogonov za mletje dobre moke  (mmm, koruzne!), iz katere se lahko zamesi en super kruh (mmm, ajdov!), če sogovornik prisluhne receptu? Verjetno ne čisto. Zažarela sem samo zato, ker se mi je zdelo, da imam ogromno za povedat, za predat naprej, za zabrihtovat, za podelit izkušnje borbe z zmajem ... In tale izposojevalnica živih zgodb je bila idealka za to. Presenetilo me je, kako je vsak pogovor šel v svojo smer, kako je vsak pogovor imel poudarek na nečem novem, drugačnem. Presenetilo me je, kako različni so lahko razlogi za izposojo meter štiriinšesteset centimetrov dolge platnice - od popolnoma osebnih vzgibov do nedefiniranega samo-zanimalo-me-je firbca. Zaradi pogovora samega. Odlično! Počutila sem se posebej dobro, ker je šlo za dialog, nisem bila jaz v središču pozornosti, nisem bila leaderka, ki bi morala držati niti pogovora. Kar šlo je samo od sebe, zaključilo se je z nasmehom, novim elanom za naprej. Nikakršne tišine ni bilo zatem, saj sem proste minute želela izkoristiti za vse ostale zanimive žive knjige, vse bi prelistala, vse bi prekracala s fluorescentnim markerjem!

Doma naročim rokovnik. Ne tistega z mandalami in intimnim kotičkom, kjer bi ubesedila vsako svojo seksualno (ne)potrebo, ampak 0.18 verzijo tega, ki sem ga imela letos. Z mini motivacijskimi quote-i na strani, ravno toliko na malo napisanimi, kolikor je to potrebno. Me je ta isti predhodnik res popeljal v nepozabno leto 2017, s ponedeljki, ki jih proslavim s kozarcem vina, da so se le zaključili, in z vsem polno zabukiranim tednom vnaprej, ki mu ni videti konca ... Razen s savno. S prijatelji. In s svežimi molekulami najlepšega kisika na svetu.

GPS za slabovidno in utrujeno mene

Ponovno sem skočila v kombinezon logističnega strokovnjaka. Nikakor ne tistega običajnega logistika s fakultetnim nazivom, pač pa sem se podala v še eno izkušnjo kot ...

... pravi logistični strokovnjak za točno določeno osebo z dvajset odstotnim vidom, otežkočeno štorkljasto hojo in zelo zmedenim umom, ki bo potovala:

- brez sopotnikov, ker saj so že na kosilu cilju,

- brez najljubšega princa na belem konju, ki sicer običajno tovori celoten nabor prtljage, in če je potrebno, dvigne nase še njo ("I know!" se oglasi zatrapana in vsa-rdeča-v-faco pepelka v meni), ker je nekje v tujini in je prav, da punca ni odvisna od njega,

- brez velikega občutka za orientacijo, ker če je nimaš, je nimaš.

Prtljago, ki bi jo sicer nosil ta moj princ z belim konjem na belem konju ali beli konj, oddam v transport že dan prej. Grelnik vode - poleg sobe z balkonom zelo pomemben družabni element celotnega vikenda - potuje v vrečki poleg. Ostalo pa, povzamem strašno dolg spis, deluje tako, da določim  prevoz (aka papaprevoz) do avtobusa od mojega službenega mesta, določim avtobus, ki me pripelje do železnice, določim vlak, "ki tiho pelje svojo pot", ampak naravnost do termalnih vrelcev. Določim ure, na koncu pa naj bi zasluženo ležala med mehurčki, srkala mehurčke, pljuvala mehurčke - kot se za take vrste strokovnjaka spodobi. Ne bo treba prav veliko gledat, ne bo treba prav veliko hodit, načrt je sestavljen odlično, varno in udobno. Za zraven v mini ruzak bejbi-roza barve stlačim še kilo piškotov, plesnjivo vodo, slušalke in rikola bonbone.

Odlično, dokler ne pride realnost s papamobilom, ki se izkaže za počasnejšega od mojih utrujenih spotikajočih se nog. Pa realnost s sicer povsem predvidljivim prometnim štofeljcem, ki je posebej znan za petkovo četrto uro popoldan. Zamudim priložnost direktnega vlaka, se obsodim na tistega s prestopom. Po vsej verjetnosti zaradi strašljive informacije, da prvi vlak stoji na dvanajstem tiru, torej čisto na drugem koncu te mimogrede ogabne ljubljanske železniške postaje, do katerega bi morala prihopsat v štirih minutah. Seveda je to strašljiva informacija za nekdojko, ki bi vmes še dvakrat ujela železnega zajca, če bi tako hitela v novih še name-nenavajenih bata šolnih!

Potujem. Prestopim tam neznano v temi nekje v štajerskem delu naše kure. Pridem, ah, prijatelji me potegnejo v objem. V trenutku izzveni stres tega tedna in te vožnje, ki je pravkar za mano. V roke dobim kozarec vina in šalco kave, zatrepetam od ugodja. Menjava okolja, menjava ljudi, menjava tempa, to je to! Pa brez kuhanja, brez pomivanja in pranja, brez najbližjega in tistega zgoraj omenjenega princa, čeprav ga obožujem, brez mačkov - razen na smešnem posnetku, ki utemelji razlog, zakaj se ob treh zjutraj pri nama doma sliši, kot bi nekdo rušil stene v dnevni sobi ... Investicija v raztegovanje in nategovanje vseh telesnih štrlin, v pritiskanje akupresurnih točk, v gnetenje malih mišic in v načrtno pomirjanje napetih inpulzov trešči kot bumerang z vso dobro energijo vame. Vozle, ki bodo kmalu prerasli lopatice, bodo reševali drugi. Napihnem se od tega žabjega ponosa, ko spoznam, da isto dolžino ob približno istih vremenskih pogojih, v istih bombažnih supergah!, prehodim brez palic, brez komolcev in brez postankov - tako zelo stabilneje kot osem mesecev nazaj. In voda, kjer pozabim, da je karkoli narobe z nožicami! Dokler ne splezam ven iz vode in sem tisti hip cela gumica na trdnih ploščicah.

Hudo zrelaksirana, hudo navdušena nad dejstvom, da se logistična strokovnost ni ravno izkazala s svojimi kompetencami, pač pa je prevladala življenjska iznajdljivost s kapljico jebivetrstva (ali vdanosti v usodo, kaj pa vem), hudo zadovoljna z dokazom, da žvečenje fampyrskih tabletk zjutraj in zvečer pomaga, da deluje novo okolje, delujejo ljudje, ki jih ne vidiš vsak dan, deluje jesenski zrak, deluje ta vikend na off. Še naprej bom planirala vsak svoj kilometer, do mehurčkov se bom pa očitno kakorkoli znala dostavit. Samo da mi telefon z GPS-om ne crkne.

Instamotivacija

Konec praznikov, potopisi opravljeni, čokolade s severnoatlantsko soljo in karamelo podeljene, brownie-ji premazani z glazuro, jaz pa na večer, preden se podam nazaj v kruti odrasli svet, kjer si ne lažem, da je življenje en ogromen po-meni-in-tebi-dišeč kovter, mrzlično klikam po knjižnici islandskih fotografij, se vmes izgubljam v oblakih spominov, ožim izbor na čim manjšo selekcijo fotk ... 

Kliknem levo, kliknem desno ... Ročice pa vse bolj ledene in potne. Povsod je nekaj! Če nimam krivih zob, kažem popek - pred vetrom, ki mi bo odpihnil kapo. Če ne kažem popka, so moji lasje taki, kot bi me povozil vlak, ki ga med vulkani in ledeniki ne srečaš. Ali pa stojim kot kip, zmrznjen, okrogloličen, pred mini ledenimi gorami, uokvirjenimi v sicer najlepšo zemeljsko sceno ... In če ne stojim, sedim na skali, nastavljena - nič hudega sluteč - perverzno. 

Nezadovoljno zaprem program, vprašljivo odtavam stran, ne odločim se. Nobena ne prikaže tistega čudovitega videnega, osupljivega začutenega. V četrtkov delovnik bom odstopicljala znervirana, nezadoščena in nemotivirana. Zaradi pomanjkanja lajkov, ki jih že dolgo ni bilo, zdaj pa bi bil čas, da dobim spet gručo teh nekih iluziornih potrditev? Da sem nora, da sem huda, da sem navdih, da presegam svoje meje, da kar še tako naprej, da sem fantastična in lepa in b-b-b-bbbruh!

V resnici mi prija. Komu ne? Me spodbudi, da še kaj povem, da še kaj napišem, da še kaj nalepim. Motivira me, da postanem motivatorka. Pa čeprav še ena teh modernih motivatork, ki prodaja svojo strašno življenjsko zgodbo, iz katere se je tako strašno treba nekaj naučiti, da vodi v to strašno življenjsko modrost, ki jo tako strašno potrebujejo ljudje, ki nečesa tako strašnega niso doživela. Jasno je, da ni robota brez vsaj ene življenjske modrosti, ni pa čisto jasno, zakaj je spletni svet kar naenkrat poplavljen z zgodbami o utrujenosti, o človeškosti, o perfekciji, ki se skriva v neperfekciji ... Je toliko osebnostnih kriz, da se naenkrat vsak čuti vpoklicanega v to, da rešuje celotno zablodeno družbo, ali gre za povsem preprosto samospodbdo?

Čaki, vsaj pri meni je tako - veliko bolj me zapali nek profil običajnega smrtnika z umazano posodo v koritu (zaradi mene je lahko puzlasto insta-predpripravljena, ker to je pač le bolj fotogenično), kot pa profil barbike, ki se plazi po najkrasnejših kotičkih našega planeta in jih pretvarja v pozitiven izpisek s svojega bančnega računa.

Vmes se mi sfrklja bloggerjeva aplikacija na telefonu. Preden ugotovim, da sem izbrisala polovico te nadvse pametne in miroljubne objave, je že prepozno. Zaključek napišem še enkrat teden po tem, ko je bilo pametovanje že objavljeno in povem, da sem uspešno izbrala novo profilko z minimalno fotošop rekonstrukcijo mojih pajkic, saj je pomembno, kako le-te stojijo, mar ne?

Šušmuš

V hipu sem imela reprogramiran plan svoje bližnje prihodnosti. Sploh me ni tako prizadel ta šušmuš (Šušmuš? Beseda šušmuš ne obstaja.), ki je zrukal tako utirjeno zamisel, ki je v vsem tem času postala že skoraj neizpodbitno dejstvo, če ne bi v vsem svojem ziheraštvu govorila, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja. 

Malo sem se ustrašila, ampak bolj te svoje trdne nejevere, da to ne more biti še čisto nič res, dokler vsaj tri strani tega ne potrdijo. Ampak potem je to namesto v zaprepadenost in obup hitro preraslo v celo abecedo scenarijev od B-ja naprej ... In se moment zatem povezalo z vzhičenim bitjem srca - tistim goratim in s hudo ostrim vršičkom, ki že skoraj ponazarja veselje. Veselje, da bom imela čas, da si načrtno spet malo povrnem moči v mišice po virozi ošvohnjenih nožic, da bom imela čas za pisanje, ker blogerstvo je zdaj spet "in", jaz pa nad njim nisem nikoli narisala smrtkota, da bom imela čas za preCedovanje, za uresničevanje vseh idej, novega povezovanja med navidez nepovezljivimi ter ozaveščanja ljudstva z namenom izboljševanja kakovosti življenja ranljivih. Predvsem bi se zelo zavestno borila in potiskala zelo velik štempelj na ta tako nestabilna tla našega planeta, čeprav na našem vrtu spodaj pod balkonom ...

Potem se malo zgrozim. Znam preveč dobro igrati vlogo brezposelnika? Se mi ta vloga zdi preveč samoumevna in sem kar malo apatična, sprijaznjena, da je to pač neka normalnost zame, ki imam odlične predpostavke za to, da ne bom normalnemu nikoli prav dobro ustrezala? Sploh se mi namreč ne zdi več tako strašna, ta brezposelnost, kot se mi je zdela leto nazaj, ko sem doma med štirimi stenami glodala vogale in ne upala stopit na sonce, saj sem se že skoraj bala ljudi. Mogoče pretiravam, ker me okolica ni gledala tako kritično, vseeno sem se pa ob določenih vzgibih, pritiskih in samoanalizah le tako brutalno počutila.

Prepovem si take misli. Drugače je, si rečem. Dozorela sem v vsem tem času, veliko več izkušenj imam, močnejša sem, opolnomočena, zavedajoč se svojih pravic, zavedajoč tega, kaj vse lahko še premaknem, zavedajoč, da kljub vsem trenutno trpečim aktivnostim lahko ostanem v približku normalnega. Kakorkoli se odvije, bo dobro. Zdaj se bom že znašla.

Ne skrbi, stanje, ki me je te dni pretresalo, se je sicer utirilo nazaj. Niso ga potrdile vsaj tri strani. Še vedno pravim, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja. Na nek način spim bolj umirjeno, spet z upanjem na tisto nekaj, ni me pa strah, da bom totalka - totalna izgubljenka v Vesolju - če ne bo. Tako lepo je življenje, polno ambicij!

Šušmuš je potihnil. Šušmuš sem pravkar dodala v Izgubljeni slovar. 

Šušmuš - a m (ȗ) Vihar, ki se zgodi v naselju možganskih celic, ki sicer živijo umirjeno in sinhrono življenje: zavel je šušmuš; obsedel me je šušmuš; presenetil me je šušmuš; šušmuš je ubila mantra, šušmuš je odšel tako hitro kot je prišel, šušmuš, šušmuš, šušmuššš ...

Kaj pa njo, a jo boli koleno?

Zdaj, na drugi ponedeljek po dopustniškem življenju, oh, tem čudovitem grškem življenju z velikimi debelimi pojedinami in namakanjem teh isto velikih in debelih riti v Egejsko morje!, bi pa že morala normalno ali vsaj stabilno šofirat rutino dolgočasnega vsakdanjika. Brez kompulzivnega basanja grških čokoladnih palčk v usta in brez stresnih izpadov med pripravljanjem zajtrka ... Pa potem še brez nadpovprečno visokega števila jokavih izbruhov na različnih mestih na območju petih kilometrov. No, ni šlo.

Pa se zapletem okoli krivic, zakonodajnih krivic, ki jih ne razumem, ko je človek ambiciozen, ko ima človek visoko stopnjo izobrazbe (pa ni čisto važna ta izobrazba), ko bi človek rad delal in bi vsemu temu rad služil enako kot vsak drug, a bi potreboval - ali pa ne - precejšnje prilagoditve vsaj delovnega časa, da bi bil vsaj enako tudi učinkovit. Človek invalid. Človek invalid, ki je ob nekih aktivnih politikah zaposlovanja lahko vesel, da te obstajajo ... Pa obenem razočaran, ko ugotovi, da so v končni fazi vse za en drek.  A je res treba, da je človek invalid revno bitje z manj kot minimalnimi dohodki, da si ohrani še nekaj tistega zdravja, ki ga ima? Ker če bi hotel višje dohodke, bi človek invalid moral tvegati še preostanek tistega zdravja, ki ga ima, da bi dosegel nivo dohodka, ki je vsaj tam nekje pri povprečnem dohodku. In ko tvega zdravje, še tistega nekaj, kar ga ima, takrat bo šele lahko koristil prave pravice, ki so namenjene invalidom, a te pravice, pravice krivice, bodo prinesle tako majhen dohodek, da se bo človek invalid spet lahko štel le k revnemu bitju z manj kot minimalnim dohodkom. Zaradi izgorelosti bo za nagrado dobil še nekaj manj zdravja, kot ga je sploh imel.  

Človek invalid se ob vsem tem paradoksalnem razmišljanju zaleti ob novo oviro. Načeloma ga take reči ne ganejo, kot tudi kanta, ki je postavljena na prazno parkirišče za invalide tik ob razvojni ambulanti zdravstvenega doma, ne. Zasmeji se, objavi fotko na instagramski story, kjer čez 24 ur  fotka izgine. A na tak dan, polnem spoznavanja teh zakonodajnih krivic, kaj takega ne bi šlo ven skozi smeh. Zato ta tresk v redarja in gospo, ki sta stala ob rampi za avtomobile pred starim mestnim jedrom in delila letake, da se v okviru trajnostnega razvoja mesta za avtomobile staro mestno jedro zapira, ven prileti kar v obliki joka. Nemočnega. Prisiljenega v nekaj, kar mu ne paše. Lahko bom uporabljala mini električni busek, na katerega se sicer do zdaj pol leta nisem upala usest ... Super, končno ga bom preizkusila, living on the edge, kljukica pri skoku iz cone udobja. Po drugi strani se pa sprašujem - zakaj? HOP doma v avto, HOP pred rampo iz avta, HOP na busek in HOP iz buska, ko bom na cilju. Zakaj štirje HOP-i, če sta dva bolj mirna in bolj udobna in bolj prijazna do mojih nog? Zakaj se ne morem samo peljati proti zgradbi, kjer imam delo, do točke, kjer bom aktivno preživela dan in kjer se bom počutila produktivno, kjer bom imela močan občutek doprinosa k nekemu družbeno naravnanemu cilju, kjer se bom energijsko izžela, a bom zadovoljna padla v posteljo?

Seveda bom utrujena za popizdit, ko se bom na poti nazaj do avta spuščala po stopnicah (ker spust je vedno manj problematičen kot pa vzpon!), a nasmehnila se bom kitaristoma, ki sta vadila na zidku od stopnic in ju pozdravila. Pred najvišjo stopnico se bom ustavila, prijela za ograjo, šla počasi dol. Za mano bo eden od fantov zavpil, če bo šlo, če rabim njegovo pomoč, nazaj bom narejeno vedro odvrnila, da ne, da imam pod kontrolo te stopnice ... Seveda jih imam, varno se počutim, a ena minimalna izguba koncentracije pri ukazovanju možganom, naj premaknejo levo nogo, bi pomenila, da se skotalim dol po kamnu. Malo sem jezna takrat na ljudi, da me sprašujejo, če je vse okej, ker se zmedem in bi kar začela razlagat, se v zadregi izgovarjat, da je vse okej, da je to moj naravni in normalni okej, da sem vseeno na trenutke užaloščena in malo grdo gledam, kot sem to mogoče danes ... Pa sem po mojem odgovoru vseeno malo zacmihala tam v nosu, ker sem bila ganjena, vedno sem ganjena, kadar nekdo opazi, da nekaj ni prav in se celo javi in ponudi roko. Sploh ob takem dnevu, ko sem imela ta prave špičke zunaj že od jutra naprej. In ko se hudujem nad krivicami, krivimi pravicami.

Rada imam stopnice. Točno te, specifične. So dober trening, pod lepimi drevesi vodijo, vedno znova občudujem, kako zares čudovit del mesta so ... Ampak če mi ne pašejo, no, takrat mi tudi mini električni busek, ki bo zahteval dva dodatna HOP-a, ne bo. Ker se moram že tako nenehno in veliko bolj kot zdrav človek prilagajati svetu. In ker se ob vsej tej situaciji počutim, da mi je bilo še nekaj odvzeto.

Novo desetletje odraščanja

Oh, pa ta čudovita deževna nedelja! Za čaj, za dekco, za nov ikea katalog, s katerim se še sploh nisem uspela spečat, čeprav ga imam najbrž že tri tedne doma. Za čohanje depresivnih muc, za planiranje prigrizkovnega repertoarja, ki nas bo spremljal na novem malem popotovanju s petka na soboto, za nov zanos pri pisanju! Tukaj se ustavi, tukaj se ustavim. Ne gre mi najbolje. Kje je tisto izredno stanje mojih misli, ko se te zaporedno nadomeščajo druga z drugo, se izpodrivajo, si dajejo klofute, da bi se vsillile čisto spredaj, da bi jih besedomat v meni, ves zmeden in iščoč smisel, prelil v berljivo pisno obliko? 

Zazdi se mi, da so vse teme že predelane. Najbolj burno mi je dogajalo tam pri dvajsetih, ko sem itak iskala svoj planet v širnem vesolju, svoj kotiček na tem planetu širnega vesolja, sebe v tem kotičku tega planeta širnega vesolja. Vzdihovala sem nad vsakim prepirom, si iskala razlage, analizirala vsak gib, ugotavljala, zakaj so odnosi in kakšni morajo biti ti odnosi, da so vredni vseh teh premlevanj. Obupavala sem nad svojimi situacijami, iskala razloge, velikokrat obtoževala hormone, našla rešitve. Izbojševala sem si pogled na svet, gradila svoj prilagotitveni nagon, življenje je divjalo naprej. Z mano v povsem živem nepoškodovanem stanju! Krepila sem svoj um, svojo samozavest, potem sem padala in se postavljala nazaj na noge - tako psihično kot fizično. Kako povezani sta ti dve stanji, sem spoznavala. Hude realizacije sem doživljala tekom vseh dogajanj okrog mene in v meni, na koncu koncev je bilo pa vse tako preprosto. S ponavljajočimi se vzorci, da je postalo že dolgočasno to ... Iskanje. 

Danes sem načeloma zelo miren človek. Večkrat se zavem hvaležnosti, ki me prelije s toplino od prsta na nogi do najvišjega krajčka v žogi, iz katere mi rastejo lasje. Hvaležna sem postelji, v katero se tako varno skobacam, strehi nad glavo, ki mi omogoča, da uživam v grmenju, vetru in pripeki, hvaležna dejstvu, da imam ponoči ob sebi tako tople šape, da bežim pred njimi, ker mi je včasih znotraj njih prevroče, hvaležna moči uporabe novodobnih mobilnih aplikacij, da sem na tekočem z življenji mojih ljudi. In oni z mojim, ko jim prav o teh občutenjih, ki pridejo tako iznenada, zagrulim sredi noči. 

Čeprav je naslednji dan obraten od zadovoljnega, bruham ogenj, teče iz oči, lahko bi spekli en prav dober stejk na vrhu moje razbeljene lobanjine kosti, sem v končni fazi lahko zelo srečen človek - z namišljeno definirano identiteto (zdaj si pa že žaba napihljivka ...), s sprejeto diagnozo kronične bolezni (a kdo je nima?), s trideseto letnico v de-en-ka-ju (pa tako si se je bala!). V okviru dveh pomembnih vlog, v kateri sem kar padla, ko sem življenju začela prikimavati, kričati ta slavni "Ja!", sem našla svoje posebno poslanstvo udejstvovanja same sebe. V smislu še malo drugačne rasti zaradi vseh novih izzivov, spoznavanja prej neodkritih pomanjkljivosti in kar je ključno - spontanega vzpostavljanja vizij, želje po uresničevanju idej, kaj vse bi!

Čizi, osladno, zlajnano - ko povem, kako sem v resnici rada v svoji koži. Z vsemi zdravimi prehranjevalnimi navadami, junky nedeljami, jutranjimi jogicami, kršenji novoletnih zaobljub. In ko sem v resnici rada v tej svoji koži, ko sem rada mirna mornarka, ki kontrolirano pluje skozi čiste vode - kam se potem zatakne ta moj navdih za pisanje? Ki ga imam tako rada, ki mi ohromi center za čas, za lakoto, za ostale potrebe, ki mi ponudi, da sem v trenutku samo jaz in tipkovnica in kozarec kefirja ... Ter rezina domačega ajdovega kruha s putrom in medom na to deževno, zdaj že ponedeljkovo, deževno jutro.

Jaz, ti in MS gremo na Islandijo

Bilo je rojstnodnevno darilo

Kot bi me nekdo zavil v povštre in mi v ušesa naštelal vatko, preden skočim v novo prazno vesolje, kjer po vrhu vsega lebdiš in sploh ne padeš … Če mi je ostalo kaj od dveh let osnovnošolske fizike. Tako sem se počutila, ko mi je ob njegovem neznanem pivu in moji domači mešanici temnega starega pramna s fanto povedal svojo idejo. In plan. In vse, kar se zraven dogaja v njegovem tronovskem umu. Oh, kaj bom potemtakem res dve uri kasneje priznala poraz in se prištela v skupino ostalih tridesetletnikov, ki me zadnji čas vse bolj obkroža? - Ne boš, zdaj pa si že malo izmišljuješ, res nimaš kaj veliko pojma o relativnostni teoriji. Dve leti osnovnošolske fizike, saj pravim.

Bila sva eno štengco višje na najini sinhroni plovbi

Seveda sem ven potegnila simboliko in si jo po svoje zinterpretirala. Prav ali ne, vseeno mi je. Tista neka najina miselnost o tem, kako je treba izkoristiti »zdaj«, je bila naenkrat spajkana skupaj. Ker da je prihodnost že tako huda nepredvidljivka, pri meni pač še na malo višjo potenco – dejstvo je, sprijazni se, bolezen in to. »Zdaj« je pravi moment, čeprav tudi ta »zdaj« nikakor nima idealnih pogojev. Ima en kup ovir, ima en kup zajedavcev in pošasti, ki se skrivajo pod posteljo ali v omari, če ponoči ne zapreš njenih vrat. Srci sta si plosknili, greva v to.

MS je rada na mrzlem

Mesto najinega pristanka je že tako sanjsko. Predvsem je adaptirano v moje želje, v neke vizije, kam bi šla, če bi kam šla, ko bom šla, v katero smer me vleče, a na to smer niti pomislim ne, saj je ne utemeljim konkretno. Proti severu bi šla, nekoč, enkrat. Zaradi prijaznejše klime električnemu sistemu v meni, saj ta rabi hlad za lažjo pretočnost, zaradi ne tako močnega sonca, ker ne maram tako zelo sonca, in zaradi lepot, ki so že po opisih in slikah, da dol padeš. Ne predstavljam si, kako in kaj in kje je to zares. Videla bi. To deželo ledu in ognja.

Potovanje je čisto najino

Breme mojih multiploskleroznih pohodnih palic in opornice na levi nogi je predvsem na njem, mojem sopotniku, sploh ne toliko na meni. Jaz se že potrudim, jaz se že posmehnem in zasmejim, jaz se že spotaknem, jaz že zakričim in zajokam. On pa ne. On samo gleda, me dvigne, mi poda roko, me posedi na stol, zavije z očmi ali pa ne - to vse je pa včasih težje od govora in akcije v prvi osebi ednine, priznajmo si. Z družbo je vse te avanturistične podvige vedno lažje izpeljat. Takrat se težka misel razporedi na več glav, dobra volja se kar sama od sebe vzdržuje, črna stanja ne pobijejo vsega živega, utrujenost pa se oglaša zgolj kolektivno. Praktično obstaja več podpornih komolcev, včasih tudi več hrbtov, na katera se v resni krizi lahko zavihtim. Nenazadnje je tudi več priročne pomoči pri pripravi hrane, postavljanju spalnice, nabiranju kilometrov na števcu avtomobila … Vse je lažje v družbi več ljudi. Ona, moja bolezen, je takrat bolj zadaj in nepomembna. Velikokrat tarča posmeha, takega ironičnega, živahnega in luštnega. Povej na glas, zelo pogumen je ta moj zlata vreden tip, ki je prevzel tolikšno odgovornost in skrb, ko me je nesel do polarnega pasu!

Kompromisi se igrajo pomembneže

Taki, veliki kot ledeniki, vatnajokulskih, katlastih, kraflastih, heklastih razsežnosti. Takoj je težko zaštartat z njimi, ampak če jih ni, voznik in sovoznik z velikim gnevom skupaj prežvekujeta kilometre. Vsaj ti se takrat zdijo še daljši in nadvse dolgočasni. In ne more biti vse prilagojeno meni, porkaduš! Res sva sem prišla skupaj, raziskovala bova skupaj, na letalo za domov bova šla skupaj in skupaj bova pripovedovala islandske štorije domačim. A že tako ne bo veliko gora preplezanih zaradi mene, zakaj se ne bi malo odlepila drug od drugega na vsake toliko, jaz sedem in počijem, dežela ni nevarna. Ti pa odvandraj vsaj tja na črno plažo do razbitin letala po nekajkilometrski puščobni črni poti. Težko dosežem to, da ta svoj ego pustiš pri meni in odideš z lažjim korakom naprej. Nisem herojska s tem, ampak tudi tebi ni potrebno biti. In tlačiti vseh želja vase. Na koncu boš ti srečen, ker si videl nekaj, kar sicer z mano ne bi, in bom jaz srečna, ker boš ti tako zadovoljno klikal po fotoaparatu in mi kazal fotke. No, potem je prišla nevihta, uscalo se je, kilometer pred njegovim ciljem je obrnil in stekel v mojo smer, da mi je odklenil avto. Prej sva na ta morebiten scenarij pozabila, bila sem brez ključev, telefon je ostal v avtu, zdaj se je pač res izkazal za herojskega. Proti koncu potovanja so se kompromisi seveda vse lažje sklepali, se s sopotnikom sprijaznita z dejstvom, da se nimaš kam umaknit ob prepiru … Jaz ne morem skočit ven iz avta in zaprotestirat sredi magmatske puščave s tem, da ne grem nikamor več z njim, on pa ne more zažlajfat in mi ven fliknit kufra z gorilnikom in juho iz vrečke na glavo. No, lahko, ampak se še prištevava k enim razumnim bitjem. In že tako sva omejena s časom. Res omejena.

Cestna statistika za 1200 evrov

Tempo je hud, na dan prevoziva tudi deset ur, v sedmih dneh obrneva 3500 kilometrov. Od tega skoraj pol po razdrapanih gorskih cestah. Vidiva pa vse zastavljene točke, ki sem nama jih označila tako površno in časovno nedorečeno, da sem že v štartu svojo vlogo samooklicanega izurjenega navigatorja spodkopala. Ampak ej, z vsakim novim kilometrom sem bila bolj ufurana v zemljevid in vodič in v branje in lociranje točk med vožnjo (zahvaljujoč dobrim Jimneyjevim amortizerjem), da sem si le pridobila naziv odličnega sovoznika! Islandija je tako ali tako zelo hvaležna gostiteljica, kar se razgledov in raznolikosti pokrajine tiče. Potovanje je teklo gladko, ja, zdaj lahko tako to rečem. Nobene becke nisva poslala v beckasta nebesa ali kam blizu, čeprav jih je bilo ob cesti več, kot pa na sceni, ko jih šteješ, preden zaspiš. En ptič se nama je zaletel v vetrobransko steklo. Čez eno že povoženo mrtvo gos sva zapeljala. Do konca se nisva navadila na neavtomatski prižig luči in so nama nasproti vozeči neštetokrat poblendali. Znak, ki je grozil, da prihaja teren, primeren le za 4x4 vozilo, sva z veseljem zagnano obvozila. Res sva bila hvaležna, da si nisva izposodila karavana. To je groba cestna statistika, več o sami poti povem v dolgočasnem potopisu, ki ga boš verjetno slišal v najini dnevni sobi. V spremljavi fotk, ki niti približno ne morejo zajeti lepot, ki so na koncu dneva že prav utrujale proces možganov, zadolžen za dojemanje čudovitosti narave.

Preden dozorim ali kdaj sploh dozorim

Nohte na nogi sem si le poščipala. Že nekajkrat, ne se ustrašit, da jih puščam od decembra! Sem pa začela razmišljat in prav lovi me že misel, da bom v tej dobi, ko je sekundni cagar nastavljen na parstokrat hitrejšo prestavo, pozabila, da sem/bom prestopila to magično ukleto desetico ... 

Razen, če bom svoj propad in hkraten ponoven vznik preživela v sobi brez sten z najlepšim razgledom, pod čarobno auroro borealis, ki je ne bom niti videla, ker saj bo dan, v dihanju s severnimi vetrovi in ovita v dežni plašč, ker saj naju ta zasleduje kamorkoli greva ... Pa s plastičnim kozarčkom šampanjca ali gazirane vode, namakajoča svojo rit v naraven bazenček termalne vode. Ne, v tem primeru bo dežni plašč ležal na skalci ob vodi, plastične mama-kape pa si ne nadenem za v nekaj tako lepega.

Sanjarim, seveda. A že kupujem hitro postavljiv majhen šotorčič, dvojno spalko, da ne bo zeblo. Nove pohodne palice, ki me bodo odnesle k oblaku, da bom videla obzorja. Koledar je porisan s črkami ledene dežele, zdaj gre zares!

Sem v vsem tem času stopicljanja na tem planetu izgubila kaj časa? Zagotovo sem, a vse zamujeno in izgubljeno (če sem že izgubljena in to v vesolju) je postal gradbeni material za to, kar sem zdaj. Prav nič manj vredno ni od doživetega, okušanega in prevohanega. Gre za nujno pomembno balastno surovino, ki bitje z možgani prisili v to, da jih uporabi, da kaj spozna, da kaj ponotranji, da si kaj zaželi in da kaj novega uokviri. Še kako zadovoljna sem s tem trenutnim, kar sem zdaj, s present-selfom, in še bolj mi zadensajo organi, ko pomislim, v čem vse se moram še izboljšat, kaj vse moram še izkusit, da me lopne po betici in me spremeni v trdoživo čupko s superwoman mišicami. In buško. 

Včeraj sem zamodrovala, kako mora včasih človek stopiti v Strah, zaplavati v nekaj, česar se boji, da bo znal čofotati brez rokavčkov, da bo ven dobil krasen rezultat in dober izkoristek za nadaljnjo gradnjo svoje osebnosti. Pa prav prepričano to mislim, čeprav gre za zlajnane vrstice, ki nam jih tupijo prav vsi duhovni in neduhovni mentorji, samooklicani in nesamooklicani življenjski trenerji, ti, ki so to že izkusili ali pa niso, samo dobro se jim sliši. Po novem tudi jaz, nekdo-jka, ki se prvič s pametnejšo glavo in z veseljem in z majavimi koleni podaja v nekaj travmatično čudovitega. Tudi tu gre zares.

Realno stanje: Več prehranskih dodatkov in manj svežih kosil

Pokukam. In hitro pogledam stran. Zaprem zavihek. Ga še enkrat odprem. Začnem listat in brat. 24. september je tako oddaljen! Vznemirljivo življenje brezposelnika je danes namreč še bolj vznemirljivo življenje nekoga, ki se usposablja na delovnem mestu in cveti in ima krila in raste in postaja odločnejši, samozavestnejši in bolj prepričan vase. Kar naenkrat ima ambiciozne načrte, velike vizije, polno idej, zadovoljstvo kar kipi ven iz njegovih ličk, čeprav je po polnem dnevu tako utrujen, da se mu včasih prav ne da odpreti ust, da bi to povedal.

Da so bile tiste ovire in zavore in strahovi pred prvo zaposlitvijo po faksu, povsem brezvezni, je ključna in velepomembna ugotovitev za vse neumne, ki tega še ne vedo. Koliko enih luštnih službic sem morala izpustiti iz rok, preden sem spremenila v meglice tisti trdi stop znak, v katerega sem se tako rada zaletavala! Hecam se, verjetno nisem nobene, si rečem, ko berem in slišim za rjoveče mlade duše, ki bentijo nad nerazumnostjo in slabimi radarji delodajalcev. Navsezadnje tudi moje važnanje nima ravno ta pravih normalnih temeljev.

Tako najdeno se počutim med trkom vsaj treh planetov različnih barv, na katerih živim ta trenutek. Manj časa imam, več imam volje za vse! Vse! No, razen za pisanje, mojo prvo strast, za peko, mojo drugo strast, za jogo, sprehode, zdravo življenje, kosilo, pospravljeno stanovanje, striženje nohtov na nogi, selekcijo fotk preteklih nekaj let ... Ali za stvari, ki so bile na moji prioritetni listi eno leto nazaj. Ali za stvari, ki predstavljajo osebno nego, urejeno okolico in dobro kondicijo.

Po drugi strani je pa tako, da sem vseeno sveže izpod pazduh dišeča, strižca las obiščem pogosteje, dovolj je, če svoj bivak očedim enkrat na teden bolj konkretno, saj me je za polovico časa manj doma, za polovico časa manj smetim po površini bivalnega prostora ali pa preprosto nimam fizične zmožnosti za povzročanje apokaliptičnih razmer. Mimogrede - enako velja glede psihičnih zmožnosti, ko se gre za boj v potencialnih ne-tako-pomembnih konfliktnih situacijah, za katere sem bila nekoč strašno dobro izurjena, sploh sem bila nadkonkurenčna čarovnica pri copranju muh v slone. Zdaj sem bolj ... Meh. Aveštako.

Pri točki kondicije lahko mirno povem, da le-to pač pridobivam na delovnem področju, na področju socialnih stikov oziroma dela z ljudmi in na področju korakov po granitnih kockah in gor-dol po še ne preštetih številnih štengah. Kdo bi si, še najmanj jaz, kdajkoli zamislil, da me bo tako delo kot bumerang pumpalo z novo življenjsko energijo, ki se jo da pridobiti le preko praks in vseh nepredvidljivih situacij v konglomeratu različnih fac in kultur. In končno se odpravljam spat brez tistih težkih bolečih oči, ki so komaj še držale toliko izbuljenosti, da niso padle ven - od vseh naporov celodnevnega klikajočega rekreiranja po računalniškem zaslonu.

Pisanje, mojo prvo strast - sem že prej zgoraj napisala, da je - zelo dobro nadomeščam s pisanjem raznih zgodbic, obnov, pesmic za peti a in sedmi c, čeprav, saj vemo, to ni najbolj prav. Pa kaj če me malo v lopaticah zagrabi, če sem trda v kosteh in bolj švohotna v nekaterih pozabljenih mišicah! Pa kaj, če je moj bioritem zdaj še malo bolj zmuštran in čez dan komaj opazim vremenske pojave, le to, da se je dan konkretno že podaljšal, saj hodim domov, ko še vidim sonce, pa mi je kristalno jasno.  Pa kaj, če danes ne upam stopit na tehtnico, ker tako manj izbrano jem. Vse to se fino izravna z mojo duhovno izpopolnjenostjo in srečnostjo.

Za nevrončke, zamujene epizode najljubših serij in nohte na nogi bom že poskrbela tam med mehurčki, ki so kar naenkrat postali polletni projekt. Zdaj.