ponedeljek, 25. december 2017

Še nisem objavila. Zakaj ne?

Zdaj ven iz mene bruha vse tole, povezano s to mojo boleznijo, o kateri v preteklih dvanajstih letih nisem prav veliko pisala - razen v zelo zakamufliranem smislu, da sem še sama, ko sem čez mesece brala zapis, težko dekodirala šifre ... Sem pa veliko govorila o tem, ampak le sogovornikom, pri katerih sem dobila zagotovljen občutek, da jih reč zanima, ali pa sogovornikom, pri katerih je samoumevno, da nenapisana pogodba o odnosu vključuje tudi klavzulo poslušanja vseh mojih tegob in razmišljanj v zvezi s tem mojim življenjem.

Veliko sem razmišljala, da sem ali bom s tem načinom pisanja, s tem strašnim razgaljanjem svojega najbolj intimnega dela mojega bivanja na tem planetu, padla v skupino blogerjev, ki prodaja svojo netipično zgodbo temu širnemu spletnemu vesolju ... Pa sem res! Pa bom res! Ampak naprej sem prav počasi dojemala - predvsem, ko sem se zatikala pri želji po rednejšem objavljanju - da imam toliko stvari v sebi, ki bi jih bilo vredno dat na to rolo elektronskega papirja, da imam za druge bolj vsakodnevne trače, s katerimi sem sicer imela več opravka včasih in na podlagi katerih je tale moj izgubljeni blog deloval, preveč zamašen ventil.

Verjetno se ta preskok skriva v tem sigurnem občutku, da sem trenutno le na tej točki, ko sem dosegla neke zarisane točke, ki jih mora nek povprečen človek v življenju dati skoz. Ko se bom ne glede na spremembe (torej spremembe povprečnega človeka) znašla in se soočala z veliko manjšimi strahovi, kot sem jih prebavljala do zdaj. Ne do zdaj, do takrat, ko sem se ustoličila tudi kot oseba, ki je lahko produktivna, zaželena in ... Pomembna? Vsaj sebi.

Želim ozavestiti, želim biti bolj razumljena, želim podati neko sporočilo, želim delovati s svojimi načeli in prav-i, želim si čim bolj kakovostno preživeti svoje življenje, kljub svojemu malo bolj zajebanamu izhodišču. Res želim motivirati, čeprav sem fizično, psihično in čustveno kdaj v takem dreku, da znam biti prava grozilda do sebe in vseh ostalih. Želim odpravljati ovire, želim pokazati, da se da odpraviti ovire. Želim si sobivanja s tem nevrološkim nepredvidljivim stanjem, ki je že od mozoljastih let pravzaprav del moje razvijajoče se identitete. Za nekatere od teh točk nimam pojma, kako jih bom uresničila, a eno je: malo bolj glasna in zoprna in s svetlobnimi signali, ki letijo ven izpod moje čupe, da bom bolj vidna, to pa bom!

sreda, 13. december 2017

Obvezna oprema za preživetje

Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da domov pridem s trojno velikostjo glave. Ne vem, a mi slučajno možgani zatečejo od prevelike količine inpulzov, ki jih poberem čez dan, a mi samo sistem za premlevanje vseh ukazov in klicajev in alarmov umre (krvave smrti!) pa se pač pod lasuljo vzpostavi nov režim, ki naj bi deloval malo bolj učinkovito ... Pa še ta ne funkcionira čisto okej in ga telo raje ugasne in zraven tega drugega prostora postavi še tretjo tovarno. Ta je odgovorna le še za apatično prikimavanje, na vsake toliko se prižge en medel nasmešek, oči pod zaprto veko pa začnejo begat levo in desno, da bi potlačile solznjak, ki bi zdaj zdaj rad na dan izpustil svoje zaloge. Velikoglavka torej.

Kot ukrep za zmanjševanje obsega glave se poslužim - najprej dolgega samošpricanja z vodo pod visokim pritiskom. Malo metaforično si mislim, da dol z mene teče vsa nevidna umazanija, negativna navlaka, ki sem jo uspela pobrat do večera, malo se mi organi začnejo prestavljat na nočni program in pritiskat na zavore, malo verjamem mojemu najljubšemu princu, da tako in kako to njemu pomaga. Izpod tuša pridem izmučena, pomehkužena gumica, samo še za pod dekco na kavč zaspat ob najljubši seriji sem ...

Ampak z obveznim rešilnim sendvičem! In to s pravim opečenim toast kruhkom, ki ga sicer ne kupujem, saj v moko še vedno sama rada  podtikam kvasovke, z izbrano suho mesnino, ki je sicer nimam v hladilniku, saj se načeloma igram zelenjavarja, ki pozimi ne je solate in zelo rad poseže po fajn mastnem ričetu s prekajenim mesom, in s (po možnosti) eko tolminskim sirom, ki ga le enkrat na leto dobim od mojega skrivnega ljubimca. Tudi merkatorjev edamec gre tu skozi. Tako enostavno! Tako pregrešno, tako dobro.

Najprej se mi je zdelo, da bom ta slavospev toast sendviču začela kar naravnost s toastom toastu in se šele potem prebila do naključne dnevne štorije, ki jih imam res že za po škripcu dol z mene in v šajtrgo na kompost, saj prtljaga postaja težka in nerodna. No, pa je bilo obratno, le da brez štorije. Na koncu dneva sem prazna, saj pravim. Prazna tudi potem, ko posnifam te slastne drobtinice z instaseksi rezalne dile. 

A potešeno prazna oddrsam do mojega nočnega oblaka, ki me nekako čudežno napolni ravno toliko, da se ob pol osmih ravno prav naspana zbudim. Za v nove izzive dneva. Tudi za nakup nove vreče toasta in nove mini pakunge tiste suhe mesnine v akciji.