Z jajci nad qiuche!

Moji poskusi peke pit oziroma vsega, kar ima pitasto ali krhko testo, običajno pristanejo v smeteh, v košu za smeti ali kanti konkretneje. Enkrat je bila to jabolčna pita, ki se je razletela po tleh zaradi preprostega štorastega momenta, potem je bil faliran optimizem v obliki pite z maskarpone-borovničevim nadevom, a takrat nisem imela pojma, da se maskarpone brez jajc sam po sebi pač ne peče, sem znorela in je stvar direktno s pekača in še na peki papirju naredila svoj salt med mešane odpadke. Potem, čez leto ali dve (vmesnih uspešnih classy jabolčnih pit in mini pitic v pekaču za mafine, ki so uspeli, čeprav je bil povsod en "ampak" ne štejem) je bila češnjeva pita, ker sem morala porabit zamrznjene zaloge češenj pred selitvijo, ampak se je na žuru nihče ni pritaknil ... Zadnji, precej nasilen preboj na področje pitopekarstva, ki se je izkazal za zaresno rinitev glave skozi zid, sem želela izvesti z mojim prvim kišem, pravzaprav slano pito, ker je bilo poletje, poleti pa nisem prav rada jajčna. Bila je slana pita z bučkami. In bila je zažgana slana pita z bučkami.

Pa ne, vse te pite niso spoznale kante zato, ker bi tako rada stran metala hrano, v bistvu se mi to zdi prav podel odnos. Opravičim se ji, če slučajno pride do tega, da pač zadeva res ni privlačna za oko in želodec. In opravičim se vsem lačnim trebuščkom, ki bi se jim to dejanje zdelo zločinsko. In opravičim se tudi mačkoma, ker jima ne dovolim, da bi kaj takega požrla, čeprav bi najbrž ona dva to z največjim veseljem. Običajno skuham toliko kot pozobam, ali toliko, da lahko potem še nekaj zamrznem, ali toliko, da se ravno še pomatram, da pojem do konca nepotreben repete in potem nekaj časa živim na robu zelo nevarnega človeka bombe. In si obljubim, da te jedi ne pripravim več v tem svojem stoletju.

Danes sem se pa spet začutila za kanec pitopokovsko. Sploh po ogromnih količinah božičnih piškotov, nasploh kvašenih test, če se že igram samozadostnega kruhopeka in sem nora na pice, da o izigrani vlogi dobrot iz listnatih zvaljkov ne govorim. Porabiti je bilo treba artičokine srčke, ki me maltretirajo že s svojo dolgo prisotnostjo na polici ... Kiš bo! Saj je enostavno, sem rekla ... Kot že tolikokrat poprej. Tokrat bom najprej povprašala za mnenje mojo najljubšo pitopekovko, totalno sprofesijonalizirano v tem fohu. Kaj za mnenje - za postopek! Z vsemi detajli in morebitnimi cakami, ki bi me uspele zdrmat tekom ustvarjanja. Uf ... Jajca daš v testo? S ščepom pecilnega? Nisem ljubiteljica jajc v testu, razen če se gremo torte, in nisem ljubiteljica pecilnega, ker ga hitro lahko začutiš. Okej, mogoče sem ga pa prav s tem srala pri vseh bivših falirancih. Popolnoma sem razumela vso enostavnost recepta za testo, pa tudi nadev mi je bil takoj jasen - minimalno dve jajci, je rekla. Ločiš rumenjak in malo speniš beljak, da ne bo tako zbito. Zraven vržeš, kar češ, tudi moje artičoke, samo da prej vse čim bolj zdehidriraš.

Vse je šlo gladko. Cviknila sem pri ugotovitvi o okisanih artičokah pa me je mimogredni klicatelj ozavestil, da se jih da samo sprat pod tekočo vodo. Ker se je kislina še slutila, sem za vsak slučaj odmrznila še slanino, da ne bom na koncu primorana celega kiša sama pojest.

Da si zapomnim ta ultimativni recept moje zdaj še bolj najljubšejše pitopekovke, ga zabeležim v Vesolje.
250 g moke, 150 g masla, 1 jajce, žlička pecilnega pa pol deci vode, ker očitno jajce ni bilo veliko.

V nadev je šlo vse po moje s predpostavko o vsaj dveh jajcih:
tri jajca s kremnim sirom, ker je odprt stal v hladilniku tri tedne, nariban edam sir, ker gre ta povsod in je moj "must have", popražene pol čebulce, česen, pet artičokinih srčkov, slanina, da bo atraktivno še za pujsojede, potem pa še  kozji sir z gorgonzolo, ker je kot sam in surov ogaben za jest (govori nora ljubiteljica sirov), in par rezin pancete, ker so bile tudi že čez rok verjetno.

Prosim se, da se vrnem k tej objavi naslednjič, ko me bo spet prijelo. Naslednjič, če ne bo ta kiš v tisti kategoriji jedi, kjer ga bo za en kos preveč, da bi se obdržal v tem stoletju mojega bivanja. Sicer že samozavestno računam, kako bom ukradla tisto eno jajce iz testa in najbrž spet pristala na osmoljenem teritoriju pit, ampak zdaj bom za ziher vedela, kaj sem ušpičila.

Tole je bilo odlično!

1. 1. 2016

Uvod

Dolgujem ti, ti Njeno Vesolje z Izgubljeno v Vesolju! Eno pravo revizorsko analizo podatkov preteklega in sramežljivo. a preudarno prevaganje načrtov za prihajajoče ali že tekoče leto. 

Podatki

Hvalim se, kako sem v decembru pojedla več mesa kot v celem letu in kako sem v zadnjih dneh pojedla več mesa kot v celem decembru! Na mizi so bili divji pujski, srnice, jelenčki, gamsi v različnih oblikah in predelavah, se hvalim naprej. A svojo presnovo v dva-šestnajst zopet postavljam v zelenojedno dimenzijo. Takoj, ko zaključim s tem prehladom, ki naju je oba spremenil v kihajoči zverini, ki se po stanovanju z enega ležišča na drugega prekladata vsak s svojo rolico stranišnega papirja. In takoj, ko poidejo zaloge gigantskega ričeta, v katerega sem po karnivorsko razrezala dve klobasi.

Tudi o mojih pohodih, ki sem jih opravljala v drugi polovici decembra, Izgubljena v prvi polovici januarja niti sanjala ni. Takrat je ona skeptično obdelovala wordove dokumente z naslovom Projekt 2013 ali Diploma.doc in se vprašujoče smehljala, ko je začela pisat zahvalo. Takrat se je ona še priklapljala na novo kemijo, ki ji je omogočila počasno, a očitno šaltanje v peto prestavo, Tudi že diplomirana in v svoje veliko osemdeset in nekaj kvadratno stanovanje preseljena marčevska Izgubljena si dobre urice hoje po gozdnih potkah vsak dan ni predstavljala. Je pa le pridno telovadila in sopihala na rehabilitacijskem inštitutu in na novo usvajala korake, ki jih je potem v tej drugi polovici decembra vseeno že davno pozabila ... A zmogla!

Vmes sva delno postala še amsterdamska, kar dva para sta se šla poroke, a poletje je bilo najino. Z ugotovitvami, da festivalsko rajanje ni več to, kar je bilo, da nas zdaj dež in blato hudo motijo in da bi v resnici radi le sami grilali brez nadležnežev. Prvo tipično tauhanje izropanega priobalnega hvarskega podvodja po več kot desetletju je naredilo lep spomin. Stanovanje je ta čas vedno bolj postajalo prepojeno z najinim kisikom, odnosi z roditelji so malo pridobili na temperju in postali bolj eksplozivni, a je kul. Mačjedlaka sta zelo zadovoljna, midva pa tudi, ker je med spalnico in dnevno dvoje vrat in imava ponoči mir.

Jesen je bila spet rehabilitacijska in družabna z novimi obrazi, ki so me kolikor toliko vzeli medse, bila je tudi irska z intenzivnimi tremi dnevi na zelenem in mokrem, pa nekaj črnih dni potem na koncu ... Na koncu te jeseni tja do zimskega solsticija.

Analiza

Nič kaj posebnega tole bivše leto, razen tega, da so me prvi trije meseci determinirali za vse naprej! Novo zdravljenje, nov brlog in zaključek Projekta 2013. Posebnih čistk pri sebi ni bilo potrebno delati, ker sem vedela, kdo sem: brezposelna in še bolj izgubljena. Sicer sem poskušala razmišljati čim bolj enostavno. Pri umestitvi sebe v kontekst drugih ljudi sem samozavestna in ne ugotavljam več nobenih revolucij, pri umestitvi sebe v kontekst življenja, mojega življenja, sem postala pa malo bolj zmedena. Sama na sebi nimam kaj za dogradit, ker sem popolna v svojih nepopolnostih tako kot vsi ostali, kakorkoli čizi se to že sliši, imam pa veliko za dogradit v smislu koristnosti, produktivnosti in samih dolžnosti, ki jih imam do družbe, te ogromne spreminjajoče se spužve. Pa če zdaj ta druga trditev pretepa predhodnjo, tako ali tako je vse zmedeno.

Predlogi

Projekt 2015 poimenujem projekt, ki je zrasel iz Projekta 2013, da še nekaj sebe, svoje nepopolne popolnosti, prilimam v ta svet. Pa da se potem ali prej še zares nekje zaposlim - na tisti način, ko bom vsak mesec imela plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na ta prav odrasli način.

in Zaključek

Leto dva šestnajst preživi dobro. Čihapuhaj na alternativnih virih energije, glej sončno in z odprtimi očmi, jej zeleno in lahkotno. Migaj svoje korenine, smej se in bodi obdan z ljudmi, ki cenijo tvoj obstoj. Za detajle si preberi moja lanskoletna navodila za leto dva petnajst, ki jih prav nič ne bi spreminjala. Samo pozno pišem to novoletno objavo, ker sem lena v preskokih med nevroni in še ne bi zaživela v letos. Še malo bi se rada povaljala v lanskih pojedinah, tv showih in podkovtrastih stiskanjih. Pogledala bi še deveti del Harryja Potterja, če bi obstajal. Samo še malo.