enainosemdeseti dan

In še jutri do večera. Potem pa lahko rečem, da sem preživela najdaljšo dobo v zvezi, ki sem jo preživela brez najljubše moške roke, trepljajoče po mojem preden-zaspi-trebuhu (po novem obilnem trebuhu).

Ponosna sem nase zelo. Pogrešanje sploh ne boli tako zelo kot sem si mislila in se bala. Bloga nisem zasula s samomorilskimi zapisi, prijateljem nisem pokvarila sluhovodov, škatlice s tabletami za pomiritev nisem izpraznila, vse je bilo v mejah normalnega. Kot da nisem ženska, ki bi bila zasvojena z ljubeznijo in kot da ta ne bi bila osnovna zgradba dihalne molekule. Kot da sem čustveno uspela napredovat!

Kaj bom, ko ga uzrem po dvainosemdesetih dneh?

Do sedaj sem se vsak dan v tednu sicer odločala drugače...

• Ob ponedeljkih sem si največkrat zamislila, kako bodo moje dlani čofajoče pristale na njegovem najprej levem, potem na desnem in še enkrat na levem licu.
• Ob torkih sem enostavno vedela, da se mu bom samo zabrskala v objem in v objemu tiho ostala naslednje tri ure.
• Ob sredah sem sklenila, da se bova lepo prijateljsko pozdravila in šla na sprehod, kot da se nisva videla le en teden.
• Ob četrtkih sem si običajno zamislila, kako mu porinem jezik med zobe, kako ga zagrabim za rit in kako roka potem izgine za hlačnico tam spredaj. Pred vsemi zaradi mene. Mi je vseeno, če izpadeva popolnoma neprimerna za pogled okolice.
• Ob petkih sem sanjarila, da bom vreščala in skakala okoli njega, ga lupčkala na vseh koncih in krajih in ne bom prenehala s tem, dokler ne bom postala lačna.
• Ob sobotah sem tuhtala, kako ga bom najprej prestrelila s pogledom, mu povedala vse, kar mu gre, ga brcnila, mu rekla, da se tega ne grem več, ostala tam, da si sprostim svoj libido in poskusim vse alkoholne finte, se nato obrnila in šla domov.
• Ob nedeljah pa sem zahajala v prepričanje... Da bo, kakor pač bo. Da mu bom prisolila najprej eno klofuto - bolj nežno in simbolično, ker sva šla pač stavit, da tega sploh ne bom utegnila naredit - potem ga bom objela in ga poljubila, nato bom od veselja začela skakat, ga zraven po pomoti brcnila, kasneje pa se stiskala v objemu še ure in ure.... Ne, ne... Popravljam: pred tem stiskanjem bo potrebno opravit še tiste seksi formalne obveznosti partnerskega odnosa.

Kako sem do sedaj izpolnjevala, kar sem napisala tu?

Nekaj sentimentalno-grozilnih mailov sem zares pustila med osnutki, maksimalno dva sta mi ušla ven. Sposobnost ravnodušnosti v pravih trenutkih sem delno celo razvila, prav tako sem se delno držala tudi ene tistih filozofij, ki pravijo, da so moški le za zraven in niso pogoj za življenje. S časom, ki je bil produktiven in ne le razmišljujoč in pasiven, sem se napolnila. Se mi zdi, da kar dobro. Branja Sobotne priloge se nisem lotila niti enkrat, priznam, je pa njemu uspelo tolerirat tiste kritične dni v mesecu, ko sem ga želela pustit. Z njegove strani sem celo dobila opravičilo, grenka dneva po vsem tem pa sta bila le dva, se spomnim. Vreme je bilo tudi lepo, še lepše je bilo, ko je bilo lepše kot na drugi strani naše male celine. Travnate površine na mojem telesu sem relativno dobro kosila, medium zapečenega zrezka pa se res nisem uspela naučit naredit.

Analiza je še iz te perpektive pokazala pozitivne rezultate.

Ah, prav zares iz mene buhti ponos!

Debelo moderno prase.

Vsesplošna nakupovalna panika je do zadnjega parkirplaca napolnila nakupovalna središča. V ponedeljek bodo trgovine namreč zaprte.

V torek tako lahko pričakujemo ponoven nadpovprečen udar na živilske trgovine, kajti čez celo nedeljo in čez cel ponedeljek bo verjetno zmanjkalo vanilijevega pudinga, zeliščnega namaza in zlatih kroglic za v govejo župo.

Strašno, kako smo razvajeni. Jaz sem ovca in slepo sledim, borim se za parkirišče, čim bližje velikim zlatim vratom. Gospod trgovec se prijazno nasmiha. Gospa trgovka je sicer zadirčna, ampak ta meni nerazumljeni fenomen vseeno ostaja. Do konca.

Kupim si nekaj, čeprav ne rabim. Grem v fast food, čeprav nisem lačna, čeprav imam doma poln hladilnik in čeprav se trebušasti predel mojega telesa rahlo upogiba navzven. Kupila si bom še kaj, kar ne bom potrebovala, pojedla bom tudi še kaj, čeprav ne bom lačna. Samo da bom zadovoljila tisto potrebno kričalo v meni. Kričalo, ki je kot žrelo brez želodca in danke. Sod brez dna. Kričalo, ki ga ne bom zadovoljila. Utihnilo ne bo.

Potrebujem malo več samokontrole.

Prime pa mine pa prime pa upajmo, da ne ostane.

Sem imela obdobje, ko sem bila nora na polisalamo. Pa sem imela obdobje, ko je bila omara že na zunaj črna, ker je bilo notri toliko črnih cunj. In obdobje, ko sem vsako jutro noge zahakljala za radiator in naredila nekaj trebušnjakov...

Potem je prišlo obdobje, ko sem bila navajena samoposiljevanja z ogljikovimi hidrati ob šestih zjutraj pa prišlo je tudi obdobje vsakodnevnega hranjenja s hrenovkami in žaganje iz zvočnikov je bilo tudi obvezno. Obdobja pink barve, obdobja gledanja telenovel (bila je OŠ!) in obdobja vožnje v šajtrgi (samokolnica, op.p.) pred sosedom mi ni treba posebno omenjat.

Banankoti, lilapause, milky way minute, milke s keksi, leoti etc. - vse to je že zdavnaj petkrat nadomestilo vse drugo. Črko S sem dolgo zapisovala od zgoraj navzdol, že dolgo časa pa jo zapišem od spodaj navzgor.

Zdaj sem nora na moje super vagi-toast sendviče, tuna je v pašteti, je v omaki in je na pici, polisalame ne maram, hrenovke tako-tako, v šajtrgi se ne vozim več, gledam Samantho in preživljam že precej kritično obdobje pozabljanja rojstnih dni svojih bližnjih! Brat, oprosti.

Vprašala sem se prej na terasi: kdaj bo pa prišlo obdobje, ko bom postala usekana na lončnice? Kdaj bo prišlo obdobje, ko bom vsak dan negovala in spremljala rast rož, ki bodo samo moje in nihče drug jih ne bo smel zalit razen meso mojih ročic? Trenutno mamine ljubezni do rastlin še ne razumem.

Obsesije. Morajo obstajat, right?

Stran od ljudi,

Poudarek: nisem depresivna. Tudi v površnem pomenu besede ne.

Le spala sem v tuji brezvestni postelji, ki se ne prilega moji hrbtovini, vratovini, in sem tako zjutraj dobila občutek, da sem večer pred tem spila vsaj eno flašo alkohola. Pa nisem, ker se ne spomnim. Spomnim se samo, kako se z ustnicami približujem roza srkalni cevki (slam'ci - o, ja!) in plastenki za fantasy. Prvič sem jo pobrbončila in všeč mi je bilo. Moj spomin pa je vedno dober.

Spomnim se tudi, kako me je sredi noči in sredi postelje rit K zritala skoraj v medvedji objem T. Medvedji objem je namreč nekaj, kar je od medveda - medved pa ni prijazna žival. Vseeno sem se imela lepo.

Prespala sem popoldan in se zbudila še bolj z občutkom neudenja (vem, da imam v mislih izraz brez udov), zdaj pa pišem dnevnik. Moj spletni dnevnik*. Zraven pa s soljo zalivam lične pore, da se slučajno ne zamašijo. Ne maram mozoljev na mojem baročnem predelu telesa! Ker poslušam Napalm3 in sem se preveč (trikrat podčrtano) vživela v besedilo. Ker je deževno vreme pa je moje počutje do roba natančno usklajeno z njim.

Preživela sem srednješolski dan. Pila sem v Lokalu, tistem, kjer sem živela četrti letnik srednje šole, jedla sem tisto, kar sem jedla tri leta nazaj vsak petek, peš sem šla mimo zidov tistega, kar sem nekoč štiri leta v bistvu gledala od znotraj. Po dolgem času.

*besedna zveza Moj spletni dnevnik je inspiracija s strani 11-13letnih smrkljic z Winx-foruma.

Glej, tam daleč spet se dani...

Zapakirana v konzervo marmelade.

Kletvica, ki predstavlja "vseeno mi je" in dodatek "važn, da mam lipglos" s svojimi sicer pošastnimi glasilkami lahko proizvede le ona. Jaz bi se že davila ob izgubi svojega telefona, ona pa ostaja mirna. Pomembno je samo njeno za žnablje potrebno mazilo s hubabubinim okusom.

V svoj prebavni trakt s hitro pošto pošljem prvi paket mojega najljubšega sredstva za dvigovanje cukra. Posledično se prepričam, da sem vsaj malo polna grotesknih idej o našem bivajočem okolju. Pa tudi o njej. Vem, da jih polna nisem, se pa vseeno prepričam!

Prodajali bi me od vrat do vrat, če jima ne bi vzelo fantaziranje o karieri kokičark (je enako prodajalki kokic) preveč časa. Tako jima kljub vsemu, še posebej pa kljub moji vzvišeni nastrojenosti proti Jocu in Jocu, zaradi katere sta mi sicer samo prepovedali druženje z njima (očitno vseeno nisem tako... Retarded? :P), ostajam neprodan trn v peti. Karakter T in Karakter K. Rešuje nas kozmična povezanost.

V dolgem in najglobjem pogovoru (tako globokem, da bi se za dolžino sebe tu lahko utopila) mi je brezsramno in tako mimogrede sporočila, da sem najbrž zadnja oseba, ki bi jo ona imela za punco. Thanks for reminding me that I must be a really tough person. Spet je poudarila potrpežljivost moje druge polovice v drugi deželi in me vprašala, zakaj sem tako črnogleda vsak dan. Oh, res? Oprosti, ker nisem brezčustvena (brezčutna?) žaba, ki se niti za svojim izgubljenim vse imam noter telefonom ne ozre! Imam srce!

Če bi ji povedala, da me boli grlo, bi njen obraz dobil prikupen, a vedno bolj privoščljiv nasmeh, hkrati pa bi mi že hitela pripovedovat o novem psihološkem profilu mene, ki si ga je ustvarila v trenutku moje pritožbe nad tem, kako trpim. Niti ne pove česa novega. Le še bolj napihne svoje mnenje o meni kot ekstra ubogemu bitju.

Karakter T je grozljiv karakter. Vam rečem. In še vedno ji moram plačevat belo kavo in ji prinašat pico.

The Fallen One. Just for a moment.

Sem včeraj mislila, da bom prekinila z opisovanjem moje Vesoljne Izgubljenosti. Sem mislila, da bom izbrisala tudi račun na Facebooku in prenehala s sodelovanjem na forumih. Samo še posvečanje študiju (kar bi bilo tako ali tako pametno) pa posvečanje pospravljanju sobe (ta je relativno pospravljena že daljši čas) pa posvečanje hranjenju (tega mi niti ni treba posebej omenjat?) sem imela v planu.

Bil pa je samo padec. Padec navdiha za življenje. Še ta trenutek ne najdem ravno pravega, se pa trudim. Ne, ne trudim se. Prepuščam se. Naj bodo stvari take kot so, pravim. Nadaljujem z opisovanjem moje Vesoljne Izgubljenosti, račun na Facebooku ostaja aktiven, sodelovanje na forumih pa bo najbrž le... Bo enako.

Verjetno pa potrebujem nekaj novega. Dolgočasim se. Pa čeprav z večno odpeto zadrgo na kavbojkah.

Sicer manj kot 30 pa vseeno...

Sovražim ponesrečene nakupe. Tudi če ga bo uporabljala Mama, bo v mojih očeh še vedno nepotrebna in neuporabna nova navlaka. Kupila sem ga v prepričanju, da je pravih dimenzij. Še tako imenovani stručko Oče me je prepričeval. Pa je doma postal za 4 centimetre daljši, kot bi moral biti. Najraje bi mu odrezala... Kolesa.

Vesolju kažem sredinec, ker je Kovček ogromen za 59x40x20 in ne droben za 55x40x20, kakršni so sicer kriteriji za ročno prtljago.

I'm breaking up with myself.

Koliko ženske moraš imeti v sebi, da uničiš sicer pričakovano čaroben in sicer virtualno obarvan večer? Ah, dovolj je, da je na osebnem dokumentu pri spolu napisana črka Ž. Ključ in opravičilo za destrukcijo.

Piemes ni več "in".

Za destrukcijo sebe pa še za destrukcijo tistega Drugega. Prvi namen vsega je bilo spanje s sladkobnim nasmeškom na obrazu, končni rezultat pa je bil grenak cmok v pljučih. Pa kako sem vedela in čutila, da se bo zaključilo tako, kot se je! Nisem želela tega pa sem vseeno začela s tem in ko sem začela s tem, se je nadaljevalo s tem, s čimer tudi nisem želela nadaljevat... Pa se je končalo tako, kakor sem tudi vedela, da se bo, če začnem s tem.

Še huje je, ker ne gre drugače. Ne znam biti tiho, ko je to potrebno. Ne morem postrgat s sebe svoje kože, se olupit in se stlačit v drugo. V kožo, ki nima duha po ženski težavnosti in sitnosti, v kožo, ki je zadovoljna z vsemi in vsem, v kožo, ki ne bi poznala flashev nezaupanja vase, v kožo, ki bi bila ženska, a vseeno brez njenih slabosti. To bi bilo spet mučenje. Sicer je moja koža lepa. Lahko bi bila samo manj suha.

Piemes sploh ne more biti več "in".

Z izpadi, ki so trenutek in ki so uničujoči za večnost... Se imam že čez glavo. V zadnjem času, priznam in se pohvalim, sploh niso bili pogosti. Samo en mesec je naokrog očitno. V teh dneh prekinjam sama s sabo. Šla bi se učit na teraso pa ne morem, ker so včeraj pripeljali svež gnoj za naš vrt. It stinks.

Prahasta in Šarna

Živcirajoče je. Prah, smeti, prah, zavozljani in neodvozljivi kabli, prah, smeti. Omara poka po vogalih od vseh cunj, ki jih tlačim noter, prah, okraski, ki sem jih kot mlajša verzija mene razstavljala po sobi, plišaste igrače! Pa šali, rokavice, nikoli uporabljen barvast papir, kupi beležk, rokovnikov, ki mi jih je bilo vedno škoda uporabiti... Pa sem jih zbirala. Prav tako plastične vrečke. S tem in tistim napisom. Cela polica neoriginalnih cedejev, ki jih ne bom dala v predvajalnik nikoli več... Pa prah. Ta večni prah. Darila, slike, pisala, ki so že zdavnaj izgubila željo po bruhanju črnila. Prazni listki. Kupi cunj. Prah! Zbirka skoraj polnih stekleničk lakov za nohte. Všeč so mi barve in čeprav je vsebina že popolnoma lepljiva in celo trda... Ne bom jih vrgla stran. Našla sem trapaste male igračke, ki sem jih dobivala v prilogah mikimišk... Pa so tako ljubke, v meni vzbudijo tako prijetne nostalgične občutke. Počakala bom do naslednjič! Naslednjič vržem stran!

Oh, kako rada bi imela veliko manj Stvari. Utesnjujejo me!

Oh, kako rada bi imela sposobnost, da se nesentimentalno, brezslabovestno znebim teh Stvari. Ki me utesnjujejo.

Sredi ceste luža, notri pade ku...

ža? ... Dar... A-a. Tanja! V lužo čofne oz. tja samo stopi, medtem ko razlaga o pronicanju vode skozi njene stopalne pripomočke. Zakaj? Stojiš v luži.

To pišem pod vplivom čudnih nemogoče-definirati-jih bolečin v predelu trebuha in to pišem pod vplivom stanja preden izpod pazduhe privlečem termometer s točno na 37stopinjah stoječo rdečo črto. To pišem pod vplivom v rokah otopelega občutka in pod vplivom občutka težkih nog. Pa še pod vplivom popolnoma brihtne glave z briljantnimi idejami - takimi, ki že mejijo na norost in takimi, ki pravijo, da dokler žival ne bulji vate z odprtimi očmi in dokler z zobmi ne zadaneš v kost, ki te spomne, da res ješ nekaj bivšega živega, uživam v mesnatih hranljivih rečeh. Kot je pašteta. Kot so fileji - bilokateri (všeč mi je odmev te besede).

(tanjarišemetulčkasto)

Izgubila sem uhan. Objokujem ga. Tistega drugega, ki se ni izgubil, bom shranila na posebno mesto, čakala, da v noro modo pride uhančkanje s samo enim uhanom (Uršin predlog) in eno prazno luknjo na drugem koncu... In vsake toliko bom pogledala fotografije, na katerih se kažem kot ponosna lastnica prelestnega, štiri evre vrednega, najljubšega uhana. Uhanov.

Pravkar se je toplina termaforja zvalila na moj trebuh. Ne, še ne razumem, zakaj nisem v postelji. To mi ugaja. Občutek, ki mi ga da punca, ko jo zavrnem pri njenem predlogu grevaven, je grozen, občutek je tak, da nikoli več zagotovo ne dobim povabila, občutek je tak, kot da sem zelo slaba oseba in tak kot sajsemvedela in tak, da naslednji teden spet dobim enako povabilo.

Vesela sem, da je danes prvi dan, ko sem v letošnjem letu prvič oblekla jaknasto črnuhinjo. V veselje mojemu garderobnemu pozdravu pomladi... Ta vikend pečem muffine.