"petnajstga smo"

No pa grem kupit en šampanjčič, saj še nikoli nisva direktno na naju nazdravila, sem rekla in odropotala v maxija, ker mi je že tako malo krulilo po želodcu. Dva deci srebrne radgonske penine v luštni flaški brez šampanjskega štofeljca, ki bi odletel v nebo in razbil edino gorečo žarnico na lustru, je bilo potem ravno pravih, da sva se pogledala v uč, se nasmehnila in rekla "Na še vsaj takih šest let." Ne vem zakaj, ampak ob vsaki obletnici nanese debata na to, kako malo je v današnjem času verjetno, da par doživljenjsko ostane skupaj ... Kar je dokaj pesimistično, a? Neromantično vsekakor, a če si Me and You in če si na obletnico nikoli ne rezerviraš prostega dneva, da bi šel na izlet v Verono, in če samo govoriš, da bi se ob tej priložnosti šel basat z bežečimi sushiji, a tega ne realiziraš, in če si ne podarjaš čokolad, šopkov in mačet, ne greš v Atlantis na potuhnjen seks, in če na polički z okvirji fotk ne najdeš niti ene samo "jst pa ti" fotke ... Aja in če ta mini šampanjčič piješ le iz enega kozarca za šampanjec, ker so ostali razbiti ali pa so jih odnesli mucki šampanjekozarčniki, potem so čevapi, tzatziki in pivo, ki ga je na najinih šest let prinesla najljubša cimra, da stanovanjsko nazdravimo na naju, in "Uf, a že šest let je?!" čisto dovolj romantično izpadejo oziroma izpadejo celo več kot romantično, saj je to zares najina sorta romantike. In ta "najina" (že samo beseda) je dvojina in dvojina je romantična in midva sva romantična, le na tak ... Poseben način! Posebni smo danes radi.

Še dva pa pol.

To izrečem morbidno. Kot je morbidna glasba, ki se trenutno vali (vali, ja!) iz teh hudih zvočnikov, ki jih tako malo izkoriščava (zaradi sosedov, doh, in zaradi lesenih stropov, zaradi katerih moraš v bistvu lebdet in ne hodit, kot sem že nekoč opisala). In kot je morbidno vreme zunaj, zaradi katerega bodo nosne dlačice raje ostale v notranjih prostorih, kjer je toplo, čeprav že tako živijo na toplejšem območju mojega organizma ...

No, grem linkat po vrsti, da še v tem smislu vidim razsežnost mojega jebanja z izpiti.

Septembra sem si pustila tri.

Decembra sem si spodbudno vriskala: Samo še trije so, come on!

Na gujsnci, že malo tolažilno, a vseeno z motivacijskim nabojem januarja: Še vedno so samo trije, come on!

Marca sem v knjižnico dokaj zagnano hodila na kavo in s Še vedno so trije sporočala, da do zdaj nisem opravila še nič pametnega, da pa so trije že kar malo bolj blesava in ne tako lahka številka.

V aprilu sem doživela minimalen napredek, a ena kresnička je že razglasila malo toplejše čase - Samo še dva pa pol, no! in izklesala sem si lušten in optimističen izpitni plan, ki je nakazoval, da bo ratalo z lahkoto.

Nah, zdaj v maju še nisem zbila obveznosti na dva, v bistvu sem dobila izredno priložnost za še vedno dva pa pol, za kar moram biti hvaležna ... In sem! Samo še nikoli - ob vseh failih od decembra - nisem bila tako zlita z asfaltom, kot sem trenutno. Še dva pa pol. Povem brez žara v očeh, brez samotolažilnega skomiga z rameni in brez "vse bo okej" prikimavanja, ko stvar razložim Nekdoju.

Zelena revolucijaaa!

Čas za spremembe. Zeleni apdejt:

• Drobnjak bo zdaj zdaj prišel preč, čeprav se je prej ves čas bohotno važil ...

• Peteršilj pa je bogsigavedikje pobral toliko zelene življenjske moči, da je v enem delu tegelca na frišno in v vsej svoji bejbi nežni švohcenosti pokukal ven!

•  Samo bazilika raste logično in kot naj bi bilo prav (to je, da si najprej majhen, potem pa velik in debel). Počasi dobiva vedno večje in vedno bolj mesnate liste, ki še niso zreli za v kotel, imajo pa vsekakor najboljši potencial, da jih tu pa tam na tla vrže mačja rit, ki se želi preriniti čim bližje golobom na drugi strani šipe.

Ni za zamerit neostrih fotk, tako slika moj blesavi (lep pa neumen) samsung. Zato ne povečuj slik.

Samo krompirjeve solate ne ...

Pa sem globoko v solatoješčnem breznu. Kar je prav, kar je zdravo, kar je lahkotno in kar je tudi hudo nasitno! Zadnji teden ali dva je čuden dan, ko ne jem solate - s poudarkom, da je bil še leto nazaj čuden dan, ko sem solato jedla.

Ne maram zelene klasike s kisom, oljem in soljo. Maram zeleno inovacijo z olivami in drobnjakom in šparglji, zeleno inovacijo s češnjevimi paradižniki, korenčkom in baziliko, zeleno inovacijo s papriko, porom in peteršiljem. Ali pa s čebulo, čemažem in sončničnimi semeni ... S prelivi, ki vsebujejo max čajno žličko smetane, da želodček pridno prede brez vece školjke, s prelivi, v katerih so ta huda nizozemska gorčica, olivno olje in limonin sok. Kis naj se špara v shrambi - za pucanje vodnega kamna s kopalničnih površin, če hoče.

Paradajz sem lani načrtno osvojila (in na blogu celo ustanovila rubriko paradajz), da me je zdaj v solatah osvojil nazaj. Za zraven so opečeni kruhki idealni, lahko vegi skledi dela družbo piščančji mesek, tudi kuhan nepobarvan pirh, tuna in pečene hrenovke. Samo okisan krompir je za sicer zvestega krompirjevca, ljubitelja krompirja v miljontnih oblikah, govorim o sebi, strah in trepet v najhujši obliki.

Tudi deset evrov se zna nastavit črni luknji, aha.

Dva dni nazaj sem izgubila še naslednjih deset evrov v moji zgodovini izgubljenih predmetov - in to še preden sem jih uspela zapravit za modre kratke hlače ali modre balerinke ali modre (govorim o poptv24ur modri barvi) še ene majčke lepe. Prebolela sem jih takoj zatem, ko sem se prepričala, da sem na tak način prišparala pardeset evrov, saj sem izgubila voljo do šopinga. 

In zapravljanja. 

In vlaganja denarja v Stvari. 

Ki niso življenjsko pomembna reč. 

Menda sem osrečila nekoga, ki je pred kljunom uzrl deset evrov.

Ampak jaz jih na tak način nisem našla še nikoli!

Kakorkoli, sploh si nisem razžrla ustnice, niti malo, raje sem se zažrla v še nekaj listov Tečne skripte, Pain in the Ass skripte, zelo Težko žvečljive skripte. In se potem naslednji dan prepustila žuru in to takemu, ki ga nisem imela že od marca, in s tem, da je bil tale še malo bolj lušten, sicer kratek (ker "at the end of the day it's all about work, glej dva lista nazaj) in sladek (vključujoč jegra pa torto). 

Na izgubljenih deset evrov niti pomislim več ne in kar se da čudno se je bilo zdaj spustiti v podoživljanje izgubljenih teh občutij. Tole je bila ekstremno posebna izkušnja in še en odraščajoč znak - ki se pa lahko skriva tudi v tem, da spet malo več zaslužim.

Star Wars izobraževalni večeri

Pa sva končno zaključila ta izobraževalni tečaj, ki se je spontano razdelil v tri sklope:

- o Star Wars zgodbi, 

- o Star Wars karakterjih, 

- o Star Wars filozofiji. 

Baza je bila seveda dvojna filmska trilogija. V prvi semester, ki zajema analizo četrte, pete in šeste epizode, sem se podala jeseni, v drugi semester, ki zajema prvi, drugi in tretji del, pa zdaj, spomladi. Porkaš, da je tako zaporedje konfjuzing in zdaj štekam, zakaj lahko tole pogledaš večkrat kot Titanic, ki sem ga ne po svoji volji, ampak po volji Popteveja, ko sem ga še pridno spremljala in ne poznala torrentov ali Discoveryja, ker nismo imeli kabelske, videla le trikrat. Štekam, ker me zdaj žene, da spet pogledam prvo posneto trilogijo (torej drugo trilogijo celotne zgodbe), da še v vizualnem smislu povežem stvari - teorija ni dost.

Pomembno je bilo imeti zraven Učitelja, ki je že vsaj desetkrat šel skozi takšne in drugačne Star Wars zgodbe ... In je tekom spoznavanja znal spretno, po babiško!, uporabit metodo, ki me je pripeljala do pravilnih odgovorov.  Refleksija se je seveda pokazala v sanjah, če že prej nisem dojela določenih dejstev. Zadnji film oziroma tretja epizoda je več kot moreča. Zdaj sem brihtna in bom vedela, kdo so jediji, kdo je Joda, kaj pomeni "May the Force be with you." in "Luke, I am your father." Zdaj se bom malo več smejala, ko bo v The Big Bang Theoryju kakšna cvetka nanesla na lightsaber, zdaj sem še nekaj dodala k seznamu splošne razgledanosti. Ha!