Ko sem olje postavila pred vrata, da bo ostalo hladno stiskano ...

Medtem ko se v hladilniku poslavlja še poslednja kisla smetana, se bašem z bobom  in testeninsko solato. S kislo smetano, se ve. In razmišljam, kako naj vse te riževe rezance, sojine kuglce in mleko, lečo, ajdovo pa koruzno moko, bučna semena, javorjev sirup, svetlinovo olje, nepražene oreščke itd in itd nenadoma umestim v ta moj ošvohneli budget. Z zelenjavo pa sadjem ni problem, tu nikoli ne šparam, pri suhem sadju in semenih tudi skoraj ne, literca ekstra deviškega olja že tako, kot eno lepo darilce od vaju za naju, čaka v hladilniku. V resnici se zanj tako bojim, da so me danes prebudile sanje, nočna mora!, ko sem toisto hladno stiskano olje nevemzakaj, da bo ostalo hladno stiskano?, ker stanovanje je kurilnica!, postavila pred vrata in mi ga je moral nek sosed pretočiti deci v malo flaško ... Suniti po domače povedano.

Kakorkoli, dieta s hladno stiskanim oljem in veliko zelenjave, se imenuje ta dieta. Brez govejih šnicljev, kur in tudi rib, brez sirov, masla in jajc, s čim manj živalskih proizvodov, kar sem itak nasičenomaščobno ugotavljala že mesece nazaj, z nepregretimi maščobami, kar se mi ob neposedovanju litoželezne posode zdi nemogoče, s soljenjem, ko je stvar že na krožniku in s čim manj glutena v ogljikohidratnih papicah oziroma brez, če se bo dalo. Brez uporabe česna, čebule, čilija, s čim manj razhudnikov na krožniku - melancanov, paradižnika, krompirja, paprike ... Brez alkohola in kave, japajade, to drugo sploh! Kako naj drugače sfolgam moje nočno pretepanje tipkovnice? Solato jesti po francosko - pred obrokom in ne zraven oziroma po in z limono, afkors. Sadje jesti zjutraj in tudi pred obrokom, če se mi čez dan že zalušta tiste melone v hladilniku. Ne pregrevati niti semen in oreškov. česar meni na pamet že tako ni prišlo.

En teden moram stopicat (plezat, se kobacat in valit!) po zapisanem jedilniku te zelene knjižice, sem rekla. da poskusim in opazim odziv mojih notranjih organov z možganci na čelu. Potem pa že pričnem z dopuščanjem prekrškov oziroma individualiziranjem jedilnika, da bom bolj srečna. Laktozaste zadeve moram tako v kompletu s hladilnih poličk odstranit, to je že par let absolutno jasno, šele zdaj pa si počasi prisvajam zaresno teorijo o tem, kako pomembno vpliva prehrana na organizem, sploh na nevrokončiče, ki ga biksajo tu, v mojem sistemu.

Kislo smetano moram vseeno najprej pospravit do konca.

MS in prehrana

"Veš, zdaj sem na dieti."

"Kakšni?"

"Taki brez nasičenih maščob." ... In odgriznem del čevapa.

Gre se pa v resnici zato, da sem v sklopu tacanja z miško po spletu zaradi diplomske kalvarije, prišla do Recovery MS programa, kjer vlada tako prepričanje, da če totalno spremeniš svoj življenjski slog, se bolezen zabremza ali celo izniči. Japajade to o drugem, sem si rekla, verjamem pa v prvo - kakorkoli sprememba življenjskega stila pripomore k bolj neproblematičnemu henganju (beseda je zdaj res hipsterska in moderna) po svetu. To velja v vsakem primeru, bolnikom s kakršnokoli boleznijo pa tudi stoprocentno zdravim ljudem.

Sončanja po petnajst minut tri do petkrat na teden, zaradi D vitamina, se ve, meditacije 30 minut dnevno, fizične vadbe od 20 do 30 minut na dan, od tega petkrat tedensko zunaj na luftu, pa zdravila, obvezno, v posvetu z nevrologom in ko pride do nenadnega poslabšanja, zaprosiš za par flašk steroidov, da odpravijo simptome in povrnejo moči. Vse to imam obkljukano, se tega že samoumevno držim, sonce dobim, ne da bi kaj posebej stremela proti žarkom (razen v obdobjih, ko ga podnebje preveč serje z oblaki, a kaj čem takrat?), za fizično razgibavanje ali jogo ali kolesarjenje ali vandranje poskrbim, meditacija me sicer dolgočasi, a ko padem not, zares padem not in sem v preostanku dneva kar malo omotična in to najbrž ni ravno željen učinek, s kemijo in tem smo pa tudi kar kolegi postali. Pravkar sem srečno zaključila z B12 iglicami in upam, da je vse šlo v prave namene tam v mojih celicah na primer. Ah in prehranska dopolnila - malo me skepsa matra, če je v tistih kapsulah res toliko B ali/in D vitamina, vseeno se jih v enem obdobju na dve leti potrudim uživat (izključujoč D-vitaminske kapsule, ker so drage).

In naprej k prehrani. Pravijo, da je treba bazo prehrane postaviti na zelenjavasti osnovi, pri tem pa se čim bolj izogibat nasičenim maščobam, torej mesu, ocvirkom in polnomastnim mlečnim izdelkom. Tudi v nekaterih rastlinskih oljih, kokosovem in palmovem, se nahajajo, kot zdaj berem ... V tej priporočeni prehrani so kraljice ribe. Ribe so kul, ribe so Omega3-jaste, ribje olje je kul, Omega-3 maščobe so kul. Spisana je cela znanost o dnevnih odmerkih ribjega olja, ampak striktno držat se nekih številk pač ne bo v redu. Stvar bo pri meni bolj na simpl - bolj se bom izogibala mesastemu, vmes ugriznila v čevap in iz tapervera vzela kolešček domače suhe salamce, sir na meniju ne bo vsak dan, čeprav še vedno pogosto, in če pridem k mami na kosilo, bom z veseljem zmazala tistega telička v naravni omaki. Večji poudarek bom dala ribicam in morskim plavutkam, čeprav mi gredo oklepi rakcev in koščice rib res strašno na živce, predvsem pa bo na vsakem koraku zelenjava. In sadje. In češnje. Znanost v prehrani namreč hitro zna biti omejujoča, obremenjujoča in ... Kontradiktorna predvsem. Eden reče in znantveno potrdi, da je to bav bav, ta drugi pa reče in znanstveno utemelji, da je taista stvar življenjskega pomena, da podaljšuje življenje in grozi rakavmi kleščam. In to najdemo pri vseh rečeh - pri kavi, pri kefirju in pri nasičenih maščobah tudi.

Toliko o tem mojem spremenjenem življenjskem stilu, tri do pet let naj bi trajalo, da MS izgine, ha. Aja, ne ... Malo dlje, ker bodo nasičene maščobice še tu pa tam kapljale. Vsekakor je pa pravo razmerje vsega bistveno, menim.

Ker jaz sem modern-modern-modern

Sem prepričana, da sem tak naslov v svoji zgodovini že uporabila, a je pač spet najprimernejši za tole fazo, ko sem z dolgočasnega vsakodnevno iztisnjenega pomarančnega soka prešaltala na smuti. Ali iztisnjeni pomarančni sok z limono, združen s speštanim kivijem ali/in banano. Za kaj takega včasih uporabim celo tri rekvizite, štiri! če štejem še nož. Pet! če štejem še ikeino rezalno dilo ...

- električni ožemalec pomaranč, tudi z nastavkom za limono, a na tega kar pozabim, čeprav skoz visi zraven,

- ročni ožemalec limon ali štil za limono ali štofeljc za v rit ali anal plug, če želimo bit najbolj konkretni pri poimenovanju,

- električni palični stroj brez blender varianta nastavka, a dela ravno prav, da koščke spremeni v kašico, da je smuti po ta pravo gost.

Nisem še povsem izvirna, kar se sestavin tiče. Niti nisem zahtevna, ker mi je sam pomarančni sok že od nekdaj zasvojljiva vitaminska bomba za zbudit se - namesto kave, ki razdraži že tako razdražena črevca in ki potem še trese in nervira vsak živec posebej. Bom pa najbrž kmalu začela uživat v eksperimentiranju in novih smuti pogruntavščinah pa bo to spet postal en nov element na tisti listi (jutranjih) opravkov do dvanajstih.

O prehranjevanju. Najbrž gre za problem.

Jem, ko sem nesrečna.

Jem, ko moram delat pozno v noč.

Še bolj jem, če moram delat skoraj v jutro.

Jem, ko sem sitna. 

Jem tudi, ko sem dobre volje.

Jem, ko sem zgrožena nad tem, koliko jem!

Jem, ko tehtnica pokaže kritično proti številki, ki je relativno kul, a me opomni, da če gre ena kila tako hitro gor, gre deset kil lahko še hitreje gor.

Jem, ko je kuhinja razmetana.

Jem, ko sem nervozna, ko nazdravljam na uspeh in ko sem depresivna.

Jem, ko pridem na obisk, in ko pride obisk.

Jem, ko je okrog računalnika polno drobtin.

Jem, ko vidim, da je med tipke zažrtih še več drobtin.

Jem, ko pišem tole.

Jem pomeni prekomerno jem in za brezveze in junk jem.

Jem čips. Jem puding. Jem pudinge. Jem sendvič-čoko-kekse.

Jem tudi tisto, kar spečem, kar skuham, kar vzamem iz hladilnika.

Sicer pa zelo rada jem.

Pojem tudi kaj zdravega. Nedirkalnokonjskega. Doma pripravljenega, vitaminskega in očiščevalnega. Tudi Sindrom Razdražljivega Črevesja je manj razdražen. Koža je čista. K frizerju vseeno moram.

Prehranska disciplina bo špilala v marcu - kruta abstinenca in brez priboljškov. Ne ... Kruta in brez brezveznih grickov, hrustov, pogoltov zaradi gornjih trapastih razlogov.

Po brezmesnem tednu še brezsirni teden, prosim!

V ponedeljek, na prvi dan izziva, na prvi obrok izziva brezmesnosti in brezribjosti (ker izziv brezmesnosti sploh ne bi bil zajeban, konzervotunastemu odvisniku je pa potem stvar že malo bolj interesantna) sem se že pregrešila ... S tuno. Ampak predvsem zato, ker tam v lokalu niso imeli provansalskega sendviča, samo sir+česen so imeli še in po česnu nisem želela smrdet in lačna sem bila in sendvič se je potem itak izkazal za precej zanič sendvič in itak nisem pojedla celega.

V nadaljevanju pa je stvar šibala neproblematično. Zelenolazanja je imela okus še boljši kot bi ga imela mesolazanja, izkazalo se je, da ima zelenjava sama po sebi neverjeten nabor okusov, medtem ko ga meso samo po sebi brez začimb ne bi imelo prav finih. Sledile so večerje s solatami, ko se je končno porabil radič, ki je v hladilniku ždel par tednov in še vedno ostal ves čvrst in okusen - radič je res vzdržljiva stvar! Pa potem še zajtrki s kozjim sirom, rdečo papriko in mu zeliščnim (sirnim) namazom in malice s topljenim sirom  in skuto in mac and cheese in sira na tisti torkovi lazanji je bilo res ogromno  pa potem je bil danes umešan jajček z zelenjavo in sirom in njoki z gorgonzolo in ... Le brokolijeva juha, kaša!, se je vzdržala sira ... Nivo holesterola oziroma že čistega sira se je v krvi moral kritično povečat.

Čakata še dva dneva, ki bosta malo težja, saj bom najbrž v okolju mamine kuhinje, a upam da zrihtam vikend brez kremenateljcev in prekajenih reberc iz ričeta.

Naslednji teden bi bil teden brez sira kar že en na višji stopnji postavljen izziv. Ne bi se ga branila, prosimhvala.

Samo krompirjeve solate ne ...

Pa sem globoko v solatoješčnem breznu. Kar je prav, kar je zdravo, kar je lahkotno in kar je tudi hudo nasitno! Zadnji teden ali dva je čuden dan, ko ne jem solate - s poudarkom, da je bil še leto nazaj čuden dan, ko sem solato jedla.

Ne maram zelene klasike s kisom, oljem in soljo. Maram zeleno inovacijo z olivami in drobnjakom in šparglji, zeleno inovacijo s češnjevimi paradižniki, korenčkom in baziliko, zeleno inovacijo s papriko, porom in peteršiljem. Ali pa s čebulo, čemažem in sončničnimi semeni ... S prelivi, ki vsebujejo max čajno žličko smetane, da želodček pridno prede brez vece školjke, s prelivi, v katerih so ta huda nizozemska gorčica, olivno olje in limonin sok. Kis naj se špara v shrambi - za pucanje vodnega kamna s kopalničnih površin, če hoče.

Paradajz sem lani načrtno osvojila (in na blogu celo ustanovila rubriko paradajz), da me je zdaj v solatah osvojil nazaj. Za zraven so opečeni kruhki idealni, lahko vegi skledi dela družbo piščančji mesek, tudi kuhan nepobarvan pirh, tuna in pečene hrenovke. Samo okisan krompir je za sicer zvestega krompirjevca, ljubitelja krompirja v miljontnih oblikah, govorim o sebi, strah in trepet v najhujši obliki.

Čemažev zmazek

Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki sicer nima direktno pomirjevalnega učinka na razboleto mišico, pač pa ima pomirjevalen učinek na moje brbončice, za katere verjamem, da so vir vseh mojih psihičnih stanj, psiha pa deluje na fizično telo bolj kot si mislimo, 

in potem, ko sem v upanju na preventivo pred kinkajočim padanjem glave na tipkovnico ob treh ponoči, popila enerđi drink po najbrž celem letu, ker sem se nekoč pač odločila, da tega strupa ne privoščim več telesu, razen v izrednih okoliščinah, kakršne so bile včeraj, ko mi je bilo tudi ob takojšnjem skoku organizma v posteljo takoj žal zaradi migajočih živcev v nepremičnih okončinah, ki v neskladju z izčrpanim umom nikakor niso želele prešteti do konca ovčk, da bi zaspale ...

Torej po neprespani in nepreplesani noči in po nekaj nemočnih fantovih masažah, ki mišice ne in ne postavijo nazaj na svoje mesto se tresoča in zaradi bolečin jokajoča spravim 

delat čemažev namaz.

Ker je v gmajni zraven moje domačije, ki je btw zelo kul izraz, ki ga običajno za povprečne enonadstropne bajte z malim vrtom in nekaj drevesi ne uporabljamo, že pognal svoje lističe in počasi rjavino odpadlega gozdnega vejevja barva v zeleno morje smrdljivega vonja. Čez mesec dni bo tam že ocean.

No, priznam, ni uspel tako dobro, kakor sem mislila, da bo. Okus je bil precej skutast, skutast s česnovim pridahom. Če naj bi tudi v resnici moral biti tak, potem se pohvalim. Nikakor pa ni bil zanič. Predvsem idealen je bil za zajtrk in za napackat čez šnito kruha z zrni, ki sem ga včeraj nabavila v hoferju.

Uporabila sem skuto (doh). Kislo smetano sem sicer pripravila, a je na gmoto s sesekljanim čemažem nisem ruknila. Tu je bila še limona, olivno olje, sol in poper ... In edamec.

Vse sem speštala in to je vsa umetnost.

Najljubšemu fantu se zahvaljujem, ker me bo še tri tedne masiral, sicer pa - zgolj, ko že ravno blebetam o njem in o čemažu - on ima to stvar s čilijem. Že nekaj časa ima povsem svojo poličko v špajzi, kamor nalaga stekleničke posušenih mehiških, libijskih, španskih čilijev, vloženih štajerskih čilijev, v olju namočenih gorenjskih čilijev, v viskiju namočenih nevemkaterih čilijev, potem pa so zdaj tam postavljene še predelane različice v omakastih oblikah, posebej zmletih oblikah in z drugimi začimbami zmešanih oblikah. Tako.

Učno in gastronomsko napredujem!

Takega čudodelstva knjižničnega ozračja pa nisem pričakovala. Logično mi je bilo, da potem, ko se z zapiski in knjigo transportiram ven iz tega za učenje nevzpodbudnega mehurčka, lahko konkretno uspem pri ugrizu v nikakor zabavno, neokusno, srhljivo nezanimivo in že samo po sebi odbijajoče učno gradivo, zaradi katerega sem se v preteklih več kot 365-ih dneh od izpita odjavila vsaj štirikrat (nov sistem visa, ki zdaj že nekaj časa dovoljuje odjavo en dan pred izpitom pri tem športu odjavljanja posebej pomaga). Vsekakor pa si nisem zamislila, da bom brez odhoda na stranišče, brez požirka vode, brez junk-hrustanja crunchy futra in le z nekaj tipkanji po mobilni mašinci za mizo in na stolu med ostalimi prešerno učljivimi faks-mutanti (mutanti so netipično pridni študenti) obstala dve uri in poglobljeno študirala bolj ali manj smiselna dejstva, ki sem se jih lotevala nekaj mesecev, zdaj pa mi za druženje z njimi ostajajo le še trije dnevi. Optimistično si lažem, kako bom do petka resnično brihtna v piflarski del uma!

Po glodanju vseeno nehranljivega materiala sem kljub supermočem knjižnične klime postala lačna. Že dan prej se je naredilo plan današnjega kosila. Pokuhan, tik pred rokom, pršut se je ekološko spremenil v pršutno jušno osnovo, zato se je danes z manjšo količino mleka zlil čez instant pire krompir (instant, ker se je mudilo). Instant pire krompirju se je dodalo še nekaj koščkov pečene šunke, kar je potem prijazno napolnilo praznino, ki so jo paradižniki krvavo doživeli med izrezovanjem sredice. Na vrhu se je sir čez list bazilike razlezel potem, ko je nekaj minut na tej rdeče-bež skulpturi ždel v pečici.

Hrana, ob kateri bi angelci preč prišli, ker nimajo ritk, ampak za človeka, ki je še vedno v fazi adaptacije paradižnika v prehranjevalno piramido, nikakor ni bilo smrtonostno. V bistvu je delovalo obratno, brbončice so žvrgolele ob vsakem paketku, ki ga je vilica poslala v ustno votlino, v kombinaciji s paradižnikovo omako, ki je nastala iz nesrečnih paradižnikovih sredic in nekaterih začimb, pa je prišlo do kulinaričnega orgazma in nadvitalnega počutja po tem za soparen pritisk narejenem obroku.

Paradajz še vedno spada med vesoljčkasto zelenjavo.

Lulati na stranišču lokala, kjer nisem stranka, ampak le mimoidoča, ki jo je zaradi litra popite kokte mimogrede prijelo, je neprijetno. Ampak nujno. Danes je k sreči kelnar že zapiral, tako da mi ni bilo potrebno naročiti tiste vljudnostne zaharmoni, ki bi me zacahnala kot stranko lokala. Tako mi je odleglo (olajšanje na stranišču, ki ga je čistilka ob koncu dneva ravno nadišavila, namreč), kot da bi me pravkar na sodišču oprostili tožbe spolne zlorabe petinsedemdesetletnega čmrlja s kosmatimi zobmi. 

V tem mesecu sem si uspela zastaviti dva cilja, ki nista sama sebi namen, ampak me zares ženeta k spremembam.

skorajizpolnjen Cilj številka 1:

Svojo modro žametno pižamo sem končno zamenjala za svetlo rumeno s čebelico, kajti smrčanje v kuhanju lastnega telesa in z mediteranskimi začimbami, če hočeš, bi bilo prenaporno. Telovadim! Komaj čakam naslednje jutro, da se s hrbtom uležem na asketsko trda tla in naredim nekaj vaj za trebušne mišice: 

- eno rundo z dvigovanjem ravno iztegnjenih nog do 90 stopinjske psiho poze, ki je še nisem sposobna, bom pa kmalu, 

- eno rundo z dvigovanjem pokrčenih nog in hkrati z dvigovanjem glave v "s kolenom U ĆELO" moodu,

- eno rundo izkrivljenih trebušnjakov in 

- eno rundo zasukov raznoraznih. S pokrčenimi koleni v levo, z glavo v desno, izdih.

Ta cilj izpolnjujem že dva dni. Tri, če štejem sredino večerno jogijsko urico!

skorajizpolnjen Cilj številka 2:

Pozabila sem plačati 12,21 evra vredno položnico za čvekanje po telefonu (ne šparam, samo tako dobro ponudbo sem si pred leti izbrala, da so kar naenkrat vsi bili na 040). Spoznala sem, da prvi opomin še ne prinese denarne kazni! Začela sem si na silo med zobe tlačiti paradajz. Češnjev, nečešnjev, soljen, nesoljen, med bučkami, s feta sirom. Ker je zdrav, sem rekla. Ker svojo rdečo farbo štuli povsod in ker je edini, ki mu še priložnosti ne dam. Trudim se že skoraj mesec dni (od 1. maja - se dobro spomnim!), okus ostaja tuj, ostaja nezemeljski in nikakor zasvojljiv. Vesoljec paradajz.

Vprašanje, ki se zdaj pojavi je, kako se bo zgodba z doseganjem teh dveh požrtvovalnih ciljev razpletla. Cilja sta vsekakor požrtvovalna, saj sem proti svoji volji popustila pritiskom naraščajočih šlaufkov pod popkom in zgoraj naštetim paradajzastim ukazom. Bom postala boljši človek? Bom dobila trebušček, da vsaj malo dol padeš? Bodo moje oči postale take, da bodo iz njih žareli paradajzi? Poročam v naslednjih epizodah Vesoljne izgubljenosti.