Čemažev zmazek

Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki sicer nima direktno pomirjevalnega učinka na razboleto mišico, pač pa ima pomirjevalen učinek na moje brbončice, za katere verjamem, da so vir vseh mojih psihičnih stanj, psiha pa deluje na fizično telo bolj kot si mislimo, 

in potem, ko sem v upanju na preventivo pred kinkajočim padanjem glave na tipkovnico ob treh ponoči, popila enerđi drink po najbrž celem letu, ker sem se nekoč pač odločila, da tega strupa ne privoščim več telesu, razen v izrednih okoliščinah, kakršne so bile včeraj, ko mi je bilo tudi ob takojšnjem skoku organizma v posteljo takoj žal zaradi migajočih živcev v nepremičnih okončinah, ki v neskladju z izčrpanim umom nikakor niso želele prešteti do konca ovčk, da bi zaspale ...

Torej po neprespani in nepreplesani noči in po nekaj nemočnih fantovih masažah, ki mišice ne in ne postavijo nazaj na svoje mesto se tresoča in zaradi bolečin jokajoča spravim 

delat čemažev namaz.

Ker je v gmajni zraven moje domačije, ki je btw zelo kul izraz, ki ga običajno za povprečne enonadstropne bajte z malim vrtom in nekaj drevesi ne uporabljamo, že pognal svoje lističe in počasi rjavino odpadlega gozdnega vejevja barva v zeleno morje smrdljivega vonja. Čez mesec dni bo tam že ocean.

No, priznam, ni uspel tako dobro, kakor sem mislila, da bo. Okus je bil precej skutast, skutast s česnovim pridahom. Če naj bi tudi v resnici moral biti tak, potem se pohvalim. Nikakor pa ni bil zanič. Predvsem idealen je bil za zajtrk in za napackat čez šnito kruha z zrni, ki sem ga včeraj nabavila v hoferju.

Uporabila sem skuto (doh). Kislo smetano sem sicer pripravila, a je na gmoto s sesekljanim čemažem nisem ruknila. Tu je bila še limona, olivno olje, sol in poper ... In edamec.

Vse sem speštala in to je vsa umetnost.

Najljubšemu fantu se zahvaljujem, ker me bo še tri tedne masiral, sicer pa - zgolj, ko že ravno blebetam o njem in o čemažu - on ima to stvar s čilijem. Že nekaj časa ima povsem svojo poličko v špajzi, kamor nalaga stekleničke posušenih mehiških, libijskih, španskih čilijev, vloženih štajerskih čilijev, v olju namočenih gorenjskih čilijev, v viskiju namočenih nevemkaterih čilijev, potem pa so zdaj tam postavljene še predelane različice v omakastih oblikah, posebej zmletih oblikah in z drugimi začimbami zmešanih oblikah. Tako.

Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo ... In se samomorilsko vrgla čez balkon.

Danes sem vseeno dobila novo priliko - da se izkažem in da zdrobim "People never change" namišljeni napis, ki si ga ljudje ob navidez brezupnih primerih včasih izklešejo v svojih trdih lobanjskih kosteh ... Šansa za novo dokazovanje se mi je tako ponudila pri zelenju, ki bo - pričakujem - zaradi svoje koristnosti v meni končno vzbudilo odgovoren čut do onéjevih koreninic in obsedeno skrb za nalaganje klorofila v stebelcih in lističih. Gospod Peteršilj in Gospod Drobnjak se pišeta tadva Zelena, ki rasteta in dihata in živita in ... Umreta.

Če mi je uspelo v odnosu jaz - kvašeno testo zgraditi eno ljubečo "this is my lil bebe" in potem "this is my big bebe" navezo, potem ne dvomim, da česa takega ne bi mogla sprojecirat na odnos jaz - zelenje (in potem nekoč celo na odnos jaz - roža!, a?, a?, a?). Nekaj opornih točk za uspešno realizacijo tega projekta sem morala zapisat pod uokvirjeno sliko mojih prvih resnih rastlinskih gojencev, ki mi jih je v posvojitev danes izročila mati.

1. Za začetek sem oba tegelca postavila na okensko polico na balkonu, kjer bom bevsknila na vsakega kadilca z resnim opozorilom, naj pazi nanje, saj je pepelnik tretja stvar tu gor.
2. Vsakodnevno bom preučevala vlažnost njunega zemljišča in ko bomo takole nekaj časa skupaj, bom obema lahko določila tudi ime, prvi tegelc označila za družino Peteršilj, drugega pa za družino Drobnjak.
3. Bevsknila bom tudi na jinx, če se bo slučajno nameravala zbasat na okensko polico s svojo mačjo željo po čopanju klorofila ali po mazanju krempeljčkov z zemljo. Posebno točko bi lahko posvetila bevskanju in treniranju le-tega.
4. Ko se bodo temperature čez dan spustile pod ničlo (kar je v marcu poleg snežnih metežev in tudi tridesetih celzijev vsekakor pričakovati), bom oba tegelca prenesla noter k radiatorju.

Meatballs? Kaj je z meatballsi? Nič, samo omenit moram, kako dobro so tisti čuftiji, ki jim jaz še vedno pripisujem žensko obliko spola in jih imenujem čufte (ena čufta, dve čufti, tri čufte in ne en čuft, dva čufta, trije čufti) in ki sem jih samoiniciativno navdušeno začela pacat, potem pa je fant-strokovnjak moral reševati okus paradižnikove omake in dodajat drobtine k masi, da niso kroglice razpadale, zares odlično uspeli. Tale čuftasti odstavek prebereš na hitro, ker je spisan brez pik, okej?

Štručke z olivami, letnik 2011 (tudi za telebane)

1. Olive transformiraš v razmesarjena olivna trupelca - razčetveriš jih ali pa razšesteriš, ker cele v mini štručkah ne bi izgledale preveč privlačno.

2. Olive postaviš v pečico za par minut, da izgubijo ta odvečen sok, ker si moral kupit ta vložene - ker ti ne rastejo na vrtu, ki ga nimaš. V stari pečici, ki že s težavo greje, olive pustiš tudi pol ure na 220 stopinj.

3. Celo kocko kvasa pretlačiš v ravno prav tople vode z žličko cukra. Postaviš na radiator, da ti kvasovke že v tej fazi ne začnejo kašljat, in počakamo, da se fajn speni. Že tko ... Kremasto mora bit vse. A vidiš na sliki?

4. Tale kvasec vržeš na goro belega prahu. V kilo moke dodaš še par žličk soli (recimo štiri) pa še tri žličke cukra (ker ena je že v kvasu, če se spomniš). Zaliješ s šestimi deciji mlačne vode in enim decijem olja. Ah, in ne pozabiš na olive! Ker se cmarijo v pečici, jih namreč lahko zelo hitro izbrišeš iz svojega recepta.

5. Tako pacaš in gneteš, da se tvoje vijola cote spremenijo v belo mokaste cote. Enako velja za trenirko in copate.

6. Še gneteš in gneteš (pazi, da si privoščiš dovolj veliko posodo! ena kila moke ni tolk malo), tvoj maček lahko pridno čepi šele na najbolj oddaljenem stolu - na tistem, kjer imaš tudi svoj osebni receptnik ... Pa mobi.

7. Pregneteno testo zdaj postaviš na radiator - prižgan radiator. Pokriješ ga s servetom, zavzdihneš "oh, my bebe" in čakaš. Recmo pol urce, da dvakratno, trikratno naraste. Ga odkriješ, še enkrat zavzdihneš "oh, my bebe" in ga neusmiljeno pregneteš. 

8. Za deset minut ga postaviš nazaj na radiator. Pokriješ. Tole na fotki je odkrito le za fotografske namene.

9. Ta cajt nasesekljaš posušen rožmarin. V bistvu naj ga naseseklja kar pekovski škrat. Po originalnem receptu, ki sem ga staknila v neki reviji pred kratkim, je žajbelj tista začimba, ki pride na vrh kruha. Tega sem v celoti zignorirala, naribala sem še sir in iz tapervera vzela par rezin pršuta in ogrske salamce.

10.  Ker drugo vzhajanje traja le deset minut, je testo že nared, da ga raztrgam v mini štručke. Ti lahko oblikuješ pletenice, smreke, srčke, če hočeš. Lahko tudi cel hlebec ali ta veliko štruco.

11. Oblikovane kruhke prepacaš z olivnim oljem in potreseš s tistim, kar ti paše. Tole tukaj spodaj je sirova izdaja. Eno izdajo sem potresla z rožmarinom, eno pa oblekla v ogrsko salamco in pršut.

12. Pečeš 30 do 35 minut, piše v tistem receptu, v moji najeti pečici se stvar peče eno do dve uri. Kruhke moram vmes enkrat še obrniti, ker so od spodaj grelniki sploh švoh.

13. Bobni in glasen Traram! naznanijo tole ...

Sadni jogurt brez okusa po sadju.

Japčki v gajbi še naprej grozijo, da bodo zgnili, če jih ne porabim. Živcirajoče je in obupno se počutim, ko moram tu pa tam kakega zabrisati v smeti. Isto je z jogurti, jajci in kislo smetano. Ker pa je lupljenje in ribanje jabolk, še posebej črvivih, nekaj najbolj strašnega, kar se lahko pripeti nekomu, ki bi rad kaj spekel, sem mafine z jabolki in cimetom vseeno prestavila na danes. Včeraj sem se raje lotila sirovih štručk, na katere sem zbasala še slanino.

Ne vem točno, zakaj moram pripopat vsak krožnik, ki dobi vsebino s pomočjo mojih rok - mafini niti ne izgledajo jedljivo in prav zares niso bili tako dobri, saj sem namerno pozabila v maso puhniti ključno sestavino za kaj takega - se pa z vsako tako objavo počutim bliže ... Em, ne. Končam tukaj. Počutim se predvsem nadzaposleno za človeka, ki je več ali manj doma (preberi: kot da ne hodi na faks ali v službo, ampak le na lumparije po mestu). Kar je kul in me ne tunka v ID krizo ali kaj podobnega. Ne težim le na podlagi svojega orkanskega razmišljanja, ki so vrtinci in razbijanje šip na oknih, to bom, ko bom v fazi mehurčkanja. Mehurčkanje je pogubno za um, v končni fazi pa deluje tudi katarzično in ... Po pretiravanju z mehurčki spregledaš, a veš.

Ne veselim se, ker bom padla ven iz moje zadovoljne rutine, zdaj imava še novo nezakonsko posteljo, ki je pol metra višja od nadmorske višine prejšnje zakonske postelje, ki je vsako noč ostajala tričetrt nezasedena. Preluštno je.

Receptnik in rad imel bi jabuko.

Moje življenje je spet v skrajnosti. Tokrat v tisti nepretresljivi. Ko piškot s čokoladno filo glodam počasi, tega nikakor ne počnem zaradi jeze ali drugih negativnih nestrpnih občutij, ampak zaradi samega užitka, ki mi ga s piškotom sploh ne bi bilo potrebno potencirati. Verjetno je kriv ta za vse zlobni dež, ki me varuje pred negotovimi koraki, ki jih moram sicer vsakodnevno početi (tudi navidezno), in odtujuje od razvajenega hrepenenja po dalečstran-dopustu. Posteljo bi posiljevala cel dan, če mi ne bi človeška dolžnost narekovala kosila, raziskovanja po maminih receptih, ker zdaj pač postajam vešča v spopadih s štedilnikom in pečico, limanja kar enih slikic hrane v čisto mojo novo receptniško knjigo, kjer sem na naslovnici prečrtala besedo "rokovnik" in nad njo napisala "receptnik" in prepisovanja nekaterih preizkušenih napotkov za stvaritev sladko-biskvitnih in slano-hrustljavih konstrukcij.

Nora sem - tako bi rekla več kot leto nazaj o izgubljenem futureselfu, če bi imela čarobno kroglo, ki pokaže utrinek prihodnosti. Manjka mi le še ljubezen do rastlin, čvek z rožami in obvezno prekopavanje koreninic iz tegelca v tegelc. Potem pa res v celoti postanem človek, ki si ga ne predstavljam v tej dimenziji pod kodo Izgubljena. Ljubiteljica svoje mačke. Natz. Verjame v duhove. Šit, potem postanem duh! "Mrtva senca mladih dni, leto dela svoje," začne obstajati kot povsem primeren citat.

Čarobni napoj: rdeče vino v pecljastem kozarcu

Kopiram s Facebooka, ker tam objava ni varna. Zato ker Facebook počasi, a očitno tone v ne več tako zanimivost (interesantnost!), pospaman je z vsiljujočimi komercialnimi nagradnimi igrami, akcijami in pogojnimi izsiljevanji ("če lajkaš, imaš možnost, da si izžreban" kracarije imam v mislih), ki nas ženejo v nešparanje, poleg tega razkazovanje vsakega ogrca na obrazu ni več tako zabavno in fotka ostaja brez tako pomembnih komentarjev.

Objava tukaj pa je varna. Zato ker moj blog se lahko le izgubi in če se izgubi, se lahko slej kot prej tudi najde. Sicer je izgubljeno stanje bolj nervirajoče od uničenja, saj umno bitje pušča v negotovosti, vseeno pa daje upanje, da stvar nekje še živi, utripa, trpi ali pa je le srečna, da je skrita.

Kopipejst, moj zapis in proizvod včerajšnje noči mi je namreč nadvšeč:

Vojska domačih njokov za ene par kosilc in za še manj prostora v zamrzovalniku.

Lastnik kotla, fotoaparata Canon PowerShot A490, kuhalnice in strgalca za krompir (= Chef of the kitchen): Darja 

Skoraj enako brihten, skoraj enako spreten in skoraj enako priden škrat (= Assistant #1, samozavest šefa kuhinje): Jana

Čarobni napoj (= special cooking ingredient): Fensi kozarček ali dva refoška (ne za v testo)

Kuharski nasvet: Ne podcenjuj škratov, vseeno jim ne dovoli, da si lastijo zasluge.

Njoki so odlično uspeli in nikoli več ne grem kupit najcenejših mizica pogrni se v mercatorju za evro in pol ali sparovih za devetindevetdeset centičev. Takole doma je preveč enostavno (priznam, da sem si njoke predstavljala bolj zakomplicirane in ne le kot gmote pire krompirja, moke, jajca in soli), problem pa predstavlja le majhen zamrzovalnik. 

Namesto na morje, čez cesto v park.

V preteklem tednu ni bilo volje za nič drugega kot pa za ukvarjanje s tem, kako bi se prevroče stanovanje lahko transformiralo v hladno klimatizirano stanovanje brez klime, a z ventilatorjem, pri katerem lahko kar hitro pride do nesmiselne funkcije peštanja zraka, če nisi pameten. Jaz nisem.

Mi je pa uspelo - kljub potnim kapljam, ki sem jih nenehno zaustavljala s prtički - nekaj navdihujočega. Kot prvo iz liste receptov kuharske knjige, ki je v lastništvo mojih prstov, ki ne spremenijo le sestavin v hranljiv, ne še nujno čudovit obrok, pač pa tudi kuhinjo reinkarnirajo v bojišče zapacane posode, katere je vedno več kot bi je bilo potrebno, in organskih odpadkov, ki ležijo po pultu, po mizi, po tleh pa tudi po štedilniku, ker je pult tako majhen, sem povzročila relativno uspešno fokačo. Povem še na kratko brez konfuznih podredij: Kot prvo iz liste receptov nove kuhar'ce z debelimi platnicami sem spekla pici podobno zadevo in boljšo.  

Potem se je shladilo, dež je vrnil asfaltu dušo, če jo ima, jaz pa sem na podstrešju spet dobila prostor za mehanizme skrbi. Grozljivo me tesnijo banalnosti - od tega, da ne morem v sicer ne tako ljube obmorske dežele, čeprav so tole moje zadnje ta prave počitnice, do tega, da ne mečkam nobenega papirja, ki bi moral biti dokončno zmečkan do jeseni. In teh papirjev ni malo. Ne sprostim se, še vedno ne!

Naredila sem piščanca z njoki.

Ga posula s sirom in gratinirala v električni krušni peči aka pečici. V originalnem planu kosila je bil sicer zapisan njok, več njokov, mizicapogrnise njoki, s koščki piščanca v smetanovi omaki. Ne rečem, da ni ratalo, rečem pa, da je pet koščkov piščanca na en njok skoraj mali piščančji overdouz.

Mhm, se strinjam s tem, da je tovrstno matranje (ali sproščanje švicljivih kapljic iz kožnih luknjic) za tak neželen rezultat veliko bolj zabavno od depresivnega ždenja za računalnikom, kjer ob valovih menstrualne labilnosti in obupanega dohajanja resničnosti, nabiram evrokovančke v mošnjiček za ponoven pobeg v deželo, kjer se ne razmišlja in ne mršči ... Kar pa bi bila spet odlična podlaga za naslednjo podopustniško otožnost in kot vsak drug začaran krog, tudi ta lepo nakazuje na moč thanatosa v meni, torej tistega frojdovega destruktivnega gona, katerega ime zadnje čase tako rada omenjam. Spet sem mazohistka.

Rutina, ki ti vsakodnevno pišem romane in opevam tvoje plus lastnosti, zdaj te še ne potrebujem! Sem bila premalo časa daleč stran, da bi te pogrešala. Oh, da bi protestirala še v virtualnem svetu.

Učno in gastronomsko napredujem!

Takega čudodelstva knjižničnega ozračja pa nisem pričakovala. Logično mi je bilo, da potem, ko se z zapiski in knjigo transportiram ven iz tega za učenje nevzpodbudnega mehurčka, lahko konkretno uspem pri ugrizu v nikakor zabavno, neokusno, srhljivo nezanimivo in že samo po sebi odbijajoče učno gradivo, zaradi katerega sem se v preteklih več kot 365-ih dneh od izpita odjavila vsaj štirikrat (nov sistem visa, ki zdaj že nekaj časa dovoljuje odjavo en dan pred izpitom pri tem športu odjavljanja posebej pomaga). Vsekakor pa si nisem zamislila, da bom brez odhoda na stranišče, brez požirka vode, brez junk-hrustanja crunchy futra in le z nekaj tipkanji po mobilni mašinci za mizo in na stolu med ostalimi prešerno učljivimi faks-mutanti (mutanti so netipično pridni študenti) obstala dve uri in poglobljeno študirala bolj ali manj smiselna dejstva, ki sem se jih lotevala nekaj mesecev, zdaj pa mi za druženje z njimi ostajajo le še trije dnevi. Optimistično si lažem, kako bom do petka resnično brihtna v piflarski del uma!

Po glodanju vseeno nehranljivega materiala sem kljub supermočem knjižnične klime postala lačna. Že dan prej se je naredilo plan današnjega kosila. Pokuhan, tik pred rokom, pršut se je ekološko spremenil v pršutno jušno osnovo, zato se je danes z manjšo količino mleka zlil čez instant pire krompir (instant, ker se je mudilo). Instant pire krompirju se je dodalo še nekaj koščkov pečene šunke, kar je potem prijazno napolnilo praznino, ki so jo paradižniki krvavo doživeli med izrezovanjem sredice. Na vrhu se je sir čez list bazilike razlezel potem, ko je nekaj minut na tej rdeče-bež skulpturi ždel v pečici.

Hrana, ob kateri bi angelci preč prišli, ker nimajo ritk, ampak za človeka, ki je še vedno v fazi adaptacije paradižnika v prehranjevalno piramido, nikakor ni bilo smrtonostno. V bistvu je delovalo obratno, brbončice so žvrgolele ob vsakem paketku, ki ga je vilica poslala v ustno votlino, v kombinaciji s paradižnikovo omako, ki je nastala iz nesrečnih paradižnikovih sredic in nekaterih začimb, pa je prišlo do kulinaričnega orgazma in nadvitalnega počutja po tem za soparen pritisk narejenem obroku.

Bezgov sirup ni šabesa.

Tako kot je sirov štrudelj isto kot skutin štrudelj! Skuta je sir oziroma stranski produkt pri izdelavi sira. Da veš!

Sicer pa - zares čudovito je pohajati skozi kisik, ki je obarvan s sladkobno aromatičnimi molekulami bezgovih cvetov, ki dol pritiskajo z vso soparo tega vročega konca meseca, se po tistih štiridesetih štengah privleči do fejst razmajane pipe, si v totalno "in" aladdinovo flaško natočiti za centimeter bezgovega sirupa in ga zaliti s hladno živahno vodo, ki ne stoji po več tednov v plastenkah, na katerih je odtisnjen rok uporabe celo do daljnjega leta 2013. 

"A si že poskusila šabeso?"

"Ja, ampak to ni šabesa, to je bezgov sirup! In res je dober ..." 

"Vem, da to ni šabesa, ampak se bolj fajn sliši."

Oprostim. Samo, da veš, da je zgoščena sladka raztopina sirup in da je pijača z mehurčki, ki je ni za razredčiti z vodo, šabesa. Če tega ne veš, sem jezna ali pa nisem. Če me poskušaš prepričati v obratno, postanem potna pod frufrujem in razburjeno začnem kričat. Če ne odnehaš, ti začnem printat recepte s Kulinarike, ki kot nadverodostojen dokaz govorijo:

Bezgov sirup:

- 30 bezgovih cvetov, dišečih in ušečih. Uške sicer pomrejo do končne faze sirupiziranja, vseeno je fajn, da jih spucaš preden jih potunkaš v spodnje alineje ...

- 3 kile sladkorja,

- 3 limone,

- 3 litre vode,

- 3 citronske kisline, ki so sicer smrt za mehur, če kasneje pretiravaš s popivanjem, so pa nujnost, da se sirup ne pokvari.

Šabesa:
- 1 kila sladkorja,

- 2 limoni, zrezani na kolobarje,

- 10 litrov vode,

- 10 cvetov bezga,

- 2,5 dl vinskega kisa.

A vidiš, pri drugem receptu dodaš še vinski kis, vode je za uro dlje čakanja ob izviru, bezgova koncentracija pa trikrat nižja! Šabesa je bolj zanič kot bezgov sirup, šabesa zaradi mehurčkov sicer je bolj osvežujočega značaja, tako se mi zdi, ampak spet bo tukaj naš človeški mehur, ki bo pošteno jamral, če bo gazirane šabese preveč. Moje poslanstvo, da mogoče v prihodnje ignoriram šabesaste pripombe in umirjeno nadaljujem svoj tempo, je končano - haha, pisanje mi vedno da placebo učinek, da stvari stojijo bolj prav.

Drobnjakovi sendviči so nazaj.

Before - after:

Predtem moraš zažgati ponev med peko palačink (pravzaprav na kuhalni plošči iz nič ustvariti ogenj), da izgubiš vero in zaupanje vase in to posplošiš še na ostala področja, potem pa je tvoja samopodoba spet na spodobni stopnji, ko celotno familijo oskrbiš s sendviči.

Poznavalca pošlješ na vrt, ker se ne spomniš točno, na katerem koncu rastejo šopki drobnjaka, zmuštraš tuno iz konzerve, kečap in curry sta obvezna, šnitke sirčka pa so super, če jih narežejo že v štacuni. Paradajzarjem se lahko vmes narezini še paradajz, čeprav tega dejanja ne bom razumela nikoli. Paradajz namreč v mojem slovarju zelenjave ali hrane ne obstaja, paradajz je bitje iz izmišljenega planeta in tako paradajza ne morem uvrstiti v nobeno klasifikacijo živil, ki niso strupene. Smrt paradajzu, kečap naj živi. Paradižnikova mezga tudi.

V bistvu sem poslikala vse rože, ki štrlijo iz vrtnih gredic, poslikala sem vse cvetoče vejice hruške, češnje in breskve in poudarjam, da še vedno menim, da cvetke spadajo med najdolgočasnejše motive slik. Dodajam pa, da s svojo enostavnostjo pomirjajo ubogo dušo, ki prebira o procesih socializacije v (ponovno!) rexovem stolu na terasi, in lepe so. Začela sem se učit in se mi zdi, da bi to lahko označila za ponos dneva?

Ali kako se skuha kofetka.

Ta teden sem na praksi. Na praksi kuhanja, predvsem kave. Čaj mi gre namreč odlično od rok, kosila so pa pač manj nujna in obstranska panoga (mimogrede sem danes skuhala makarone v tunini omaki, hah). Kuhanje kave pride kot primarna dejavnost, ko je skupnih uric spanja v celotnem bitju zveze bore malo, kar pride kot posledica nasprotujočih si bioritmov.

Primer: Spat grem ob 00.00 (to je povprečje), moje bitje večje polovičje pa se mi pridruži čez nekaj ur, ko se že k dnevu kazati začne in ko moj organizem kmalu poroča o svoji prezaležanosti. Če želim, da mi bitje večje polovičje sledi mežikajoče v dan, mora pred nos dobiti šalco kofetke - dišeče in vroče.

No, to se še ni zgodilo.

Trudim se. I really do! To, da sem danes zaspala, res ni opravičljivo, ampak včeraj... Včeraj sem bila samo nerodna kot pač znam vedno biti. Včeraj sem žlico temnega prahu namesto v džezvico zvrnila na kuhalno ploščo in včeraj sem skoraj zamenjala cuker z drobtinami. Pred kavno katastrofo me je rešil "Are you stupid?" krik mojega bitja večjega polovičja. To bitje se je iz postelje dvignilo iz preventivnih razlogov, ki se tičejo primernosti okusa kofetke - ta je namreč postala vprašljiva, ko sem pred velemojstrskim kuhanjem večkrat švignila do postelje, da sem vprašala "ko zavre?" in "kolikokrat odstavim?"

Kave ne pijem oziroma jo pijem samo v kafetkarijah, ko se mi ne ljubi drugega naročit ali ko mi izrecno zapaše nekaj kavastega. Kofetko pijem še, ko mi jo nekdo zares in z veliko mleka postavi pred obličje. Skratka, kuhala je nikoli nisem, vsi so si jo vedno skuhali sami, tako da pojma o tem res nimam veliko, na barkafeovitku pa tudi ni navodil za pripravo.

Se zavedam, da je vsakemu bolj ali manj kofetkarju to samoumevno bolj kot umivanje zob in jaz kot nekofetkar obljubljam, da se v kuhanju kave izurim še ta teden!

Jutri zjutraj bom videla, če taktika z nenehnimi zoprnimi vprašanji o enostavnih stvareh ni bolj učinkovita pri prebujanju kot kavica sama.

Slovarček:

*celotno bitje zveze = testosteron + estrogen

*bitje večje polovičje = testosteron

*jaz in vse v prvi osebi ednine = estrogen

photo by Matic V.