spet malo moje Mene

Zaključilo se je nekajdnevno obdobje mojega tihega protestiranja. Ne povem česa se to tiče in ne povem zakaj se me je tisto tako dotaknilo, povem pa, da verjamem, da bo nekje med vrsticami eksplodiralo iz mene:) (mogoče ne ravno danes). Bila sem kar jezna zaradi tiste stvari. Za trenutek sem celo pomislila, da bom prekinila z blogarjenjem. Napisala sem skoraj zaključni (zelo jezen) post, ampak ga nisem objavila. Mogoče enkrat v prihodnosti (ko bodo gigantske kobilice dokončno zavladale svetu) in ne bo zaključeval ničesar. Zaenkrat to zadevo, to moje Vesolje, nujno in sploh potrebujem. Za dušo (takoj zatem Tina poje še svoj zadnji rafaelo).

In aktualno dogajanje? ...moje seveda...

Srkam čaj, zraven pa grizljam čokolado (čaja ne srkam, ampak ga hlastno žlampam, čokolade pa ne grizljam, ampak... Pravkar sem celo zbasala v usta) - videti je, da trpim za dehidracijo in kroničnim pomanjkanjem cukra... Innn ne smem pozabiti na tic tac bombone, za katere sem se odločila, da jih bom redno kupovala - ker so dobri.

Čakam soboto, da se bom lahko spet veselo vrgla, zabrisala v šoping (nujno potrebujem nekaj malenkosti – za katere bom na kraju zločina sicer ugotovila, da jih ne potrebujem, ker sem spet prekleto na psu s financami), Maja se je danes uradno pridružila ambasadorjem, ki na vse kotičke pihaj(m)o omamen prašek ethosyja (etike). Aha! Imela sem to čast, da sem ji telepatsko pošiljala signale vzpodbude, saj sem tri korake stran od kabineta močno mislila nanjo (more than ever!).

Čohljam se po levi roki. Že dva tedna me psihopatsko srbi koža in nikakor ne znam odpravit te srbečice. Ja, poznam vzrok, in ne, ne poznam rešitve (razen mrzlih obhladkov, ki pa so skrajno nepriporočljivi, glede na to, da se že cel dan tresem, ker me zebe kot prascamerjasca). Kar pa je še najhujše, je pa to, da me že cel teden muči vnetje mehurja (again) in se sploh noče spravit stran! Tudi iz nosa mi teče pa uhelj me boli in nasplošno večjega "pozornost_hočem!" - bitja od mene ni.

Poslušam... Same mirne komade. Nekateri so na trenutke skrajno osladni (da je še tista čokolada proti njim popolnoma grenka), drugi pa so... Tisti ta pravi. Eden takih je ta, ki ga trenutno morate že vsi poslušat! V dobro vaših ušesnih stremenc, nakovalc in kladivc - toplo priporočam:P. // P.S.: eno sranje se je odločilo, da mi ne bo pustilo objavit videa, tako da > KLIK < //

Tisto kar bi pa morala obvezno že narediti pa je odpreti - ali vsaj preložiti - nekaj knjig. Razumljivo je, da je to nekaj najtežjega možnega in to me spravlja v depresijo – v depresijo tiste vrste, pri kateri bi samo letal naokoli in iskal zaposlitve - »izredno pomembne za življenje« ali pa bi se najraje na svetu spremenil v mojega mačka, ki le je, spi in je, smisel njegovega življenja je klobka volne, enkrat na teden (za vikend) pa si privošči ponočevanje v polnem pomenu besede.

^^ moj Muc, moj Lilo/u/i, photo by moj Matic ^^

Reciklaža in dileme

Že cel dan se bašem z mojim najljubšim cukrom EVER. Munchmallow. Božanski je. Najboljša potešitev tiste ženske nezadovoljnosti z ničemer (vemo o čem govorimo? :D). Že cel dan poslušam sončne komade oz. komade, ki imajo v besedi skrit -sun- pa čeprav je med njimi tudi Bloody Sunday, ki nima veze s soncem??? Poslušam tudi Katjušine neskončne izpovedi, ki se vedno začnejo s snežaki iz plastelina (tudi cel dan) - za katere sem izvedela, da jih je tudi dejansko delala! - Temu ženščetu tisto Nekaj preveč udarja po glavi... Počasi izgublja stik z realnostjo.

In kje se tokrat skriva moja najnovejša težava? Hja... Torej... Problem, ki je čisto na frišno odkrit. Vsaj z moje strani. Problem dilem... Problem notranjih, navidez popolnoma in hitro rešljivih dilem. Vsaka taka dilema se začne s prekinitvijo moje vsakdanje rutine. Pojavi se notranje razglabljanje o tem kaj bi in kaj ne bi, tehtanje miljontaužnt možnosti, prepiranje ne dveh, ampak miljontaužnt strani, ki traja - ne tri minute kot bi moralo - ampak tam okoli tri urice in pol. Ko Ljudje okoli mene izgubijo še zadnji živec, ki ga premorejo. Nato ugotovim svojo skoraj zadnjo odločitev, a si ponovno premislim. Pa spet debatiranje s samo seboj, polemiziranje, kričanje nase, prepričevanje sebe, da za karkoli se bom odločila, bo narobe. Ljudje ne morejo izgubiti niti enega živca več, zato pridejo v fazo otopelosti. In tega jaz ne maram! Ne maram, da mi Ljudje ne pomagajo več pri reševanju notranjih dilem! Ne maram, da izgubijo zaupanje vame, samo zato, ker sem tako zelo zmešana baba! Nočem, da me imajo za nesposobno hitrih odločitev! Čeprav tako prekleto drži to...

Tako kot drži, da ima Tina najbolj strašen okus za avtomobile. In da se mi trapasto zdi, ker ne znam naredit zanimivega podstavka za čaj. Pa da se bo potrebno nujno lotiti seminarskih nalog, če hočem postati ena izmed tistih intelektualcev, ki se hvalijo s petimi že opravljenimi seminarskimi nalogami! Drži tudi, da sem danes začela reševat naš planet. Reciklirala sem tri revije in nekaj kavbojk, ki jih ne nosim več! Prav tako sem rešila test o tem, kaj moja torbica pove o meni (link sem našla na mojem najljubšem forumu)... Seveda sva z Majo ugotovili, da niti približno ne nosiva toliko krame s seboj in to je izpodbilo tisto dejstvo o gospodinjah in blondinkah (ja, Tina:P). In drži tudi, da sem takoj zbila čisto novo skodelico, ki sem jo kupila moji mami za rojstni dan. Pa da se ne morem zadržat, da ne bi povedala, da sem iz petka na soboto videla najbolj smešno nesrečo, ki se lahko pripeti (avto zapičen v drevo - pol metra nad tlemi :D).

Uf končno sem zdrdrala kar sem imela za zdrdrat, čeprav niti približno nima glave in repa. Danes nikakor ni dan za bloganje. Spet se preveč oseb pogovarja v meni:).

"i'm your man!"

Zares neprecenljivi pa so trenutki (tudi!:)), ki jih preživim z mojo Katjušo Bambučo, Tino Pobalino in Mojco Gumbko. Žal se Mojca danes ni udeležila našega skoraj že tradicionalnega kosilca (btw - po novem smo konkurenca Cashmere Mafijkam), ker je pač imela nujnejše opravke (kot je buljenje v zanjo najlepši hrbet na svetu:)), vseeno pa smo se imele zelo smejoče. Za Tino smo (sem) ugotovile(a), da je slovenski Chuck Norris, za Katjušo, da je poosebljena "TAKO!" ledena sveča, jaz pa da sem... Še vedno revček, ki se spotakne na ravnini:). Da smo za štiri ure obsedele v Bufu pa je kriv... Hud Hrbet jasno. Ki je po vrhu vsega še pokazal rit. Tina in Katjuša sta bili čisto preč in še nekaj trenutkov nista opazili geja (ki sicer ni bil, ampak ga je bilo vseeno vredno označit zanj in na splošno je postal bistvo Njunih pogovorov:)), ki je prišel k sosednji mizi.

Sicer pa spet nobena tema ni ušla, da je ne bi predelale, skonzervirale in pojedle. Vsakemu ubogemu živemu bitju na svetu se je moralo danes strašno kolcati in vsak neživ organizem je prišel do možnosti, da dobi škrge. Vsak problem je nenadoma postal rešljiv, Zemlja je dobila štirikotno obliko in Dejansko sem se pravkar spomnila, da smo srečale profesorico PiOuDija (podjetništva), ki nam je Dejansko veselo pomahala iz avta (na srečo Katjuše takrat ni bilo zraven, ker bi ji baje skočila na havbo in ji utrgala brisalec).

Tokrat bom prijazno prizanesla Tini. Ker me je pač tako osrečila danes:). Bo pa ta svoje dobila skozi vse naslednje objave na tem blogu. Skozi vrstice, bom hinavska - za razliko od nje, ki najraje izbere bolj bolečo, direktno pot!

Tina, Katjuša in seveda Mojca... Pa vsi ostali imaginarni prijatelji. Vbijte si eno stvar v glavo... I Am Your Man!

^^Leonard Cohen^^

Takih pač ne delajo več... (ha Mojca? :D ...Pa ne mislim teh ogabnih mišic na začetku!:P)

changes

Spremembe... Aha... Ja pa so kar dobre... Če so dobre... Ja... Spremembe. Pa če so dolgoročno gledano dobre... So pa sploh fino fajn. Čeprav mogoče na začetku ne zgleda tako. Spremembe... Vsekakor so šok - pa če so plus ali minus. In so tudi nujno potrebne. Da dejansko ugotoviš kaj je dobro in kaj ne. Lahko se to dvoje tudi izniči... Spremembe, ki ne prinesejo spremembe... Mhm. Pa spremembe, ki so totalno katastrofalne... Da sploh ne moreš več živet naprej! Spremembe, ki so prekleto negativne v vseh pogledih. Take, ki so samo še za umret! Majhne, luštne spremembe so pa itak čez vse.

Do tukaj verjetno ni nič jasno, kaj? KAJ??? No bom pa takole povedala...

Kako zelo mi dan polepša čisto nova slikica na mojem namizju, ki se povrhu vsega še sklada z okvirjem monitorja! In kako zelo bi mi lahko dan uničilo, če bi kar naenkrat sosed ugotovil, da bi bila prašičja farma zelo produktivna panoga in bi celo dobil vsa potrebna dovoljenja, da bi jo postavil pod mojim oknom! - No, to bi mi uničilo ne samo dneva, ampak celotno bivanje na mojem koščku tega planeta. - Pa da bi mi Tina (ja, ti ja! :P) pojedla tole kremšnito s katero se pravkar bašem... To bi moje življenje na glavo obrnilo z nedoumljivo hitrostjo. In da bi si mami zaželela najbolj poseben kotliček za wc na svetu, ki bi bil najbolj ekološki od vseh in žal hkrati najgrši od vseh. Ne glede na to, da se ne bi skladal z našo lepo rdečo kopalnico, bi ga vseeno namontirala... Ne, s tem se nikakor ne bi mogla sprijaznit.

Že velikoveliko bolj jasno kaj želim povedat? Not?

Na kratko: Matic si je postrigel svoje lepe dolge kodrčke! :D (smešek, kateremu se zasveti zobek)

Before:

After:

In reakcija na to velespremembo?

Nič kaj posebnega. Smo realni, smo zreli, smo odrasli, smo že veliko dali skoz in smo nasplošno najpametnejši in itak ne moremo več dobit novih izkušenj, ker smo že ogromno doživeli. Zato... Vemo, da je bilo to najboljša stvar, ki jo dolgoročno lahko naredimo za to, da podgana ne bo ostala brez spomina! - Absurd... don't ask... Ampak je pa tako smešnooo. No, ne morem se zadržat. VIDELA SEM MRTVO PODGANO! :D... Ki jo je točno po sredini njenega debelega trupa presekal vlak! Božicarevica, ne vem kaj je ta mala tolsta svinja razmišljala, ko je šla čez tir!

Torej - šok itak. To je bila prva reakcija (ne pri podgani:))... Ampak smo se že navadili. In je lušten! To je pač tista veličina sprememb... Najprej minus... Potem "no... ni tko slabo...", na koncu pa "ful noro hudo mega bolš kot prej!".

To je to. Moje glavno poslanstvo za danes sem opravila, tako da grem tudi sama k novim spremembam naproti! (puljenju obrvi:P)

končno Jutri!

»I can't take it anymore!« ... Sem vpila po sobi – ko sem se in ko se nisem učila in ko sem se delala, da se učim. Nekaj dni. »It's too much pressure!« ... Sem sikala na vsakogar, ki je prišel mimo mene. Nekaj dni. Zato sem pogledala nekaj delov South parka (in drugih), ter sanjala o lepšem Jutri. In ta lepši Jutri je prišel. Naredila sem izpiiit! Mojega prvega! In to s sedmico (prav tako tudi Tanja, za Majo pa sem sigurna, da je veleumno načrtovala, da tokrat ne bo naredila in da bo na koncu meseca raje sama zasijala v vsej svoji veličini in dobila Deset – sebičnica!).

Torej - za letos, za drugo leto in za vse naprej sem zaključila z Etiko. Seveda le kot s predmetom. Upoštevala bom namreč profesorjev nasvet »pa pridna bodite!« in bom vse vložila v to, da bom etično ravnala z Vsemi, da bom rešila svet pred lastno etično katastrofo, da bom človeštvo sprogramirala tako, da ne bo ravnalo drugače kot le etično, da bom združila Mars in Venero – da se bosta končno lahko sporazumno odločala o aktualnih problematikah (za manj modre naj povem, da Mars predstavlja moški svet, Venera pa predstavlja ženski svet), da bodo polži hitreje lezli (okej... Tako zelo ne vem od kje mi to?) in da bo Matevž ostal lep do konca svojega bivanja na Zemlji (on je lep, on je pameten, on je dr. House:)). Da bomo živeli happily ever after.

Mhm. Res je. Obnašam se, kot da bi boga prijela za jajca. Realno pa bo do tega še dolga pot... Še osem izpitov me čaka pa bom lahko utrgala eno njegovo sramno kocino. Še štirje opravljeni letniki, še diploma, še j**anje za službo pa bom lahko šele obliznila njegov desni jajček. Aaa, vulgarna mi pa spet ni treba bit, ha?:)

Dejstvo je, da lahko nekaj časa brezskrbno uživam, se lotim nekaj seminarskih in se končno zmenim za eno normalno kosilo s Tjušotrebušo, Tinkobalinko in Mojčibarabonči... In s Chadom.

Ampak spet pa komaj čakam, da bo pa Jutri spet hitro minil in da bo prišel še lepši Jutri. Me namreč čaka spet prebadanje mojih žil. Nekajkrat, da bo za ziher:D. Wish me luck - again:).

Bodite prepojeni s toplino, ki jo oddajam! * (kot je Sabina vedno, ko me gleda preko webcama in se greje ob moji skorajšnji prisotnosti:))

Katero bi?

"Sabinaaa? Katera škatlica bi bila primernejša za prenašanje tamponov po Sloveniji?" se je glasilo vprašanje, ki je zahtevalo pomembno razpravo, preden se je sprejelo najustreznejšo rešitev.

In razprava se je precej hitro končala, ker mi je biči odrezavo ukazala, da je "bombonska škatlica" najboljša (meni sta "žajfasti" bolj všeeeč!), ampak se nisem upala pretepati z njo - čeprav vem, da točno ta trenutek doma bolestno brska za "žajfastimi škatlicami" in da bo jutri že veselo poskakovala s torbico naokoli, v kateri bo točno ta škatlica ("žajfasta").

Ja no, si bom nabavila toaletno torbico, no! ... Pa puščico za kulije in moj novi edigs tudiii:P ...

Vsekakor bi pa na vsak način v svojo torbo stlačila tole kosmato kepo:):

lost in... - wait... where?

Pripetila se je manjša sprememba, povsem nepričakovano, povsem nezaželjeno in predvsem smešno. Te štorije ne bom razlagala Vesolju... ((Gospodinjeee, mojeee, končnooo... (se čez slabo urico vrnem:D)...)) No, te štorije ne bom razlagala Vesolju, ampak jo bom razložila vsakemu posamezniku, ki me bo lepo prosil za to (vključno s ponudbo jaffa piškotov in enega velikega muffina, ki ga bo šel iskat v London, ker mi Matic pač ni nobenega prinesel in ker mi Tina nekaj časa nazaj ni privoščila niti enega!... btw - Tina? Are you still alive?). Dejstvo je, da lostinuniverse ne obstaja več. Očitno nisem več Izgubljena v Vesolju, ampak se je Vesolje preselilo vame, tako da je postalo samo Moje in je posledično Vesolje izgubljeno v Meni (I did it! I did it!:P).

Torej, zaenkrat sporočam samo to.

Pa tudi to bi še rada sporočila... Se ne morem upret... Tako zelo sem izbruhnila v jok! Tako zelo! In to takoj zatem, ko sem prišla iz kabineta 520! In ne zato, ker me je profesor nenormalno prijazno in nenormalno hitro odslovil in ne zato, ker sem doživela psihično blokado in nisem znala izdavit nič drugega kot bistrega »am!« pa ne zato, ker drug teden še ne bom uživala počitnic, ampak samo zato, ker je popustil tisti ventil, ki je zadrževal ta najbolj nervozen pritisk na svetu! Če me razumete... Čisto na kratko povedano – ruknila sem izpit:).

- izgubljena v Levinasu:) - wanna be! :D (photo by Matic na kosilcu v Parmi, urico pred mojo katastrofo. -

Sporočila bi še ogromno stvari, toliko tu mač zadev se mi potepa po glavi. Od tega, da želim mir na svetu (okej... zaenkrat še ne bi odpirala tega problema, mi je še vseeno:)) pa do tega, da se totalno nasršenim, če na troli slišim babico, ki to še ni, kako na ves glas udriha čez mladino, ki ne odstopi sedeža starejšim. Še bolj meninažuljstopiti so pa situacije, ko je ceeela trola prazna, ampak tista babica se bo vseeno zapičila vate in svoji sosedi govorila o nespoštovanju današnje mularije (gledala bo tebe, ne nje). Doh, naj raje razmisli o njenem skrajno nevljudnem obnašanju – vtikanju v življenje neznanega bitja, ki bi morebiti imelo celo težave s fizičnim zdravjem?!

Vem, da nič ne vem.

Je izjavil Sokrat. In tako bom izjavila tudi jaz. V sredo. Pri izpitu iz etike. Tako bo vsaj glede na moje navidezno učenje.

Kar naenkrat je vse postalo tako pomembno. Tako pomemben je bil šoping danes, tako pomembno je bilo kupiti tisti dolg pulover s kratkimi rokavi, da ni res! Absolutno je bilo potrebno pospraviti tisti konec omare, ki se ga sicer nisem dotaknila vsaj eno leto in skrajno moteč je bil prah, ki se je nabral na tiskalniku. Zato je bilo treba vse posesati, da slučajno en izpadel lasek, ki leži pod posteljo, ne bi zmotil mojega kasnejšega (?) zelo poglobljenega učenja. Nujno potrebno je bilo prebrati vse bloge vseh neznanih ljudi in obvezno je bilo treba urediti datume in si odpreti še dodaten koledarček na računalniku. Ljudje, s katerimi običajno ne govorim prek msnja, so nenadoma postali zanimivi, vsem je bilo treba zaželeti srečno novo leto. V dveh dneh sem se uspela registrirati na dva portala, obalanet in myspace. Še vedno ne vem kaj točno bom počela tukaj gor, razen tega, da BOM gor, ampak se mi pa zdi blazno kul, ker sem tam, kjer so vsi (Nina pa Maja sta krivi!:P).

Pa pravkar smo dobili obiske in nujno moram it sodelovat k vsem (običajno ne-tiče-se-mene) pogovorom. Sokrat me bo že počakal, da mu povem ta svoje:P. (hmm... Bi bilo treba uvest tiste ta prave smajlije sem gor, kaj? Se bom zagotovo še danes lotila tega problema! :D).

Pa je bilo!

Nekaj foto-utrinkov s samo mojega silvestrovanja. In Sabininega in Vesninega. In od Strokovnjaka Lovca:) - vsi štirje smo pričakovano pristali v Ljubljani. In kar moram povedat, da je bilo super fensi šmensi kul. Kako je še bilo?

• bilo je prisrčno kresničkasto

• bilo je v znamenju mojstra Jagra

• bilo je skrajno smehljajoče

• bilo je ljubezni izmenjajoče

• bilo je s ptičkom lupčkajoče

• bilo je pozirajoče

• bilo je eno običajno novoletno praznovanje:)