nedelja, 29. marec 2009

Oprostite, ne razumem!

Nisem s tega planeta!
Opazujem. Poslušam. Mislim si svoje in včasih povem, kaj dejansko mislim. Sicer izpljunem le približek. Zanimivo je, da sem iz klopi v predavalnici vedno tako glasna, tako zgovorna, tako samozavestna pri svojih odgovorih, trditvah, mnenjih... In ko pridem v vlogo nastopajočega, v vlogo nekoga, od katerega se pričakuje nekaj tukaj in zdaj, v vlogo tistega, ki stoji pred klopmi v predavalnici... Takrat ostanem brez sebe, počutim se ogroženo, ne zaupam vase. Nisem odločna.
Vedno opazujem in poslušam. Se mi zdi kot najboljše orožje za to, da spoznam, da vidim in na podlagi tega pričakujem. Ko pričakujem, primerno reagiram. Sem pripravljena na vse, lažje iščem in najdem razloge zakaj je temu tako. Tokrat pa ne razumem.
Moj problem nisi ti, je kako vrti se svet.
Zato sem presenečena. Razočaranja niti ne čutim. Tega čutijo ostali, tega čutijo tisti, ki so prav tako presenečeni, ampak so bili bolj v jedru problema, lepega odnosa na primer. Tudi oni ne razumejo, posledično se počutijo nepomembne. Kot da so vedno bili. Še bolj jih pa jezi. Jaz pa čutim z njimi.
Razpoloženje in vreme se udobno (zares udobno) križata v meni. V celodnevnem kravastem počutju neizmerno uživam, kadilski cmok pa se je ponovno pojavil v grlu, čeprav v življenju nisem pokadila več kot pet cigaret (tistih pasivno zaužitih ne štejem). Tokrat so bili pogledani vse deli Californication, v načrtu so Dexterjevi druge sezone. Imam čas, res imam veliko časa, zato sem začela že s tistim nehumanim in suženjskim študijskim delom... Za junij. Se mi zdi, da neobremenjeno celo dobim zanimanje.
Tako prijetno se počutim v družbi same s sabo. Odnosi so trenutno zame prenaporna reč pa še iz posameznih odlomkov Dan D besedil bi lahko sestavila življenjsko zgodbo. In res... Ne razumem.

torek, 24. marec 2009

Plamen, ki raste.

Povezanost je prisotna bolj kot kadarkoli prej. Zapolnjena sem, močnejša. Ljubim še bolj kot je bilo mogoče. Področje seksa... Fantaziram. Področje intelekta... Rada se učim. Področje čustev... Eksplodiralo je. Ne verjamem več, da moje zaznave resnično občutijo in čutijo vse to. Nerealno je, pravljično!
Neumni pogovori pod vplivom histerije izpred treh tednov, za razvajene solze porabljena celotna rolica roza straniščnega papirja, rokomet s hmeljevimi tabletami po sobi in morbidnost, črnina še bolj deževnega dneva kasneje... Priznam, bila sem neprebavljiva. Še sama sebi sem se zataknila v debelo črevo. Postopoma sem se osvobajala od sebe, od svojih misli s takosemizgubljena vsebino in danes sem tu - neizpodbitno prepričana v to, da zadavim vsakega, ki mi bo rekel, da se zveza na razdaljo nikoli ne obnese. Prizanesla mu bom, če bo med davljenjem zagagal, da razdaljo vseeno lahko tretiraš tudi kot preizkušnjo... Da jo lahko primerjaš z vetrom, ki se suče okoli plamena. Plamen pod njegovo zlobno igro lahko ugasne, lahko pa se le še bolj razplamti. Ta rek smo vsi slišali?
Štiriindvajsetega marca nedotakljivo izjavljam, da se najin odnos vedno bolj in še bolj utrjuje.
Objavo si označim z zvezdico. Da je slučajno ne spregledam, ko se bom v enem od naslednjih dni spet zaletavala v zid, trgala iz sebe kožo in si požrla notranjost ustne votline... Z razumom pričakujem nekaj takega, čeprav se trenutno počutim krasno.
Kar se tiče njegovega omenjanja plaže, sončanja in porjavelosti... Sva sklenila dogovor, pravzaprav je bil to moj ukaz, da se stvar ne omenja.

sobota, 21. marec 2009

Vaja za izpit. Kritična.

Ne, še z nobenim (če ignoriram tisto statistiko od lanskega leta, zaradi katere se je moja duša skoraj že ločila od telesa) se nisem tako obremenjevala kot se s tem. Prihajajočim. Ponedeljkovim. Dejstvo je, da gre za osnoven predmet. Dejstvo je, da se mi v tem predmetu zdi vse samoumevno. Dejstvo je, da so ljudje (kolega in kolegice), ki so naredili ta izpit, naredili z zelo visoko oceno. Jaz pa ga še nisem.
Kaj je ključ?
  • Kritično mišljenje. Cel izpit je poudarek na kritiki in jaz s kritiko nikoli nisem imela problemov, še manj z izborom besed za utemeljevanje mojega pogleda. Grozno se počutim, ker zadnjič očitno nisem zmogla tega.
  • Podkrepljena moram biti s teorijo, seveda. S teorijo o tem, zakaj kritično mišljenje, kako vzpodbuditi kritiko in kaj kritika pomeni za družbo. Pa še o čem drugem. O avtorjih in njihovih pogledih, o avtorjih in njihovih dosežkih, o avtorjih in njihovih najbolj učinkovitih vrstah učenja.
  • Strokovna terminologija. Bom sploh sposobna v svoje zapise samodejno umestit primerne strokovne izraze ali bom na vse skupaj pozabila in vse napisala v vagistilu (beri: po domače)?
Občutek imam, da znam. Kar ne znam, se bom še naučila. Snovi ni toliko, snov je, kot sem že rekla, meni sama po sebi umevna. Logična. Mogoče se tukaj skriva tista zanka? Da podcenjujem? Verjetno. Udarec v glavo in padec na tla sta tako zaslužena.
Nikakor pa ne znam rešit vprašanja - niti s pomočjo zapiskov in knjige - kje je meja med moderno in postmoderno? Se kritično mišljenje že pojavlja v moderni? Na eni strani berem o tem, kako ljudje verjamejo v stabilnost, kako je vse rešljivo z razumom, vse je postavljeno z zakonitostmi, na drugi strani pa kar naenkrat vse butne ven z načinom igre brez pravil, s tem, da je resnic neskončno, da ni stabilne točke, da je posameznik ujet med večimi vlogami in s tem nima razvite lastne identitete. Je tukaj meja? Da moderna predstavlja še nek določen red, v postmoderni pa prevladuje vsesplošna kaotičnost?
Ha! Morda sem pravkar razrešila tisto meni do sedaj nerešljivo vprašanje (samo še potrditev čakam). Hvala odpiralec možganskih loput!
Za zaključek še opredelim svojo kritiko: postmoderna sem jaz - skrpana identiteta. Z lastnim mnenjem, ampak ne samo z enim.

sreda, 18. marec 2009

Objava dneva:

Ponos dneva: S čokolado (tanajtavečjo milko) med zobmi se postavim na tehtnico. Zravnano, brez oblačil. Samo jaz, čokolada in nekaj lešnikov. Tehtam pa tehtam in natehtam številko, ki sem si jo pred parimi meseci risala le v sanjah! Že brez te številke se počutim za kilogramček samozavestnejšo, s številko v mislih pa se počutim samozavestnejšo celo za kilogramček in dva dekagramčka!
Poved z vprašajem na koncu dneva: Ali obstaja (in zakaj ne) večja različica monte čokoladne kreme?
Večna zmotnost in nepripravljenost dneva: Če se v jutru, ko se nikakor ne razbere, ali se bo oblačnost razkadila, ali pa se bodo oblaki potemnili in začeli z neutolažljivim jokom (in običajno se vse nagiba bolj k drugi varianti), v principu "če ga vza-mem, i-tak ne bo de-žja, am-pak ga bom sa-mo po-za-bi-la na vla-ku", odločim, da pustim dežnik doma... Se potem v jutru, ko se zatrdno vidi, da bo tisto nežno sončece, ki prihaja z vzhodne strani neba čez dan spremenilo v močno in žgoče zlobno bitje, vseeno po principu "u-žij son-čne ža-rke v vsej nji-ho-vi vro-čini, da vsaj tri-krat te-de-nsko spo-znaš so-nce" odločim, da doma pustim sončna očala. Okoli opoldneva se močno kresnem po glavi, ker zaradi butastega jutranjega razmišljanja do doma skoraj prikravsljam s prežganimi očmi!
Užitkarstvo z največjim deležem sarkazma dneva: Pa še dobrih 28° v predavalnici tam v kleti našega srkališča znanja tam na Aškerčevi... Kdo sploh mora živeti ob Atlantiku, kjer je zdaj nemehecat tudi 28°, da iz sebe spravi poznozimske ostanke premraženosti kosti, če pa imamo tukaj polno ustanov brez dobro urejenega prezračevalnega sistema (čeprav so dve leti nazaj celo poletje menda delali na tem) in imamo še polno ustanov (pravzaprav celo ta istih ustanov), ki na ogrevalnih mašinah nimajo nobenega temperature-uravnavajočega ventila. Pha! Še reflektorji so dovolj močni, da se počutiš, kot da si na plaži!
Gledam dneva: Zdaj sem obsedena - točno toliko, kolikor sem pač lahko in to je toliko, da sem celotno prvo sezono minus en del pogledala včeraj - s Samantho Who? (danes pač nadaljujem). Ne, seveda ne gledam tega po televiziji. Po televiziji gledam le še Viktorje pa še takrat uspem na kavču obsedet največ pet minut.
Kajšebom dneva: Bowling! Prvič grem bowlat, prvič grem preizkusit, če lahko sploh primem kuglo roza barve in prvič preizkusit, če lahko ne padem na ravnini s kuglo v roki! Zabavno bo še.
Zavedanje dneva: Včasih pišem zares predolge povedi. Samo posledica tega, ker bi vse najraje povedala z eno besedo. Res.

sobota, 14. marec 2009

Just One Big Fat Emptiness

Na drugi strani pa je oblak vseeno deležen Ene Velike Debele Zapolnjenosti. Če ne z eventi in obveznostmi, pa z mislimi, ki me že spravljajo v blaznost. Počasi se mi bo začelo vrtet od teptanja trave okoli eno in istega žebljička. Količka ali pa ptičje hišice, če hočete.
Tako jem tisto, kar ni več izvirno. Delam tisto, kar ni več izvirno. Gledam tisto, kar ni več izvirno. Pišem tisto, kar sploh ni izvirno. Sateliti v meni ne zaznajo nobenega črpališča idej. Ustvarjalnost moje duše je prišla do tiste točke, ko se lahko vrača le še nazaj in do točke, kjer si poje, če so vse najlepše pesmi že napisane. Stagniram. Celo umsko nazadujem - tako si mislim in vsa ta težnja po inovativnosti je tako močna, da me že zavira. Zato sem Robot. Udobno je biti Robot.
Čeprav sem danes plavala z labodi in nisem vznemirjala ubogih živali. Vznemirjale so me one. Ker so me okljuvale, ker so mi odgriznile prst in me potunkale, da nisem več prišla do sape. Kupila sem si krilo za en ušiv kovanec, na katerem je narisana številka 1. Če ne drugega, sem vsaj še vedno in še bolj zaljubljena.
Stvar poglej z drugega zornega kota. Vedno.

četrtek, 12. marec 2009

Drevesa, € in nestrpnasem!

Tisti z birbauhom in čigar kri se pretaka po mojih žilah, bo kmalu razvil celo umetnost v obrezovanju dreves. Po vrhu in za še večjo napihnjenost je dobil še posredno pohvalo predsednice hortikulturnega društva Tukaj, ko je ta njegovemu svaku omenila, da mu je drevesa moral obrezati pravi strokovnjak! Tudi jaz sem napihnjena - hvala za kuverto. :)
Tista, ki mi znova in znova popije vso kokto (jaz jo vedno delim z njo!) in katere kri se pretaka po mojih žilah, se počasi pomirja. To sklepam po tem, da mi je sama od sebe rekla, da mi kupi tisto rdečo jaknasto ljubico in ko sem ji zabrusila (no - samo omenila sem), da naj mi namesto tega raje primakne k letu do Tja in nazaj, je rekla, da to mi bo pa tako ali tako. Skrbi jo, verjamem, že zato, ker sem njen mladič... But please! Komaj sem se prepričala (se še vedno prepričujem), da zmorem in da bom že preživela svojo izgubo sebe na letališču... Res potrebujem še enega skeptika? In ta skeptik je vreden 300 skeptikov, ja...
In ta kraj, za katerega smo se odločili za naš sociokulturno naravnan študijski projekt! Ta kraj! Ideja mi ni bila niti približno všeč, ampak se mi zdi, da se počasi tajam (=talim), ko sem za eno področje pomislila, da celo ima potencial... Še vedno pa v hipu lahko najdem več argumentov proti kot pa za.
Sicer moram biti pa pošteno težka vsem tistim, čigar kri teče tudi po mojih žilah, in še vsem tistim, ki tisti trenutek pač dihajo iste zračne molekule kot jaz. Pa še vsem tistim, ki se v virtualnem vesolju znajdejo nesrečno skupaj z mano. Pa da ne štejem še vseh mojih preostalih osebnosti - te me morajo biti še posebej site. Pa ne zaradi morebitnega poudarjanja svoje torture. Pa ne zaradi tega, ker se mi je strgal zdaj pa že gumb na hlačah. Pa ne zaradi tega, ker sem se zjutraj komaj dvignila iz postelje. Hočem le že eno konkretno potrdilo, da devetindvajsetega, sicer v aprilu, odletim! In že zdaj govorim o tem navdušeno... :)

ponedeljek, 9. marec 2009

Vesela sem, da nimam herpesa.

Trkam ob vse smrekove, hrastove, bukove, javorjeve, macesnove, vsegakarnajdeš, v glavnem pa lesene površine. Da le nikoli ne staknem herpesa, ker se že dva dni tako privoščljivo smejim osebi, ki ga je staknila!
Danes je v ospredje mojih sposobnosti priplezal detektor za grizljalce oz. žvekalce nohtov. Nadpovprečno število jih je bilo v moji bližini in ko se je na poti domov nasproti mene usedel gospod malonadsrednjih let in ko sem v odsevu okna zapazila, kako roko približuje svojim zobnim ali pa žnabljastim organom, potem pa počasi zagrizlja v konico prsta, medtem ko ostane nepremično zazrt v knjigo... Mi je vse skupaj postalo že nadsmešno.
Ob vseh zavedanjih dejstva, da tudi sama počnem nekaj povsem podzavestnega (čohljanje po območjih trenutnega čelnega mozoljboom.a) in ob vseh zavedanjih, da mora to iti vsem nohtegrizljajočim in vsem drugim na živce še bolj, kot gre na živce meni njihovo zažiranje vase (plus že samo moje čohljanje gnojnih mehurčkov)... No, ob vseh teh zavedanjih sem se sama sebi zazdela zlobna pošast.
Vedno mi je zabaven tudi klic predrage mame, ki bi jo najbrž lahko slišala tudi, če vmes ne bi imeli vzpostavljene telefonske linije. Resno moram slušalko držat vsaj deset centimetrov od glave, da jo lahko odnesem brez slušnih poškodb. Se pa strinjam da je verjetno njena opcija komuniciranja boljša od tiste, ki jo uporabljam jaz, ko moji sogovorci v trenutku izgubijo vso toleranco do ljudi, ki momljajo.
V zadnjem času se mi neravnonormalno pogosto odpenja durca ali fršlus ali - v lepi slovenščini - zadrga na kavbojkah. Vsi me zafrkavajo, da to pomeni nekaj očitnega. Da nečemu manjka Nekaj. Nesramni so! Problem devetih pikic, ki jih je potrebno povezati s štirimi ravnimi črtami, pa sem reševala celo predavanje in še vedno mi ni uspelo dokončno rešit, čeprav sem rešitev že videla. Kar nekajkrat... Klik - tole je prvi zadetek, ki mi ga je na to temo ponudil bratranec gugl (vsi drugi mu pravijo stric. Pha!).
Ponedeljkova možganska nevihta. Na nek način precej nesolidarna do današnjega meniblizu življa. Se opravičujem, ni nič osebnega.

sobota, 7. marec 2009

Pritlikava golazen!

Vsem ljubiteljem otrok se že vnaprej opravičujem za moje nestrinjanje z obstojem podmladka! Pamžasti zajedalci, jih imenujem tokrat.
Ne maram jih:
  1. Zjutraj, ko kot stampedo divjajo po celi bajti, jaz pa, uboga miš, posledično preidem v fazo kaotičnih sanj, ki nimajo niti približnega repa in glave (približenga zato, ker konkretnega tako nimajo). Žal, pred polnočjo skoraj ne hodim spat. Ne morem, ne znam! Znam in zmorem pa naslednji dan v miru prespati dopoldne. Tudi do desete ure je okej - samo, da je mir! Na ne tak način pa iz postelje vstanem sesuta.
  2. Opoldne, ko se namesto pridnega goltanja hrane slišijo le trmasti, nehvaležni vzkliki tojezanič! in jazbipil! in teganebom! Ne, to mi res ne pomaga pri boljšem apetitu.
  3. Popoldne, ko norijo in kričijo. Če je prisotno samo to dvoje v času, ko sem pritimač že sama po sebi tečna, je dovolj, da sem tečna še bolj. Če me angelsko prosijo, če bi jim prepustila računalnik za legostarwars igro, se sicer počutim kot terorist, ampak od svojega "Ne!" ne odstopim. Naj trpijo še oni, si rečem.
  4. Zvečer, ko zaradi njih zmanjka tople vode, ker imamo za dve družini še vedno le 90litrski bojler. Seveda. Tudi zvečer so za mojo nesrečo krivi oni.
Vendar... Kot sem že nekoč zapisala: rada imam te mulčke. Dokler mi ne skvarijo mojega notranjega ravnovesja - takrat postanem grdi stvor z grdim izrazjem. Še posebej imam rada moje tri, ki me imenujejo teta (čeprav me ob vprašanju o svojih tetah nemoremverjet zatajijo). Četrti revež, ki bo dobil naziv mojega nečaka, pride maja. Seveda se veselim in tudi njega imam že rada. But please! Hočem svoj šeposebejjutranji mir in hočem, da mi po kosilu ne bi bilo treba pazit, kako bom stopila in kako zaprla vrata, da slučajno ne bi zbudila enega od njih.
Namenoma pozabljam, da sem bila tudi sama včasih strašen mulec, grozljiva mlajša sestra in razvajena jedka. In namenoma pozabljam, da sem taka še sedaj.

sreda, 4. marec 2009

fantastic natural feeling

Samo še tole pokažem in samo še wintergenus (eszet črka) čaj popijem pa samo še iz kavbojk se prelevim v trenirko pa iz srajčke v razvlečen pulover pa samo še par spletnih strani poklikam pa samo še v nekaj podobnega moji sobi spremenim prostor, v katerem sicer bivam, pa samo še pogledam en del nanizanke, ki je ne bom imenovala, ker ne želim biti deležna posmehljivega krohota celotnega blogoplaneta, pa samo še s kremico namažem moj zelo poškodovan srednji prst (konzerva me je ugriznila!), potem pa takoj zavzeto zavzamem zavzetje položaja pridne študentke. Obljubim, obljubim!
Torej... Po najdbi nove jaknaste ljubezni - jaz rdeče, ona zelene, model je isti - in po najdbi še torbaste ljubezni - jaz rdečobele, ona modrobele - in po najdbi še majčkaste ljubezni - samo jaz rdečobele - in po posedanju ob indijančkasti skulpturi, ni bilo drugačnega izida, kot da tista oranžna pločevinka pritegne moj pogled. Rožica v obliki listov pri nas prepovedane rastline je pogled pritegnila še bolj. In seveda - ker nisva kupili hudijev dva za ceno enega, sem morala oranžno stvar odnesti na blagajno.
Črni čaj s Švicarskim sirupom iz konopljinih vršičkov in s Švicarskim izvlečkom iz konopljinih vršičkov. Sestavine: ..., ..., sirup iz vršičkov konoplje (5%), ..., ..., izvleček iz konopljinih vršičkov (0,0015%)
Trah, raaaaah!
Priznam, stvar je zame fascinantna. Nisem še videla in že zdaj se zavedam, da je Swiss cannabis ice tea s fantastic natural feelingom za vse vas verjetno že SO YESTERDAY. Imam prav? :)

torek, 3. marec 2009

bi - bom - sem

Nepričakovana čajanka z Uršo, kokto in kakavom, se je izvrstno zaključila z mojo veleumno zgodiselahkolemeni zamenjavo stranišča za obiskovalce s straniščem za zaposlene. Vsaj na čistem sem opravila svoje, bilo pa mi je manj nerodno kot pri predavanju angleščine, ko sem sošolcu, ki je kihnil, na glas rekla "bohpožegnej" in to v prepričanju, da je profesorica vprašala, kako bi v slovenščini rekli "bless you" (nimam pojma, katera izkrivljena možganska celica mi je namignila, da ven izpljunem tako bedarijo).
Spet! Ponedeljek je pravkar zares moj najljubši. To je uradna potrditev. Ko sem bila spet utrujena na pravi način, ko sem bila na pravi način nažrta s kebabom od dveh prijaznih neodtukaj fantov, ko sem bila (in sem še vedno) brezslabovestno zadovoljna, ker sem bila povsod, kjer sem morala biti, in ko je bil najin komentar, ki sva ga spisali na zares timski način, še posebej pohvaljen (tega bi najraje kar zaselotejpala na steno svoje sobe).
Dal mi je poduk (Ponedeljek osebno). Take vrste, ki ga moja Globina že pozna, a ne teži prav preveč k uresničitvi. Tudi če je moral Katjušin smsbox utrpeti hude duševne bolečine zaradi trpečetežkih vsebin z moje strani, sem spoznala (nisem spoznala. V bistvu sem le še enkrat občutila), da moram pri dilemi "bi ali ne bi" v e d n o vzeti besedo "bi", jo transformirati v "bom" in nato še v "sem". Občutek po končanem, torej po "sem", je namreč zelo dušočohljajoč.
V Torek je pogled skozi okno depresiven, pogled na mizo še bolj, v usta zbašem še zadnji košček munchmellowa, ki sem ga spekla sama (in pekla sem prvič po lanski vlogi muffinpomočnice), gumb na šalterju za glasnost zavrtim v smeri bolj na glas in... Ugotovim, da bom morala zares odpreti novo galaksijo "ponedeljek". Freaky?