torek, 24. november 2015

Novosti v času, ko je žica cenjen material

Ne vem, če je še ta čas, ker že tako dolgo pišem tole objavo ... Kakorkoli. V novembru sem malomarna, smrdim in slabo spim.

Malomarna sem v tomesečnem rojstnodnevnem voščilniškem navdihu, lena sem pravzaprav. Dva rojstna dneva meni zelo ljubih oseb sem esemesovsko prešpricala - hecno, kako se to nepomembno sliši, ampak se mi zdi tako noro dobro (skoraj bolj zase?), da nekomu izrazim svoje občutke o njem in naštejem totalno personalizirane želje, ki jih rada zakravžljam v svoje tipkalne izraze prstnih blazinic. Počutim se, da sem to dolžna vsakič storit, smešno je, da sem si ta ritual sama vcepila v navado in če tega ne izpolnim, se slabovestno po malem žrem. Zato me tudi ponoči napadajo novembrski žužki, ki so zmedeni, predvidevam da zaradi toplega vremena, čeprav je potem tudi že snežilo ... Lezejo mi v nos in pikajo pod kolena. Krvavi masaker sem pustila na beli rjuhi, ko sem enega pomendrala pod sabo. Postelja je bila sicer takoj sveže preoblečena, vendar sem resno razmišljala, če bi žužkasti kadaver - mimogrede, tole je ena meni najbolj ogabnih besed - pustila tam v opozorilo ostalim žuželčjim kolegom. Švicajoči smrad, ne zaradi žužinvazij v spalnici, sem odpravila z nabavo novega nezdravega deodoranta. Tisti brez aluminija, s katerim sem zaštartala misijo z bolj zdravo kozmetiko, ni delal. V bistvu sem bolj dišala, če ga nisem uporabila.

Pred irsko zeleno pravljico sem po desetih tednih čakanja doživela kavč.

Po bahanju z rdečo kapico pred zelenimi irskimi škrati in potem, ko sem končno uresničila osnovnošolske sanje in se znašla na placu, kjer so Westlife posneli enega od svojih videospotov, pa prvi flek na kavču. Ker moja črnuha očitno jesta tudi solato, predvsem pa ližeta olje s solate, ki se zraven rado vpije v kavčni tekstil.

V svoj repertoar MS zgodb sem vpisala še eno po čudnem naključju najdeno. Že tako življenje na vsakem koraku preseneča s svojimi zanimivimi preobrati, ko na najbolj nepričakovanih mestih srečuješ ljudi, ki so bili enkrat na silo povezani s tabo, ko te z ljudmi iz preteklosti povežejo stvari iz prihodnosti, ko nekje trkneš ob nekoga, ki je zaznamovan s podobno hibo kot ti, pa ga ne poznaš, pa se potem kar popolno ujameš z njim ... No, če je življenje takšno, je MS svet še bolj prepreden s takimi presenečenji, zanimivimi naključji in spoznanji "Oh, kako majhen je ta naš planet!". Da ne umreš od dolgčasa, bom v posebnem poglavju morala preanalizirat te vse dogodke, povem pa samo še to, da kako zelo vesela sem, da sem v različnih umetno oblikovanih skupinah vedno živela na nevtralnem teritoriju, se nikoli opredeljevala proti ljudem, ampak vedno ostajala za ljudi. Če je bilo tako že v dobi, ko sem bila še brez karakterja, si v prihodnje želim ostat pri tem in to, da bom glasovala za mavrico enkrat pred božičem, ne bo pomenilo, da sem proti omejencem in nestrpnežem. Samo za ljudi se bom opredelila.

In - še vedno ostajam pri žužkih, ne zato, ker bi bilo smešno - zakaj se mi kot žužkofobnemu človeku vedno dogodi, da jih dobivam v nos, da me med spanjem pikajo čebele, da se tik pred mano dol z neba spuščajo pajki, da mi veke in ustnice zatekajo v trikratno velikost, če tja porine rilček komar ... In zakaj sploh tja, če imam pa na voljo še ostalih milijon milimetrov kože, ki ni tako občutljiva na ta strupeni kljun? Mislim, da so moji strahovi povsem utemeljeni in sploh nisem žužkofobna, ker "fobija je motnja, pri kateri oseba doživlja neracionalen strah" - neracionalen!? Moji protižuželčji razlogi so vendar povsem jasni ter prav nič nestrpno in brezglavo zastavljeni.  In sumim, da tista gigantska bula pod kolenom ni ugriz, ampak da se je nek žužmajster enostavno zaredil vame, šel v hibernacijo, ker ga je zunaj preveč zeblo.

nedelja, 25. oktober 2015

Sestavine za najbolj zanič testenine na svetu

Lahko so spet na delu hormonska neravnovesja.

Ali pa eden od nenapisanih stranskih učinkov famypire.

Pa mogoče tisto črno brezno, za katerega sicer vem in kao znam, kako se temu streže.

Gola sitnoba.

Napačna interpretacija napačnega tona glasu.

Ogroženost. 

Preprosta znerviranost, ker se je preveč paprike streslo v ubogo malo omako.

Komunikacijski šum.

Ali pač nič od tega.

Saj čaj na koncu ničesar ne reši. Zlomim svoje že tako poškodovane živce, krpo vržem v tla, malo se butnem, potem obsedim, je konec, sem na dnu. Pa vstanem, pojem najbolj zanič testenine na svetu, ljubezen ni šla skozi želodec. Pospravim, skuham čaj. Pa če je spravni ali pa če ni, tako sem izčrpana, da mi je vseeno.

Nikomur nič ne sporočam, samo rada spet detajliziram dogodek.

petek, 23. oktober 2015

kompleksna bruhica nenavadnih simptomov

Moji procesi aklimatizacije se ne spreminjajo. Prvi dan ostajam depresivna, bašem se z junkom, buljim v zgodbe fiktivnih oseb, da pozabim na svojo. Malo uredim reči, v vsakem prostoru vzpostavljam svoj režim nazaj, markiram po kotih s svojimi feromoni, da se ve, da je ta glavna baba doma in da ta glavna baba začuti nazaj svoj dom, Predensam teren, da vidim, če je še vedno vse enako trdo in z istimi ovirami. Potem odzombikorakam po opravkih, odkljukam fampyro, Sonjo in vesoljsko postajo na koledarju, delujem robotsko, nikoli prav preveč pri stvari. Četrti dan sesam, drgnem, prestavljam tisti dve rastlini, ki ju še imam, si oddahnem, da je tretja tako ogromna, da je ne morem. Potem spečem nekaj krušnega. 

Če odmislim nočno seanso tresočih notranjih organov in vrtečih možganov z nemirnimi očmi, globoko dihanje in silovito razbijanje srca - ne zaradi zaljubljenosti, sem okej. Več teh seans, tudi čez dan, je bilo, sumim, da zgoraj omenjena fampyra nekaj dela. Bilanca letošnjega mehurčkanja je na eni strani bolj skromna, ker sem bolj malo plavala, telovadila in se sprehajala, sem se pa več družila. Če popredalčkam letošnjih štirinajst dni v tri kategorije, ki sem jih nastavila zadnjič, dodala sem še četrto, je stvar stala takole:

Novih stikov: ogromno. Še Boruta bi znala pogrešit, če ne bi pretiraval s svojimi creepy serbusovskimi povabili na čaj. Zadnji večer sem spoznala celoten gang petega štuka, eno taužentrožo sem si izborila, ko sem razjasnila, da sem že dolgo polnoletna. Izven emesovskega okolja sem enemu spletnemu nickname-u in fb profilni fotki prilepila še obraz z vso mimiko in kretnjami (čeprav bi si tega morala ohranit še iz enega daljnega večera ob jelly vodka shotih) ter spoznala še njeno potomstvo, kar me je prav prijetno obogatilo - to je ta nek višji level spoznavanja ljudi preko www-jev in afen, ki jih ni za podcenjevat.
Vreme: sončila sem se samo pod lučko, ki se gre polikromatsko fototerapijo. Sicer je deževalo.
Dosežki: ozdravila sem si prehlad v štirih dneh, S pomočjo zgornjih umetnih žarkov je moj nos postal predihan v dveh dneh. Prebrala sem novih dvajset ali trideset strani Goebbelsovega tajnega dnevnika, ki nesramno navezuje tematiko na aktualno dogajanje in straši, kako hitro se lahko scenarij ponovi in kako se človeštvo na podlagi zgodovine lahko ne nauči ničesar. Za sladico sem si pogledala dve sezoni političnih spletk in človeške brezbrižnosti.
Zanimivosti: shujšala sem od pol do ene kile, čeprav sem jedla veliko in velikokrat, s sabo sem si prinesla škatlo mojih ovsenih piškotov, malo prismojenih na spodnji strani, ker sem vedela, da bom eno uro pred večerjo tresoče lačna. Še celo vrečko čipsa sem šla iskat na spodnji avtomat. Za en prst veliko vrečko sem dala evro dvajset. Odlična odločitev je bila, da sem s sabo vzela kuhalnik vode in par škatel čaja.

Vrnila sem se v zelo hejterski svet. Skrajno razočarana sem nad sodržavljani. Eni tupijo o ograjah, drugi o Evropi brez meja, na koncu so krivi Hrvati. Nobeno mnenje ni pravo, vsi so pametni s svojim, eni spet ksenofobni, drugi nestrpni do nestrpnežev. Spet sem na strani objektivnosti, da je med črno in belo vsaj še petdeset odtenkov sive (to uporabim zato, ker je moderno) in to je vse, kar sploh še povem na to temo. Čeprav so moji senzorji za provokacije ali resnično omejene sklepe, prazne marnje, večinoma že apatični, občasno še vedno znorim. Seveda tudi jaz verjetno poznam samo odstotek, morda napačen odstotek, poznam pa svojo odprto glavo z zgodovinskim vpogledom in s krasnim občutkom za soljudi. Predvsem imam široke joške, o katerih košarica B nič ne pove!

Najprej pa plačam svoj simobil.

sreda, 14. oktober 2015

Velikokrat rada omenim tovarno smrklja, če ta dobro obratuje.

Odprla sem prvo Smrkljarno v tej sezoni. Smrklja imam za odvoz, hotelske rolice papirja ga komaj zmorejo popivnat. Vrata Smrkljarne so že rahlo načeta, poškodovana, vsaka nova obramba s skret-papirnatimi natrganci proti smrklju je težavnejša. Poškodbe zaradi nenehnega maltretiranja Smrkljarninega vhoda blažim s ta modrim blistexom, ker mi paše njegov močan vonj, da sploh kaj od vonjav lahko pošljem v Žganc-landijo. Veliko spim. 

Sicer je vse pod nadzorom: operilske kaplje se tankajo v nos, kadar se v Smrkljarni nagnete preveč sluzi, lekadolski bomboni gredo v goltalnik takoj, ko oslabljenost, telesna temperatura v kombinaciji s počasnim trkanjem v glavi  opozarjajo na destrukcijo celotnega organizma. Med, limona, ananasi. melone in pomaranče pa v boj vstopijo takoj zjutraj ob zajtrku ... Za zajtrk. Kjer so ukinili luštne mini marmeladice in viki kreme in jih nadomestili z velikimi lonci, ki jih hotelski gostje ne morejo odnesti sebi za popoldansko malico, svojemu skrivnemu obiskovalcu ali domov. Paštetk sploh ni več!

In sem bolje. V pomoč je vskočila še posebna svetloba neke čudežne luči, ki greje obraz in nos in sinuse tudi. Cel prejšnji teden po deset minut preživet pod sevanjem le-te ni očitno pomagalo pri preventivi, ki bi pomagala ignorirat veter, ki je s svojim ledenim vrtinčenjem lovil od savne razgreto telo zunaj na bazenu. Zdrava kmečka pamet se mi je šele po treh minutah poguma in finosti vklopila, ampak po treh minutah je bilo že prepozno. Grozen grlobol in potem vsa ta nesoglasja v Smrkljarni, da se ji je utrgalo, so bila pričakovana.

Potem je tukaj še deževje. Najprej teden pripravljanja na dežnike, potem en teden, ko me s suhimi lasmi ne bi spravil v zunanji del velike banje, če bi jo sploh koristila v tem drugem tednu. In potem je tukaj Borut, zaradi katerega se raje skrivam v sobi, na katero trka Kevin Spacey s Frankovim plaščem pod roko. Zadnje sem res elegantno napisala, če veš, kaj se je zgodilo v šestem delu prve sezone, in če slediš mojemu na novo privatnemu instagramskemu profilu, ki ga čaka samomor. Ker je eno leto pripovedovanja zgodbe tam gor dovolj.

sobota, 10. oktober 2015

Tako dela moj čistilni servis ...

Po drugi strani sem pa tudi en tak živc, ej ... Vse moram imeti čisto in spolirano, kar se odnosov tiče. Pa čeprav s čistili nisem ravno krav skup pasla in se praktično ne ujamemo, če gre za kakšno trše odstranjevanje flekov. Te namreč znam hitro spregledat in ne pošpricat, moj umivalnik v kopalnici je zato velikokrat poln enih las (ne enih, mojih!), ki so zame pač del dekoracije in so zliti z belo banjasto površino. Poleg tega je moj pogled načeloma nekristalen, pred očmi nenehno plujejo neke motnje, težko izostrim karkoli v daljavi, praktično živim v enem zapacanem mehurčku! Zelo težko pa prebrodim fazo med tičem pa mišem, stanjem med zares trdno vezjo in šlampastim dregljajem.

Živc pravim, da sem, ker lahko ne spim zaradi nepoglihanosti komunikacije, ki naj bi bila za določen nivo odnosa značilna. Ti nivoji se razlikujejo že od štarta, nihče ni enak drugemu, vsako prijateljstvo, vsaka korelacija je unikatna in vsaka zase. Če je odnos "po naravi" intenziven in se kar naenkrat ohladi, bom že zalaufala svoj laboratorij in z mikroskopsko metodo preučila vse detajle, poskušala vklopit še teleskop, na stvar pogledati od daleč in še ne bom končala. Mlela bom, dokler ne pridem do sebi všečnega zaključka. To lahko traja mesece, leta. Z obratnim procesom - od zelo povšrnega do intenzivnejšega odnosa - nimam težav. Obstaja še tretji in četrti in peti in dvaindvajseti nivo, bistvo, ki me draži pa je v spremembah. 

Spremembe? A spet! Se sprijaznim, vklopim svoj obrambni mehanizem, okrog sebe nalulam škaf tekočine, postavim dvižni most za vsak slučaj (še vedno rada ostanem dostopna), zameditiram, postanem samozadostna, prepričam se, da sem emancipated and independent woman (v angleščini se to res odločno sliši), zafuram svojo resnico naprej, v kateri naj bi živela srečno do konca svojih dni. Ko ugasne še tisti zadnji mali plamenček, ki me je po malem ves ta čas vseeno žgal, lahko šele trezno razmislim in 
a) poskušam enkrat za vselej dezinficirat, ali 
b) pustim, kot je, saj smo odrasli, kaj. 
Odrasli s svojimi vlogami, problemi, odrasli, ki živimo življenje, da ga čim hitreje preživimo, kot je prav, se vmes kaj še srečamo, se iskreno ali manj iskreno pomenimo, in umremo. Zakaj pa ne? Opcije "b" bi se najbrž morala malo bolj posluževat, ker je uspešnejša - za mojo psiho in za svet. Ker ko se "vmes kaj srečamo" je vedno fin dogodek, brez zamer običajno in pri meni s povsem tapravim nasmehom, nobene fige ne držim z jezikom zadaj za zobmi. 

Pri nadaljevanju tega nekega odnosa, ki se je vmes tako silovito spremenil, da sem travmirala in zaradi tega spekla tono novih kruhov in ponesrečenih pit (res se mi vse pite ponesrečijo - povem naslednjič), sem samo malo bolj previdna, manj navezana, še bolj direktna, pri nenadaljevanju tega odnosa sem pa pač le na "pač" in se ga spominjam z vsem žlahtnim v svojem srcu. Tako!

Živc sem pa še vedno, ni kaj. Prikriti živc.

petek, 09. oktober 2015

In že sedim za polno mizo

No, pa se družim. Saj nisem želela nič na silo, tudi osamljene obroke (dve kosili, en zajtrk in ena večerja) sem shendlala do te mere, da se mi je že prav fajn zdelo, kako mi je vseeno, če nihče ne sedi nasproti mene. Lahko žvečim na glas, cmokam v ritmu harmonike s tako imenovanega slovenskega večera, ki se v hotelu zgodi vsak četrtek, lahko ližem sladoled z žličke in ga izpljunem nazaj nanjo pa potem ta ledeni izpljunek še enkrat poližem, čeprav je menda to nedopustno in ogabno! Slednje počnem, sicer zobna sklenina kriči, ne vem, kdaj se mi je ta navada usedla med zobe in jezik. 

Vseeno sem potihem računala na eno nesamotno kavo tam do konca tedna in povabilo se je samo od sebe naredilo. Navidez neobupano sem na dušek spila svoj ekstra sladkan espresso (ne vem, te kave iz kavarniških kavomatov so mi ogabne brez mleka, ker pa mleko, kot že znano, v črevcih dela prepih, sojinega pa tu nimajo na voljo, se moram sprijaznit s ta črnim neturškim kafejem), na hitro  in prisrčno pokomentirala vreme in trenutno slabo zaposlovalno politiko mladih, in zadovoljno odšla na naslednjo terapijo. Infiltrirana sem! Družba je hecna, ljudje so zanimivi, še se bomo videli. In pozdravljali z najbolj domačim "živjo", kar se mi zdi prva točka pomembnosti.

Tole me je samodejno vodilo  naprej, v dvigalu sem čvekala z neznanci, drugi roza kartončkarji so me kar pozdravljali, kot bi me poznali, ne morem reči, da sem vcvetela, ker cvetela sem že prej - z dvignjeno glavo in brez sodobnega zombijevskega položaja (hoja z buljenjem v smartfon), da opredelim - je pa dejanski občutek male pripadnosti pognal nekaj še samozavestnejšega v meni. Če sem dan ali dva nazaj jamrala svoji lanskoletni roza kartončkasti kolegici, kako da jo pogrešam, sem danes brez pomisleka pisala še moji tako rekoč najstarejši prijateljici (ne, ni stara, štart prijateljstva pa), s katero že nekaj let ni prišlo do apdejta o najinih življenjih. 

Zanimivo pri tem je dognanje, kako sem v preteklih mesecih, polletju, živela v neki izolaciji, ko sem se izrecno držala že znanih kril, ni se mi pa ljubilo (nisem upala?) drezati v nova gnezda ali na novo zmrcvariti kako staro, skoraj pozabljeno. Zdaj pa sem lopute kar odprla, bremz nimam vklopljenih. Ne, ne bodo se dogajale revolucije, ne bom kar naenkrat postala oblegana in komaj dihajoča hlastala za osamljenim zrakom, bom pa malo predla in ko mi bo dolgčas, mi ne bo grozno dolgčas, ampak prijetno in toplo dolgčas, if you know what I mean.

sreda, 07. oktober 2015

Dragi moji trije zvesti bralci!

Na blogu se obetajo zlati časi. Moje življenje je trenutno zelo osamljeno, počutim se zelo izobčeno in žalostno. Z današnjim dnem sem začela uživati tako imenovana "forever alone" kosila in večerje v upanju, da spoznam kakega sebi podobnega humanoida.- enako izgubljenega, kar se proste mize in pribora tiče, podobno tresočega ob prenašanju skodelice z juhico do točno te ne več proste mize, prav tako introvertiranega, a hkrati zelo željnega družbe in čvekanja. Pa da obnovim kakšno staro vez, tudi ne bi bilo škode. Ampak teh ni ali pa se jih s svojim fenomenom neprepoznavanja obrazov ne spomnim.

Danes sem se jezno najedla krompirjevih kroketov, ker sem se morala tako brezvezno boriti za jušno žlico. Celo popoldne mi je bilo slabo, zvečer pa sem v eni od ogrevalnih kantic samopostrežnega bara našla oboževani šmorn.

Novih stikov: nič.
Vreme: z dežnimi kapljicami namočene šipe in ozadje nemojega novega badass telefona.
Dosežki: ena masaža hrbta, deset minut relaksacijske masažne mize, ker so mi prestavili uro za super čudežno lučko, deset minut lučke in kisikov dobrodejen sprej, pol ure telovadbe z leseno palico (oboroženi telovadci smo spominjali na "le vkup, le vkup uboga gmajna" prizor), šest dolžin notranjega petindvajsetmetrskega bazena, ki me je izčrpal za znoret in uspeh pri montiranju podnapisov za serijo House of Cards serijo v programu Kodi. Da ne pozabim na klic moje drage prijateljice, lanskoletne in predlanskoletne sotrpinke, za katerega upam, da se kmalu brez zadržkov še ponovi.

sreda, 16. september 2015

Trenutno rada gledam nesnago na predpražnikih drugih ljudi.

Odprte imam vsaj tri objave, tako humorno nekaj na pol napisane, pa mi ne grejo pri zaključevanju. Nimajo nobenega smisla, nobene niti, nobene ugotovitve ne potegnem ven. Eno golo čvečenje v tri krasne predstavljajo. Kako sem izgubila motivacijo za kuhanje (pa najbrž za vse ostale življenjske procese tudi), kako sem jo potem dobila nazaj (samo motivacije za vse ostalo ne), kako sem se ob gori lekarniških papirnatih vrečk, napolnjenih s posušenimi koreninicami, listki in cvetki in pravimi sadeži zdravilnih rožic spravila k sortiranju in mešaniju čajev v kovinske konzervice za zimo in za prehlad in za sečila in za dušo in za jetra in potem kar naenkrat - kako se sprašujem spet znova in znova o svojem obstoju in koristnosti in dobroti ... A sem še dober človek, kljub temu, da včasih skoraj grdo govorim o ljudeh, ki jih imam v enem delu svojega življenja prav zelo rada? A sem vsaj zato še dober človek, ker se zavem svojega preostrega jezika, ki se ob pogovoru spremeni v super sladkega, potem pa kmalu spet postane strupen? Ker se potem kar ugriznem, se zamislim in obljubim, da tega ne bom več počela. Močno razočarali so me nekateri ljudje v tem življenju, v bolj oddaljeni in v precej bližnji preteklosti. Večinoma o teh ljudeh skušam povedat čim lepše stvari zavoljo časa in prostora, uigrat objektiven ton, poskušam razumet, poskušam predstavit še njihovo plat zgodbe, zadnji čas sem pa kar malo zlobna pa neprizanesljiva. Prehitro subjektivno zaključujem celo. Potem si rečem, da kaj me briga. Imam še vedno tega mojega sospalca in dva črna mačjedlaka.

Ni panike, če se ti kdaj kolca. Ne mislim resno. Občutljiva sem zdaj, ker sem nezadovoljna, to je vse. Iščem uteho v pomanjkljivostih drugih ljudi, da se počutim boljše. Čisti princip nesnažnega predpražnika pred mojimi vrati, ko raje pogledam k sosedu, da vidim, če ima on več listja in na pol obžrtih mišk na pragu. Zdaj dajem svetu popoln dokaz, da ta fenomen obrekovanja zaradi lastne nestabilnosti zares obstaja. Nikomur pa ne želim škoditi, do nikogar ne želim bit dvolična ... In načeloma nisem. Ker sem kar usmerjena naravnost, samo včasih zmanjka priložnosti za to. Ko bom nekaj naredila zase v samoaktualizacijskem smislu, ne samo pojedla dobrega burgerja in pogledala full hd filma na novi not too smart televiziji, ne bom toliko glodala v stvari, ki se me ne tičejo toliko in ne bom šraufala po odnosih, ki se morda sploh niso izkrivili, ampak so samo nekako v pavza-mood padli.

četrtek, 20. avgust 2015

Vseživljenjski klofutnik rabim.

V zadnjih dneh sem se poleg tega, da nisem več material za blatne in mokre festivale, da nisem več material za druženje s šitatko med koruzo, kaj šele za uporabo diksijev, da nisem več material za nasmihanje vsem komolcem in kozarcem piva, ki jih dobim pod rebra in po rebrih, če želim malo pomigat med veselo množico, naučila še treh reči:

- ni dobro za želodec, če kombiniraš pivo z mlekom.
Oziroma ne pij najprej piva, ker ti paše okus, ki te pomiri, razbremeni, popelje v čas neodraslosti, ko so bili glavni problem življenja izpiti na faksu, ko si se ukvarjala z vprašanji samo negotovega nihajočega razpoloženja in filozofsko doumljala razlike med spoloma, ... In potem kave z mlekom, ker rabiš poživitev, streznitev, ampak ne v smislu tiste divje črnokavaste, pač pa mlekastokavaste, da sladko pristaneš v objemu realnosti in dela in sovjeokega boljščanja v ekran. Bruhaš potem. Ne zaradi laktozne intolerance, ampak zaradi miksa skisanega piva in alkoholno-vrelega mleka v želodcu.

- ni dobro za spanec, če ješ lubenico med gledanjem za lahko noč filma.
Nemiren si, premetavaš se, nobena pozicija, nobene koordinate niso prave. Visoka vsebnost sladkorja bo to, Na stranišče hodiš še večkrat kot običajno, mehur ne dobi občutka izpraznitve. Dvaindevetdeset procentov vode, ki jo premore lubenica, bo to.

- je dobro za širjenje obzorij, da prebereš ta zapis o odvajanju od kortikosteroidnih mazil
Strašno me je pretreslo in se mi zasidralo v ospredje moje čudovite zavesti. Mogoče zaradi doživetega podrobnega pisanja bolnice, ki je šla v ta boj, mogoče zaradi mojega zelo visokega nivoja empatije,  ki se sploh povsod pojavi, mogoče zaradi tistih ubogih štirinajstih dni, ki sem jih preživela v praskanju dlani, hrbtov rok, komolcev, kolen in gležnjev in je bilo hudičevo težko zaspati in je bilo srbenje že prava bolečina in sem za ozdravitev potrebovala kortikosteroidno mazilo. Mogoče zaradi omembe kortikosteroidov samih, ker po neštetih intravenoznih pritokih vame vem, kako vedno manj učinkovita in zahrbtna reč je to. Trkam - in po devetih mesecih dobro kaže - da se še dolgo ne srečam več s to sorto flaše.

Festival je za mano, morje, sonce in škržati so za mano. Čudoviti zalivi in plaže s smetmi so za mano, mravlje in tigrasti komarji tudi. Zdaj je čas, da ... Se klofnem na levo in potem še na desno lice, da bom za ziher verjela klofuti. Da se aktiviram za pravo življenje! Stop sanjarijam in modremu nebu, od tega se ne preživi.

torek, 07. julij 2015

Moja Sopotnica

Desetletnico praznujeva enkrat ta čas, to leto. Zato bom pojme, ob katerih začutim določeno emocijo, napisala z veliko začetnico.

Prav zaradi njene narave, njenega neznanega povzročitelja in njenega neznanega zdravila, je možno imeti ob njej Optimizem. Ta Večni optimizem, ki potegne gor, ko padeš, ki te žene naprej, čeprav kravsljaš, ki ti pokaže kresničke, tiste žuželke, ki imajo na riti luč, čeprav slabo vidiš. Verjameš in upaš, in motivacija je nujna reč, ker deluje reverzibilno, pripomore k boljšemu Tebi, je del alternativne medicine, kakorkoli že je ta danes moderna.

Normalni problemi niso nikoli tako veliki kot ona. Nanjo lahko stopim, da vidim dlje, da vidim objektivneje in bolj tragikomično, satirično ... Ironično. Posmehljivo! Do tega ne pridem takoj. Do tega pridem po fazi samopomilovanja, po fazi jeze, po fazi črnogledosti in obupa. Ko uvidim, so prepiri, nerodnosti, zadrege, nesreče iz realnega življenja prave mizerije. Včasih rabim brco iz zunanjega sveta, od osebe, ki ji je mar: starša, prijatelja, Človeka, ki mi v nasršenem smislu lahko pokonci postavi vse dlake, a jih potem zna tudi počesat nazaj in me poljubit. Pa gre.

Več vem, se pa skupaj še zmeraj nenehno učiva in izobražujeva. Vsak dan pride en nov izziv in drugače postavljen korak v neznano. Vsak dan se zgodi, da razmišljava druga o drugi in iščeva kompromise, rešitve, da bi se čim bolj uskladili, našli ravnovesje v odnosu (in v resnici), se sporazumeli, da izpeljeva še novih štiriindvajset ur v boljši Jutri. Spreminjava prehrano, telovadiva, meditirava, hodiva na sprehode, mesiva zdrav kruh ... Ne, to delam v ednini.

Trenutki se obračajo počasneje, vse me zamudi dvakrat dlje kot povprečnega homo sapiensa v zahodni družbi. Če je tu ne vedno zdrava in ne vedno pravilna motorika, je tukaj še dejstvo, da je treba ozavestit vsak premik, vsak požirek in vsako aktivnost. Sicer pride do spotika, do zaleta, do izčrpanosti. Pomembni so načrti, pomembni so načrtovani počitki, pomembno je življenje brez stresa ... Medtem pri zadnjih treh napisanih besedah utripa okence z rdečim ERROR-jem, ker da kaj takega v naravi ne bi bilo mogoče.

Se pogovarjam z njo, kot da je oseba ... A včasih se zdi, če se še tako trapasto sliši, če še tako shizofreno izpade. Večkrat ponovim, kako pomembno je, da jo sprejmeš, da postane del tvoje identitete, da se samo na tak način potem lahko kakovostno spoprimeš z njo. Prijatelje (in tebe in tebe in tebe) imej blizu, sovražnike še bliže, pride ta rek tukaj do izraza. Da jih spoznaš, jih zagrabiš za njihove šibkosti in se potuhneš ob njihovih močnejših razgrajanjih. 

Deset let se imava, te imam ... Še nekaj časa boš z mano pa upam, da bo šlo do konca tako kot je šlo do zdaj - s samo minimalnim napredovanjem v fizičnem smislu, siceršnjim burnim dogajanjem na prelomu v odraslost ter naprej v odraslosti, in ogromnim napredovanjem v dojemanju sveta, življenja, odnosov, sebe. Malih stvari, ki štejejo, ter velikih težav, ki se transformirajo v točno tega komarja, ki trenutno z zavihanim krvoseškim nosom beži iz spalnice, ker sem le uspela v štekar namontirat antikomarjevsko mašinco, ki je, saj vem, polna nekul kemičnih izpuhov, za katere mi je v tej mali količini preveč vseeno.

Sploh ni šlo za veliko velikih začetnic.

sreda, 01. julij 2015

"perfect in our imperfections" pa to ...

Po živahni, beli, pocukrani, vijolični, skulirani, tradicionalni, pristni noči s tronadstropno torto, iz katere na daleč buta laktoza - ta se sveti že v zraku nad torto ... Po tej noči z odlično hrano, polnim želodcem, po noči, uokvirjeni s podpisi, ko se odpravim spat šele, ko ptiči začnejo s trideseto rundo petja zelo uigranih tonov, vedno začutim eno praznino. "Vedno" se je zgodilo le dvakrat v mesecu rožniku, prej enajst let nikoli. Ko sem pri sedemnajstih imela to priliko doživetja poroke, tega zavedanja pod vsemi mozolji in zavijajočimi očmi še nisem imela, zdaj se pač že poročajo moje generacije.

Na silo odspim tistih šest ur, ker prespati dopoldne ni več tako kul, in nedeljo preživim precej pasivno in omotično od vseh občutkov - dobrih, ker sem dobila novo staro srečno prijateljico z istim imenom, a drugačnim priimkom, in nelagodnih ter sebičnih, da kaj pa jaz, kaj pa midva? Tako konkretno in definirano in prepričano delujejo vsi ti na frišno zapriseženi in zapečateni. Tako zelo vedo, kaj hočejo, kaj je njihov smisel, njihov cilj, ne glede na njihovo zgodovino. Tudi jaz hočem, da se moja devetletna zveza nadaljuje v neskončno s tem popolnim tempom, popolno harmonijo, popolno svobodo, a z dobrim občutkom povezanosti, udobja in varnosti ... Ja, ja, saj veva, kaj morava in kaj hočeva, veva tudi, da imava namen priti do epizode, kjer bova vsak na svojem naslanjaču ždela in gledala vesoljni promet, ki bo potekal mimo najinega okna, zraven listala svojo knjigo Mon livre d'aventure in še vedno bova imela namen spati zažličkana na jogiju meter štirideset širine, ker se naj ne bi kaj preveč zredila ... Če bodo le kompromisi tekom življenja pravilno klapali in če bodo sami dogodki prijazno umeščeni na najino avtocesto.

Ja, povsem zdravorazumen in neškodljiv je sklep, da neko uradno priznanje ne pomeni nič v stremenju k sreči, to je čisto jasno že od dolgo nazaj. Vseeno pa vsa ta simbolika ... Zbode. Zbode človeka, ki še ni povsem izoblikovana kreacija, ampak mu še ogromno manjka, da bi vsaj približno postal nekaj, nekdo, gospa ali gospod. Še malo poglobi to krizno identitetno nerazložljivo čokožersko slo, čeprav prstan sploh nikoli ni bil tisto, zaradi česar bi se v sanjah počutila izpopolnjeno. Ljudje smo hecna bitja.

petek, 26. junij 2015

Ljubiteljica metafor in oklepajev

Na eni točki se pa potem počutim, da se počasi fotošopiram nazaj v pravo mene, Vesoljko, z oblekico za deset evrov vred. Je že jasno, da potrebujem teden ... Dober teden, da spet umirjeno zadiham kisik s sicer utečenim dihalnim konceptom pa da dobim nazaj tisti svoj pogled s pravo mero racionalnosti in objektivnosti (in posmeha!). Da pretipam vsa področja svojega teritorija, da le ne čaka kje kakšna kovinska past, ki bi me zagrabila za taco in izstradala do prosjaške in hlastajoče faze, ki je običajno za okolico obupna in izsiljevalska in zato res ne prinese nobene reševalne vaeje.

Ko spečem svoj prvi kruh po dnevih mučnega prelaganja svojih koščenih kilogramov z vso psihično navlako, ki nosi tudi težke (samopomilovalne, neperspektivne, usmiljenja vredne) ideje v smislu "oh, kako sem v resnici sama in nikogar nimam" (zraven klicarim cifre najljubših ljudi, ki me prepričujejo v obratno), in "oh, kako nikoli ne bom izšla ven iz te pasivne pur pene" (pa začnem listat po knjigi o skrivnostih življenja, moči misli, zakonu privlačnosti, ki misli pretvarja v stvari), in "oh, kako bom ostala družbeno nekoristni fenomen s crazy cat lady karakterjem" (počoham enega, počoham drugega in na svojem hrbtu nesrečno otipam črtaste ranice, ki nakazujejo mojo funkcijo živega praskalnika za mačke) ... No, ko spečem svoj prvi kruh s tangzhong testom (smešna reč: lepljiva kepa, ki domačemu kruhu reče, da je kot iz pekarne, svežino in mehkobo ohrani dlje, za želodec pa predstavlja nočno moro), uničim še zadnji tesnobni žebljiček, ki je kljuval v mojo zavest, da pokrpana lahko približno užijem dni, bivanje, prihodnost. Vsaj toliko, da sem v kondiciji za kovanje načrtov, v kondiciji za to, kar sem dva meseca varno potiskala pod ilovico.

torek, 23. junij 2015

Samo še en naslov rabim ... Moj srditi um!

Dovolj je. Poišči tisti ciničen odnos do življenja in povečaj jakost samoironije in tistega hecnega pogleda na svet, ki si ga neznano kdaj odvrgla neznano kam (pri tem je "nezano" prehitro izrečeno in "neznano" pravzaprav pomeni tisti srečen balonček, v katerem si lebdela predolgo in ko je počilo in si sunila ob tla, je bilo težko nazaj realnost zadihat s klimatizirano mero parodije). Potrebuješ to reč, ker podopustniška depresija, identitetna kriza in prihajajoč dogodek s sluzasto poparčkano perjadjo okrog in okrog, ti pa boš sedela za mizo s samskimi, ne bodo pripeljali ven ravno zdravega pa nasmejanega bitja. Ampak razvalino, ki ne bo upala več vstat s stola, saj se bo bala, da ne zna več hodit.

Plesala boš, ne jamraj. Čeprav v mislih in bo možganska spužva postala woofer tvojih notranjih superbeatov. Mirno in z odprtimi očmi ... Očesom ... Boš spremljala parado popolnih zvez v prostoru, se malo vzvišeno muzala in srdito pritiskala na star telefonski tipkalnik, da si boš vse svoje genijalne zamisli in opažanja ohranila za poročilo naslednji dan. Namesto vina boš srkala kafe. Močen kafe, da boš naslednji dan primerno zmačkana in bodo vsi tisti posiljevalci z alkoholom dol popadali še kako pred tabo. En hudo kreativni splet v tvoji glavi te bo rešil, ti bo zagnal kisika po žilah, ti bo zravnal zabrazgotinjene izrastke, ti bo pomagal, da se zarežiš v vsakdan. Čudovito bo.

Tako ti to zmoreš. Veliko heca na svoj račun, nekaj heca na tuj račun, opisat vse to na glas, da še ostali potrenirajo tistih par smejalnih mišic ... Pa bo. Pa bo multipla skleroza spet tista uboga sirota, ki je dobila tebe in ne obratno. Pa bo vsa patetika postala en blazen komičen roast, na katerem se bo ... Pilo kafe.

petek, 19. junij 2015

Kako je FB ukradel BD ...

... In kako en dober mesec stlačit v samo eno objavo.

Še dobro, da sem se vsak dan vsako poletje do nekaj let nazaj bila prisiljena matrat s skledo borovnic, da sem se povsem podzavestno in nehote zasvojila z njimi. Poseben užitek prinašajo in letos sploh niso kisle. Delam borovničeve smutije, delam borovničevo-ribezove mafine, delam borovničeve pite in jem češnje. Pravzaprav ta trenutek ob še dodatni podpori strašnega zvarkovskega redbulla, piškotov z vijolične poroke in pravih belgijskih bombonov doživljam pravi sugar rush, ura je ful ponoči.

Navdahnjena s strani Zapečenega kruha se največ poje sem naredila svoj prvi kruh z drožmi, v bistvu ravno preden so mojo vaginalno favno in floro osvojile horde glivic. Brezkvasni kruh prav nič ni pomagal v boju proti štali, ki so jo povzročili brezvezni amoksiklavi. Doživela sem prvo dekliščino, starša pa še zadnjo svečano podelitev diplome svojih otrok (vsaj jaz se ziher ne bom več spustila v to sago). Dekliščina je bila zares lušten, enostaven, udoben in brezskrben uvod v vijolično poroko med vijolično kitko in vijolično kravato. V vijolično tudi zato, ker rdeča ne bi prišla v poštev.

Uspelo mi je sami vzleteti, leteti in pristati v pravi državi. Še prej pa imeti piknik v parku, vetrovno kruzati s čolnom po kanalih, piti pivo v najbližjem mlinu, ki je pivovarna. Odkriti poffertjes - male palačinke, za katere potrebujem samo posebno ponev, pa jih naredim doma, jesti pomfri, humus, "holandski toast", kozji sir in čokoladne mrvice. Imeti peanut butter-jelly time, piti brezalkohono vino in praznovati osemidvajsetko na eni od streh neluksuznega dela Amsterdama, kjer soba stane samo sedemstopetdeset evrov na mesec. Prižgati joint za popolno nizozemsko izkušnjo. Pogledati prvo True Detective sezono in prebrati par elektronskih strani ob najbližjem kanalu. MS fiksira tudi v tujem mestu ... Še bolj. Skozi vse stadije sva šla z mojim gostiteljem - imela sva se romantično, imela sva se strastno, imela sva se sluzasto zaljubljeno, potem pa tudi sitno, godrnjavo in nasršeno. Izkoristila sva se le!

Ob tresku nazaj v slovensko realnost sta se me najbolj razveselila kosmata črnuha. Eden je bolj na izi, kot vedno gangster, ta drugi izraža obsedeno motnjo s cartanjem in je že prav utesnjujoče. Ukvarjam se tudi z razbolhanjem. Razbolševanjem. Razbolhotenjem. Mislim, da imata bolhe.

Sicer pa delam na tem, da vključim en malo bolj "dol mi maha" gumb za ena stanja ... Aaaaa, kar malo jezno in razočarano in žalostno me špika tam med pljučnimi mehurčki in srčno stiskalko, tam pod levo joško, ko v mislih analiziram vse dogodke, vse nezaključene dolgove, vse izrečene in zaprisežene trditve, vsa modra razglabljanja, strinjanja, ustvarjanja izpiljenih psiholoških profilov in ... Obrekovanja, nič zlohotna, ampak še kako potencirana možnost tega, kako kmalu še sama pridem na listo. Ali pa ne, mogoče so samo moje utvare, preveč emocionalni zaključki? Bi rekla, če sem že človek, ki gre težko naprej z nekim nerazčiščenim odnosom - predstavljaj si zalepljen zvečilni gumi na tvojem najljubšem podplatu!

Postanem vesela, da mi v slušalkah odzvanjajo besede SDS-ovcev, zaradi katerih sem še malo bolj jezna. Jeza na objektiven člen je vedno tista prijazna, zadovoljujoča jeza, ki se ji lahko malo posmehneš, čeprav bi najraje klofnil tisti ksiht, ki se kaže na ekranu. Politika je navsezadnje lahko en dober filter za popolnoma osebne frustracije in to sploh ni slabo. Politika je pravkar dobila malo bolj prijazen prizvok.

Zdaj, če tekom tega mojega pretiranega cukrovanja nisem fasala hudega diabetesa in ne bo treba na amputacijo recimo palca na nogi, jutri zmiksam smuti z listi rdeče pese. Da malo zdravo zacirkulira kri v meni.

sreda, 06. maj 2015

Čarobna marsovska skodelica

Sobota je bila čudna. Ob tokratnem prihodu mojega najljubšega bitja sem bila ne-tako-vzhičena in sploh-ne-vznemirjena in po-polnoma-ne-zmetuljčkana in ne-kričeča in ne-cvileča in nič-filmsko-režiserska, kako da mu bom skočila v objem, se mu prisesala na jezik, uboge tanke lase, ki komaj sežejo do ramen, zavihtela čez ramena in ob tem desno nogo pokrčila tako kot to počnejo v holivudu pred propelerjem vojaškega letala

Če sem se že za karkoli morala sekirat (ker vedno se je treba za nekaj), sem se zaradi te svoje nenavadno nepremične vzvišene reakcije, ki bi lahko nakazovala na (a) Mojo čustveno apatijo?  (b) Navado? (c) Konkretno ohladitev? Ker to se tudi kar dogaja ljudem. Da ne govoim o samem tem obdobju, ki sem ga preživela tako zelo nedramatično napram tistemu sedem let nazaj ob najinem prvem daljšem "apart but in my heart" (grozljivo se bere takratni zapis, ki bi že kar konkretno freudovsko obdelavo rabil) ... Preživela sem ga tako zelo bolj zrelo, tako zelo bolj doraslo, tako celo zadovoljujoče, tako ... Skulirano! Ko to povem, seveda ne-krilato ne pomeni ne-veselo. 

Nedelja je bila super intenzivna in primerno obložena z dekami, kovtri, povštri in mački (kosmatimi in tudi tistimi, ki pridejo zaradi fantovščin in takih žurov). Bila je skrajno udobna, skrajno domača, kot da tega aprila sploh ne bi bilo. Ponedeljek je kljub napovedanemu stresu postal le priden, na izi lušten in še malo družaben. Danes pa ... Se spet vrnem v prazno stanovanje. Tesnobno začutim nekaj osamljenosti, grenkobno pogledam prazen stol za ta večjo pisarniško mizo, v koš za umazano perilo odnesem še zadnje njegovo na tleh ležeče cotje. Potem pa povsem samodejno iz omare vzamem prav skodelico marsovske sorte in že en sam srk iz nje poživi misli, organizem je takoj bolj toplega odtenka, vid postane bistrejši ... Ja, res je, da gre za kavo in splošno znan učinek le-te, ampak ta marsovski oranžnozeleni čupavec z zlobnimi zobmi zraven pritisne svoj poseben abrakadabra zaljubljeni štempelj, ki opomni, kako je fizična osamljenost precenjena in kako bo tudi maj prijazen in se bo še prehitro obrnil preko slabe Skype povezave ter vse druge sodobne e-golobje pošte.

četrtek, 16. april 2015

Uničevalka paličnih mešalnikov

In razbijalka keramičnih lončkov za zobne ščetke.

In polivalka smutijev po pultih.

In pozabljivka posipanja pecilnih praškov v mafine.

In porivalka* plutastih štofeljcev v luštne flaške z zdravim oljem.

Gre za izkupiček mojih osmoljenih dejanj v zadnjih 36 urah. Mogoče sem tega deležna zato, ker sem že prešla v fazo, ko nimam fizično nič več za počedit, samo še miselno kalkuliram


kako bom šla vohat tulipane, se izljubljat in trenirat tuj jezik pa bo najbrž čofnilo v vodo, 
kako moram ustvarit dih jemajočo univerzalno prošnjo za delovno mesto, 

kako moram spisat seznam ustanov, kamor bom šla težit s svojim obstojem, 

kako je zaposlitvena rehabilitacija ena pozitivna opcija zaposlovanja mene, 
kako težka je sicer ta naša slovenska zakonodaja, kjer se vse čudno prepleta, je res težko razumljiva, a imam k sreči že dovolj poteptan in pripravljen teren za sprejemanje novih kompliciranih informacij,
kako me pretresajo novi birokratski postopki, za katere sem sicer prav menila, da ne bi smeli biti tako nesmiselni,
kako imam fajn ambulantno medicinsko sestro, ki pokliče nazaj, da se popravi,
kako sem bolezensko za en klinc,


in navidez nič ne delam, kar mi omogoča več časa za uničevanje, razbijanje, polivanje, pozabljanje in porivanje (hmf ... Glej opombo!!!). Vseeno pa razbit keramični lonček za zobatke predstavlja zares kruto budilko

  • če je treba takoj ukrepat, da osem mačjih tačk ne raznosi črepinj po stanovanju,
  • če je treba čim prej posesat, dokler še veš, do kam vse je razneslo črepinje,
  • če imaš sicer po kopalnici prakso stopicljat bos, (manemoj)
  • če se sesalec s prvim prižigom oglasi, kot da se mu je zabasal filter ,,,
  • in če moraš potem najprej odstranit tisti ogromen žmukelj dlak, pravo novo žival potegnit ven, zamenjat filter in nazaj sestavit elemente sesalčeve kantice, ki mi tokrat začuda niso kazali namišljenega srednjega prsta.

Prenesti moraš še grozovit zvok sesalca, ki ves frišen in prenovljen vleče črepinje vase in se v tvojih krmežljavih jutranjih ušesih in glavi sliši še nekajkrat bolj močno kot v resnici. Mimogrede omenim, da je sicer sesanje moje najbolj osovraženo hišno opravilo.

Se mi pa vsaj smuti tokrat ni polil, da bi ga morala srkat s pulta, ker orehovega olja je pač škoda, s kivijem pa so koprivini in malinini (koprivovi in malinovi?) listi izpadli še bolj zeleno. Mafin brez pecilnega praška je narasel, ampak ohranil zbito strukturo, za luštno flaško bo pa prišla nova luštna flaška. Ah ... Ob upoštevanju, da mi palični mešalniki pač niso usojeni - prejšnjega plastične zobke sem zmlela s surovo čičeriko vred, tokratnega pa očitno z jedilno čokolado (pa sem uporabila ledolomilec!) - navijam za en kvaliteten blender. V naslednjem življenju, ko bom pridno službovala, zaenkrat bo ta, čeprav na višji frekvenci ropotajoč, še okej. Kako se znam vedno potolažit.

______

*tole je res beseda z negativno konotacijo. Potisovalka in potiskanje?

četrtek, 09. april 2015

Spomladanski detox, korak II. ali III., in IV. in V.

Zdaj, ko malo zanalašč na kraj dajem razmišljanje o zaposlitvi, tisti ta pravi, ki v dandanašnji državi predstavlja že hudo ogrožen pojav in je že čista iluzija samo razmišljanje o razmišljanju o njej, kaj šele ob predpostavki, da se na kar dveh področjih kategoriziram pod ranljive skupine, naprej izkoriščam nesterilno okolje in kramo na mojem podlobanjskem podstrešju - da se moram poiskat, pravim, ugotovit nov motiv za imeti stalni naslov na tej Zemlji. Čiščenje, razstrupljanje imenujem ta proces. Spomladansko lahko, ker je ravno pomlad in ker sem tudi metaforično prilezla iz temne in ledene dolge zime.

Prvi korak je bilo zapreti soško poglavje, poiskati minuse in pluse in potegniti črto, kako je naš inštitut za rehabilitacijo en super pameten inštitut, ki bolnika poskuša čim bolj celostno poskenirati in mu pomagati, da kar se da zapolni manko, ki ga je pridobil preko nezgod, bolezni in drugih okoliščin.

Drugi korak je bilo sortiranje navlake, ki se je na moje čakre usedla skozi leta mojega življenja. "Za stran", "V hibernacijo za nadaljnjih par let", "Za trenutno uporabo in preživetje", so se glasila imena kontejnerjev - pod zadnjega zagotovo spada sto evrov, ki sem jih kar tako našla v eni izmed kuvert med papirnato kramo starih pogodb, računov in voščilnic (in seveda je bila v tem konkretnem primeru uporaba takojšnja, evrov ni več, na vznemirljivo najdbo, za katero sem s prvim prebliskom menila, da je ponarejena, sem po nekaj dneh že povsem pozabila). Drugo presunljivo odkritje mi je pomagalo pri pomiritvi najbolj iritirajočega živca, ki se pojavi ob izgubi nekaj let spominov v obliki fotk (fotke so mimogrede zame od vedno najdražji in v bistvu edini relevanten spomin) - digitalnih fotk, ki so tekom let in milijon prenosov med računalniki pristali v brezničju. Nekoč sem bila očitno vseeno toliko pri pameti, da sem vse skupaj po hrčevsko zapakirala na CD in DVD ploščke ter jih pospravila v povsem logičen predal, med ostale že razvite fotke iz dobe lova in nabiralništva. To me je v bistvu spomnilo, da bi lahko enako naredila z gigabajti fotk iz moje sodobne zgodovine (hrček sploh nima tako zelo slabe konotacije) ... Kakorkoli, zadihala sem - z osvobojenimi čakrami in pomirjenim živcem.

Pri tretjem koraku imam še vedno nogo v luftu (dobra vaja za ravnotežje). Ja, saj je stanovanje zdrgnjeno in spolirano z najinimi čistili in je tudi že označeno z najinimi vonjavami, v odtoku so tudi samo še najine kocine in lasje, še vedno me pa zasleduje občutek, da še ni vse očiščeno prisotnosti prejšnjih uporabnikov teh prostorov pa čeprav gre morda samo na imaginarno auro. Po mojem je čas tisti, ki jo bo zagarantirano odstranil, a? Res je, da stenske čačke v dnevni sobi še čakajo na beljenje, prav tako kuhinjske stene na močnejše odtenke ... Pa na kuhinjsko mizo, kavč ... Kavč. Prva stvar, za katero navijam (takoj za kavčem), je prezračevanje v straniščnih prostorih, ker - saj ne, da je stranišče brez lastnega okna že tako skrajno utesnjujoča stvar.

Četrti korak? Nabiranje čemaža, vsakodnevna jutranja telovadba z elementi joge, polnovredni insta-zajtrki z žiti, oreščki in semeni, sprehodi za trening hoje, nabiranje mladih kopriv, ustvarjanje smoothijev z razmerjem 60-40 za sadje, uživanje čemaža, filanje čemaževega pesta v majhne steklene lončke, limonada za bazično telo. Vse to, vse še več, za pomlad. Ampak ne pretiravat. Pametno bi bilo, da zdaj, ko sem že nekaj mesecev čista alkohola (z izjemo tinkture ameriškega slamnika tu pa tam in resnega požirka podtaknjene đus-vodke za rojstni dan enega mojih najljubših) in skoraj kave in redbullov in ostalih substanc, ki bi utegnile povzročat glavobol in vrteče možgane ... No, bi bilo pametno, če bi se nehala po nesreči z glavo butat ob ostre predmete v stanovanju in ob tla.

Peti korak predstavlja približni letni načrt. Nek naprintan koledar sem le dobila (že z aprilom!), da sem zacahnala na hitro pomembne datume v naslednje pol leta. Kdaj grem še jaz vohat tulipane, sem že približno ugotovila, z zaposlitvijo se aktivno začnem ukvarjat drug teden - ko me bo realizacija najbrž minila in bom zapadla v naslednjo krizo.

torek, 07. april 2015

Po-sočje

Ena točka s seznama "Ko diplomiram" je skoooraj čekirana. 

Po vseh bitkah, ki sem jih bíla na soški fronti tam v Ljubljani, se počutim prenovljeno, popravljeno, stabilno. Močnejšo. Ne popolnoma, ampak z dobrimi izhodišči za sezono pomlad-poletje in vnaprejšnje življenje. Kot da bi spet na novo spoznavala sebe in svojo bolezen, naučila sem se ozavestiti vsak svoj gib do mezinčka na nogi (mimogrede: to je prekleto težek proces!), začutila mišice, za katere nisem vedela, da še obstajajo. Dele telesa, ki so se polenili, sem zbudila, jim naložila enako težko nalogo, kot so jo do zdaj v večjem procentu prevzemali aktivni deli. Stopala sem poravnala v pravilno držo povprečnega homo sapiensa, stegenca sem si okrepila, da ni bilo za verjet, kako švohcena so bila na začetku rehaba. 

Vsak dan sem domov iz rdeče opečnate vrtnice prihajala drugačne volje, a vedno izčrpane in utrujene. En dan polna elana za naprej, ko sem dobila pozitivne feedbacke terapevtk o vidnem napredku in izboljšanju, naslednji dan vsa prestrašena, če mene tudi enkrat čakajo krči v trebuhu, ki spominjajo na predporodne popadke. Sem menila, da sem seznanjena z vsemi hakeljci te bolezni, da vem za vse morebitne scenarije, ki bi se lahko odvili v meni, realno srečanje s temi pa onimi zgodbami so-bolnikov (pa čeprav sem tudi teh vajena) me je pa kar malo psihično zdelalo. Tako napredujoče je ... Tako depresivno. Tudi naročilnica, ki sem jo prejela za "kaj pa če" pripomoček ni pomagala pri nazaj vedrejšem pogledu na svet.  

Sočenje je torej delovalo na fizičnem in psihičnem nivoju. V končni fazi pozitivno, Fizično absolutno, psihično sem pa še vedno malo presrana. Prav je, da se oklepam tiste bilke o neverjetni spremenljivosti bolezni in dejstvu, da je pri čisto vsakem lastniku MS-ja potek povsem drugačen. Nekje je vse skupaj burnejše, nekje je vse skupaj stagnirajoče, nekje samo dvakrat useka in zadeva uide izpod nadzora. Kakorkoli se je treba poglobiti vase in ne na to, koliko listja je na dvorišču pri sosedih - groza, kako to spominja na čisto splošno pravilo vsakega bivajočega na tem planetu. "Kaj pa če" pripomoček je pa garantirano varno postavljen v temo (temno klet), pazim, da ga ne privlečem ven, lahko nikoli.

V bistvu sem imela namen napisat, kako nabiram čemaž, kako sem obsedena s čemažem in kako še nisem naredila čemaževega pesta. Pa kako sem svojo staro omaro rešila osnovnošolske, mladostniške in študentske navlake, kako je šel največji kup na deponijo, kako je najmanjši ostal v omari in kako sem srednjega naselila v najine prostore, ki so še precej revni z omarami, v katerih imam zaenkrat dovolj prostora, saj je najdražji začasno (?) šel dihat zahodnoevropski zrak in tulipane.

nedelja, 05. april 2015

Pravila za ohranitev in uresničevanje potencialne čudovitosti dneva

Kako dnevu ne vzeti prilastka "čudovit" oziroma kako ta prilastek "čudovit" ne bi bilo treba pisati v narekovajih, ki kričijo sarkazem in nejevero v pomen te besede? Da dnevu na koncu ne ostane le značka tihega, sivega, deževnega, morbidnega dne, bi bilo treba  samo teh nekaj točk upoštevat. Dogodki bi se zagotovo čudovitosti dneva v prid razpletli.

1. Ko greš v Ikeo, preveri datum. Preveri, če gre za praznik - ne pri nas, ampak v deželi, v kateri ima Ikea svojo gigantsko zgradbo. Preveri, kako ta morebiten praznik vpliva na odpiralne čase trgovin. Preveri odpiralni čas Ikee. Preveri drobni tisk pod odpiralnimi časi, če kaj konkretno piše za točno določen prej preverjen datum. Preveri, PREDEN greš v Ikeo in PREDEN parkiraš na prazno parkirišče v Ikeini garaži.

2. Naj te kompletno crkljanje vseh štirih članov gospodinjstva pod eno deko ne zavede preveč. V vsej ihti zadovoljstva se ti ni treba odločiti za peko velikonočne pizze, da boš malo drugačen in bolj inovativen kot vsi ostali pirho-obsesorji. Mirno do konca poglej najljubši del serije, ki s svojim večnim seattleskim vremenom ne bi mogel bit bolj umeščen v aprilsko deževje in šele potem počasi, brezbrižno in z najglasnejšim predilnim motorčkom v sebi zapredi, do zadnjega diha užij žličkasto udobnost, zvok pregrevanja leptopa in mehkobo dveh kosmatih barikad na vsaki strani najinih teles ... No, skratka, res počasi klikni na gumb, ki bo omogočil tvoje večerno tipkomlatenje (tipkomlatenje je izum, ki ni patentiran pri meni).

3. Ko preverjaš relevantnost posnetka za to zgornje tipkomlatenje že tako pol ure prepozno, ne naredi prehitrega zaključka o tem, da ti je maček uničil ukaze na programu, medtem ko je stopal po tipkovnici leptopa, ker se ti je imel namen zbasati v naročje. Najprej preveri, kako je z ostalimi posnetki, ki jih imaš v zgodovini, šele potem sodi in živčno vznemirjaj tipa, ki še vedno koristi zadnje sobotno izležavanje. In zgolj kot pomembno informacijo ti povem, da med podvigi čohanja in človeške topline željnim mačkom, program sploh ni nujno deloval (in ni).

4. Ne blogaj na tak večer, ko ti že tako urini kazalci tečejo po grlu in sapniku, da se dušiš. In daviš. Novega ritma ure po celem tednu še nisi mogel osvojit, še posebej je to očitno ponoči. Zdaj je noč. Še ena noč, ko si zamudil kritično dobo za proizvodnjo melatonina.

četrtek, 19. februar 2015

Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je ... Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je.

Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem ... Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca.

Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala izpeljat tekoče. Vprašanje je bilo, kako bo šlo skozi.

Pa je šlo! Solidno, z dobrimi odzivi, z navdušujočim kimanjem bolj pametnih od mene, s spodbudnimi pripombami, s super pozitivinim zaključkom, z vizijo za naprej! In z entuziastičnimi klicaji na koncu vsake trditve. Pa s švic brki, ker je sonce nabijalo v kabinet, pa z vseeno tresočim glasom, saj sem morala kljub napiflanemu postopku že od vsega začetka improvizirat. Pa s smehom, ker sem ena zabavna oseba.


Ni pa kaj pomembnega spremenilo - po pričakovanjih - kar se mojega bivanja tiče. Dve leti matranja, tuhtanja, vrtenja, mečkanja, teptanja, raziskovanja, dejanskega pisanja, prevajanja, tenstanja, strukturiranja, ugotavljanja, prestavljanja, zamujanja rokov, razsvetljevanja in spet padanja v črno luknjo brez konca in ničesar ... No, samo tega je konec. Vse ostale sekirice, pms-i, sitnobe, čokoladne abstinenčne krize, vnetja mehurja, konflikti, težke štenge in drugi koraki, prihodnost ... So ostali. Predvsem trk, kako preživeti življenje je še vedno tu, afkors.

Sem zadovoljna, vznemirljivo ponosna, en življenjski projekt z dobrim razmišljujočim bliskom je za mano. Lahko ga nadaljujem v eno lepo, koristno, še bolj izpopolnjujočo zgodbo. Da le vsi zgoraj našteti glagoli ne bi bili zaman. Trenutno sem še v zelo zagnanem razpoloženju.

Toliko stvari je pred mano! In zdaj je pogled res jasnejši in bolj odprt - za moje pekarije, moje pisarije, moje zdravljenje, rehabilitiranje, selitev in za zdrave ter vitalne življenjske eliksirje.

ponedeljek, 02. februar 2015

Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo - tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz pa v sicer zimskih čevljih, ki premočijo. Še nikoli nisem bila tako hvaležna za številko in pol prevelike, prerobavsaste za moje zobotrebčne noge v pajkicah in ne-moje skibucke ... Tople in suhe.

Spisala sem briljantno zahvalo - ne za ne-moje skibucke in upam, da ne bo nihče užaljen, ker nisem poimenovala vseh bitij konkretneje, saj sem imela v mislih prav vse. Prva flaška Tysabrija je stekla hitreje od "before" in "after" fiziološke raztopine, moj človek, s katerim delim skupno vizijo prihodnosti, je bil užaljen samo ob tem, ko ga nisem predstavila kot takega, ampak pustila v zraku viseti misel, da bi bil lahko tudi samo čistilka (njegove besede) ali osebni šofer (moje besede, ker bi se mi vedno fajn zdelo, če bi nekoč enega samo s to funkcijo imela). 

Družila sem se, čeprav nekoliko glavobolno, odsotno in utrujeno, najbrž zaradi terapije z novimi drogami, nič takega. Februar bo še nor, a upam, da gre skoz brez teh živčnih mravljic, ki jih danes čutim v nogah. In naj bo tole končno mesec, ko mačjedlaki pridejo nazaj med sveže pobeljene stene  na sveže preoblečene rjuhe v sveže sprogramirane prostore ... Potem ko uspešno zaključim z življenjsko pomembnim projektom, Projektom 2013 (uf?), in medtem ko uspešno opravim z rehabilitacijo v betonskem okolju in ne v tistem topliškem, obkroženim z naravo, kot je bilo nekaj časa nazaj še zrisano v planerček, ki ga še vedno nimam.

*O položnici za simobil govorim.

sobota, 24. januar 2015

Špičke, ajdečav!

Samo prešine me vsake toliko - radostno zacvilim, potem se za trenutek malo poglobim vase, oh, z mano so bile šest ali sedem let vsega skupaj, gre v bistvu za konkretno spremembo!, nato spet zacvilim od navdušenja (v sebi, mimogrede, v sebi. Sicer bi bila umobolni cvilimož, od katerega okolica prestrašeno beži), ko pomislim, da tega zoprnega večernega rituala ne bo več. Večernega rituala, ki niti ščetkanju zob ni podoben! Ker je bilo (bilo!) na urniku v ponedeljek, sredo in petek - nič taktičnega, nič brezumnega, prav vedeti si moral, kateri dan je (težek projekt, če je ponedeljek isti soboti in če je nedelja ista četrtku, samo povem). Tako je zvečer, ko sploh nisem razmišljala in planirala tega opravka, dejstvo vedno razburkalo moj notranji mir. Ne, ker bi bilo boleče in jaz igel boječa, ampak ker je bilo neprijetno in nervirajoče. Zaradi coldpacka, ker me je že tako zeblo, zaradi lekadolov, ker jih nisem našla, zaradi modric in ko na najbolj udobnih mestih ni bilo več prostora, da sem morala nastavljat rit. 

Kar ni tako hudo, vulgarno ali nedostojanstveno, kot se sliši, ostaneš pa brez kontrole, s tvojo ritjo, s tisto kožno blazino pod hrbtom, upravlja nekdo drug - v mojem primeru sta bila to samo dva najljubša. Najljubši fant (samo enega imam) je bil običajno potem siten, ker sem bila sitna jaz, je pa uporabljal ta bolj nežno, tako imenovano ročno pot brez mašince, in najljubša mati (samo eno imam), ki je pa tako redko pritiskala na injektor, da je po tolikem času sproti pozabljala, kako je že treba s stvarjo. Kakorkoli je bil injektor malo bolj agresiven, malo večje modre, rdeče ali vijolične fleke je puščal, je pa hitreje minil vbrizg, da je ta stresor v mirnem večeru hitreje postal pozabljen.

A včasih spet ne. Včasih je stresor trajal še celo noč! Kljub preventivnemu čopanju lekadolov, sem se vsake toliko sredi noči prebudila v mrzlici, fasala vročino, še večkrat pa se zjutraj zbudila trda in boleča v roke in noge, čutila svojo bolezen na kvadrat. Da je bilo zunaj še drekljivo deževno nizkotlačno ozračje, je prihajanje k sebi trajalo še dlje.

Z novim zdravljenjem dobim novo obliko špikanja, novo obliko stranskih učinkov, novo obliko sitnih datumov. Dobro je, da bodo ti samo enkrat na mesec, slabo je, da ne bo trpelo podkožje, ampak žila, stranski učinki pa ... Menda niso tak bavbav, samo gripam, prehladom, virozam se bom morala izogibat (z drugo besedo: svojim nečakom). postati bom morala en higienski control freak z masko čez nos, ok, pretiravam zdaj, ampak tako, no ... Imunski sistem bo švoh, če je bil zdaj zahvaljujoč bivšim špičkam ves krepak in močan.

K spremembam!

sreda, 21. januar 2015

Ko diplomiram ...

- se naročim pri zobarju,
- spečem nutelin kruh,
- si nabavim nova očala,
- grem po parkirno karto na občino,
- ozdravim.

In vidim!
- vidim sonce,
- vidim svojo prihodnost,
- vidim svoj poklic,
- vidim vse svoje interese,
- vidim sebe,
- vidim, kaj sem.

Nekaj sem.

In pišem.
- ne diplome,
- prošnje za delovna mesta,
- sezname želja,
- knjigo.

Knjigo o tem,
- kako greva v svoj brlog,
- kaj me moti v tem najinem brlogu,
- kako zelo sem poskočna, ker sta mačjedlaka nazaj,
- kakšne napredke doživlja rehabilitacija,
- kakšne spremembe povzroča novo zdravljenje,
- kako mi oblast pomaga pri iskanju zaposlitve.

Ko. kodajs

sreda, 07. januar 2015

Plaščkovanje 3.0

Preventivno sem šla v razprodajno nabavo plašča, ker 
a) bom jutri tako srečna, da bom nerazsodno potrošila zadnjih dvajset evrov za štamprle, dva, tri žganja, za nazdravljanje same s sabo sama sebi, 
b) bom jutri tako srečna, da ne bom rabila nove plaščarske topline, nič novega materialnega, samo življenje na drevesu,
c) bom jutri tako nesrečna, da mi še vsaj en mesec ne bo do kakršnegakoli nakupa, do kakršnegakoli kontakta, do kakršnegakoli miganja, kaj šele rompompoma po trgovinah,
č) bom jutri tako nesrečna, da se bom še slabše počutila, če se bom nagrajevala z novo opravo, saj pa ja ne bo nagrada. 

Vsekakor je pa čudno iti v nakupovalni center z minus n-evri na računu. Ni tako razigrano, ni tako zagnano, ni tako vznemirljivo. V bistvu je depresivno. Depresivno nakupovanje plašča, kjer krivulja razpoloženja sicer poskoči, ko odkrijem svoj plašč, sive barve je in ves je perfekten in udoben in kjut za vsakodnevno pohajanje po betonu, in vidim ceno ... Pa spet poskoči, ko odkrijem svoj drugi plašč, ves črn v svoji črnini, ves klasičen v svoji črnini, tak ves, kakršen mora biti nujno v omari, da je človek lahko ugvantan, kot je prav, in vidim ceno. Krivulja svojo špičko stegne še malo višje, ko se odločim, da vzamem oba, ker seštevek obeh cen pomeni isto kot en poceni plašč. Zadovoljna za znoret, s še večjimi minusi na računu, zraven še vedno tesnobno otožna.

Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak spet pišem objavo o plašču. O plaščkovskih problemih. Po mojem plašč potrebuje svoj tag ali značko v tem Vesolju (kako sem bila vesela, ko sem naredila pavzo s plaščevsko problematiko in raje kupila bundasto varianto, ter kako mimogrede brezbrižno sem povedala, ko se je na tisti čisti Danes plašček kupil kar sam od sebe). Res sodi med stvari, ki jih v življenju zelo malokrat kupim in predstavlja poseben projekt zimebele, pomeni hudo prelomnico, s katero povežem še vsak morebiten dogodek, ki se tekom bivanja v njem zgodi.

Torej: danes res počasi delam (in pišem o tem, kako počasi delam), da grem res pozno spat, da lahko res čim dlje uživam v tem zadnjem dnevu naivnega nevédenja.