Špičke, ajdečav!

Samo prešine me vsake toliko - radostno zacvilim, potem se za trenutek malo poglobim vase, oh, z mano so bile šest ali sedem let vsega skupaj, gre v bistvu za konkretno spremembo!, nato spet zacvilim od navdušenja (v sebi, mimogrede, v sebi. Sicer bi bila umobolni cvilimož, od katerega okolica prestrašeno beži), ko pomislim, da tega zoprnega večernega rituala ne bo več. Večernega rituala, ki niti ščetkanju zob ni podoben! Ker je bilo (bilo!) na urniku v ponedeljek, sredo in petek - nič taktičnega, nič brezumnega, prav vedeti si moral, kateri dan je (težek projekt, če je ponedeljek isti soboti in če je nedelja ista četrtku, samo povem). Tako je zvečer, ko sploh nisem razmišljala in planirala tega opravka, dejstvo vedno razburkalo moj notranji mir. Ne, ker bi bilo boleče in jaz igel boječa, ampak ker je bilo neprijetno in nervirajoče. Zaradi coldpacka, ker me je že tako zeblo, zaradi lekadolov, ker jih nisem našla, zaradi modric in ko na najbolj udobnih mestih ni bilo več prostora, da sem morala nastavljat rit. 

Kar ni tako hudo, vulgarno ali nedostojanstveno, kot se sliši, ostaneš pa brez kontrole, s tvojo ritjo, s tisto kožno blazino pod hrbtom, upravlja nekdo drug - v mojem primeru sta bila to samo dva najljubša. Najljubši fant (samo enega imam) je bil običajno potem siten, ker sem bila sitna jaz, je pa uporabljal ta bolj nežno, tako imenovano ročno pot brez mašince, in najljubša mati (samo eno imam), ki je pa tako redko pritiskala na injektor, da je po tolikem času sproti pozabljala, kako je že treba s stvarjo. Kakorkoli je bil injektor malo bolj agresiven, malo večje modre, rdeče ali vijolične fleke je puščal, je pa hitreje minil vbrizg, da je ta stresor v mirnem večeru hitreje postal pozabljen.

A včasih spet ne. Včasih je stresor trajal še celo noč! Kljub preventivnemu čopanju lekadolov, sem se vsake toliko sredi noči prebudila v mrzlici, fasala vročino, še večkrat pa se zjutraj zbudila trda in boleča v roke in noge, čutila svojo bolezen na kvadrat. Da je bilo zunaj še drekljivo deževno nizkotlačno ozračje, je prihajanje k sebi trajalo še dlje.

Z novim zdravljenjem dobim novo obliko špikanja, novo obliko stranskih učinkov, novo obliko sitnih datumov. Dobro je, da bodo ti samo enkrat na mesec, slabo je, da ne bo trpelo podkožje, ampak žila, stranski učinki pa ... Menda niso tak bavbav, samo gripam, prehladom, virozam se bom morala izogibat (z drugo besedo: svojim nečakom). postati bom morala en higienski control freak z masko čez nos, ok, pretiravam zdaj, ampak tako, no ... Imunski sistem bo švoh, če je bil zdaj zahvaljujoč bivšim špičkam ves krepak in močan.

K spremembam!

Kompleksni lasasti odnosi Čop-Škarje-Lasje

Ne, se ne bojim več frizerja, ostajam pa precej šlampasta pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih imam kot človek z lasmi, do svojih las ... Strah je bil odpravljen takoj prvič, ko sem videla, kako pomembno je poznanstvo in en sproščen klepetav odnos med mojimi lasmi in škarjami. Takrat sem pač morala začeti zaupati v frizerja, ker ta ni bil več kar en, ampak tak, ki ima znanje, ki svetuje, ki upošteva želje in ki - to je najpomembnejše - zna upoštevat volumnast in minimalno kravžljast karakter las in na podlagi teh naredit frizuro tako, da bo pasalo na obraz, na obraz z očali, na obraz z enim hendikepiranim učem, na obraz luštnih potez in filmsko oblikovanim nosom, na obraz s svetlimi komaj-da-jih-je-potrebno-pulit-obrvmi, na obraz z grdim materinim znamenjem na licu. Da naredi še masažo lasišča prej in te naparfumira s super žavbicami potem, sem takemu frizerju prodana ... Naj naredi, kar mu paše in celo "Ne, več lahko odstrižeš!" in "Jaaa, pramenaaa ...", čeprav jih nisem planirala.

Rada imam svoje lase, ampak prehitro zrastejo v čop in čop je lasasta smrt. Čop je najlažje in najučinkovitejše orožje za umor sračjegnezdne pošasti, ki te vsega krmežljavega pričaka v kopalničnem ogledalu. Čop je najbolj strahopetna rešitev, če imaš mačjedlaki kompleks, vodnokapeljno fobijo, ko je voda na laseh tista, ki ponazarja prve znake utopitve - pa čeprav v en meter globokem bazenčku ali pa pod tušem v domači kabini. Čop je lenobna pogruntavščina takrat, ko ti lasje uhajajo na oči v času prepovedi tega dejanja ... Na primer, ko gledaš redwedding v gameofthrones in pozabiš trepkat s trepalnicami, a za lase imaš še vedno roke in gumico, ki ta čas očitno mislijo in delujejo v dobrobit tebe na udobnem stolu. Čop prepoveduje lasnim nitkam, da bi se osvobodile glave, ki veliko ve in jim je brihtnost predvsem nadležna, in čmoknile h kvasovkam, se z njimi pomnožile v krušno testo pa potem še med zobe jedca. In dlje, kot človek rad ustvarja pekovske skulpture, dlje so lasje v pasti. Dlje, kot so lasje v pasti, torej v čopu, dlje je nosilcu skalpa všeč stanje stagniranja, stanje udobnosti, stanje enostavnosti, stanje brez kreativnosti, brez ... Vetra v laseh. Po enem letu in dveh mesecih me je bilo treba skoraj zavit v črno vrečo z majhnimi luknjicami, da sem lahko dihala, zabrisat v prtljažnik avtomobila in odpeljat k škarjam. Ker da gredo čez par dni na porodniško! Zdaj imam lase spet žive, pri življenju.

A upam objavit before in after fotko? Taako, kot jo Vesolje s slabo kvaliteto vred prenese, ker je drekastih zrnatih mobifotk brez kompozicije navajeno ... Taako - v vsem svojem čarovniškem siju!

A upam? A upam ... Upam, ne upam ... 

...

Revolucija: bloggerjeva - in še kako se je dalo!

Samo eno obupano objavo sem morala spisat o tem in vesoljci so se me usmilili. Postavitev levega stolpiča se je zgradila kar sama od sebe! Don't know how, don't know why, don't know, don't care, wuhu! Da bi bilo celotno bivanje tako enostavno.

Revolucija: bloggerjeva, če se bo sploh dalo.

Nič se ustrašit. Malo ga serjem z adaptiranjem novih predlog ... Ker sem sitna in rabim spremembe.

Na levi strani bi mi moralo pokazat Moj ego, Četrto dimenzijo, Zadnje čivke pa vse Galaksije in pričakujem, da bom z mojim veleumnim računalniškim znanjem uspešno premagala blogger.

Malo me skrbi moja naravnanost k destrukciji, zato bom kar se da previdna, da tega Izgubljenega vesolja še bolj ne poženem v izgubo.

Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo ... In se samomorilsko vrgla čez balkon.

Danes sem vseeno dobila novo priliko - da se izkažem in da zdrobim "People never change" namišljeni napis, ki si ga ljudje ob navidez brezupnih primerih včasih izklešejo v svojih trdih lobanjskih kosteh ... Šansa za novo dokazovanje se mi je tako ponudila pri zelenju, ki bo - pričakujem - zaradi svoje koristnosti v meni končno vzbudilo odgovoren čut do onéjevih koreninic in obsedeno skrb za nalaganje klorofila v stebelcih in lističih. Gospod Peteršilj in Gospod Drobnjak se pišeta tadva Zelena, ki rasteta in dihata in živita in ... Umreta.

Če mi je uspelo v odnosu jaz - kvašeno testo zgraditi eno ljubečo "this is my lil bebe" in potem "this is my big bebe" navezo, potem ne dvomim, da česa takega ne bi mogla sprojecirat na odnos jaz - zelenje (in potem nekoč celo na odnos jaz - roža!, a?, a?, a?). Nekaj opornih točk za uspešno realizacijo tega projekta sem morala zapisat pod uokvirjeno sliko mojih prvih resnih rastlinskih gojencev, ki mi jih je v posvojitev danes izročila mati.

1. Za začetek sem oba tegelca postavila na okensko polico na balkonu, kjer bom bevsknila na vsakega kadilca z resnim opozorilom, naj pazi nanje, saj je pepelnik tretja stvar tu gor.
2. Vsakodnevno bom preučevala vlažnost njunega zemljišča in ko bomo takole nekaj časa skupaj, bom obema lahko določila tudi ime, prvi tegelc označila za družino Peteršilj, drugega pa za družino Drobnjak.
3. Bevsknila bom tudi na jinx, če se bo slučajno nameravala zbasat na okensko polico s svojo mačjo željo po čopanju klorofila ali po mazanju krempeljčkov z zemljo. Posebno točko bi lahko posvetila bevskanju in treniranju le-tega.
4. Ko se bodo temperature čez dan spustile pod ničlo (kar je v marcu poleg snežnih metežev in tudi tridesetih celzijev vsekakor pričakovati), bom oba tegelca prenesla noter k radiatorju.

Meatballs? Kaj je z meatballsi? Nič, samo omenit moram, kako dobro so tisti čuftiji, ki jim jaz še vedno pripisujem žensko obliko spola in jih imenujem čufte (ena čufta, dve čufti, tri čufte in ne en čuft, dva čufta, trije čufti) in ki sem jih samoiniciativno navdušeno začela pacat, potem pa je fant-strokovnjak moral reševati okus paradižnikove omake in dodajat drobtine k masi, da niso kroglice razpadale, zares odlično uspeli. Tale čuftasti odstavek prebereš na hitro, ker je spisan brez pik, okej?

Pavza s plaščevsko problematiko

Zdaj imam pa kjut rdeč bundast plašček! V taki barvi, v kakršni se na moji mizi važi mali netbuk in kakršna je (bila) ploščica s tipkami za predvajanje glasbe na mojem mobiju, ki bi ga bilo z vsakim novim dnevom nahajanja v moji bližini že krvavo potrebno zamenjat. To pa so tudi vse podobnosti, ki jih je do sedaj rdeča barva imela v zvezi z mojim obstajanjem ... Mogoče je v tem času še kakšen noht postal rdeče nalakiran,  kot okras me občasno za roko drži fant v rdeči majici s kratkimi rokavi, in ah!, najljubše krilo je tudi v rdeči barvi (pomaga pri preobrazbi v škotskega ženina ali v šestnajstletno britney spears). Sicer pa v moji walk in garderobni omari, ki je nimam, ne najdeš rdečih nitk ...

... Kar je dokaj v redu, ker rdeča (plašč) plus rdeča (kavbojke ... ) plus rdeča (čevlji??) ne bi ... No, ne bi šlo, a? Pa da bi v taki opravi sedela še za rdečim netbukom in govorila po mobiju z rdečo ploščico, ki se je že davno odlepila stran ... Začeli bi prodajati očala za zaščito pred rdečim žarčenjem, huh.

Ker pa imam garderobo polno roza in vijola odtenkov, ne bo problem. Teh pač zdaj ne bom več nosila, bodo pa na vrsto prišli sivi, črni in ... Zeleni, modri, rjavi, rumeni, no, okej, res nimam velike mavrične palete na obešalnikih. Ključno je, da je nov kjut rdeč bundast plašček skoraj zašit z mojo kožo, ko ga oblečem, umetna žival okoli ovratnika in na kapuci pa naredi svojo mehkobo in toplino (op. i. - tista druga črna živa žival jo je včeraj ob prihodu domov takoj ljubosumno zmrcarila, tako ju bom morala zapirati v ločene prostore), kakorkoli pa ta rdeča spet ni tako kričeča, da bi izgubljena postala neizgubljena - ta rdeča je lepa rdeča.

Stanje pavze je razglašeno, ker se bom kmalu (eh, drugo leto) spet podala na misijo iskanja "the one" povsodgre plašča med trgovinsko džunglo. In smešno nadležno je, ko imaš toliko dela s čim takim.

V svetlo sivih žabah iz osnovne šole po nova očalna stekelca.

Osupljivo je! Neopisljivo! Čeprav mi najbrž ni treba do te točke, ko bom videčim opisovala, kako je dobro videti. Tako lepo je gledati v ostre razločne oblike, v robove, ki ločujejo telesa in v listje na tleh, ki ni le gmota listja na tleh, ampak so dejansko list zraven lista, vseeno gmota, ampak s popolnoma ločenimi entitemi. Vidim! Vidim napis na tabli za pokopališče, vidim, kaj piše na hiši, ki predstavlja šolo, čeprav se mimo le-te vozim že celo življenje. Zdaj ugajam profilu potrošnika in takoj ob vstopu v Lidl vame butne napis Akcija!, tole objavo pa pišem s pokončnim hrbtom in z glavo 30 centimetrov stran od ekrana. Brez matranja.

Vid še vedno ni stoprocenten. Lahko pa grem do točke, ko bom videčim opisovala, kako je slabo videti. Bedno. V trgovini moram vsako stvar posebej vzeti v roke in prebrati, a gre za piškote, a za napolitanke. Napisi so megleni in kot da bi gledal skozi gips v svet. Obrazov ne vidiš razločno, samo predstavljaš si lahko, da ima oseba kriv nos ali mozolj na bradi. Prodajalki v pekarni zakvakaš, da žal ne vidiš, a imajo koruzni ali polnozrnati kruh, ko te nedefinirano sprašuje "A tega, a tega?" in ko te potem druga sprašuje "A toliko?" pri kosu slanine, se ti o nevidljivosti ne ljubi razlagat in na blef rečeš "Toliko, ja," čeprav ob prihodu domov pogruntaš, da je slanine odločno premalo. Največji hudič so mestni avtobusi, ki bežijo pred tabo takoj, ko pri vseh ugotoviš katere številke imajo na čelu in kateri je tisti pravi, ki bi te moral pospraviti v svoje žrelo.

Seveda ni tako hudo kot se sliši. Potrebna so le prilagajanja in malenkosti so tiste, zaradi katerih si občasno jezen. To, da v procesu šolanja nikoli nisem videla na tablo in da sem se ob gledanju filmov na mini šolskih ekranih vedno dolgočasila, ker tudi iz prve vrste nisem videla dovolj dobro in da sem vedno prepisovala iz zvezkov sošolcev, ki so dobro videli na prosojnice, me nikoli ni kaj preveč spravljalo v obup. Tudi moji ljudje so se navadili, da bom na pohodu po mestu le prazno strmela mimo njih, če ne bodo skočili pred moj nos in me dregnili v rebra s kričanjem svojega imena.

Zdaj bodo te težave vsaj delno izpuhtele. Ker vidim! Vidim Krasni novi svet. Revolucionarno!

Paradajz še vedno spada med vesoljčkasto zelenjavo.

Lulati na stranišču lokala, kjer nisem stranka, ampak le mimoidoča, ki jo je zaradi litra popite kokte mimogrede prijelo, je neprijetno. Ampak nujno. Danes je k sreči kelnar že zapiral, tako da mi ni bilo potrebno naročiti tiste vljudnostne zaharmoni, ki bi me zacahnala kot stranko lokala. Tako mi je odleglo (olajšanje na stranišču, ki ga je čistilka ob koncu dneva ravno nadišavila, namreč), kot da bi me pravkar na sodišču oprostili tožbe spolne zlorabe petinsedemdesetletnega čmrlja s kosmatimi zobmi. 

V tem mesecu sem si uspela zastaviti dva cilja, ki nista sama sebi namen, ampak me zares ženeta k spremembam.

skorajizpolnjen Cilj številka 1:

Svojo modro žametno pižamo sem končno zamenjala za svetlo rumeno s čebelico, kajti smrčanje v kuhanju lastnega telesa in z mediteranskimi začimbami, če hočeš, bi bilo prenaporno. Telovadim! Komaj čakam naslednje jutro, da se s hrbtom uležem na asketsko trda tla in naredim nekaj vaj za trebušne mišice: 

- eno rundo z dvigovanjem ravno iztegnjenih nog do 90 stopinjske psiho poze, ki je še nisem sposobna, bom pa kmalu, 

- eno rundo z dvigovanjem pokrčenih nog in hkrati z dvigovanjem glave v "s kolenom U ĆELO" moodu,

- eno rundo izkrivljenih trebušnjakov in 

- eno rundo zasukov raznoraznih. S pokrčenimi koleni v levo, z glavo v desno, izdih.

Ta cilj izpolnjujem že dva dni. Tri, če štejem sredino večerno jogijsko urico!

skorajizpolnjen Cilj številka 2:

Pozabila sem plačati 12,21 evra vredno položnico za čvekanje po telefonu (ne šparam, samo tako dobro ponudbo sem si pred leti izbrala, da so kar naenkrat vsi bili na 040). Spoznala sem, da prvi opomin še ne prinese denarne kazni! Začela sem si na silo med zobe tlačiti paradajz. Češnjev, nečešnjev, soljen, nesoljen, med bučkami, s feta sirom. Ker je zdrav, sem rekla. Ker svojo rdečo farbo štuli povsod in ker je edini, ki mu še priložnosti ne dam. Trudim se že skoraj mesec dni (od 1. maja - se dobro spomnim!), okus ostaja tuj, ostaja nezemeljski in nikakor zasvojljiv. Vesoljec paradajz.

Vprašanje, ki se zdaj pojavi je, kako se bo zgodba z doseganjem teh dveh požrtvovalnih ciljev razpletla. Cilja sta vsekakor požrtvovalna, saj sem proti svoji volji popustila pritiskom naraščajočih šlaufkov pod popkom in zgoraj naštetim paradajzastim ukazom. Bom postala boljši človek? Bom dobila trebušček, da vsaj malo dol padeš? Bodo moje oči postale take, da bodo iz njih žareli paradajzi? Poročam v naslednjih epizodah Vesoljne izgubljenosti.

Revolucija: mentalnodolgočasna

Kar presekalo me je. Tam pod vročo vodo, ki je tako vroča, da pusti rdečico na koži še nekaj minut po koncu zalivanja. Tako vroča mora biti, ker okrog banje nimamo namontirane zavese, da bi zaustavljala topel zrak, in peč se ugasne že pred polnočjo.

Nehala sem s samoanalizo - to mi je s sekirico tresknilo skozi zavest! Nekaj časa nazaj sem z njo še pretiravala. Pa saj se še vprašam kaj posebej izgubljeno eksistencialnega, ampak se ne poglabljam več tako močno, da bi se vrtela okrog pa okrog in z gobcem lovila svoj prekratki rep, potem pa prišla do zaključka, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali. Zdaj samo enostavno, še preden bi zaman trpinčila svoj um znotraj lobanje, rečem ali povem, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali.

Zdaj vem, da sem zavistna, ker sem človek z zdravimi občutji, čustvi in občutki in je zavist popolnoma realna človeška lastnina. Pa kaj, če to ni prav.

Zdaj vem, da potencial materinskega čuta v meni iz meseca v mesec - če je bil sploh kdaj prisoten? -  vedno bolj hlapi, izhlapeva, puhti, izpuhteva. Pa kaj, če tudi to ni prav in je edini razlog, da si naredim trebuh, v tem, da na stara leta ne bom sama. 

Zdaj vem, da mi bo nekoč uspelo pojesti strah pred tujino. Najnovejša želja je prišla iz čisto kontradiktornega prepričanja, da tisto zares ni zame, ker se bojim tujine. V četrtek je na Mestnem trgu bodoči angleški ženin v smislu fantovščine moral zapeti pesem španski kofetarici.

Zdaj vem, da sem zares optimistično naravnana v prihodnost (v svojo prihodnost!), če le pred začetkom korakanja v svet (pa čeprav je ta le virtualen) popijem deci iztisnjene pomaranče. Pogled postane svetlejši in glava postane dvignjena.

Zdaj vem, da se zaradi določenih prijateljstev nimam več kaj posebej (očitno) po sizifovsko trudit, ker bi izpadla skrajna naivnica, tega pa nočemo, če sem se takoj po srednji šoli odločila za po-svoje-misleče bivanje z lastno glavo pa življenjem.

Skratka, vrtanje rovov skozi neprebojne materiale postaja bolj rudarska izjema kot po-soncu-stopicljajoče pravilo. Stvari so hitreje jasne, analiziranje vseh svojih (kolikože?) osebnosti je procentualno (skoraj) zaključeno... In to ni dobro. Premirno je, v moji naravi je, da se z nečim tolčem po glavi, ohmojgoš, čutim svoje dolgočasje, mentalno dolgočasje! Seveda stavim, da kmalu v sebi  postanem spet cel posmehljiv zabavljač in če ne drugega, nimam pojma, kaj točno bom po izgubi statusa študenta. Hvala za nepredvidljivost življenja.

Revolucija: cukrpadu

Opažam še eno manjšo evolucijsko spremembo - ponovno v svojem prehranjevalnem sistemu.

Seveda sem še vedno eden bolj zvestih čokoladosnedov, vendar vse pogosteje se dogaja, da močno zmanjšujem dnevne odmerke čokoladnosti. Še huje - dnevni odmerki so pravzaprav postali tedenski odmerki in sploh nimam več problema s tem, če se namesto mojega zobovja, čokoladne tablice loti tuje požrešno zobovje.

Zgodovina uživanja malih čokoladnosti sega v zgodnje otroštvo, ko me je preljubi Starš vsakodnevno razveseljeval z milkywayi in lilapauzami v strahu, da ne preminem zaradi precej majhno zaužitih kapacitet dnevnega obročja. Tradicionalno sem z vsakodnevnim žokanjem čokoladnih kinderjev, lilapauz naslednje generacije, šparovih banankotov, piškotnih milk pa buenotov  in frutabel v usta nadaljevala vse do srednje šole, prihod na faks pa je že nakazoval na postopno zmanjševanje čokoladnih potreb in želja. Pa ne zato, ker bi to redilo - čokolada ne redi. Ne zato, ker bi to mašilo žile oziroma povzročalo maščobne strdke - čokolada je zdrava. Ne zato, ker bi čokolada kot antidepresivno sredstvo delovala preveč pomirjevalno - čokolada proti stresu deluje ravno prav. Še posebej ne zato, ker bi povzročala mozolje - čokolada ne povzroča mozoljev!

Razlog predvsem tiči v naslednjem dejstvu: Ko zaboli zobek, goltanje kakavove strukture enostavno ne predstavlja več primernega užitka. Zobozdravnik ne ukrene ničesar, le reče, ne jej čokolade. Ob bolj kriznih upadih sladkorja preideš na brezzobne ali brezprotezne sladke užitke kot so montejevi mali lončki, nesquickove šalce kroglic, kakavovi napitki in čaji z medom (pa obvezno dodano limono). Palačinke s čokolado so okej, čokoladni krof pa je nadomestila alternativa marmelade.

Čokolada ostaja v moji miselnosti kot ena največjih, najbolj prijaznih in sladkih izumov človeštva, samo za zobovje je postala napaka in čokoladni miklavž je tako več kot en mesec ostajal nedotaknjen na omari - včeraj pač niso odvračali od žvečenja čokolade niti zobje.

Revolucija: blogovzdevčna

Kje? V Vesolju. Lahko tudi v mojem spletnem Vesolju, Blog-Vesolju.

Kdaj?? Včeraj v popoldnevu.

Kaj??? Vađajnasto sem se transformirala v Izgubljeno. Točno tako, kot je prav in točno tako, kot bi moralo biti že ob Velikem Poku in prvem vesoljnem zapisu daleč nazaj.

Zakaj? Ker sem ravno v ihti še zadnjih dni pred strašljivo pomembnim izpitom (v očeh se že vrti, v rokah se že trese in v grlu cmokotvori) in me seveda moti ogromno stvari. Preveč stvari. Vse stvari! Tudi vzdevčnost pisca tega bloga. Vađajna? Oh, prosim. Prerasli smo jo. Že ob zaključku izobraževanja na sekundarni stopnji šolskega sistema - naj ostane tam, naj nas zabava s svojim vulgarnim imenom v zaključnem obdobju telesnega preobrazja in potem naj bo mir. Napaka je sploh bila, da smo jo spustili na univerzo in v izgubljenost Vesolja, skoraj me je že sram. S tem se strinjamo vsi.

Seveda se zavedam, da vzdevek Izgubljena. ni tako melodičen, predolg je, preobičajen in dolgočasen. Ko se bom počutila za trenutek bolj najdeno, ga ne bom spremenila, do ponovne blogovzdevčne revolucije bo prišlo šele, ko mi bo vzdevek šel po domače povedano na namišljen klinček, ki štrli iz mednožja (poudarjeno na namišljen) ali ko se bom spomnila nečesa bolj za uho prijetnega in hkrati mojega (priznajmo pač, da me Izgubljena. vseeno zelo dobro ponazarja). Je pa zabavno, ni kaj. Se še nisem navajena kot nevađajne.

xoxo Izgubljena.

P.S.: polonap, ki me je nekoč medvrstično ozmerjala z luliko ni povzročila te revolucije - sem o tem razmišljala že zelo dolgo dolgo.

Revolucija: zelenjavarska

Kje? Neznano območje pod mojo kožo, znotraj mojih kosti ali tam nekje okrog notranjih organov vse od juga proti severu.

Kdaj?? Se dogaja že vse od začetka tega poletja, se je dogajalo skozi zimo in se je že začelo prejšnje in še prejšnje poletje - zelo počasi.

Kaj??? Jaz, zaprisežena antizelenjavarka, bom dobila oranžno polt, zelene prste in rumene oči in postala bom hodeča solata z jezikom-kumarico in ušeski-korenčki.

"Znanstvena fantastika," bi rekla Jaz before. "Eek!??," sem govorila v času bombandiranja starega sistema. "Vau," pravim Jaz after.

Stari sistem je odpravljen. Javno razglašam, da se v procesu bivanja na tej zemeljski površini pomikam korak naprej! Živel liberalizem in moje telo po novem uživa tudi zelenjavo! Nisem več le sadjarka, mesarka, pekovka (pekarica?) in slaščičarka, ampak sem tudi uradno zelenjavarka. Jem zelenjavo, zelenjava je kul, trditve v smislu "ne maram zelenjave" in "zelenjava so živa bitja, boli jih, ko jih hrustam... Žive," so absolutno v vseh kontekstih prepovedane... Razen!

Razen v naslednjih štirih primerih:

• (1) V primerih, kjer bi bila zelenjava kuhana, pečena, pohana (pohane bučke sicer dobijo posebno dovlilnico obstoja na seznamu "ne maram") - uživanje o d p a d e. Ni namreč humano, humano je le, ko gre za čebulo, česen, papriko, koruzo. Pa kakšne zelenjavne župe, kjer je zelenjavno zakamuflirano.
• (2) Da bi bil v ali med zelenjavo vsiljen paradajz (je enako paradižnik za netolerantneže nemških popačenk). Paradajz namreč ni zelenjava! Tudi sadež ni. Paradajz je bitje iz vesolja! Zato ga jemo le kot predelanega in zmešanega s tustranskimi Zelenjavami, Sadeži, Mesom, Začimbami - da le izgubi svoj kozmični priokus. Potrebno ga je ozemljiti.
• (3) Primer brokolija. Brokoli smrdi in zato ga ne jemo. Aaampak spet - če je nadnaravno speštan in dodan k drugim začimbam (ono k njim in ne začimbe k onemu), uspe še biti prebavljiv (piše spodaj).
• (4) Ko se nahajamo v okolju, ki je prepričano, da še vedno ne ješ zelenjave pa te je prej 20 let posiljevalo, češ "zdrava je" - no, vsekakor v takem okolju ne želimo pokazati, da smo podlegli, ne želimo, da smo izdali svoj ponos, ne želimo, da bi poslušali takšne in podobne "končno jo je srečala pamet" pa čeprav bi marsikoga s tem priznanjem razveselili. Trma je neumna! Ostanimo neumni.

Novospremenjeni in uradno sprejet Zakon upošteva in dovoljuje najrazličnejše spremembe v prihodnosti. Je namreč odprt za vse, še posebej je vesel, če je to v skladu s prvotnim in glavnim ciljem napredka - to je napredek!

Prebavljivost je potrebna še posebej v predelu ustne votline in marsikatera Zelenjava, ki je najprej začela ugajat spodnjemu delu prebavil, zdaj ugaja tudi zgornjemu, najbolj izbirčnemu prebavnemu delu.

Zelenavca ni in zihr ne bo ratala alfa al pa omega mojih prehranskih navad! Je samo za zraven, je samo bajdvej in je še zmer samo zelenava. V zadnjem času zlo rada govorim in poročam o vseh svojih doživetjih s prehrano - je res.