sreda, 28. december 2011

Štručke z olivami, letnik 2011 (tudi za telebane)

1. Olive transformiraš v razmesarjena olivna trupelca - razčetveriš jih ali pa razšesteriš, ker cele v mini štručkah ne bi izgledale preveč privlačno.


2. Olive postaviš v pečico za par minut, da izgubijo ta odvečen sok, ker si moral kupit ta vložene - ker ti ne rastejo na vrtu, ki ga nimaš. V stari pečici, ki že s težavo greje, olive pustiš tudi pol ure na 220 stopinj.


3. Celo kocko kvasa pretlačiš v ravno prav tople vode z žličko cukra. Postaviš na radiator, da ti kvasovke že v tej fazi ne začnejo kašljat, in počakamo, da se fajn speni. Že tko ... Kremasto mora bit vse. A vidiš na sliki?


4. Tale kvasec vržeš na goro belega prahu. V kilo moke dodaš še par žličk soli (recimo štiri) pa še tri žličke cukra (ker ena je že v kvasu, če se spomniš). Zaliješ s šestimi deciji mlačne vode in enim decijem olja. Ah, in ne pozabiš na olive! Ker se cmarijo v pečici, jih namreč lahko zelo hitro izbrišeš iz svojega recepta.


5. Tako pacaš in gneteš, da se tvoje vijola cote spremenijo v belo mokaste cote. Enako velja za trenirko in copate.


6. Še gneteš in gneteš (pazi, da si privoščiš dovolj veliko posodo! ena kila moke ni tolk malo), tvoj maček lahko pridno čepi šele na najbolj oddaljenem stolu - na tistem, kjer imaš tudi svoj osebni receptnik ... Pa mobi.


7. Pregneteno testo zdaj postaviš na radiator - prižgan radiator. Pokriješ ga s servetom, zavzdihneš "oh, my bebe" in čakaš. Recmo pol urce, da dvakratno, trikratno naraste. Ga odkriješ, še enkrat zavzdihneš "oh, my bebe" in ga neusmiljeno pregneteš. 


8. Za deset minut ga postaviš nazaj na radiator. Pokriješ. Tole na fotki je odkrito le za fotografske namene.


9. Ta cajt nasesekljaš posušen rožmarin. V bistvu naj ga naseseklja kar pekovski škrat. Po originalnem receptu, ki sem ga staknila v neki reviji pred kratkim, je žajbelj tista začimba, ki pride na vrh kruha. Tega sem v celoti zignorirala, naribala sem še sir in iz tapervera vzela par rezin pršuta in ogrske salamce.


10.  Ker drugo vzhajanje traja le deset minut, je testo že nared, da ga raztrgam v mini štručke. Ti lahko oblikuješ pletenice, smreke, srčke, če hočeš. Lahko tudi cel hlebec ali ta veliko štruco.



11. Oblikovane kruhke prepacaš z olivnim oljem in potreseš s tistim, kar ti paše. Tole tukaj spodaj je sirova izdaja. Eno izdajo sem potresla z rožmarinom, eno pa oblekla v ogrsko salamco in pršut.


12. Pečeš 30 do 35 minut, piše v tistem receptu, v moji najeti pečici se stvar peče eno do dve uri. Kruhke moram vmes enkrat še obrniti, ker so od spodaj grelniki sploh švoh.

13. Bobni in glasen Traram! naznanijo tole ...



ponedeljek, 26. december 2011

Zažgala sem copate. Takoj, ko sem dobila nove.

Portugalska Božička - seveda brez cofaste rdeče kape, ker je tam zanjo pretoplo - mi je prinesla copatkasto lastnino, ki sem si jo sama priskrbela tiste srečne dni, ko so moje nožice utrujeno, a zagriženo stopicljale po Porto uličicah.


Sicer pol številke premajhen naravni kožuh nekega belega bitja (cincam med beco in zajklo) bo pomagal pri odpravi:
  • bolečega grla, 
  • vnetih sečnih cevčic, 
  • spotikanja čez lastne podplate, kot so to včasih hudobno počele stare copate (strah sem nekoč opisala v Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.),
  • fenomena "Slon v drugem nadstropju stanovanjskega bloka", kot si najbrž moje korakanje od balkona do spalnih prostorov interpretira spodnji sosed.
Vsekakor vsakič, ko si jih nataknem na stopalca, zapredem. Malo zapizdim, ko se mi staknejo s pete, ampak nič hudega - mehkoba še zmeraj ostane med prsti in vijolice so že par let do mene ena zelo manipulativna sorta cvetlic. Tako ven iz mene hitro izbezajo (?, popravi me, če hočeš) neke nežne in šibke vzdihljaje.

nedelja, 25. december 2011

Šalčji praznik v gamašah

Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)? 

Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske na blazinicah mojih prstov, ki so se v kožo včeraj vpraskale kot posledica  štorastega pomivanja triceratops skodelice - v bistvu zelo elegantno sem odtrgala ročaj in s tem izbrisala otroštvo bratu mojega najljubšega fanta ... orrr sth like that). Zraven v mini, da dol padeš kjut in za umret, flaško zlijem med, zvarim moj (moj! Ker po meni se potem meri večina populacije.) najljubši čaj s filtri, v vrečkico zapakiram kupček sladkorčkov v kockah in od čupačups firme izterjam eno liziko. Ne zgrešim. Veselje je na nivoju "Rad imam darila." in "Darila so okej."

Katero darilo potem izžrebam jaz od enega drugega cofastega rdečega kapca?

Šalco. In še eno šalco. Za kakav in za čaj. Pa še eno šalco nižje variante za piškote ali čokolino in še eno šalco nižje variante za čips ali bombone. Vse izdelano izpod rok prav tega drugega cofastega rdečega kapca! Anja Slapničar zadane. Veselje je na nivoju "Obožujem darila!" in "Darila so super!"


Prijetno, toplo in zelo fluffy je bilo tole petkovo popoldne. Pa potem vsi dnevi vnaprej. Mislim, da sem ponotranjila izmišljen božični smisel, ki ni nič religioznega, je pa veliko družinskega, družabnega in bližnjih čohajočega. S telečjo rulado, če hočeš. In z usb set darilom. Pa s šalcami, kašljajočim padcem v dvanajsturni spanec, a letos brez Grincha. Mobitel je bil na "Številka trenutno ni dosegljiva" predvsem zato, ker mi je crknila baterija in  ne, ker bi se želela izogniti ponavljajočim verzom o sreči in letečih jelenih, čeprav jih potem, ko sem mobi mašinco končno prižgala, niti ni bilo veliko. V torek pa pečem kruh z olivami in rožmarinom.

četrtek, 22. december 2011

Dopišem ... Malo gneva.

... Da sem tisti moj sladičji podvig z orehi in gresom danes ponesrečila. Vsaj zdi se mi, ker je vse ful zbito skupaj. Takrat še nisem imela super multipraktika, pardon - paličnega mešalca. Paličnega mešalnika. Mikserja, fakof. Vsi hvalijo, ampak jim ne verjamem.

... Da sem ruknila tisti ena od tri izpit. Saj sem vedela, ampak se je bedno zazret v petkico med prijavami, ki se niti v elektronski indeks ne bo napisala. Moj briljantni načrt, ko še te zadnje kapljice naredim v prvem roku, se mi je posmehnil.

... Da sem tudi zadnjič pošteno zajebala krompirjeve cmoke, ker so bili surovi - tudi če so priplavali na površje v vreli vodi.Štirje so zdaj v zamrzovalniku. Ne vem, kaj naj naredim z njimi, predebeli so.

... Da me boli grlo. Zdaj mi pušča še nos.

Romantika po svoje in z novo zverino v kuhinjski omari

Harmonija tipkovničnih tap-tap-tap ritmov in nenadoma ...
Ona: A lahko še tvojo ruladico pojem?
On: Ne.

Tap-tap po tipkovnici se neprekinjeno nadaljuje, čez pol urce ...
Spet ona: Dragi, a mi naštimaš neki za jest? [ker sem boga in ker delam in ker sem okupirana s povštri, ki se bodo zrušili, če bom vstala s stola.]
Pa on: Lahko mojo ruladico poješ. [ker se mi ne ljubi prižigat toasterja in pedenat sendviča s kumarcami iz še zaprtega lonca]

Tele dni sem cela uvela rošca, skoraj podobna tistemu kaktusu, za katerega je bilo celo Ta puščavska klima Tega stanovanja in Te sobe presuha in je podlegel po nekajmesečnem životarjenju. Dan na nevrološki je potolažil moje bivanje, čeprav niso pogruntali nič, potem pa je le grlo povedalo s svojo bolečino-pekočino, da samo z imunskim sistemom ne štima. Pa z mehurjem, valjda. Vseeno sem se šla podružit ob kuhano vino, naslednji dan tudi ob mehiško kosilo, konstantnemu rajanju pod pisanimi lučkami v kuhinji pa bahanju z največjo in najlepšo in najbogatejšo okrašeno smreko v predsobi (tu je edina in si lahko nadene katerikoli naj-naziv, ane) se pa sploh ni za izognit.

Postala sem rejnica popolnoma čilega paličnega mešalnika. Ta pravega na elektriko. In še boljšega, ker ni plastičen, ampak kovinski. Za palačinke, da ne bom mase več mlatila z vilico in za beljak, da bo zares stepen v trdo agregatno stanje. Pa za razne župe, da se jim bo lahko reklo spasirane in kremne. Hurej, skoraj bolj sem ga vesela kot pa novih dormeo spominskih in pozabljivih povštrov! Tega drugega imam pod glavo sama - danes zjutraj sem že pozabila hopnit na jutranjo vadbo joge, čeprav dvomim, da bi v tem stanju lahko sproducirala kaj pozitivno energičnega v mojem organizmu. Jest pomaranče, jest limone, pit čaj, krast cimru med in nič na Metelkovo, tud v Cirkus jutri ne, čeprav sem firbčna, kako zelo cirkuško je zares tam? Nič pravit.

sobota, 17. december 2011

Listy do M.

Midva hodiva v kino na Men in Black, Transformerje in Iron Mane. Pa na Harryja, Trona, celo animirance, če ti obstajajo nesinhronizirani, hodiva na Inception, Sherlocka, kakšne aliene, na filme, ki dišijo po spektaklu, a nikoli na romantiko. Romantiko izpustiva. Imela sva sem poskus Seksa v mestu, se skozi cel film pošteno ugrezala v stol in ob koncu, ko sva odhajala iz dvorane, rekla nič. Romantiko šparam za svoje forever alone nedeljske popoldneve, za morebitne večere z mojimi babami (Hej! Tega ni bilo že dolgo!!) in tudi moj spekter neumnih serij štejem v del romantičnih momentov, ki mi jih pred uč mečejo mediji.

V torek pa sva dobila povabilo na premiero Okornove, kopiram z letaka, zelo romantične komedije Pisma Sv. Nikolaju. Ki se je izkazala za zelo hecno, res zelo romantično in zelo luštno poljsko kreacijo, ki bi lahko konkurirala celotnemu kolektivu svetovnih božičnih filmov. Celo Spremljevalec ga je zelo pozitivno doživel in tudi gospod Mehur ni sitnaril, čeprav sem že na začetku filma začutila, da bom morala najbrž vsaj enkrat pred sabo namontirat buldožerja za čez noge sokinotečnikov in izbrat primerno strategijo, s katero se v svojih prvič obutih gleženj objemajočih čeveljcih z visoko polno peto ne bom zrušila čez kinostopnice. Ali kjerkoli na poti do toalete (to bi morala še poiskat, ker pred vstopom v dvorano nisem preverila njenih koordinat).

Tale božični muvi zdaj priporočam vsakomur, tudi staršema sem ga danes, vsem tudi razlagam o stand up štoriji, ki smo jo od zvezde iz Tu pa tam poslušali pred predvajanjem. Ob izhodu je vsak dobil ogromno bunko s 16 čupačups lizikami, pogostitev v Kolosejevem barčku je bila pa tudi ... Zelo posebna izkušnja. Vseeno sva potem še zavila na en McMeni, ko je že prišla trola, kjer sem svojo zoprnijo kljub lepemu večeru dokončno razvila ... In naslednji dan ugotovila, da je ta le plod hitro bližajočega se izpita, za katerega mi je ponovno, ou nou!, zmanjkalo časa. Oprosti najljubši moj fant, da si bil potem še cel teden nenamerno tarča, na katerega sem želela teleportirat vso svojo negativno energijo!

petek, 16. december 2011

Osebna dolžniška kriza


  • Tri kosila (enega dolgujem po principu "kosilo za kosilo", drugega, ker so me nafutrali z müsli tablico in napojili s čajem, tretjega pa za današnjo pomoč pri reševanju jinx the cat pred pomanjkanjem peska v njeni wc-gajbici). Oziroma štiri kosila, ker mi je bil obljubljen tudi en multipraktik, saj je posvojeni šel s pravima staršema v novo stanovanje. 
  • Pa ena konzerva ta temnega fižola, ker je bil v stiski ukraden z napačne police in pristal v najinem woku,
  • vreča piškotov, s katerimi se imam namen zahvalit za en prevoz,
  • delež še neodplačanega darila, vrednega tega, da bo tja do aprila še visel nad mano,
  • samo še en evro minusa imam na bančnem računu in ...
  • uhuhu pufa pri mojem najljubšem fantu. Za darilne flaše enega zakon vina, za posledice skakljanja po Ikei, za stroške stanovanja, za eno najemnino pa še kaj. Za meso, če bo kdaj prišlo do najinega zmrzovalnika in za par bonov, ker sem za tri dni postala odvisna od dostava-pic ...
Upam, da ni še kaj. Do prvega priliva evričev, katerih vonjave bodo v mojem nosu ždele le imaginarno, saj jih bo potrebno nemudoma prenakazati, je še dolga. Razmišljam o improviziranem brez-pravega-ključa šraufanju v ključavnico moje hranilniške pikapolonice (no, pravkar sem se za to dejanje in preštevanje vsebine prešerno odločila), glede nadaljnjega hranjenja s testeninami, ki se je do zdaj izkazalo za sploh ne tako švoh, če ne bi včeraj zvečer butasto pozabila ugasniti štedilnika, ko sem šla od doma, pa ostajam neomajna - spremeni se v makaron, če hočeš! You poor-some (sebi govorim, op.i.). Še vedno grem pa lahko po mačji pesek in zraven kupim še olje.

Ne me kregat, ker jamram nad svojo zadolženostjo. To je trenutno najbolj "in" in aktualna tema - tudi pri meni je kot posledico navrglo še politično krizo, saj so spopadi v mojem osebnem zboru brutalno krvavi, ko zaidem pred polico s sladkarijami ... Ki me tako ali tako potem še malo porinejo naprej v rdečo cifro. "Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo!"

--- --- ---
Za nevedneže: op.i. = opomba izgubljene

četrtek, 8. december 2011

Da gajba kakijev ne bi šla v nič ...

... Sem danes pojedla svoj prvi kaki. Glede všečnosti sem še vedno v dvomih, bom pa njihovo sluzasto notranjost redno cuzala, sicer bodo na balkonu eksplodirali od vse svoje medenosti. V neki skrajnosti in pod vplivom moje fobije pred sadjem s pretečenim rokom (in splesnele slanine na primer tudi!) pa jih bom lahko celo transformirala v kaki slaščico, ha?

Tak lep dan, ko je na osmega decembra celo v Ljubljani sonce že ob osmih zjutraj (še prej mogoče, če bi se pred budilko skobacala iz postelje), bi bilo treba posebej zacahnat. Žal ne s sprehodom, ker me trenutek inspiracije ni pognal na plano, tudi ne s sončno kavo, ki je kava na soncu ali pa ne na soncu, če ga skozi okno lahko lepo vidiš, ker potencialna kandidatka ni imela časa zanjo, pa tudi ne z morskim čofotanjem, ker je vseeno samo december (doh), čeprav sva dobila povabilo za nekaj dni slanega oddiha naslednji teden. Ga bom pa zacahnala s to objavo in z na novo odkrito staro silhueto s precej neestetskim šopom las, ki je zdaj končno našla svoj prostor v vesolju.


Na koncu me je dan brez meglenk celo pahnil v depresivno stanje, ker iz trgovine nisem prinesla puranjih filejev, pač pa peruti, ker sem mačji pesek nezavedno potresala po vsaki stopnici posebej in ker je sonce za goro izginilo že okrog štirih. Na podlagi teh treh pack so se kot pošast iz omare pojavila eksistencialna vprašanja o tem, kako še moram profesorju telovadbe, ki ga še v življenju nisem videla, prinesti že par let staro opravičilo nevrozdravnice in kako moram drugemu profesorju opisat dogodek, ko sem se lani pozabila prijaviti na seminar ... Preden diplomiram. Ali preden sploh začnem s pisanjem diplome. Ali preden si sploh izberem temo diplome. Ali preden sploh do konca obkljukam vse izpite. A sem kdaj omenila mojo obsedenost z zaprtimi vrati omare preden zaspim? No, zapiranje vrat omare v sobi, kjer ponoči lovim zmaje in jezdim oblake, je vedno zadnje dejanje predspalnega rituala. Da pošasti iz omare ne bi preveč bockale v moje sanje, zdaj to vem.

sreda, 7. december 2011

Samo še trije so, come on!

Spet v fazi učne agonije, spet so priprave na učenje daljše od samega učenja, spet je učni štart pojedel več energije kot bi je bilo potrebno, če bi se samo lopnila na stol in pred sabo položila tiste pomembne papirje.

Začelo se je v soboto, ko sem o bližajočem se datumu že paranoično razmišljala. Potem sem se prijavila na izpit, da sem zadevo doumela kot nekaj realnega in ne več fantazijskega. V nedeljo sem na fejzbuku objavila komad, pod vplivom katerega sem naredila maturo, čeprav je bila objava bolj zaradi zamujenega koncerta večer pred tem. V ponedeljek sem se filozofom zaobljubila, da začnem z glodanjem učnega materiala. Ker ponedeljek je čas za začetke! Brihta bi lahko vedela, da ta ponedeljkasta ideja še vedno ostaja le mit. V torek sem po telefonu bolj samo sebe prepričevala, da bo tokratno popoldne pa res neizprosno za trening sivih možgancev  ... Ko sem pa podlegla utrujenosti in misli na to, da me čaka delovni večer, si namontirala svečke na ne več tako novo ikea mizico ...

In svečke nikoli niso bile prisotne v moji praksi sproščanja, niti nisem verjela, da bi bili plamenčki sposobni česa takega - dokler zadnjič nisva pritovorila kile navadnih in pol kile dišečih, nabavila še šest čarobnih posodic zanje in začela furat svečkasto romantiko ... Ki se je izkazala za popolnoma okej.

... in zraven na pirovski podstavek položila še šalco zelišč. Si potem še s psihadeličnim vzorcem deke pokrila stopalo, nezavedno v objem privabila kosmato žival, še del neumne serije sem si pogledala in malomarno zadrnjohala. 

Danes sem si šla kup elektronskih črk pretopit na papir. Ker se za kar vsak predmet ne da učit z miniinčnih zaslonov (in to je zdaj krivo, da sem toliko časa potrebovala!). Ampak zdaj razmišljam, a bi za kosilo bolje izpadla pica s klobaso, ali pečen krompirček s puranom v najbrž_paradajzkovi omaki ...

petek, 2. december 2011

El Gato con Botas! ali kako bom december preživela na makaronih

Ta veseli december zame ne bo imel kuhanega vina ob Lublanci, veselih kosilc po mehiških, tajskih in italijanskih restavracijah, božičnih cimetovih piškotov ali novoletnih golažev, pogač in oh, decembrskih nakupov darilc, o katerih sicer vsako leto sanjam, a na koncu pogruntam, da je moj tošelj prešvoh, da bi lahko nosila Božičkovo brado, ali pa so ideje prejalove, da bi na glavi imela pogreznjeno dedek Mrazovo sivo kučmo ...

Ta veseli december pa me bo vseeno spremljal s prečudovitim spominom na zadnjih deset dni novembra, ko sem pohajala po soncu, tudi v kratkih rokavih, ko sem z absintom v roki skakala po Gaudijevi klopci, dan prej pa po neznanih gričkih z ogromnimi kaktusi in s papigami v krošnjah palm. Ko smo capljali med živahnimi stojnicami La Boquerie ob La Rambli in iskali hrano - od tipične domače španske, gigantskih rib, mošnjičkov nenavadnih začimb do mednarodnih Subwayev, ki jih, helou, pri nas ni. Sleepy Beds Hostel je bil pravljičen, po lokalih pa cene podobne našim. Sagrada Familia je še vedno v objemu žerjavov in ne vem, če se je kaj spremenilo od mojega zadnjega obiska šest let nazaj. Šest let? Katalonija je še drugič potrdila mnenje o prijetnem, lahkotnem in brezskrbnem vzdušju.




Potem smo poleteli proti najbolj očarljivemu mestecu s seznama obiskanih mest moje potovalne zgodovine. Žuranje je doseglo vrhunec, aguardenteji, kalašniki in črnorusniki so odpeli svoje, dan je postal noč in noč je postala dan, prehojenih deset korakov več mimo vrat stanovanja, v katerem smo si pripravili luštno spalno gnezdo, je pomenilo moro. Šli smo do oceana, šli smo na francezinjo, na obupno hudega pšanca in konec novembra dvakrat imeli piknik na terasi s pečenimi šniclji, klobasicami, pečenim krompirčkom in zelenjavo. Špansko zaprtje prebavil je nadomestilo porugalsko pospešeno prebavljanje vsega.



 

S šopingom sem malo pretiravala. Če sem v Barceloni na tržnici nabavila le dve rutki iz mojih rutkastih fantazij, sem v Portu kupila čevlje, za katere sem že pred nakupom vedela, da jih ne bom nosila. Pa bom probala in vseeno vzela kot izziv to visoko, a stabilno peto - zdaj, v decembru. Zaljubila sem se v mehke copate, ki jih dobim šele s koncem decembra, ko kolegica, pri kateri smo poleg piknikov in okupacije jogijev, gledali tudi Kavbojce in aliene, zamenja številko 37 za 38 in se za praznike vrne domov. Kupila sem še modro oblekico v Leftiesu, ker je bilo tam nujno potrebno nabaviti nekaj, in gamaše in clutch torbico v sivi barvi. Po topli vodi z okusom v Casa de Chá, sem v kufer pripeljala še nekaj čajev, da bo december vsaj malo winter honey obarvan, če bom že na makaronih cel mesec, in zbirko modelčkov za tipične portugalske sladice, katerih ime gugl ne najde. Pato de nata se jim reče, če napišem na hitrco.


Nazaj v Barcelono, v bližino Camp Nou-a, ker se je obetala fucbal tekma. Ki smo jo zignorirali, saj nam bankomat ni več želel izpljuniti normalnih evrov. Yellow Nest Hostel je bil okej, čeprav s sobami po dvanajst postelj in tečnimi sospalci, ki očitno ne štekajo koncepta hostla z večposteljnimi sobami. Čisto zadnji dan je bil v celoti namenjen Daliju - najprej z vlakom do Figueresa v Dali Theatre-Museum, potem pa na bus in čez gričevnat prelaz do morja v Portlligat, kjer si je zrihtal sanjsko bajto, polno drobnih kičarij, ki v celoti predstavljajo neverjetno domačnost in red. Še zadnjič (in prvič?!) letos namočim prst v morje in ugotovim, da je toplejša kot poleti bohinjska. Finale pet pred enajsto je bil spet ob La Rambli, tradicionalno v KFC-ju, čeprav na betonskih ograjah v družbi nadležnih klošarjev, ki so nas pregnali na še zadnji metro.




Do zadnjega nas je spremljal El Gato con Botasss, še slikali smo se z njim, in dobro je, da sem šla na trip kar v starih obšlesanih in razcapanih supergah. Postojanke Aeroporto di Venezia Marco Polo - Barcelona Airport El Prat - Sleepy Beds Hostel - Airport Oporto Francisco Sa Carneiro - El Prat - Yellow Nest Hostel - Figueres - Portlligat - El Prat - Marco Polo so se izkazale kot eno zelo intenzivno vandranje po svetu in mimogrede - Benetk si še vedno nisem ogledala, videla jih nisem niti iz zraka! Vsi leti so bili ob zelo nočnih in nečloveških urah, zato sem danes spala do desetih (kar v prevodu pomeni pravi luksuz).


sreda, 16. november 2011

Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.

Pa je teden navdihovanja nad tem Krasnim novim svetom mimo. Zdaj bo čas za resnejše zadeve - za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija ali pa za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali vame z vsake strani učnega materiala.

Ali pa za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija IN za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali (po mačje in kot da imaš občutek, da bodo vate izpljunili svoj sapnik s požiralnikom vred, op.izg.) vame z vsake strani učnega materiala? Ker sem vseeno raje čakala in pričakala kjut ikea mizico v beli barvi, ki bo pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash študijsko sobo (moje latentne vsebine imajo sicer v beležki, da bo mizica v bistvu pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash družabni prostor za druženje ob novih kozarcih za vino). Ne gre drugače.

Ampak pohod proti sončnim žarkom?! Za deset dni bom odložila plašč, čeprav mi tale vklop meglenk vsak dan znova ne povzroča posebnih težav ali kakšnih razpoloženjskih negativizmov, nesigurnosti ali depresij. Pa za deset dni bom zanemarila že malo obšlesane škornje, za katere (zaenkrat precej pasivno) iščem družbo, debele žabe, hude rute in ostale zimske elemente, zaradi katerih Novembra ne vidim kot hladnega in brezdušnega. Precej udoben je. In sproščen in topel. S filmskim poljubom preden dec na koline gre.

Kakorkoli, jutri me ob kuhanju nedeljske južne za enega (forever alone goveji šnicelj v naravni omakci s pirejem iz dveh malih krompirjev) čaka prvi del pakiranja, ki bo zares zajelo le ta nujne potrebščine kot so trojne gate, trojne štumfe, ena majčka z dolgimi pa ena s kratkimi rokavi. Drugi del pakiranja bo v ponedeljek, ko bom vse žavbice morala stisnit v manj kot stomililitrske flaškice, da me na letališču ne bodo začopatili kot occupy wtc gangsta mafijozota ... Mja, kot da sem tako samodestruktivna, ha? Nisem - pa čeprav me rajzefiber še ni dregnil.

sobota, 12. november 2011

Ukvarjam se z jogo. Enkrat na teden.

Kar obsedela sem tam na klopci mini gozdiča velikega parka, ki meji na hrib neskončnih gozdov. Oh, zavzdihnem, da bi se take rutine držala vsak dan! Vse bi šlo na bolje - fizična kondicija, nevrtoglavo opazovanje dreves, bistrejši možganci in pomirjena umetna razdražljivost. Pa spočito oko. Košta me nič, profit je pozitiven, a tega ne vpeljem pa ne vpeljem med vsakodnevna to do opravila kot so:
  • Get up, survive, go back to bed.
  • Požlampaj pol litra limonade, pol litra čaja in pol litra vode pa še kaj, ker je liter pa pol premalo.
  • Popij šalco kave z dvema žlicama rjavega cukra in s pljuskom laktoznega mleka za jutranje razvajanje (samo če boš naslednji dve uri doma).
  • Umij si zobe, prečekiraj forum, potegni dol torrent epizode za tisti dan.
  • Skuhaj kosilo, lahko nadgradiš tudi svoj Receptnik, ker je kul za tvojo kuhinjsko samozavest.
  • Spucaj mačji sralno-scalni peskovnik.
  • Odšihtaj in si zabeleži par novih evrov v obračun.
  • Čohaj se s svojim najljubšim fantom.
Podoben primer v uvodu opisanemu problemu sprehajalnih (ne)navad so opravila spodaj ...
  • Uči in nauči se nekaj. Ne čakaj na mizico iz ikee, ne čakaj na čokolado, ne čakaj na maj.
  • Priročnik Joga, združitev telesa, uma in duha naj ne bo podstavek za vroče napitke.
  • Nažavbaj se z žavbo, ki naj bi preprečila modre fleke na stegnih in trebuhu. V učinke le-te sicer ne verjameš, a kako boš vedela za ziher, če tega ne izvajaš pridno vsak dan?

Pametnjakoviči pravijo, da je magičnih 21 dni tistih, ki ponavljajoče aktivnosti, v katera se prisiliš vsak dan (ob približno istem času pomaga), spremeni v samoumevne dejavnosti, ki jih imamo za pomembne za naše preživetje. Za začetek naj se vsaj sprehod spremeni v avtomatizem, pliz. Še dvajsetkrat!

petek, 11. november 2011

V svetlo sivih žabah iz osnovne šole po nova očalna stekelca.

Osupljivo je! Neopisljivo! Čeprav mi najbrž ni treba do te točke, ko bom videčim opisovala, kako je dobro videti. Tako lepo je gledati v ostre razločne oblike, v robove, ki ločujejo telesa in v listje na tleh, ki ni le gmota listja na tleh, ampak so dejansko list zraven lista, vseeno gmota, ampak s popolnoma ločenimi entitemi. Vidim! Vidim napis na tabli za pokopališče, vidim, kaj piše na hiši, ki predstavlja šolo, čeprav se mimo le-te vozim že celo življenje. Zdaj ugajam profilu potrošnika in takoj ob vstopu v Lidl vame butne napis Akcija!, tole objavo pa pišem s pokončnim hrbtom in z glavo 30 centimetrov stran od ekrana. Brez matranja.

Vid še vedno ni stoprocenten. Lahko pa grem do točke, ko bom videčim opisovala, kako je slabo videti. Bedno. V trgovini moram vsako stvar posebej vzeti v roke in prebrati, a gre za piškote, a za napolitanke. Napisi so megleni in kot da bi gledal skozi gips v svet. Obrazov ne vidiš razločno, samo predstavljaš si lahko, da ima oseba kriv nos ali mozolj na bradi. Prodajalki v pekarni zakvakaš, da žal ne vidiš, a imajo koruzni ali polnozrnati kruh, ko te nedefinirano sprašuje "A tega, a tega?" in ko te potem druga sprašuje "A toliko?" pri kosu slanine, se ti o nevidljivosti ne ljubi razlagat in na blef rečeš "Toliko, ja," čeprav ob prihodu domov pogruntaš, da je slanine odločno premalo. Največji hudič so mestni avtobusi, ki bežijo pred tabo takoj, ko pri vseh ugotoviš katere številke imajo na čelu in kateri je tisti pravi, ki bi te moral pospraviti v svoje žrelo.

Seveda ni tako hudo kot se sliši. Potrebna so le prilagajanja in malenkosti so tiste, zaradi katerih si občasno jezen. To, da v procesu šolanja nikoli nisem videla na tablo in da sem se ob gledanju filmov na mini šolskih ekranih vedno dolgočasila, ker tudi iz prve vrste nisem videla dovolj dobro in da sem vedno prepisovala iz zvezkov sošolcev, ki so dobro videli na prosojnice, me nikoli ni kaj preveč spravljalo v obup. Tudi moji ljudje so se navadili, da bom na pohodu po mestu le prazno strmela mimo njih, če ne bodo skočili pred moj nos in me dregnili v rebra s kričanjem svojega imena.

Zdaj bodo te težave vsaj delno izpuhtele. Ker vidim! Vidim Krasni novi svet. Revolucionarno!

sreda, 9. november 2011

Z enim klikom zrušim tudi harmonijo!

Resno: če želiš najeti rušilca česarkoli, ne potrebuješ dinamita pa buldožerjev. Potrebuješ mene.
Vse lahko zrušim že s samo enim klikom, pa če gre za pravkar na novo naložen in spedenan računalniški sistem, za harmonijo, ki se je pred tem pridno izgrajevala iz dneva v dan, ali pa za habitat glivic, ki v pravem sožitju furajo svojo civilizacijo v predelih mednožja. Nebotičniki in stare dinozavrske stavbe, oblečene v bršljan, oh!, in Burj al Arab, so še najmanjši izziv za moje storitve. 

Samo en hakeljc pri naročilu obstaja: kar se da zakamuflirati moraš pravi namen. 
Če želiš porušiti bajto sosedu, mi povej, da bi bilo potrebno pospraviti le pasjo uto. Če želiš zrušiti windowse bivšemu tipu, mi povej, da bi bilo potrebno le odstraniti Microsoft Office iz sistema. Če želiš zlobni šefici zadati takšno ali drugačno glivično okužbo, mi povej, da bi ji bilo potrebno le pljuniti v šalco s kavo. 

Mojster za nenamerno povzročanje škode sem.

nedelja, 6. november 2011

zmešnjavca


To, da sem tik pred blagajno moje najbližje in najbolj redno obiskane trgovine (ki me vedno znova rešuje pred piemesovsko potrebo po konzumiranju xxl vreč junk futra) razbila flašo vina, ki mi je po vrhu tega, da sem z njim zasmradila celoten tisti špajzelj in dolgo vrsto za mano naredila še daljšo, sploh niso zaračunali,

in to, da sem naslednji dan v drugem malo bolj oddaljenem merkatorju do računa prišla z goro nepomembnih sestavin v najljubši vrečki iz blaga brez bančne kartice, kar me je pahnilo v to, da sem morala skočit domov pa spet nazaj, ampak predvsem zato, ker jim nisem želela pustit te najljubše vrečke iz blaga in soka rdeče pomaranče (ta je ne zaradi mene že pristal na kupu za embalažo?!*) ob predpostavki, da so lpp linije bile zapisane pod sobotni urnik**,

je bil vrhunec zmešanih dejanj v tem tednu Osebe (gugl translejt: izgubljene v vesolju), ki bo morala nujno vpeljat preverjanje, če glava še stoji na peclju trupa, če bo želela nekoč v grob odnesti tudi lobanjo.

Verjetno je bil kriv vikend romantičnih potnih kapljic v savnah osupljivega wellness centra. 
Ali pa rojstnodnevno praznovanje/nažiranje na mrtvih dan (mjaumjau :*), ko bi sicer morali jesti čevape in hamburgerje na Žalah. 
Ali pa zadovoljstvo, da sem se končno oskrbela z mesečno urbano in študentskimi boni za novo študijsko leto (in zdaj čoham boga po jajcih?).
Ali pa sem na splošno vzela ta satelitski padec nazaj na Zemljo (sateliti so zdaj ful aktualni) premalo zares pa me ta druga sila tepe po glavi, da bom dojela, da življenje niso mehurčki. V atmosferi je veliko več bomb in zlobnih mini metkov.

Sem bila pa na jogi zelo pohvaljena, kar dokazuje tisto najbolj pozitivno posledico dvotedenskega aktivnega oddiha, ki se mu pravi riheb. Tudi ikea je bila uspešno prehopsana, končno imava temne zavese za ponoči in ogromne lonce za shranjevanje makaronov in riža in kosmičev. Še mizica za pet evrov nama manjka pa kozarci za vino tudi ne bi bili švoh. Pa da ne pozabim, da sem si prvič v življenju sama zapičila iglico v trebuh! Za konec se vseeno sprašujem: A bi bil ta teden lahko malo bolj prizemljen, resen in ... Novembrski? Rdeči desetinčnik, bodi popravljen.

---
DROBNI TISK:
*resnično postanem zver, ko si skiciram en zajtrk za naslednji dan, a zjutraj obupano spoznam, da je cel sok popit s strani nelastnikov soka, ki se jim ni zdelo potrebno niti vprašati za srk, kaj šele za cel liter
**je enako "vozim na 20 minut in če me zamudiš, imej vsaj snack, da bo hitreje minilo"

ponedeljek, 17. oktober 2011

Adejno. Masaža ob osmih zjutraj?!

Debate o vremenu niso več tiste debate, s katerimi prebiješ led v procesu spoznavanja z novimi ljudmi. To so zdaj debate o brezposelnosti, zaposljivosti, propadanju firm, da se je dandanes težko redno upokojiti in da je prihodnost mladih pod velikim vprašanjem. Vsi se strinjamo - kot pri soncu in čudovitosti oktobra.

Vseeno pa moj bodoči poklic postaja vse perspektivnejši in je menda trenutno na lestvici bolj iskanih v državi. Če ni to brutalnost!

nedelja, 16. oktober 2011

Uvod z novimi kopalkami zelo majhnega modrca in dvema paroma superg

Znanstveno sem se lotila problema. Če bi kaj bolj pridno sodelovala pri urah metodologije in če bi se že lotila pisanja diplome (to bi me prisililo v podrobnejši potunk v pravila) pa če bi imela ob sebi zeleno knjigco, ki jo moram naštudirat do januarja, bi stvar opredelila bolj metodološko in brihtno, tako pa bom opis svoje raziskave podala bolj ... Plehko in nestrokovno. Po domače. Po šalabajzersko.

Raziskovalno vprašanje: Ali se bo mehurčkanje preteklih let v čem razlikovalo od letošnjega mehurčkanja? 
Raziskovalna hipoteza: Mehurčkanje preteklih let se v ničemer ne razlikuje od letošnjega mehurčkanja,

Najprej je bilo potrebno preučiti historični vidik ("historični" zato, da bi se vsaj kaj zajebano slišalo v tej objavi!). Podatkov za prvo leto mehurčkanja, ki se je zgodilo v juniju leta 2007, nisem našla. Leta 2008 sem prešaltala na oktober, ki me je z jesenskimi odtenki v tej grapi osvojil za vsa leta naprej.

Leta 2008 še nisem bila moderna.  Pravzaprav sem bila dolgočasna, če sem v mobi beležko tipkala ... Mehurčkaste zapise? Mehurčkaste zapise. Opisujem tudi šok ob prihodu domov - ki je predvsem razumljiv, če niti internetnega kabla nisem imela vštekanega v rit..
Grem in greva.
Mehurčkasti Zapisi
Here Comes Gravity

Naslednje leto, leto 2009 kaže zavihek na desni strani bloga, je bilo že malo bolj živahno  Mala rdeča komp mašinca je bila že ob meni, prav tako megabajti epizod raznih serij in oči niso počivale. Odštevala sem dneve, kar je precej patetično ... A se najverjetneje do danes s tem delom migajočega oddiha ni kaj dosti spremenilo.
Grem nafilat Health
Še 13 dni
Še 10 dni
Še 7 dni
Še 3 dni
Še 0 dni ali "hani-ajmhoum"

Lani sem kričala. Potem sem bila še potrebna, še prej pa ekstremno utesnjena v rutino groznih (hmf?) stvari kot so miganje, prehranjevanje in spanje.
Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim
Mantra: "Nazaj v zverinjak!"
Make love or have sex?

Kako bo letos? Namesto sage Somrak, za katero mi prebavila ne dopuščajo več, da jo preberem do konca, se bom potrudila (niti ne potrudila, ker bi zadevo najraje pogoltnila na eks) s Pesmijo ledu in ognja - z drugim delom knjige (ki ga po malem berem že od avgusta), ker sem prvega absorbirala s serijo. Sicer pa zaenkrat, prvi dan mehurčkanja je, sem okej. Lansko trditev "Izginotje letos ne pride v poštev." bi še enkrat zapisala v glavo objave, a ne želim bit še v naslovih objav ponavljanka ... Če bom že v vsebini. Ali pa ne! Vem, kako kul bom potem, ko se vrnem. S čisto novo baterijo, ki ne bo fejk baterija, pripeljana s Kitajske, ampak bo originalna z garancijo. Sicer pa sem si zapovedala, da bom vse skupaj jemala kot res pozitivno izkušnjo in uživala v vsakodnevnem pedalkanju sobnega kolesa. In masažah tudi, no ...

petek, 14. oktober 2011

Sadni jogurt brez okusa po sadju.

Japčki v gajbi še naprej grozijo, da bodo zgnili, če jih ne porabim. Živcirajoče je in obupno se počutim, ko moram tu pa tam kakega zabrisati v smeti. Isto je z jogurti, jajci in kislo smetano. Ker pa je lupljenje in ribanje jabolk, še posebej črvivih, nekaj najbolj strašnega, kar se lahko pripeti nekomu, ki bi rad kaj spekel, sem mafine z jabolki in cimetom vseeno prestavila na danes. Včeraj sem se raje lotila sirovih štručk, na katere sem zbasala še slanino.



Ne vem točno, zakaj moram pripopat vsak krožnik, ki dobi vsebino s pomočjo mojih rok - mafini niti ne izgledajo jedljivo in prav zares niso bili tako dobri, saj sem namerno pozabila v maso puhniti ključno sestavino za kaj takega - se pa z vsako tako objavo počutim bliže ... Em, ne. Končam tukaj. Počutim se predvsem nadzaposleno za človeka, ki je več ali manj doma (preberi: kot da ne hodi na faks ali v službo, ampak le na lumparije po mestu). Kar je kul in me ne tunka v ID krizo ali kaj podobnega. Ne težim le na podlagi svojega orkanskega razmišljanja, ki so vrtinci in razbijanje šip na oknih, to bom, ko bom v fazi mehurčkanja. Mehurčkanje je pogubno za um, v končni fazi pa deluje tudi katarzično in ... Po pretiravanju z mehurčki spregledaš, a veš.

Ne veselim se, ker bom padla ven iz moje zadovoljne rutine, zdaj imava še novo nezakonsko posteljo, ki je pol metra višja od nadmorske višine prejšnje zakonske postelje, ki je vsako noč ostajala tričetrt nezasedena. Preluštno je.

ponedeljek, 10. oktober 2011

Za suh in hladen luft

Na četrtek sem sedela ob Lublanci in požgalo mi je ramena. V petek zjutraj je lastnik stanovanja klical, če bi bilo že potrebno prižgati centralno kurjavo. Pa še nismo odšraufali radiatorjev, a popoldne nas je zazeblo. Z mrzlimi podplati in tresočim hrbtom zdaj živim že nekaj dni, z dekco deliričnega vzorca sem se že sešila skupaj, a kljub temu si ne nataknem uggic (upoštevajoč tudi dejstvo, da jih nimam) in ne oblečem plašča. Mogoče mislim, da je neumno, hkrati sem pa danes po opravkih (peš) šofirala le v tanki bombažni jakni in supergah ... In že uhuhuh dolgo se nisem počutila tako poživljajoče lahkotno.

ponedeljek, 3. oktober 2011

Namaste Bitchez.

Zadnji teden septembra se je začel s pikom komarja v spodnji žnabelj, da mi je le-ta zatekel do AndželinaŽoli razsežnosti, potem sem pa zjutraj odpeljala moji punci na morje. S tem, da sem sedela na zadnjih sedežih, godrnjajoč nad slabo izbiro komadov, a vseeno ob večini nisem skopušila z mojim čarobnim glasom - z vsem grlom sem prepevala in vožnji po avtocesti dodala še več pozitivnega naboja (seveda bodo kaj takega vsi zanikali, kar v tem neoliberalističnem sistemu pričakuješ že pri medsosedskem tekmovanju najlepših tegelcev na oknih). Pojedla sem dva čokoladna mafina za zajtrk, da smo lahko brez kruljenja v mojem želodcu prehodile koprski Tuš, nato pa smo po poletni vročini le odracale proti kosilu, betonu in slanim valovom. Pa sladoledu - iz preventive sadnemu. Hrana, čvek in šoping.

Po izletu sem se do sobote preoblekla v zelene hlače. Ki sem jih nameravala po preobrazbi garaže-ropotarnice v garažo-kamor-gre-tudi-avto zabrisati zraven ostale krame, ki se je znašla na kupu za v komunalo, a sem si premislila. Hlače so okej še za vse naslednje prašne in morebitne malarske pohode naokrog in še vedno bom v njih lahko skočila v špar po pleskavice in kinderjajc za Jano. Enega sem ji dolžna. Čeprav mi dejstvo, da nisem v steno garaže zvrtala niti ene luknje, ona pa kakih petnajst - pa še z vsako se mi je prišla posebej pobahat, povzroča vrenje v globinah moje posesivne in egocentrične duše. Pod nebom, na katerem se je znašlo le kakšno letalo in ob travniku, na katerem so ležali razžagani kosi lesa, se je več kot prilegla zelena pločevinka. Kroksica in Starterska.

Kaj pa zdaj? Grem po novo dioptrijo in po novo knjigo v knjižnico brez rezervacije.

sobota, 24. september 2011

S polic pobiram še zadnje poletne kose.

Spet po dolgem času sem stopila na vlak, tokrat vsa obilna od pravkar na hitrco zaužitega kebaba. Sem malo pred tem celo pot do železniške razmišljala, a bi raje en McPomfri, ki ga sanjam že cel teden, a raje kebab, kjer dobim več junka za manj keša. Ampak s tistim za McPultom mi ne bo treba klepetat o vremenu pa o tem, v kateri konec Slovenije se nameravam iztirit, s tistim za kebabPultom bom pa morala spregovorit teh par stavkov, ob katerih se bom spraševala, če me tipček sploh razume. Ker jaz ga ne. Vseeno me je nos potem odpeljal h kebabu pa še jufko sem dobila za 97 centov vreden študentski bon. Zraven pa še čokoladno rolado in kozarec merkatorjeve kole, ki sem ga vseeno z veseljem spila, ker je bil hladen.

Po računalniškem kolapsu (in potem še mojem babjepsihičnem) sem po mojem končno spravila v red namizje, pomembno poimenovane mapice, programe, zaznamke (in sebe), le s certifikati še nisem ustvarila premirja. Sicer pa oktobra začnem z neko kul delovno terapijo, približno vem, kako rezervirat termin v toplicah, saj sem zmanipulirala starševko, da bo le preživela z mano vsaj en teden, na netu nameravam izbrskat, kdaj se začne prva ura joge v tem semestru (nek božjasten občutek imam, da se je ta prva ura joge začela že s septembrom, zato spletne strani sploh odpret ne upam) innn ... To so bolj ali manj vsi plani za moj oktober.

(tukaj se nadaljuje prejšnja trditev, ki sem jo sicer zaključila, a je nisem
- poleg iskanja novega brloga, luknje, gnezda v divjini ali iskanja novih poznanih sodivjakov sodivježev (izraz sem ukradla pri prevajalcu g.r.r.martina), na katere bi se lahko računalo v primeru izgube ključa, predvsem pa bi se jih izrabilo za zbiranje kovancev v žakelj, ki ga lastnik tiste kvadrature vsakomesečno vzame iz naših tac. Čeprav le za en mesec naprej, me taka vizija pomirja, a z zavedanjem, kako lažnjivo me odvrača od tistih malo večjih planov, ki udarjajo v ozadju in ki bi zares potešili moj umetno (umetno!! Vse družbeno je umetno!) povzročen vzgib k normalnemu poteku neke kariere.

Samo pol ure sem se vozila in vseeno sem pogledala del neumne serije, se zraven smehljala ob debatah 17-letne mladine, kako da držijo boga za jajca, hodijo v ambasado, na elektroniko in ritem mladosti, v topa pa ne, ker tam da jih pa res ne spustijo noter, si pa ful želijo, ker so tam sami bogataši (huh), fino prebavila kebab in si ob pogledu na odsev v okenski šipi rekla, da sem lepa. Včasih jih pogrešam. Te vlakovne trenutke, ki jih imam rada zase.

sreda, 21. september 2011

Ene kamilce pa bo.

Pa še petnajst poslanih esemesov, da si popredalčkaš misli.

In babji plan za ponedeljek.

Dokončno namontiranje življenjsko potrebnih programov v (še) brezdušni računalniški sistem, predvsem je tu pomemben µTorrent, ki pomaga pri doziranju neumnih serij v moj čudoviti um.

Pogled na z zadovoljstvom obsijano kepo dlake na postelji.

In trije sončni žarki skozi okno.

Palačinke za zajtrk!

... S temi ukrepi bi se moralo izločanje nevemkatere strupene snovi v meni zbalansirati, me pripraviti tudi do tega, da si našamponiram lasovje in da v nebo pogledam razčrnjeno. Tako bo dan lep.

ponedeljek, 19. september 2011

Težko se bo navaditi na štumfe.

Pa saj ne vem, če je tisto včerajšnje zlitje s kavčem res bilo posledica preveč s slanino posute pice, morda pomarančne torte, ki sem jo imela za zajtrk, ali pa je za vsem tičala ta grozovita sprememba vremena. Samo sprememba vremena je strašna. To, da je zdaj pogled skozi okno morbiden, da je ritual balkončkanja (to se usedeš na klopco, se nagneš čez ograjo, se zazreš v travo in kaj rečeš) zdaj obvezen z jopico in da moram v trgovino v kavbojkah, je čisto okej. Štumfi so tisti, ki jih sovražim, ker nogo z željo po svobodi zapirajo v bombažno tkanino, a tudi to gre skozi zatem, ko ti pritisk v glavi tako pade, da ne moreš ali nimaš volje drugega kot spat, gledat epizodo na epizodo neumne serije in čakat, kdaj bo slabost pripeljala do tiste stopnje, da se boš lahko zares olajšal in izbruhal ves gnev, ki ga trenutno gojiš do življenja. Gnev! Spet beseda, ki se vse prevečkrat znajde na jeziku.

Fant je včeraj rojstni dan imel - vse najboljše, fant - in zato je torta toliko na meniju, Jinx pa sploh ne šepa več, čeprav bo še tri tedne imela v taci žebelj, da ji skupaj drži kosti. Nimam pojma, kaj naj naredim z nekaterimi ljudmi in nimam pojma, kje bom spala naslednji mesec. Rezervirat bi si morala štirinajstdnevno mehurčkanje, osebnostno bi se morala spraviti v red, ker sem trenutno cela zmeda ... Pa ni nič od mene. Potrebujem en bolj definiran plan od tega, da moram februarja naredit še tri izpite, ker zdaj se mi niti v knjižnico ne ljubi vrnit knjige.

Glavno je nekaj: če sem začela poletje po irsko s koncertom Flogging Mollyjev, sem ga tudi zaključila po irsko - s petkovim koncertom skupine The Dubliners. Za razliko od divjanja v juniju, je bil tokratni koncert zasanjan, na momente malo bolj energičen, predvsem pa veliko bolj pisan različnih generacij (na primer babic pred odrom, ki so mladini svetovale, naj se raje usedejo, ker zelo nestabilno izgledajo) in skoraj tri ure je trajal. S prostorom za dihanje in manevrskim prostorom, če me je slučajno zaneslo. S štengo, da sem se usedla in z mojimi posebnimi gibi, za katere se mi dozdeva, da bi bili res lahko klasični irski, haha. Bradati starčki na odru so bili vredni (pa še bodo!) obiska.


torek, 13. september 2011

Moj mačkon ne more biti balon

Prisežem, da sem danes z dlanjo zavozila pljunek, ki se je nastavil na ograjo v bloku, ko sem za pot proti izhodu uporabila štenge in ne dvigala! Roko sem si obrisala v listje na zelenici pred blokom, ko sem se celo spomnila, da bi morala v torbici imeti papirnate robčke. Teh običajno nimam, ko jih potrebujem, a odkar se je sopara z ekstremno nizkim pritiskom in s posledičnim pojavom švicbrkov zavlekla v september, raje doma pozabim tošelj z dokumenti, da mi stric za fast food šalterjem ne želi predati hamburgerja na študentsko subvencijo. V tem drugem primeru je tako več šans, da se stric usmili razočaranih očesc, medtem ko robček sredi septembra človek težko dobi, če pri 30 stopinjah celzija ni nihče prehlajen.

Tudi Editors in The Wombats v soboto so povzročili prav mokro vzdušje in to brez gasilskega polivanja  Techno Fanov in Racing Podgan s pivom. A ker je bila stvar v Križankah - in Križanke imajo na levi strani ogromno okno - so se kapljice sproti hitro spihale. Malo manjše okno je v našem stanovanju, kjer zrak kvazi rešuje ventilator in ne okno. Okno ima le okensko polico, na katero najin maček kljub prepovedi zelo rad zaide, še posebej zvečer, ko je Jinx lahko tudi balon. Vsaj tako mislijo njeni mačji možganci, njena sprednja tačka s kompliciranim zlomom pa potem vidi, da tako ni bilo brihtno misliti. Ne moreš biti balon, če mora pa potem tisti, ki daje hrano in puca wc, plačati malo čez 300 evrov za vet-operacijo. Fak!




petek, 9. september 2011

Konec je z Lucky Charm obdobjem

Ni pa še konec ponypotovanj s krili v zraku, ker sem našla prava za ponyveter, taka s podlogo, da v primeru, ko se perutkasto krilo dvigne do jošk, ne pokažem Ljubljani cele stegenske švoh mišice in barve svojih spodnjih hlačk. Seveda me vedno prehitevajo drugi kolesarji in ko postanem na rdečem kolesarskem pasu selfiš bič/egoist/sama in edina/velika rit, se večkrat zgodi, da skoraj butnem prehitevajočega, če ta ne zacinglja. Včasih mi kdo kaj pikrega pripomne, ampak se v njegovi hitrosti (ker ima vsako kolo večja kolesa od ponyja!) besede porazgubijo, tako se nimam kaj preveč za obremenjevat. Vzvratnega ogledala si ne mislim namontirat.

Vsaj tri trenutke v enega ujel: Matic Verbančič
Z: mamiya RB67
V: prvi polovici leta 2011
Ampak: tam med obrisi se razbere ponymodel na tivolskem mostičku!

Lucky Charm obdobja je bilo konec že 28. avgusta, ko moja knjigca z datumi ni več pustila obrniti lista. Fantu sem ukradla Moleskinovega najmanjšega. V katerega sem komaj stlačila podatke za vpis v absolventa, a vseeno bo moj dokler si ne nabavim svojega. Vpisat se mi je pa zdaj tudi uspelo, če sem le kuverto zabrisala v pravi nabiralnik na faksu.

Drugič v letošnjem poletju sem pojedla gobji obrok z užitkom. Če sem uspešno osvojila misijo Vzljubi paradajz, zdaj delam na Vzljubi gobe in gobe niso le marele in lisičke. Se pa guncljaje skozi Tivoli vedno vozim s posebnim ponynasmehom, zato upam, da mimoidoči ne vidijo nič bolje od mene, ker bi sicer na kolesu uzrli trčenega ponyfanatika, ki mora imeti sedež toliko spuščen, da s stopalci doseže asfalt. Tudi padem lahko, če je sila, a do zdaj se mi je vedno uspelo obdržati navpično.

Sovražim straniščne osveževalce zraka. A ni lepše odpreti okno? Ah in pozabila sem na razliko med septembrskimi porjavelimi nogami in majskim jogurtastim videzom!

četrtek, 8. september 2011

TVOJ BLOG ZARAŠČA BRŠLJAN

Takole me brcne v rit moja zvesta spremljevalka zasledovalka Jana. 

Pa imam dobre izgovore - vse od tega, da sem že nekaj časa v grozljivo tesnobnem stanju, brez "komaj čakam" utrinkov, kar sicer ni depresivno, povzroča pa vseeno vsaj toliko gneva, da niti nimam želje po opisu misli, dejanske situacije in potencialnih rešitev, če bi te sploh obstajale. Ne maram, ko se pravljice v moji glavi končajo z velikim gobcem volka, ki babico požre in konec - brez naknadnega razparanja trebuha, iz katerega bi ženšče ven skočilo zdravo pa še bolj živo.

Potem se že tako črnim miselnim vrtincem brez prihodnosti pridruži še tisti ciklon, ki se vrti okrog minljivosti. Kako hitra je ta in kako zares je pomembno, da živiš vsak dan, kot bi bil tvoj zadnji (izključujoč tisto o brezpametnem zapravljanju denarja, ker je vseeno možno, da potem naslednji dan pač nimaš za burek) sploh ni zgoljufano. Strdki v krvi in avtomobili, ki po avtocesti vozijo v nasprotno smer, ne čakajo na to, da boš pokopal bojno sekiro s starim prijateljem in ne čakajo, da boš položil keramične ploščice v kopalnici. A še naprej bomo pozabljali na to.

Na koncu me reši delo. Delo na kubik. Da pozabim in se lahko znašam le še nad tem, da nimam časa, da bi se vrnila nazaj, da še komaj gledam v ne tako sevajoče piksle na zaslonu, da si želim le objemanja kovtra in sanjarjenja o nerealnih vsebinah, da zignoriram učenje za davno pozabljen izpit ter raje oblečem pisano živahno krilo brez žab skoraj v sredini septembra.

Škljocnil: Matic Verbančič
Z: Mamiya rb67
Na: Cerkniško jezero
Ampak kdaj?: april 2011
Tole je brezvezno. Zaradi takih objav bi bršljan lahko tudi že cvet pognal!

ponedeljek, 29. avgust 2011

Hiša duhov

Nov napredek moje eksistence v tej dimenziji: iz stanovanja duhov sem svojo rit - pa naj ji je bilo prav ali ne - morala presesti v hišo duhov, kjer sem krivuljo porabe električne energije tokrat poslala v višave staršem. Pa ne le zaradi celotedenskega večernega prižiga vseh luči v prostorih mojega gibanja. Tudi zaradi dobrot, ki sem jih za potrebe mojih goltalnih mašinc morala zapreti v kuhinjski krematorij, ha!


Iz lojalnosti do članov familije, ki so si zasluženo privoščili zadnje vodno-dopustniške užitke, sem v oskrbo vzela najbolj plašnega mačkona celega vesolja, ki se ob nevihtah skrije pod tepih, čez miren dan pa pod moj povšter. Pogumno sem se spoprijela z ostalimi you-know-who neplašnimi prebivalci te ogromne hiše in zdaj bom s ponosom priznala, da me niti en dan ni bilo panično strah, rože niso prišle preč, paradajz (pazi!) v spodnjem predalu hladilnika je pošel, pod vplivom miru sem uspela stipkat 17 strani seminarske naloge iz izrecno angleških virov (kar si zasluži več kot eno kopel z jordansko mrtvomorsko soljo) in pod vplivom prazne kuhinje uspela začarati mnogo surovega v užitno za prebavila.

Ob vsem tem mi je srečno ostalo še nekaj dolgih ur za prebiranje lepo razumljive skripte za jutrišnji izpit, pri čemer pa obljubljam, da je tole zadnja objava na temo raznih pošasti, ki ždijo le v mojem podstrešju. In na filmskih trakovih. In na papirju trdo vezanih knjig. In zmaji in bitje, ki ga sestavlja roj žužkov, in sluzasti surovi beljaki, ki se spreminjajo v žrelo brez dna, in mrliči, ki čakajo pod posteljo, da zaspiš, da oni lahko vstanejo, in ... Največji absurd je, da imam na omari nalepljeno okostnjakovo roko, ki se ponoči sveti. Nah, saj sem res neprištevna.

četrtek, 25. avgust 2011

Ne glej kompozicije, glej barve!

Ni mi več vseeno za uspeh v septembru. Si že praskam mozolje, ki jih ni, spanec je moj ljubki izhod in res dobro spim, živčke pa utapljam v ogromnih količinah hrane, ki je res okusna, čeprav izpod kuhalnice, ki jo štorasto vrti moja roka, da vse leti po celotni kuhalni plošči in še čez.


Po dneh, ko sem pozabila na vročino, na izpite pa na vse ostalo, kar me muči (mezinec na nogi je bil izjema), ko me je v veko pičil pajek ali komar ali nekaj pikajočega, da mi je oko tako zateklo, da sem škilila izpod veke, ko sem znova naredila približek skoku na glavo in ko se nisem bala gozdnih pošasti, ki so ponoči lomastile okrog drevesa, za katerim sem šla lulat (lažem - zelo me je bilo strah in nisem upala spati na zunanji strani našega improviziranega polšotora), me zdaj čaka še enkrat toliko dni, da padem nazaj v nek sistem učenja, da se poleg tega soočim z novimi baubavi, tokrat baubavi ogromne prazne bajte, zaslužim še nekaj denarja, ta pravi čas odpeljem kanto za smeti s ceste, v soboto pa zalijem rože. In vsak dan poberem časopis iz nabiralnika. Ups, za danes sem pozabila pobrati pošto (je enako nagrabiti kup reklamnega listja), zdaj ob tej uri pa res ne upam ven. Hej, sem pač debela reva. To vsi vemo. Ker je moja domišljija prerodovitna, namreč.

Bi pa tako zelo rada zakričala nekaj, ampak sem si obljubila, da bom tiho.

sobota, 20. avgust 2011

Ni po češko.

Tokrat seminarske naloge, katere dokument z naslovom "čehička" na namizju ždi že dve leti (in v dveh letih se je nisem usmilila in napisala niti stavka več, kot bi si seminarska naloga želela), nisem začela z naslovnico, s stranjo za kazalo, s stranjo za uvod, s stranjo za zaključek in s stranjo za literaturo in vire, kot to naredim običajno in potem z zadovoljstvom naštejem strani, "Kako sem pridna, da jih je že pet!", ampak sem kar začela s pisanjem uvoda, sicer s kopipejstom slike, da je takoj zgledalo malo bolj bogato, a nadaljevala s pisanjem jedra, zdaj pa je po enem dnevu napisanih skoraj kvalitetnih šest strani. Razlog za odlašanje z začetkom pisanja, ob čemer si zdaj seveda vrtam s prstom v sence lobanje, ker kako je to možno, da sem s takim lahkotnim delom odlašala do sedaj, je potem viden v prevajanju. Saj ni problem, napisano je razumljivo, vseeno pa ne bom tega predložila pred profesorja brez treh pregledov angleških strokovnjakov, ki jih je sicer ob meni vse polno. Insekjur sem, pravim. Tako kot zdaj ne upam več zapreti vrat, če sem imela cel avgust do zdaj strah pred hojo s kozarcem v roki. Oblazinjena soba, so mi rekli, da je to tisto, kar zares potrebujem. In posoda, kozarci, krožniki plastičnega materiala, da se več ne razbije. No, kljub tema dvema postavkama, ki bi se jih morala držat, če mi je življenje sploh še drago, sem si vseeno zrihtala komplet čajnika, cukrnice in vedra za mleko iz češkega porcelana, ki ga je mama Štefka dobila ob poroki krepko več kot šestdeset let nazaj. Da bo prijetno, lično in čajniško v nekem novem stanovanju, bom pa seveda poročala, koliko časa bo ta porcelanasta harmonija trajala - upoštevajoč, da sem vzela komplet, ki je malo bolj konkreten, ne kot tisti, ki je bolj prisrčen in majhen in s tem bolj razbitljiv.

Vroče je za drugo polovico avgusta, zato grem jutri v še hladnejši habitat. S tem sem odpravila še zadnjo kapljico dvoma o tem, ali moja vest postaja nedisciplinirana, amoralna in breznačelna. Vseeno mi je postalo za uspeh v septembru, zdaj bom še malo uživala. Bom že, ane.

ponedeljek, 8. avgust 2011

Pranje na 30, 40, 60 in 90 stopinj

Več glasbe, več avtomobilskega pleha, več sonca, več čofotanja, več hrane in koruza!, več norčij in divjarij, več presenečenj in več druženja. Pa manj pričakovanj (oumajgad, kar Bijelo Dugme so se znašli na odru! No, vsaj kad so oni bili, aha.), manj izkušenj in manj želje po domov. Več je bilo še alkohola, več je bilo tudi črevesnih neravnovesij in čepenja v koruzi. Kihanja približno toliko, komarjevih pikov pa 30 več, kamagela je tako le še za nekaj komarjev, na bradi pa obliži ostajajo nepoškodovani, ker so se preveze menjale vsak dan. Za razliko od revnega rajajočega uvoda v to festivalsko poletje, je tole schengenovanje letos preseglo "samodasioddahnem" željo.

Festival je svoj dokončni festivalski duh dobil s seksom akumulatorjev tik pred odhodom, sicer pa smo Prljavo Kazalište in Niete prvi dan poslušali s parkirišča, drugi dan Kreslina, (Kad smo bili) Bijelo Dugme in Cover Lover pa izpred odra, ne na ramenih, na klopci, iz dixija, nikjer in povsod, na tleh, poleg elektro floora in zelo zamegljeno, kričeče, veselo, podpirajoče, divje. Dubioza Kolektiv smo spremljali tretji dan gor z grička, torej iz višin tja dol, v slamnati travi, kjer bi vsako bitje zaspalo v minutki - s slinasto kapljo, ki teče ven iz odprtih ust. In bilo potem zelo jezno, ko ga nekdo po koncu prebudi z žgečkanjem slamce pod nosom.

No, res, spali smo na travnatem parkirišču, a imeli hotel z daljšo vrsto zvezdic kot pa vsak tam notri, kjer je bilo prostora za šotore le še pred wc kabinami. Domača panceta, bliskey in šest napihljivih vintage blazin za en evro so ta geselca, po katerih si je treba zapomnit tale zapis.


torek, 2. avgust 2011

Urgenca

Ah, kurc. Bi ne bilo v mojem slogu, če ne bi takoj v prvem večeru ponovno polne džungle, gužvo izkoristila za prevoz do tovarne, kjer tudi v najbolj nočnih urah bitju z belo kartico, na kateri je narisan človek roza, človek zelene in človek modre barve, zašijejo novo srajčko, kapico in štumfek, če je le potrebno. Je teklo kot po fino strjenem ušesnem maslu ta naša hoja po hodnikih. Tako kot moj galantni padec, ki ga sicer nihče ni videl, so se pa potem videla tla, polna črepinj kozarca, ki je hotel vodo. Ena teh črepinj je štrlela iz moje brade in ker je obraz znan po superprekrvavljenosti, je kri tekla kot bi mi bila presekana aorta. Tako hitro in enostavno se je zgodilo, zdaj pa sem jezna nad svojim blesavim babjim štorom, ki spravlja moje ljudi v stanje tresočih rok, potem pa še naredi bel obliž čez pol face, pretiravam, da ni v štacuno po kislo smetano za it. Ne daj, da bi mi na tem mestu ostala še brazgotina, ker je dovolj tisto materino znamenje na desnem licu, iz katerega mi prekleto raste puh. Prost in nedoma vikend, ki sem si ga priskrbela tri ure pred nezgodo, ostaja prost in nedoma vikend. Do kosti je skorajda prišel ta špičasti kos guiness stekelca, povzročil pa moje prve tri ali štiri šive v življenju in kje se je zataknila babještorja lastnost, značaj pijanca, ki povzroči avtomobilski kreš, iz avtomobila pa stopi brez praske? Svoj goltalnik pitam po žlički in počasi, ker mleti s čeljustjo malo boli. Tudi smehljanje je naporno, zato bolj srepim v svet, kar pa ni težko, sem jezna, če se še spomniš. Se mi je vrtelo, je bolela glava, sicer je bilo vse okej, imam pa še en dober prispevek za blog, je rekla najbolj prisebna soudeleženka, ki mi je pomagala, da se vsaj preoblečem v nekaj spodobnejšega od aladinovih harem hlač, če sploh so aladinove, ko pa so bolj kratke in ne tako široko padajoče. Sem se nasmehnila pa se je tam med šivi malo zategnilo. Ah, cepivo proti tetanusu je že davno postalo nič v mojem sistemu in upam, da kozarec ni bil kako okužen. Fuj, zatresem se še ob tem, ko sem videla novo napako zaradi moje malomarnosti.

petek, 29. julij 2011

Stanovanje duhov

Ta teden je v ospredje prihopsal moj zajčji karakter, ki ni tak, kakršen je karakter stanovanjskega kunca, ki se ne boji ničesar in ima zobe, ki odženejo vsakega plenilca. Zajčji karakter je tisti, ki sliši šume, ki so človeškemu ušesu neslišni. Zajčji karakter je tisti, ki kljub slabemu vidu vidi obrise, ki jih človeško oko ne zazna. Pogrunta tudi, da se je v kopalnici prižgala luč, čeprav jo je malo prej ugasnil. [Čeprav je v resnici šlo za drugo luč.[ Zajčji karakter verjame v duhove, ki so si v več kot sedmih desetletjih najverjetneje uredili prave rezidence po kotih velikanskih soban in moralo jim je postati že pošteno dolgčas bivanja v neznani dimenziji. In tako je s stanjem mojega sebstva ob večerih.

Čez dan zajčji karakter izgine, prevladuje nek suveren, nadut, samotarski, kuhat-znam, pravzaprav vse-znam  (razen količinsko skuhat le za enega) karakter, ki bere domišljijsko knjigo, da ohrani domišljijsko ravnovesje med dnevom in nočjo, gre na sprehod, kjer se zaveda svoje sreče in uživa v vonju pokošene trave, ki cvrči pod sončnimi žarki, gleda Cougar Town, da uide zasledovalcem - zlobnim študijskim obveznostim, dela, če je potrebno, skrbi za red in živalske prebivalce stanovanja, da ne pomrejo od lakote, smrdljivega stranišča ali od pomanjkanja življenjsko pomembnega čohanja.

Igram se tako samostojno življenje, ki ne vključuje niti siceršnjega delilca postelje, ampak le goste, ki vsakodnevno zaidejo v stanovanje 6 na sirove palčke, ki so se mi ponesrečile, na milkine praline, ki mi jih je dan prej prinesel prvi gost, na korenček in paradižnik, ker je zelenjava kul in na pečen krompir s pečenimi bučkami s sirom. Pa na čvek. Če sem cel dan sama s sabo, moj jezik izkoristi vsako urico za kvalitetno oblikovanje besed.

Vsote mojega letnega poračuna elektrike bi bile lahko nepredstavljivo visoke, če bi živela sama. Tako vseeno izberem življenje v dvoje.