torek, 30. julij 2013

Rampe pa še ni na spisku meni nevarnih reči ...

Zdaj je! In če sem včasih ustanavljala Fond za vse moje izgubljene predmete, teh je bilo res ogromno, bom zdaj počasi morala ustanovit Fond za vse poškodbe, ki jih v zadnjem času fašem - po lastni krivdi ali pa kar tako z napačnim trenutkom na napačnem mestu smolo.

Vsekakor moram obeležit ta prebit zgornji žnabelj,
se zahvalit, da imam cele zobe in nos,
preklet to ponovno neplanirano in trapasto in bolečo in štorasto in s sebičnim reklom "vedno se zgodi meni" objokano izkušnjo,
si obljubit, da bom vnaprej bolj previdna (bolj previdna pred nikoli predvidenimi opcijami in raje bit v pravem trenutku na ta pravem mestu, ker je to tako enostavno in umevno in pravilno),
se predvsem ne bat sveta in - saj se ga ne, bom pa kmalu začela verjet v to, da mi bo enkrat, ko bo karma ali nekajže ostala brez idej, samo še nebo padlo na glavo - in ...
in it naprej.
Pa pisat diplomo, za katero sem po enem mesecu, potem ko sem dobila nov zagon in svež veter med sive možgančice, vse te pogonske mehanizme izgubila in zdaj že dva tedna delam samo na tem, da jih dobim nazaj.

Damn, da je težko to pletenje rdeče niti nazaj v klobko, september je pa že tako blizu.

nedelja, 14. julij 2013

Bejbi robčki namesto tuša in to ...

Pa turbomaksimus ali trava ali peščena plaža namesto jogija, zvit pulover namesto povštra, ker povšter je pod drugo, ta kravžljasto, glavo, dekca namesto stola, pa losos namesto kremenateljca, čeprav je tudi ta enkrat visel z rešetke ... Limonada namesto kave in sadje namesto zajtrka. Plaža z mivko in baltskim vetrom namesto kavča in glavno - štiri gigantske noči našega že tretjega zelenega festivala pred zahajajočim soncem, ki čez tri ali štiri ure spet pride naokrog ...


 ... s hudimi koncerti in enim ekstra dnevom pop dive, katero je bilo potrebno it pogledat pa ni preveč prepričala naših bolj rock štekarjev. Hudi Queens of the Stone Age (tik pod odrom), hudi Editors (s sončnimi žarki na faci), hudi National (tam v ozadju na dekci), hud Nick Cave (trepetajoč zaradi vrtinčastih vetrov in mokrih štumfov), hudi Arctic Monkeys (od daleč, ker so bili skoraj zamujeni), hudi Kings of Leon (bolj prijazni in manj bruhajoči kot zadnjič), hudi Blur, da ne govorim!, vse to namesto hudih domačih zvočnikov ... In potem Rihanna namesto Radia Antena ali koga že.


Tri tisoč kilometrov cest, predvsem takih, ki se nenadoma končajo s kupom peska. Manj kot šest litrov porabe goriva na sto kilometrov, pirčki, lionlade, finlandije in kapnudli po ekstremno neevrskih cenah. Obgrižena kolena in prsti zaradi komarjev, ki jih antikomarne šprice že ustavijo, tkanine pa nikakor ne - kot štumfi ne ustavijo mravelj, gigantskih in črnih. Lepše je bilo spati med risi! Na jasi sredi divjega in temnega gozdiča, ki je naslednji dan pokazal, da je naselje takoj za tretjim borovničevim grmičkom.



Srhljiv ogled Volčjega brloga tik pred nočjo, hladna in hiteča prestolnica naslednji dan, tako drugačna od mesteca na severu, ki ima utrip, dušo in izumetničeno zgodovino s starimi razsvetljenskimi bučami na vršičkih streh. Pa ponoven morbiden ogled temačnega taborišča v jutranjih urah, ko si ne želiš biti tam, ampak te zgodbe, žalostne in resnične, zgroženega nehote spet in spet potegnejo noter.

Če sem si pokrpala luknjico na nogi, če sem prehodila kilometrske dolžine med festivalskimi prizorišči, med vlakom, busom in avtomobilom, vmes vseeno malo jahala kamele in štuparame, se zahvaljevala ponovno obujeni opornici na stari supergi pa družbici za ruzak, za zapekanko, za bigos, za toitoi, za berglo, trezno sledila vsem koncertom, zdravo preživela vseh polnih deset dni, kljub slabemu štartu z bolečim grlom in vneto dlesnijo ... Sem jo na koncu odnesla samo s krvavo zlomljenimi očali, najljubšimi za vedno.

In s še eno noro roadtripovsko izkušnjo do Gdanskega zaliva in menda ta zadnjega opener heineken festivala.

ponedeljek, 01. julij 2013

on the road again

Cevčica je zunaj, malo sem sicer še vrteča danes, kovinski okus v ustih res počasi izginja,

ranica, ki sem si jo v soboto zadala z borovnicami in hudo svežim in ostrim nožičkom iz mini sekljalnika, super rojstnodnevnega darila sicer, je lepo povita in se lepo celi, tudi kost se ne vidi več,

pakiranje je v polnem zanosu, pospravljanje stanovanja tudi, jinx je pod kavčem na počitnicah, v paradajz bom po fantovem napotku namontirala litersko steklenico z vodo, da bo paradajz imel mini namakalni sistem in po enajstih dneh ne bo prišel preč,

obračun za kasiranje evrov preteklega meseca pri firmi moram še spisat, sporočit, kdo bo v tem času pridno odgovoren za moje delo,

potem pa končno lahko navlečem nase On the road again majico in lahko mirno grem proti Severu. Z najljubšim fantom, najljubšim njegovim bratom, najljubšo punco njegovega brata in z ... Romanom. Čudovito bo.