četrtek, 09. marec 2017

Realno stanje: Več prehranskih dodatkov in manj svežih kosil

Pokukam. In hitro pogledam stran. Zaprem zavihek. Ga še enkrat odprem. Začnem listat in brat. 24. september je tako oddaljen! Vznemirljivo življenje brezposelnika je danes namreč še bolj vznemirljivo življenje nekoga, ki se usposablja na delovnem mestu in cveti in ima krila in raste in postaja odločnejši, samozavestnejši in bolj prepričan vase. Kar naenkrat ima ambiciozne načrte, velike vizije, polno idej, zadovoljstvo kar kipi ven iz njegovih ličk, čeprav je po polnem dnevu tako utrujen, da se mu včasih prav ne da odpreti ust, da bi to povedal.

Da so bile tiste ovire in zavore in strahovi pred prvo zaposlitvijo po faksu, povsem brezvezni, je ključna in velepomembna ugotovitev za vse neumne, ki tega še ne vedo. Koliko enih luštnih službic sem morala izpustiti iz rok, preden sem spremenila v meglice tisti trdi stop znak, v katerega sem se tako rada zaletavala! Hecam se, verjetno nisem nobene, si rečem, ko berem in slišim za rjoveče mlade duše, ki bentijo nad nerazumnostjo in slabimi radarji delodajalcev. Navsezadnje tudi moje važnanje nima ravno ta pravih normalnih temeljev.

Tako najdeno se počutim med trkom vsaj treh planetov različnih barv, na katerih živim ta trenutek. Manj časa imam, več imam volje za vse! Vse! No, razen za pisanje, mojo prvo strast, za peko, mojo drugo strast, za jogo, sprehode, zdravo življenje, kosilo, pospravljeno stanovanje, striženje nohtov na nogi, selekcijo fotk preteklih nekaj let ... Ali za stvari, ki so bile na moji prioritetni listi eno leto nazaj. Ali za stvari, ki predstavljajo osebno nego, urejeno okolico in dobro kondicijo.

Po drugi strani je pa tako, da sem vseeno sveže izpod pazduh dišeča, strižca las obiščem pogosteje, dovolj je, če svoj bivak očedim enkrat na teden bolj konkretno, saj me je za polovico časa manj doma, za polovico časa manj smetim po površini bivalnega prostora ali pa preprosto nimam fizične zmožnosti za povzročanje apokaliptičnih razmer. Mimogrede - enako velja glede psihičnih zmožnosti, ko se gre za boj v potencialnih ne-tako-pomembnih konfliktnih situacijah, za katere sem bila nekoč strašno dobro izurjena, sploh sem bila nadkonkurenčna čarovnica pri copranju muh v slone. Zdaj sem bolj ... Meh. Aveštako.

Pri točki kondicije lahko mirno povem, da le-to pač pridobivam na delovnem področju, na področju socialnih stikov oziroma dela z ljudmi in na področju korakov po granitnih kockah in gor-dol po še ne preštetih številnih štengah. Kdo bi si, še najmanj jaz, kdajkoli zamislil, da me bo tako delo kot bumerang pumpalo z novo življenjsko energijo, ki se jo da pridobiti le preko praks in vseh nepredvidljivih situacij v konglomeratu različnih fac in kultur. In končno se odpravljam spat brez tistih težkih bolečih oči, ki so komaj še držale toliko izbuljenosti, da niso padle ven - od vseh naporov celodnevnega klikajočega rekreiranja po računalniškem zaslonu.

Pisanje, mojo prvo strast - sem že prej zgoraj napisala, da je - zelo dobro nadomeščam s pisanjem raznih zgodbic, obnov, pesmic za peti a in sedmi c, čeprav, saj vemo, to ni najbolj prav. Pa kaj če me malo v lopaticah zagrabi, če sem trda v kosteh in bolj švohotna v nekaterih pozabljenih mišicah! Pa kaj, če je moj bioritem zdaj še malo bolj zmuštran in čez dan komaj opazim vremenske pojave, le to, da se je dan konkretno že podaljšal, saj hodim domov, ko še vidim sonce, pa mi je kristalno jasno.  Pa kaj, če danes ne upam stopit na tehtnico, ker tako manj izbrano jem. Vse to se fino izravna z mojo duhovno izpopolnjenostjo in srečnostjo.

Za nevrončke, zamujene epizode najljubših serij in nohte na nogi bom že poskrbela tam med mehurčki, ki so kar naenkrat postali polletni projekt. Zdaj.

sobota, 24. september 2016

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 2. del: pozdrav, jesen!

Gre sicer za neprekinjeno nadaljevanje prejšnje  objave, a zaradi zasanjane harmonije začetnega dela teksta ob povratku z dopusta in zaradi zagrenjenga in temperamentnega zaključevanja istega teksta, bi bil preskok za namišljenega bralca prehud. Zato klikam na povsem nov bel list moje blogerske knjige.

Običajno zakrpam rane, ki si jih pridelam ob padcu nazaj v realnost, s krušnopekovskimi podvigi oziroma podvigi, ki vsebujejo vsaj moko, vodo in pečico. Kaj tako grdega, kot ta teden, me s pekača še ni uspelo pogledati ... Še dodatno izgubim zaupanje v svoje avtonomno odraslo življenje, instagramski hashtag #bakingcheersmeup dobi povsem nove razsežnosti. Take, da bi v sami jezi tisto naoljeno skropucalo v obliki falusa s polžkovo hišico zabrisala v neločevalni zabojnik s plehom vred. 

Na začetku tedna sem si obljubila, da si do petka rešim življenje ... Rešila sem si osnovno zdravstveno zavarovanje, to ja, rešila sem si rehabilitacijo v novembru, to ja, rešila sem si oči z obiskom očesne klinike in nedeljsko popoldne šestnajstega oktobra, ko grem na cirkuški spektakel, ki je v bistvu moje darilo ne-meni ... Vmes sem izgubila malo svojega živčnega zena, ki sem si ga pridobila čez poletje, ko so mi tri trole pred Tivolijem zaprle vrata pred nosom. Zaradi tedna mobilnosti, so rekli. Teden nemobilnosti zame, absolutno!! Skoraj zajokala sem na postaji, ko sem z vampirsko razširjeno zenico po soncu prehodila malo več, kot sem si zastavila, in utrujeno iskala vsaj prostor, da bi se usedla. Pa so na vseh klopcah zganjali lumparije srednješolci, fantje v skinnykah, v več kot povsem oprijetih kavbojkah, odrezanih na sedmih osminah, da so jim kosmati gležnji gledali ven. Kakšna moda!, si rečem ... Ah, saj kocin niti nimajo, ugotovim malo zatem, ko na skrivaj snapchatnem zgražanja polno fotografijo superg, moškega ali fantovskega gležnja in odrezanih in za centimeter zavihanih hlač. Punce, vse z dolgimi svetlorjavimi lasmi se držijo bolj zase, njihova moda je kjut. Prijazno mi tudi povejo, na kateri troli sem, ko končno stopim kar na eno, samo da se odpeljem s tistega kraja.

Ne zaradi tega, pač pa zaradi skupka vseh ostalih nedejanj, ki jih nisem izpolnila na mojem tedenskem, mesečnem, letnočasovnem to-do seznamu, sem zaključila, da moje življenje niti približno še ni rešeno. Čakal me je minimalni zlom, ko nisem znala razložit, kaj točno me tare. Luzer sem!, je kričalo v meni. Nikoli nisem marala septembrov, nikoli začetkov jeseni, čeprav mi kot letni čas skoraj od vseh najbolj leži. Se poistovetim z njo, z mirnostjo in spokojnostjo, ki jo prinaša. Samo, da začetka ne bi imela v septembru ... September kot mesec je okej, če imaš urejen status. Res sem uživala v malo hladnejših dnevih, ko sem bila na varnem. Zdaj pa nisem. Nekaj moram naredit, da bom  vsaj malo zazihrana z nečim. Malo vem, kaj moram, a ker se bojim ... No, zato mi je tako težko uredit in obkljukat ta moj to-do seznam. Čeprav je tudi veliko finih reči na njem zapisanih.

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 1. del: Povratek z dopusta

Vznemirljivo? In dopust? Zaradi vsesplošne skepse, ki se je da čutiti v tem drugem vprašanju, odpiram novo rubriko o življenju brezposelnika. Vznemirljivo predvsem zato, ker je najbrž vsako življenje vznemirljivo, ne glede na to, ali cel dan preždiš za neumnimi serijami, ker ne upaš priklikat do zaposlitvenih portalov, ne glede na to, da cel dan preždiš klikajoč po zaposlitvenih portalih, ko si to dejanje že upaš, in ne glede na to, da cel dan preždiš med kupi po dopustu opranih ali pred dopustom razmetanih cunj.

Dopust. Kako si le-tega sploh privoščiš kot brezposelnik, ne vem. A recimo, da ti rata, kako lahko sploh imenuješ dopust z dopustom, če je že to tvoje (sicer vznemirljivo) življenje en sam dopust? A recimo, da rabiš oddih tudi od tega večnega prisilnega dopusta, rabiš spremembo okolja, rabiš spočit oči, ki so že malo utrujene od tega kvazi frilenserskega buljenja v svet ... Rabiš zbudit in natrenirat tiste mišice, ki so na tem ravnem terenu v copatih pozabljene, zakrnele.

Pa solni piling naredi kožo tako čisto, gladko, nežno, brez napak, nezapečeno ... Ne, to naredi nastavljanje senčnim elementom. Kdaj me je morje tako vzljubilo? Domov se vračam okrepljena, stabilna, kot bi bolezen izginila, kot da ne bi nikoli rabila pohodnih palic za preboj do kamnitih skritih plažnih kotičkov vročih s turisti in mediternskim rastjem zaraščenih otokov.

Dopust si vzamem tudi v septembru. Sva naredila nepremišljeno potezo, da greva tako daleč? Tako pozno? Tako sama? V deželo, prav čudovito brez otroških krikov, v čas, prav miren brez pločevinastih kolon, s praznimi cestami in trajekti, v okolje, prav prezračeno in čisto brez sosedov ... Samo tvoj tabor, samo tvoj poni, samo tvoje stranišče. In daljše noči. Temnejši in bleščeče pozlačen ten kože, obarvan z bolj šibkimi septembrskimi žarki, ko začnejo s svojo pripeko šele popoldne, pa še takrat čisto nič preveč, že po enem tednu bledi. Človeški olupek se regenerira hitreje, ampak moja podopustniška depresija ... Traja dlje.

sreda, 01. junij 2016

Iskalka v klasičnem smislu.

Nazaj v temni sobici. S porisanimi zavesani in komarnikovimi rešetkami je še temnejša, čeprav že tako stoji na popoldanski senčni strani in vremensko zunanji svet ni prav posebej svetel. A tudi, če bi bil - za toliko ekranov in računalniško zver je bolj primerna ta malo mračna in vampirska atmosfera s podzemnojamsko konstantno klimo.

Danes postajam aktivna iskalka zaposlitve, se odločim. Se odločim najbrž že petindvajsetič, pa vendar sem danes eno stopničko bližje. Bližje čemu? Zaposlitvi ali dejanskemu stmoglavljenju v apatijo, ko bodo vloge, prošnje in ponudbe ostale neodgovorjene, postajale bodo brezdušne, robotske, nekreativne, umetne ... Moj um pa bo z vsako prazno poslano pošto bolj zategoval štrik okrog svojega vratu.
To je bilo vprašanje.

Mogoče je tudi zato toliko časa trajalo, da se opogumim, prebolim svoj strah, se pripravim na zavrnitve, čeprav z zavedanjem, da bom zares izklesano hrbtenico dobila šele po toliko in toliko bičih, ki bodo v mojo kožo vrisovali enako število "Ne"-jev. Izkušeni pravijo, da ne bo tako, da bo nastopilo tisto iz prejšnjega odstavka, ta obupano in realno soočenje s turobno situacijo novodobnega trga delovne sile. A res? Ker jaz sem iz dobe apatije pravkar prilezla in četudi se spremenim v proizvodni tekoči trak, bom vseeno nekaj počela, na svoj način bom produktivna, lahko bom rekla, da iščem in vzrajam, ne da "še delam na iskanju službe". Pa pizdila se bom lahko zares. Komaj čakam!

Vsekakor, povem pokorno s sramežljivo zategnjenim pogledom v tla, bo boljše, če se temu zadnjemu izognem in scenarij raje nadaljujem s čimprejšnjo in tapravo zaposlitvijo. Sem sposobna, sem strokovna, znam in se znam pripeljati do znanja. Vem, da nič ne vem, je jasno kot beli dan, če uporabim malo frazeoloških spretnosti. Znam pisati in to dobro, znam brati, mogoče malo bolj leno. Če ustrelim Strah, ki ga ima najbrž vsak, ki se podaja v neznano, in ugonobim vso to Negotovost, ki skače okrog Strahu, potem sem jaz Tista, ki lahko vodi, ki je glasna in pametna, ki privede do rešitve in izdelka.
Pravkar sem se avtosugestivno napihnila s tem, da sem poosebila Strah, Negotovost in Tisto.

četrtek, 26. maj 2016

Za večerjo bodo tortilje ... Brez sira, ker ga ni.

In brez bele salse, ker ni niti jogurta, porabit je pa treba vse tiste čakajoče zapuščene stvari v hladilniku, da se ne odločijo v sebi zarediti plesni, se zagniti ali preteči svoj maraton čez rok. Pa gremo, dan MS kuharice potem poteka takole.

Umivanje zob, jutranja (a res? - ura je že enajst) joga-telovadba, za zajtrk ukradem dve marelici, ki sta zrasli na pultu pri spodnjih stanovalcih. Treba je na sprehod, čudovit dan je! Kot je čudovito prihajanje nazaj k sebi in zaresen zajtrk malo kasneje. Dobim solato, še zemljasto in ker prst ni dobra za zobe, se usedem na balkonski stolček k malim nadobudnim paradajzovim drevescem in začnem s tem dolgotrajnim trebljenjem spomladanske solate, v kateri ni več kaj veliko spomladanskega. Danes bodo tortilje, se spomnim ful dobrega kosila in večerje in kosila in večerje še za naslednji dan. Tortilje z nečim, pa naj bo to burrito, kesadilja, čimičanga, enčilada, fahita, razlik med njimi tudi po klikanju po wikipediji ne absorbiram. Nimam sira, imam pa svežo solato.

Pospravim kuhinjo od mojega polnočnega brskanja po omaricah, pospravim posodo iz pomivalca, pobrišem mizo letečih mačjih dlak in morebitnih šapastih tac kosmatih prebivalcev stanovanja. Še prej naštudiram svoje bodoče premike na youtube filmčku, ki vedno znova motivira s "takooo na izi načinom priprave tortilj, ki so boljše od kupljenih, celo tako zelo boljše,  da jih nikoli več ne bomo kupili". Temu sem že tolikokrat nasedla, da zdaj zavestno tega ne verjamem več. Doma narejene tortilje so res praktično le voda in moka in res jih le fino razvaljaš in vržeš na ponev, ampak niso na izi! Pokurijo ogromno energije za težko stoječega homo sapiensa in ogromno živcev ob neravnem polaganju tankega (a nikoli tako tankega kot je tanek trgovinski) testa na ponev. Potem se mehurčki ponavadi zažgejo, ker je ponev na visoki in ne na srednji temperaturi, tako da okus domačih tortilj nikakor ni boljši od kupljeno-tortiljastega. Z velikim zanosom jih naslednjič, ko bodo v akciji, par paketkov z vsemi strupenimi E-ji vred vržem v nakupovalni voziček, ponovno spoznam. Da niso lepo okrogle, to sem že sprejela in tako sem jih v vseh njihovih nepravilnih oblikah že prav poosebila.

Youtube chef pove, kaj počni, ko počiva testo. Tudi ti počivaj. Niti ne pomislim, kako prav ima, samo usedem se. Še prej pospravim nered in se pripravim na nov kaos v kuhinji čez dvajset minut. Od mize do ponve pridno znosim vseh osem tortilj, ko opravim, grem počivat. Vrnem se, da spet pospravim in še enkrat se vrnem, da ostanek pire krompirja od včeraj spremenim v krompirjeve polpete, ki jih spečem v pečici. Spet pospravljam, spet počivam. Ne vem, kam gre čas takole, ampak ura je že šest. Spravim se k nakoščkavanju in naseckavanju zelenjave, čebulo spet vržem v ročni sekljalnik čebule, ki so se ga vsi želeli znebiti, potem ko so ga kupili v Lidlu za pet evrov in je zares namenjen le sekljaštvu čebul (tega sekljalnika najbrž ne uporablja nihče na svetu in še moj prvi čebulosekljalec v človeški izvedbi se čudi, kako prav mi ta kuhinjski pripomoček pride, sicer jokajoči hejterki rezanja čebule)

Je že res, da mi mogoče uspe nadpovprečno zasvinjat kuhinjo, ko se nečesa lotim, napram drugim uporabnikom, ampak se pa tudi česeleda (tko mehiško se sliši) sproti pospravljam za sabo in vzdržujem red (in delovni prostor, ker gre seveda za kuhinjo z malo delovne površine - vsaka kuhinja ima malo delovne površine). Če dobim opazovalca z zavijajočimi očmi, ker na primer, da je moka povsod - na mojem nosu, v mojem nosu, na tleh, na stropu), tem zavijajočim očem zabrusim, a bodo one pospravljale za mano ali jaz.

Ko dan že prehaja na spalni program, jaz zaključujem z zlaganjem vsebine na tortilje. Filing je ... Filing, občutek mislim. Utrujen, malo jezen, kam kompletno je šel čas, je šla moč - v ta en tortiljasti zavitek, ki ga bom pojedla v roku petih minut, ker zdaj sem pa že res lačna? Okej, in v še sedem naslednjih, ki jih bom postregla mojemu mučeniku, ker ima za sabo druge sorte stresen teden, ali ki jih bova pojedla jutri in pojutrišnjem ... No, se mi zazdi, da je hkrati filing res zadovoljujoč, ker ženem naprej svojo mašinerijo, ker vzbudim nekaj pocejanih slin na snapchatu, kjer produkti absolutno izgledajo boljše kot so v resnici, ker je grižljaj komplet tvojega, v katerem točno veš, kaj je notri in se zdi takoj malo bolj zdravo.

Vse to se bere skoraj tako naporno kot je v resnici bilo! Res gre za nenehno izmeno glancanja in počivanja, res gre za prehitevanje kazalčevih stotink v tekmi z mojimi premiki, zasuki, koraki. Toliko reči imam na spisku! Toliko alinej pod "kaj moram" in "kaj bi", da nervozno na koncu dneva ne naredim nič, ne obkljukam ničesar. Razen tortilj z nadevom. Spodobnega kosila ali večerje.

nedelja, 15. maj 2016

Delovni naslov: Dons mava 10

Takrat so bili večeri še topli, v kratkih rokavih sem ga s sprintanim paketom nekih papirjev čakala pred bivšo trgovino. Printe je bilo namreč blazno pomembno oddat pred začetkom izpitovanja prvega letnika faksa, njemu pa je verjetno spet crknil printer. Zdaj pa, v času očitne ledene dobe, zafršlusana v velur, na ta petnajstomajski dan ne obujam spomina, ker /osladna bom/ mi ga ni treba, saj je ta spomin postal vsakdan (povem razpočeno ponosna z rahlim paradižnikovim odtenkom v licih)

Ljubeč, dolgočasen, prepirljiv, spravljiv, strasten, čohljajoč. Družaben, mulokuhajoč, jezen, takozelojezen!, sproščen, prcajoč. Gurmanski, seksi, zajeban, nežen in mimobežen. Humoren in resen in resen s polno humorja. Tak je ta najin desetletni vsakdan. Nikoli sovražen, nikoli ponižujoč, nikoli varajoč, nikoli škodepovzročujoč ... Vse ostalo pa. Printalna mašina je že nekaj časa skupna, pridno tiktaka in je ta točno ta, ki je na tisti dan z začetka najinega romantičnejšega dela zgodbe zagnjavila s štrajkom.

Skozi strašljive viharje sva se podajala, vedno v iskanju harmonije in ravnotežja, ker sva se zmenila, da naj bo vsaj ta najin odnos ena mirna reč v najinih življenjih. Po nekaj letih sva tudi že prišla na raven, ko se nisva kaj preveč obremenjevala z najinimi preveč človeškimi platmi, čeprav ta baba, kakršna je, na podlagi hormonov še vedno zapade v vudu-magične seanse transformacije mišk v slone, dec pa, kakršen je, še vedno brez padala skače v temačna brezna, iz katerih ga ne boš izbezal, če se odloči, da bo skrit in tiho. S sistemom oblazinjenih sob že malo veva, kako ravnat v takšnih situacijah, še vedno pa je nemogoče mislit, da je ta drugemu vseeno in enostavno živet takrat. Si obkljuvava kak živec, obarvava las na sivo, izpuliva par kocin, ampak dokler se vse zaraste in obraste nazaj, ni panike.

Hkrati za seboj vedno več dreka tovoriva in se še vedno vsakič znova učiva, kako razpolagat s tem tovorom, kako razpolagat s tako količino tovora, kam ga skladiščit, kdaj ga vseeno prodat z vso nižjo ali višjo uporabno vrednostjo in kdaj zabasat z njim kakšno luknjo, skozi katero pušča potencialno uničujoča in še bolj strupena snov. Strategija, ki jo uporabljava pri najinem plezanju navzgor, rasti in gonji skozi spremembe, nima izraza, nima besede, nima opisa, samo je in s popolnim zavedanjem, da bo pa enkrat v določenem kraju in času lahko povsem napačna. V takem odnosu ni pravil, je pa pomembna ena stvar: približno ista vizija prihodnosti in če včasih vizija vključuje samo pojem "kdo", nikakor pa ne "kje" in "kako", je dovolj, tako misliva.

Verjetno se je v najini skupni karieri pojavilo veliko več ovir kot v karieri nekega običajnega para. "Verjetno" pravim zato, ker ni, da bi to zvezo poveličevala in precenjevala. Samo veliko več racionalizma, pretehtanih in premišljenih korakov je potrebovala že od vsega začetka. Nekaj časa sva kljubovala in si privoščila avantur, kakršnih si jih vsak par, nekaj časa sva potem analizirala, a je stvar izvedljiva ali ni - vendar kot par. Zdaj ugotavljava, ugotavljam, da marsičesa ne bova mogla doživeti skupaj, v dvojini, kar pa ni razlog, da bi se pri izkustvih omejevala. S kompromisi se bo dalo rešit kozo in volk bo nafutran z drugimi sortami čevapov in če bo to kazalo in opredeljevalo slikovit odnos, ki si ga dva predstavnika različnih hormonskih ravnovesij že tako predstavljata, je to totalna win-win situacija.

Obožujem ga. V vsej svoji pikrosti, ki jo ima do življenja, v grenko-sladkem odnosu, ki ga ima do sveta, do moje lepote, do globalnih razprtij, do najinih in moje mačke. Obožujem ga v vsem iskrenem humorju, ki ga ekspresira preko svojega neprefinjenega smeha, v vseh njegovih enciklopedičnih zmogljivostih, ker pozna odgovor na vsako vprašanje, v vseh njegovih futurističnih filozofijah, ki jih napoveduje. Vredno je držat za roko človeka, ki ga držiš tudi, kadar si skregan z njim. Tega človeka, ki bo celo noč pazil na tvojo eko mercatorjevo vrečko, v kateri si je na žur prinesel pivo. Ki ne mara romantike, a te celo noč drži v objemu, da komaj dihaš. Včasih je tako prekleto zajedljiv, ampak menda samo, ker dobro hoče. Ker hoče, da oživim, ker hoče, da si naberem moči in kondicije, ker hoče, da ozdravim. Ker hoče, da se osamosvojim. Takrat ga sovražim. 

In to je moje ljubezensko pismo.

četrtek, 14. april 2016

Izbezana iz mehurčka

Pravzaprav ne. "Izbezana" je preveč lepa, preveč rahla oblika za poseg, ko nekoga na silo vržeš iz milnega objema roza atmosfere, ki se zablešči v spomladanskem žarku, ko zapluje nad cvetočimi češnjami. 

"Izbezana" je mravljica iz luknjice med tlakovci, a potem bo neuničena vseeno še našla pot do svojega (za moje dojemanje ogabnega) mravljišča, moj mehurček je bil pa abstraktno rečeno sesut v prah. Razstreljen. Odpihnjen na konec neskončnega vesolja. Spečen in pojeden!

Lebdeča nad razdejanjem in z grmenjem za sabo spoznam. Kako prav ima ta črn namrščen oblak!

Neorientirano lovim nek nov, ampak star smisel, pozabljen smisel. Sploh trdna tla pod nogami, hlastam za neko novo in neznano obliko kisika, iščem vsaj travne bilke, da se jih lahko oprimem ... Pa so se v vetru vse tako nesigurno majale sem in tja, da ni bilo nobenega zavetja niti tam pri njih. Tako majhna sem.

Pa sem začela plavat. V viharju. Pa sem začela kontrolirat vetrove. Pa sem začela pridobivat motivacijo za šivanje jadra. Pa sem našla čoln in se usedla vanj. Drvim naprej, ne prepričujem nikogar, sama sem. Rabim samo en pristan. In nič več ne čakam.