ponedeljek, 11. september 2017

Novo desetletje odraščanja

Oh, pa ta čudovita deževna nedelja! Za čaj, za dekco, za nov ikea katalog, s katerim se še sploh nisem uspela spečat, čeprav ga imam najbrž že tri tedne doma. Za čohanje depresivnih muc, za planiranje prigrizkovnega repertoarja, ki nas bo spremljal na novem malem popotovanju s petka na soboto, za nov zanos pri pisanju! Tukaj se ustavi, tukaj se ustavim. Ne gre mi najbolje. Kje je tisto izredno stanje mojih misli, ko se te zaporedno nadomeščajo druga z drugo, se izpodrivajo, si dajejo klofute, da bi se vsillile čisto spredaj, da bi jih besedomat v meni, ves zmeden in iščoč smisel, prelil v berljivo pisno obliko? 

Zazdi se mi, da so vse teme že predelane. Najbolj burno mi je dogajalo tam pri dvajsetih, ko sem itak iskala svoj planet v širnem vesolju, svoj kotiček na tem planetu širnega vesolja, sebe v tem kotičku tega planeta širnega vesolja. Vzdihovala sem nad vsakim prepirom, si iskala razlage, analizirala vsak gib, ugotavljala, zakaj so odnosi in kakšni morajo biti ti odnosi, da so vredni vseh teh premlevanj. Obupavala sem nad svojimi situacijami, iskala razloge, velikokrat obtoževala hormone, našla rešitve. Izbojševala sem si pogled na svet, gradila svoj prilagotitveni nagon, življenje je divjalo naprej. Z mano v povsem živem nepoškodovanem stanju! Krepila sem svoj um, svojo samozavest, potem sem padala in se postavljala nazaj na noge - tako psihično kot fizično. Kako povezani sta ti dve stanji, sem spoznavala. Hude realizacije sem doživljala tekom vseh dogajanj okrog mene in v meni, na koncu koncev je bilo pa vse tako preprosto. S ponavljajočimi se vzorci, da je postalo že dolgočasno to ... Iskanje. 

Danes sem načeloma zelo miren človek. Večkrat se zavem hvaležnosti, ki me prelije s toplino od prsta na nogi do najvišjega krajčka v žogi, iz katere mi rastejo lasje. Hvaležna sem postelji, v katero se tako varno skobacam, strehi nad glavo, ki mi omogoča, da uživam v grmenju, vetru in pripeki, hvaležna dejstvu, da imam ponoči ob sebi tako tople šape, da bežim pred njimi, ker mi je včasih znotraj njih prevroče, hvaležna moči uporabe novodobnih mobilnih aplikacij, da sem na tekočem z življenji mojih ljudi. In oni z mojim, ko jim prav o teh občutenjih, ki pridejo tako iznenada, zagrulim sredi noči. 

Čeprav je naslednji dan obraten od zadovoljnega, bruham ogenj, teče iz oči, lahko bi spekli en prav dober stejk na vrhu moje razbeljene lobanjine kosti, sem v končni fazi lahko zelo srečen človek - z namišljeno definirano identiteto (zdaj si pa že žaba napihljivka ...), s sprejeto diagnozo kronične bolezni (a kdo je nima?), s trideseto letnico v de-en-ka-ju (pa tako si se je bala!). V okviru dveh pomembnih vlog, v kateri sem kar padla, ko sem življenju začela prikimavati, kričati ta slavni "Ja!", sem našla svoje posebno poslanstvo udejstvovanja same sebe. V smislu še malo drugačne rasti zaradi vseh novih izzivov, spoznavanja prej neodkritih pomanjkljivosti in kar je ključno - spontanega vzpostavljanja vizij, želje po uresničevanju idej, kaj vse bi!

Čizi, osladno, zlajnano - ko povem, kako sem v resnici rada v svoji koži. Z vsemi zdravimi prehranjevalnimi navadami, junky nedeljami, jutranjimi jogicami, kršenji novoletnih zaobljub. In ko sem v resnici rada v tej svoji koži, ko sem rada mirna mornarka, ki kontrolirano pluje skozi čiste vode - kam se potem zatakne ta moj navdih za pisanje? Ki ga imam tako rada, ki mi ohromi center za čas, za lakoto, za ostale potrebe, ki mi ponudi, da sem v trenutku samo jaz in tipkovnica in kozarec kefirja ... Ter rezina domačega ajdovega kruha s putrom in medom na to deževno, zdaj že ponedeljkovo, deževno jutro.

ponedeljek, 28. avgust 2017

Jaz, ti in MS gremo na Islandijo

Bilo je rojstnodnevno darilo

Kot bi me nekdo zavil v povštre in mi v ušesa naštelal vatko, preden skočim v novo prazno vesolje, kjer po vrhu vsega lebdiš in sploh ne padeš … Če mi je ostalo kaj od dveh let osnovnošolske fizike. Tako sem se počutila, ko mi je ob njegovem neznanem pivu in moji domači mešanici temnega starega pramna s fanto povedal svojo idejo. In plan. In vse, kar se zraven dogaja v njegovem tronovskem umu. Oh, kaj bom potemtakem res dve uri kasneje priznala poraz in se prištela v skupino ostalih tridesetletnikov, ki me zadnji čas vse bolj obkroža? - Ne boš, zdaj pa si že malo izmišljuješ, res nimaš kaj veliko pojma o relativnostni teoriji. Dve leti osnovnošolske fizike, saj pravim.

Bila sva eno štengco višje na najini sinhroni plovbi

Seveda sem ven potegnila simboliko in si jo po svoje zinterpretirala. Prav ali ne, vseeno mi je. Tista neka najina miselnost o tem, kako je treba izkoristiti »zdaj«, je bila naenkrat spajkana skupaj. Ker da je prihodnost že tako huda nepredvidljivka, pri meni pač še na malo višjo potenco – dejstvo je, sprijazni se, bolezen in to. »Zdaj« je pravi moment, čeprav tudi ta »zdaj« nikakor nima idealnih pogojev. Ima en kup ovir, ima en kup zajedavcev in pošasti, ki se skrivajo pod posteljo ali v omari, če ponoči ne zapreš njenih vrat. Srci sta si plosknili, greva v to.

MS je rada na mrzlem

Mesto najinega pristanka je že tako sanjsko. Predvsem je adaptirano v moje želje, v neke vizije, kam bi šla, če bi kam šla, ko bom šla, v katero smer me vleče, a na to smer niti pomislim ne, saj je ne utemeljim konkretno. Proti severu bi šla, nekoč, enkrat. Zaradi prijaznejše klime električnemu sistemu v meni, saj ta rabi hlad za lažjo pretočnost, zaradi ne tako močnega sonca, ker ne maram tako zelo sonca, in zaradi lepot, ki so že po opisih in slikah, da dol padeš. Ne predstavljam si, kako in kaj in kje je to zares. Videla bi. To deželo ledu in ognja.


Potovanje je čisto najino

Breme mojih multiploskleroznih pohodnih palic in opornice na levi nogi je predvsem na njem, mojem sopotniku, sploh ne toliko na meni. Jaz se že potrudim, jaz se že posmehnem in zasmejim, jaz se že spotaknem, jaz že zakričim in zajokam. On pa ne. On samo gleda, me dvigne, mi poda roko, me posedi na stol, zavije z očmi ali pa ne - to vse je pa včasih težje od govora in akcije v prvi osebi ednine, priznajmo si. Z družbo je vse te avanturistične podvige vedno lažje izpeljat. Takrat se težka misel razporedi na več glav, dobra volja se kar sama od sebe vzdržuje, črna stanja ne pobijejo vsega živega, utrujenost pa se oglaša zgolj kolektivno. Praktično obstaja več podpornih komolcev, včasih tudi več hrbtov, na katera se v resni krizi lahko zavihtim. Nenazadnje je tudi več priročne pomoči pri pripravi hrane, postavljanju spalnice, nabiranju kilometrov na števcu avtomobila … Vse je lažje v družbi več ljudi. Ona, moja bolezen, je takrat bolj zadaj in nepomembna. Velikokrat tarča posmeha, takega ironičnega, živahnega in luštnega. Povej na glas, zelo pogumen je ta moj zlata vreden tip, ki je prevzel tolikšno odgovornost in skrb, ko me je nesel do polarnega pasu!

Kompromisi se igrajo pomembneže

Taki, veliki kot ledeniki, vatnajokulskih, katlastih, kraflastih, heklastih razsežnosti. Takoj je težko zaštartat z njimi, ampak če jih ni, voznik in sovoznik z velikim gnevom skupaj prežvekujeta kilometre. Vsaj ti se takrat zdijo še daljši in nadvse dolgočasni. In ne more biti vse prilagojeno meni, porkaduš! Res sva sem prišla skupaj, raziskovala bova skupaj, na letalo za domov bova šla skupaj in skupaj bova pripovedovala islandske štorije domačim. A že tako ne bo veliko gora preplezanih zaradi mene, zakaj se ne bi malo odlepila drug od drugega na vsake toliko, jaz sedem in počijem, dežela ni nevarna. Ti pa odvandraj vsaj tja na črno plažo do razbitin letala po nekajkilometrski puščobni črni poti. Težko dosežem to, da ta svoj ego pustiš pri meni in odideš z lažjim korakom naprej. Nisem herojska s tem, ampak tudi tebi ni potrebno biti. In tlačiti vseh želja vase. Na koncu boš ti srečen, ker si videl nekaj, kar sicer z mano ne bi, in bom jaz srečna, ker boš ti tako zadovoljno klikal po fotoaparatu in mi kazal fotke. No, potem je prišla nevihta, uscalo se je, kilometer pred njegovim ciljem je obrnil in stekel v mojo smer, da mi je odklenil avto. Prej sva na ta morebiten scenarij pozabila, bila sem brez ključev, telefon je ostal v avtu, zdaj se je pač res izkazal za herojskega. Proti koncu potovanja so se kompromisi seveda vse lažje sklepali, se s sopotnikom sprijaznita z dejstvom, da se nimaš kam umaknit ob prepiru … Jaz ne morem skočit ven iz avta in zaprotestirat sredi magmatske puščave s tem, da ne grem nikamor več z njim, on pa ne more zažlajfat in mi ven fliknit kufra z gorilnikom in juho iz vrečke na glavo. No, lahko, ampak se še prištevava k enim razumnim bitjem. In že tako sva omejena s časom. Res omejena.



Cestna statistika za 1200 evrov

Tempo je hud, na dan prevoziva tudi deset ur, v sedmih dneh obrneva 3500 kilometrov. Od tega skoraj pol po razdrapanih gorskih cestah. Vidiva pa vse zastavljene točke, ki sem nama jih označila tako površno in časovno nedorečeno, da sem že v štartu svojo vlogo samooklicanega izurjenega navigatorja spodkopala. Ampak ej, z vsakim novim kilometrom sem bila bolj ufurana v zemljevid in vodič in v branje in lociranje točk med vožnjo (zahvaljujoč dobrim Jimneyjevim amortizerjem), da sem si le pridobila naziv odličnega sovoznika! Islandija je tako ali tako zelo hvaležna gostiteljica, kar se razgledov in raznolikosti pokrajine tiče. Potovanje je teklo gladko, ja, zdaj lahko tako to rečem. Nobene becke nisva poslala v beckasta nebesa ali kam blizu, čeprav jih je bilo ob cesti več, kot pa na sceni, ko jih šteješ, preden zaspiš. En ptič se nama je zaletel v vetrobransko steklo. Čez eno že povoženo mrtvo gos sva zapeljala. Do konca se nisva navadila na neavtomatski prižig luči in so nama nasproti vozeči neštetokrat poblendali. Znak, ki je grozil, da prihaja teren, primeren le za 4x4 vozilo, sva z veseljem zagnano obvozila. Res sva bila hvaležna, da si nisva izposodila karavana. To je groba cestna statistika, več o sami poti povem v dolgočasnem potopisu, ki ga boš verjetno slišal v najini dnevni sobi. V spremljavi fotk, ki niti približno ne morejo zajeti lepot, ki so na koncu dneva že prav utrujale proces možganov, zadolžen za dojemanje čudovitosti narave.


petek, 28. april 2017

Preden dozorim ali kdaj sploh dozorim

Nohte na nogi sem si le poščipala. Že nekajkrat, ne se ustrašit, da jih puščam od decembra! Sem pa začela razmišljat in prav lovi me že misel, da bom v tej dobi, ko je sekundni cagar nastavljen na parstokrat hitrejšo prestavo, pozabila, da sem/bom prestopila to magično ukleto desetico ... 

Razen, če bom svoj propad in hkraten ponoven vznik preživela v sobi brez sten z najlepšim razgledom, pod čarobno auroro borealis, ki je ne bom niti videla, ker saj bo dan, v dihanju s severnimi vetrovi in ovita v dežni plašč, ker saj naju ta zasleduje kamorkoli greva ... Pa s plastičnim kozarčkom šampanjca ali gazirane vode, namakajoča svojo rit v naraven bazenček termalne vode. Ne, v tem primeru bo dežni plašč ležal na skalci ob vodi, plastične mama-kape pa si ne nadenem za v nekaj tako lepega.

Sanjarim, seveda. A že kupujem hitro postavljiv majhen šotorčič, dvojno spalko, da ne bo zeblo. Nove pohodne palice, ki me bodo odnesle k oblaku, da bom videla obzorja. Koledar je porisan s črkami ledene dežele, zdaj gre zares!


Sem v vsem tem času stopicljanja na tem planetu izgubila kaj časa? Zagotovo sem, a vse zamujeno in izgubljeno (če sem že izgubljena in to v vesolju) je postal gradbeni material za to, kar sem zdaj. Prav nič manj vredno ni od doživetega, okušanega in prevohanega. Gre za nujno pomembno balastno surovino, ki bitje z možgani prisili v to, da jih uporabi, da kaj spozna, da kaj ponotranji, da si kaj zaželi in da kaj novega uokviri. Še kako zadovoljna sem s tem trenutnim, kar sem zdaj, s present-selfom, in še bolj mi zadensajo organi, ko pomislim, v čem vse se moram še izboljšat, kaj vse moram še izkusit, da me lopne po betici in me spremeni v trdoživo čupko s superwoman mišicami. In buško. 

Včeraj sem zamodrovala, kako mora včasih človek stopiti v Strah, zaplavati v nekaj, česar se boji, da bo znal čofotati brez rokavčkov, da bo ven dobil krasen rezultat in dober izkoristek za nadaljnjo gradnjo svoje osebnosti. Pa prav prepričano to mislim, čeprav gre za zlajnane vrstice, ki nam jih tupijo prav vsi duhovni in neduhovni mentorji, samooklicani in nesamooklicani življenjski trenerji, ti, ki so to že izkusili ali pa niso, samo dobro se jim sliši. Po novem tudi jaz, nekdo-jka, ki se prvič s pametnejšo glavo in z veseljem in z majavimi koleni podaja v nekaj travmatično čudovitega. Tudi tu gre zares.

četrtek, 09. marec 2017

Realno stanje: Več prehranskih dodatkov in manj svežih kosil

Pokukam. In hitro pogledam stran. Zaprem zavihek. Ga še enkrat odprem. Začnem listat in brat. 24. september je tako oddaljen! Vznemirljivo življenje brezposelnika je danes namreč še bolj vznemirljivo življenje nekoga, ki se usposablja na delovnem mestu in cveti in ima krila in raste in postaja odločnejši, samozavestnejši in bolj prepričan vase. Kar naenkrat ima ambiciozne načrte, velike vizije, polno idej, zadovoljstvo kar kipi ven iz njegovih ličk, čeprav je po polnem dnevu tako utrujen, da se mu včasih prav ne da odpreti ust, da bi to povedal.

Da so bile tiste ovire in zavore in strahovi pred prvo zaposlitvijo po faksu, povsem brezvezni, je ključna in velepomembna ugotovitev za vse neumne, ki tega še ne vedo. Koliko enih luštnih službic sem morala izpustiti iz rok, preden sem spremenila v meglice tisti trdi stop znak, v katerega sem se tako rada zaletavala! Hecam se, verjetno nisem nobene, si rečem, ko berem in slišim za rjoveče mlade duše, ki bentijo nad nerazumnostjo in slabimi radarji delodajalcev. Navsezadnje tudi moje važnanje nima ravno ta pravih normalnih temeljev.

Tako najdeno se počutim med trkom vsaj treh planetov različnih barv, na katerih živim ta trenutek. Manj časa imam, več imam volje za vse! Vse! No, razen za pisanje, mojo prvo strast, za peko, mojo drugo strast, za jogo, sprehode, zdravo življenje, kosilo, pospravljeno stanovanje, striženje nohtov na nogi, selekcijo fotk preteklih nekaj let ... Ali za stvari, ki so bile na moji prioritetni listi eno leto nazaj. Ali za stvari, ki predstavljajo osebno nego, urejeno okolico in dobro kondicijo.

Po drugi strani je pa tako, da sem vseeno sveže izpod pazduh dišeča, strižca las obiščem pogosteje, dovolj je, če svoj bivak očedim enkrat na teden bolj konkretno, saj me je za polovico časa manj doma, za polovico časa manj smetim po površini bivalnega prostora ali pa preprosto nimam fizične zmožnosti za povzročanje apokaliptičnih razmer. Mimogrede - enako velja glede psihičnih zmožnosti, ko se gre za boj v potencialnih ne-tako-pomembnih konfliktnih situacijah, za katere sem bila nekoč strašno dobro izurjena, sploh sem bila nadkonkurenčna čarovnica pri copranju muh v slone. Zdaj sem bolj ... Meh. Aveštako.

Pri točki kondicije lahko mirno povem, da le-to pač pridobivam na delovnem področju, na področju socialnih stikov oziroma dela z ljudmi in na področju korakov po granitnih kockah in gor-dol po še ne preštetih številnih štengah. Kdo bi si, še najmanj jaz, kdajkoli zamislil, da me bo tako delo kot bumerang pumpalo z novo življenjsko energijo, ki se jo da pridobiti le preko praks in vseh nepredvidljivih situacij v konglomeratu različnih fac in kultur. In končno se odpravljam spat brez tistih težkih bolečih oči, ki so komaj še držale toliko izbuljenosti, da niso padle ven - od vseh naporov celodnevnega klikajočega rekreiranja po računalniškem zaslonu.

Pisanje, mojo prvo strast - sem že prej zgoraj napisala, da je - zelo dobro nadomeščam s pisanjem raznih zgodbic, obnov, pesmic za peti a in sedmi c, čeprav, saj vemo, to ni najbolj prav. Pa kaj če me malo v lopaticah zagrabi, če sem trda v kosteh in bolj švohotna v nekaterih pozabljenih mišicah! Pa kaj, če je moj bioritem zdaj še malo bolj zmuštran in čez dan komaj opazim vremenske pojave, le to, da se je dan konkretno že podaljšal, saj hodim domov, ko še vidim sonce, pa mi je kristalno jasno.  Pa kaj, če danes ne upam stopit na tehtnico, ker tako manj izbrano jem. Vse to se fino izravna z mojo duhovno izpopolnjenostjo in srečnostjo.

Za nevrončke, zamujene epizode najljubših serij in nohte na nogi bom že poskrbela tam med mehurčki, ki so kar naenkrat postali polletni projekt. Zdaj.

sobota, 24. september 2016

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 2. del: pozdrav, jesen!

Gre sicer za neprekinjeno nadaljevanje prejšnje  objave, a zaradi zasanjane harmonije začetnega dela teksta ob povratku z dopusta in zaradi zagrenjenga in temperamentnega zaključevanja istega teksta, bi bil preskok za namišljenega bralca prehud. Zato klikam na povsem nov bel list moje blogerske knjige.

Običajno zakrpam rane, ki si jih pridelam ob padcu nazaj v realnost, s krušnopekovskimi podvigi oziroma podvigi, ki vsebujejo vsaj moko, vodo in pečico. Kaj tako grdega, kot ta teden, me s pekača še ni uspelo pogledati ... Še dodatno izgubim zaupanje v svoje avtonomno odraslo življenje, instagramski hashtag #bakingcheersmeup dobi povsem nove razsežnosti. Take, da bi v sami jezi tisto naoljeno skropucalo v obliki falusa s polžkovo hišico zabrisala v neločevalni zabojnik s plehom vred. 

Na začetku tedna sem si obljubila, da si do petka rešim življenje ... Rešila sem si osnovno zdravstveno zavarovanje, to ja, rešila sem si rehabilitacijo v novembru, to ja, rešila sem si oči z obiskom očesne klinike in nedeljsko popoldne šestnajstega oktobra, ko grem na cirkuški spektakel, ki je v bistvu moje darilo ne-meni ... Vmes sem izgubila malo svojega živčnega zena, ki sem si ga pridobila čez poletje, ko so mi tri trole pred Tivolijem zaprle vrata pred nosom. Zaradi tedna mobilnosti, so rekli. Teden nemobilnosti zame, absolutno!! Skoraj zajokala sem na postaji, ko sem z vampirsko razširjeno zenico po soncu prehodila malo več, kot sem si zastavila, in utrujeno iskala vsaj prostor, da bi se usedla. Pa so na vseh klopcah zganjali lumparije srednješolci, fantje v skinnykah, v več kot povsem oprijetih kavbojkah, odrezanih na sedmih osminah, da so jim kosmati gležnji gledali ven. Kakšna moda!, si rečem ... Ah, saj kocin niti nimajo, ugotovim malo zatem, ko na skrivaj snapchatnem zgražanja polno fotografijo superg, moškega ali fantovskega gležnja in odrezanih in za centimeter zavihanih hlač. Punce, vse z dolgimi svetlorjavimi lasmi se držijo bolj zase, njihova moda je kjut. Prijazno mi tudi povejo, na kateri troli sem, ko končno stopim kar na eno, samo da se odpeljem s tistega kraja.

Ne zaradi tega, pač pa zaradi skupka vseh ostalih nedejanj, ki jih nisem izpolnila na mojem tedenskem, mesečnem, letnočasovnem to-do seznamu, sem zaključila, da moje življenje niti približno še ni rešeno. Čakal me je minimalni zlom, ko nisem znala razložit, kaj točno me tare. Luzer sem!, je kričalo v meni. Nikoli nisem marala septembrov, nikoli začetkov jeseni, čeprav mi kot letni čas skoraj od vseh najbolj leži. Se poistovetim z njo, z mirnostjo in spokojnostjo, ki jo prinaša. Samo, da začetka ne bi imela v septembru ... September kot mesec je okej, če imaš urejen status. Res sem uživala v malo hladnejših dnevih, ko sem bila na varnem. Zdaj pa nisem. Nekaj moram naredit, da bom  vsaj malo zazihrana z nečim. Malo vem, kaj moram, a ker se bojim ... No, zato mi je tako težko uredit in obkljukat ta moj to-do seznam. Čeprav je tudi veliko finih reči na njem zapisanih.

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 1. del: Povratek z dopusta

Vznemirljivo? In dopust? Zaradi vsesplošne skepse, ki se je da čutiti v tem drugem vprašanju, odpiram novo rubriko o življenju brezposelnika. Vznemirljivo predvsem zato, ker je najbrž vsako življenje vznemirljivo, ne glede na to, ali cel dan preždiš za neumnimi serijami, ker ne upaš priklikat do zaposlitvenih portalov, ne glede na to, da cel dan preždiš klikajoč po zaposlitvenih portalih, ko si to dejanje že upaš, in ne glede na to, da cel dan preždiš med kupi po dopustu opranih ali pred dopustom razmetanih cunj.

Dopust. Kako si le-tega sploh privoščiš kot brezposelnik, ne vem. A recimo, da ti rata, kako lahko sploh imenuješ dopust z dopustom, če je že to tvoje (sicer vznemirljivo) življenje en sam dopust? A recimo, da rabiš oddih tudi od tega večnega prisilnega dopusta, rabiš spremembo okolja, rabiš spočit oči, ki so že malo utrujene od tega kvazi frilenserskega buljenja v svet ... Rabiš zbudit in natrenirat tiste mišice, ki so na tem ravnem terenu v copatih pozabljene, zakrnele.

Pa solni piling naredi kožo tako čisto, gladko, nežno, brez napak, nezapečeno ... Ne, to naredi nastavljanje senčnim elementom. Kdaj me je morje tako vzljubilo? Domov se vračam okrepljena, stabilna, kot bi bolezen izginila, kot da ne bi nikoli rabila pohodnih palic za preboj do kamnitih skritih plažnih kotičkov vročih s turisti in mediternskim rastjem zaraščenih otokov.

Dopust si vzamem tudi v septembru. Sva naredila nepremišljeno potezo, da greva tako daleč? Tako pozno? Tako sama? V deželo, prav čudovito brez otroških krikov, v čas, prav miren brez pločevinastih kolon, s praznimi cestami in trajekti, v okolje, prav prezračeno in čisto brez sosedov ... Samo tvoj tabor, samo tvoj poni, samo tvoje stranišče. In daljše noči. Temnejši in bleščeče pozlačen ten kože, obarvan z bolj šibkimi septembrskimi žarki, ko začnejo s svojo pripeko šele popoldne, pa še takrat čisto nič preveč, že po enem tednu bledi. Človeški olupek se regenerira hitreje, ampak moja podopustniška depresija ... Traja dlje.

sreda, 01. junij 2016

Iskalka v klasičnem smislu.

Nazaj v temni sobici. S porisanimi zavesani in komarnikovimi rešetkami je še temnejša, čeprav že tako stoji na popoldanski senčni strani in vremensko zunanji svet ni prav posebej svetel. A tudi, če bi bil - za toliko ekranov in računalniško zver je bolj primerna ta malo mračna in vampirska atmosfera s podzemnojamsko konstantno klimo.

Danes postajam aktivna iskalka zaposlitve, se odločim. Se odločim najbrž že petindvajsetič, pa vendar sem danes eno stopničko bližje. Bližje čemu? Zaposlitvi ali dejanskemu stmoglavljenju v apatijo, ko bodo vloge, prošnje in ponudbe ostale neodgovorjene, postajale bodo brezdušne, robotske, nekreativne, umetne ... Moj um pa bo z vsako prazno poslano pošto bolj zategoval štrik okrog svojega vratu.
To je bilo vprašanje.

Mogoče je tudi zato toliko časa trajalo, da se opogumim, prebolim svoj strah, se pripravim na zavrnitve, čeprav z zavedanjem, da bom zares izklesano hrbtenico dobila šele po toliko in toliko bičih, ki bodo v mojo kožo vrisovali enako število "Ne"-jev. Izkušeni pravijo, da ne bo tako, da bo nastopilo tisto iz prejšnjega odstavka, ta obupano in realno soočenje s turobno situacijo novodobnega trga delovne sile. A res? Ker jaz sem iz dobe apatije pravkar prilezla in četudi se spremenim v proizvodni tekoči trak, bom vseeno nekaj počela, na svoj način bom produktivna, lahko bom rekla, da iščem in vzrajam, ne da "še delam na iskanju službe". Pa pizdila se bom lahko zares. Komaj čakam!

Vsekakor, povem pokorno s sramežljivo zategnjenim pogledom v tla, bo boljše, če se temu zadnjemu izognem in scenarij raje nadaljujem s čimprejšnjo in tapravo zaposlitvijo. Sem sposobna, sem strokovna, znam in se znam pripeljati do znanja. Vem, da nič ne vem, je jasno kot beli dan, če uporabim malo frazeoloških spretnosti. Znam pisati in to dobro, znam brati, mogoče malo bolj leno. Če ustrelim Strah, ki ga ima najbrž vsak, ki se podaja v neznano, in ugonobim vso to Negotovost, ki skače okrog Strahu, potem sem jaz Tista, ki lahko vodi, ki je glasna in pametna, ki privede do rešitve in izdelka.
Pravkar sem se avtosugestivno napihnila s tem, da sem poosebila Strah, Negotovost in Tisto.