Zajtrk jem tri ure.

Saj je prav, da utihnem takrat, ko sem tako slabe volje, da že samo s svojo eksistenco lahko uslabovoljim vsa trupla v radiju mojih najdaljših kinestetičnih lovk (t.j. od enega centimetra ponoči, ko sem z ritjo zlepljena s svojim delilcem postelje do tridesetih in več kilometrov, kjer se nahajajo ostali moji pomembni drugi). Je prav, da utihnem, ker bi bilo sicer res preveč negativnih vibracij na polju okrog mene. 

Potem je prišel pa en lep konec tedna z enim lepim odvozom Mene in vse teže moje duše v en lep kraj med gorami, ki zaradi svoje nadpovprečne svežine ni postal nič preveč onesnažen z mojimi odpadki. Cela obnova bi to bila, če bi tam ostala še kak dan ali teden ali mesec dlje, ker ta betonskost mesta je pričela, čudno, s svojim znanim utesnjevanjem - čeprav sem še do pred kratkim frajarila, da kaj takega pri meni ne bo mogoče. Ali pa je res le nemotiviranost (kar pomeni, da Načrt ni zažarel tako močno, kot bi moral) s svojimi ugrizi že naredila toliko škode, da si želim celo pobega ven iz dimenzije?

Ne, ne, ni samomorilsko, čeprav se sliši tako. Res bi našla le tisti zagon, ki bi bil potreben do petnajstega prihajajočega meseca, no. Knjižnica ni več tako prepojena z učnim elanom, kuhinje pa počasi postajam sita, ker zahteva tisto večno glancanje in pospravljanje za mojimi eksplozijami moke, drobtin in čebule. Naj me današnjih napovedanih skoraj 20 celzijev napumpa z nečim, pliz.

Še, še se razvajam, poneumljam in debelim.

V osamljenem petkovem večeru, s krofi in celo sezono Dexterja pred s cukrom namazanim nosom.

Pa paše. No, ne paše tako zelo, kolikor pa drži, da tako mora bit. Ker kot bitch/jamrajoča družba nisem med zelo priljubljenimi sospalci/sokuhalci/sostanovalci in niti sama nisem kaj preveč zainteresirana za karkoli - en prijazen mail puščam v čakanju že tri dni na primer. V bistvu sem še vedno v stanju, ko bi takoj bruhnila v jok, če bi se v nekaj malo bolj analitično poglobila. Kot v današnji trenutek, ko bi lahko polomljena obležala pod zadnjo gumo nekega terenca, ki me ni videl, ko sem ga obšla z zadnje strani, in naglo zapeljal rikverc, da je počohal moj noht na mezincu. Kar odvilo se mi je par scenarijev, a srečno prišla do tistih happypek krofov za en evro. Evo, še malo pa bom že osrečila mini ljudi na mojem obrazu, ki čakajo na povodenj ali nekaj, da bo njihovim namakalnim napravam za obdelovanje polj zalaufalo. Plac pod očmi je namreč drugi najrodovitnejši plac na mojem telesu, ha! (zašepetam: Mini ljudje pa so očem naše dimenzije žal nevidni, a obstajajo.)

Sestavljanje novega konstruktivnega načrta za moje življenje sem prestavila na nedeljo, realizacija bo sledila v ponedeljek. Do takrat se skrivam pod deko, z ventilom radiatorja, ki je na pet, jem krofe, nisem maškara, nisem še pospravila gore čistega perila in živim nek drug svet teh in teh junakov s teveekrana, ki ga nimam, imam pa laptop desetinčnika - še vedno. To vživljanje v druge mi od nekdaj dobro gre in sploh, ko sem na stopnji oblizovanja dna, je to prec zasvojljivo.

Ajde do nedelje, ko bom slovesno predstavila Načrt.

minus plus minus plus minus plus minus je plus

Ko pogledaš aktualni del Grey's Anatomy in zraven spiješ eno piksno piva ... Te še mobajl, ki se je utopil v z vodo poplavljeni torbici, medtem pa so nekateri deli odpovedali, ne moti. In ne moti te več, da si brez keša in še naprej v dolžniški krizi. Ne moti te več, da je treba domov pripeljati žival, čeprav nimaš avtomobila. Ne moti te več, da živiš v stanovanju mačkosovražnika. Ne moti te več, da se je včeraj izpit končal s še enim ogromnim failom. Ne moti te več nesposobnost reševanja izpitov. Ne moti te več, da si zabit in ne moti te več, da postajaš večni študent. Ne moti te več, da bo diploma ne-letos in ne moti te več, da boš še vnaprej tako zelo brez keša. 

Samo Grey's Anatomy in pir. Tista dva persena po mojem nista pomagala, ker v navodilih ne piše, da bi ti odpravljali otožnost.

Šla sem po eno kapo. Domov prinesla štiri.

Pa nisem kaparica. Lani sem se morala prisiliti v nakup baretke, ki mi je za silo pokrila ušesa, na začetku letošnje sezone, ko sem postala že njena odvisnica, pa sem jo izgubila. Milemu januarju sem se vsakodnevno zahvaljevala, a ko je napočil minusdesetstopinjski udar, potem pa še nekajdneven oddih v hišici z dvema električnima pečkama in kaloriferčkom v kopalnici, z ločenima vhodoma v kopalnico in kuhinjo, s čudovitim pogledom v depresivno naravo brez mesta na obzorju, z mega jinxom, ki je že zjutraj pred vrati tulil, da hoče na toplo (in da hoče hrano, povem poznavalsko, saj se že prištevam k tolmačem mačkonščine), in z nenehnim vrenjem vode v kotlu za čaj na kuhalni ploščadi ... Sem morala že nujno skočit po eno pokrivalo ...

... Po eno pokrivalo modrega odtenka.

V harmonični dvojini so trije dnevi prehitro odtiktakali kazalce na uri in prehitro prečrtali okvirčke na koledarju. Damn, celo uživala sem v žuljenju učila (sori, tak izraz moj avtor uporablja za učno gradivo), da pa je bil poglobljeno-bralni menu malo bolj gurmanski, sem se ob večeru manj matrala pri spopadu kraljev, kjer sem že po nekaj straneh bila jaz tista, ki je padla dol. S prestola, če hočeš.

... Po eno pokrivalo v črni s srebrnimi nitkami.

Ponoči je bilo toplo, dokler me mehur ni (ljubosumno?!) potegnil iz udobnega zažličkanega objema in me poslal boso na toaletne ploščice. Namesto komarjev so po sobi romantično rojile pikapolonice, na podstrešju so špilali polhi, na soboto pa so priropotali kurenti in ... Khm, orači? Gugl pravi, da so to "obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant" (seme). Zaklenila bi se, če bi imela ključ, tako sem se le prestrašeno zaprla v sobo in ... Čakala, da me najljubši fant pride vprašat, če se skrivam. No, druščina se je seveda izkazala kot zelo prijazna, so pa svoje poslanstvo "čaubau zima" letos prikrojili in s sabo raje privlekli en oblak snežink.

... Po eno pokrivalo rjavkasto rumene s cofom na vrhu.

Po eni frišni reportaži s Komorov sva za na pot dobila še en frišen ananas s Komorov. Pa en šop svežih palčk vanilije s Komorov, par limet in kilo limon s Korčule. Komori so tam (to brihtno povem!) med Madagaskarjem in afriško obalo - raj bi bili, če bi bile plaže brez naplavljene plastike umazancev z ostalih celin (nas) in raj bo, če bo otok še naprej tako turistično neodkrit, kot je zdaj. Vožnja po tirih proti domu je bila bela.

... Po eno pokrivalo rdečega seštrika.

Za še bolj sproščen  zaključek (tako sproščen, da sem še na ponedeljek bila presproščena in sem celega nekoristno izkoristila, na bližajoči izpitni baubav pa kar pozabila) tega učno-praktično-diplomskega vikenda sva dočakala še The Umbilical Brothers.- Don't Explain v SiTi teatru. Kombinacija naštudiranih gibov z improviziranimi vložki in prisrčno komunikacijo s publiko je moje smejalne mišice držala v krču še potem, ko sem poskušala zaspat. Hahjjja, fino je bilo. Sem pa omenila, da nisem kaparica, ne? Zdaj sem.

(gumi)Žvečkači, bonton!!

Pa ne, zaradi mene lahko še naprej žvečite kot konj žveči travo, tudi medtem ko govorite. Valjajte med zobmi žvečilni tudi, ko greste javno nastopat, vseeno mi je. V mislih imam zgolj bonton, ki se tiče tega dela, da (gumi)žvečko vržete v smeti - potem, ko jo konjsko ali nekonjsko požvečite do konca.

Res ni lepo, da nekomu (meni, ja!) s predponami ultra-, hiper-, super-, orto-, multi- pri vsakem pomenu za pozitivno razpoloženje, z malomarnim ali pa namernim prilepom žvečilnega na vlakovni zic povzročite, da mora (moram) s svojih najljubših kavbojk s krtačko drgniti ostanke neke prežvečene gume (kar ni tako hudo, če gre fuj stvor dejansko dol) in modro barvo jeansa (kar je hudo, ker od takrat naprej jeans ni več samo moder, ampak flekasto moder!). Ni lepo. 

No, absolutno bi me tole doživetje, ko se žveki limajo name in ne jaz na njih, potunkalo še bolj v črnino, če bi se mi to zgodilo sedem dni nazaj. Tako pa sem s ponedeljkom začutila neznosno lahkotnost zime, se zorganizirano odpravila v knjižnico, kjer učnega prostora zase in za "zategadelj"-knjigo iz leta 1977 nisem našla ne v torek, ne v sredo, ne v četrtek, ga posledično morala poiskati v faksovni čitalnici, kjer sem vsakodnevno srkala iz kavomata kljub želodčnim problemom (KLIIIK - preberi le prvi odstavek, kjer sem bila še prepričana, da me bodo tablete za želodec obvarovale pred sladkim junkom) in res intenzivno doživljala metodološko znanost, ki si jo moram do sredine februarja vtepsti v bučo. V petek sem končno dobila svoj učni prostor ob Otonu Župančiču - najbrž, ker se ljudje v petek nehajo učit in se gredo raje crkljat domov k svojim mamam. Dve urci intenzivnega študiranja je enako šest urc učenja doma (ta le vključuje še nestrpno pomivanje posode, klike po računalniku, jinx-čohanje itd.).

Utrgalo pa se mi ni le na področju učenja, pač pa se mi je utrgalo tudi za šporhetom. S takim veseljem se vseh mojih prvih polentinih zloženk, krompirjevih golažev, fižolovih žup in riževih narastkov nisem lotila še nikoli. Ja, ta prava kuharca sem bila in že noro pričakujem naslednji teden, ko bom nadaljevala z realizacijo tega kupa idej, ki ga imam še na podstrešju ... Če ne bom že takoj prvi dan zabrisala najeto pečico čez balkon in iznakazila lepote, ki jih vsakodnevno ponuja naš velikanski atrij. Jup, potrpljenje gre počasi proti "low tolerance" delu grafa.

Žvečko sem torej spravila ven, modro barvo jeansa tudi, zanos za preskok čez vse zlobne korenine in za nadaljnji nadzor nad trenutno pomembnimi elementi pa ostaja. Fejst ostaja. Še resno biciklirat sem končno začela po sobi! Pežvekovalci gume, vi pa bodite prijazni.

Pavza s plaščevsko problematiko

Zdaj imam pa kjut rdeč bundast plašček! V taki barvi, v kakršni se na moji mizi važi mali netbuk in kakršna je (bila) ploščica s tipkami za predvajanje glasbe na mojem mobiju, ki bi ga bilo z vsakim novim dnevom nahajanja v moji bližini že krvavo potrebno zamenjat. To pa so tudi vse podobnosti, ki jih je do sedaj rdeča barva imela v zvezi z mojim obstajanjem ... Mogoče je v tem času še kakšen noht postal rdeče nalakiran,  kot okras me občasno za roko drži fant v rdeči majici s kratkimi rokavi, in ah!, najljubše krilo je tudi v rdeči barvi (pomaga pri preobrazbi v škotskega ženina ali v šestnajstletno britney spears). Sicer pa v moji walk in garderobni omari, ki je nimam, ne najdeš rdečih nitk ...

... Kar je dokaj v redu, ker rdeča (plašč) plus rdeča (kavbojke ... ) plus rdeča (čevlji??) ne bi ... No, ne bi šlo, a? Pa da bi v taki opravi sedela še za rdečim netbukom in govorila po mobiju z rdečo ploščico, ki se je že davno odlepila stran ... Začeli bi prodajati očala za zaščito pred rdečim žarčenjem, huh.

Ker pa imam garderobo polno roza in vijola odtenkov, ne bo problem. Teh pač zdaj ne bom več nosila, bodo pa na vrsto prišli sivi, črni in ... Zeleni, modri, rjavi, rumeni, no, okej, res nimam velike mavrične palete na obešalnikih. Ključno je, da je nov kjut rdeč bundast plašček skoraj zašit z mojo kožo, ko ga oblečem, umetna žival okoli ovratnika in na kapuci pa naredi svojo mehkobo in toplino (op. i. - tista druga črna živa žival jo je včeraj ob prihodu domov takoj ljubosumno zmrcarila, tako ju bom morala zapirati v ločene prostore), kakorkoli pa ta rdeča spet ni tako kričeča, da bi izgubljena postala neizgubljena - ta rdeča je lepa rdeča.

Stanje pavze je razglašeno, ker se bom kmalu (eh, drugo leto) spet podala na misijo iskanja "the one" povsodgre plašča med trgovinsko džunglo. In smešno nadležno je, ko imaš toliko dela s čim takim.

Spis o plaščevski problematiki

Brezkrušni dan ali picajebilapaizpolnozrnatemoke, ostalo pa jogurti, ričet z okusom po ričetu, grenki oreščki, potem pa še znosno dolg sprehod po s soncem obsijanih in od zime popeštanih travnih bilkah. Odvečne papirje sem zmetala v reciklažo, torbe, ki se mi sicer valjajo na netorbastih mestih, sem pospravila na dva metra višjo nadmorsko višino, preoblekla sem se v sveža domača oblačilca prijaznih materialov in ... Se počesala. Na severno stran mize sem postavila kup, ki bo moj "v dobrem in slabem" do sredine februarja, na južno stran pa kup, ki je bil z mano le na včerajšnji večer. Preračunala sem nekaj številk, še nekaj jih bom danes, potem pa po zaključku drevišnje čajanke lahko rečem, da je bil vikend pravi wellness po tednu padcev čez študijske in zdravstvene korenine.

V tem povratku v stanje brez utripajočih živcev v notranjosti, se zdaj hudujem samo nad plaščem - tistim idealnim in mojim. 

Z ravno pravo dolžino, da z neopetkanimi podplati in nogami, ki so 50:50 glede na trup, ne izpadem še večji  krajši Shorty. 

Z ravno pravo širino, da ne bom med mestnimi pohodi vriskala "Moj plašč je lahko balon!" in da bo bivanje pod podlogo vseeno narejeno po feng shui zakonitostih - dovolj udobno in zračno mora bit, ane. 

Lahko je črn. No, tako bi bilo najboljše, čeprav se vedno raje oziram za svetlejšimi odtenki plaščev, a ti mi povzročajo negotovost glede kombiniranja. 

Lahko ni črn. Za vsa pisana krilca, ki ne bi šla v korak z drugačnimi odtenki plašča, bi uporabila starega. Tega idealnega in mojega, ki se je to sezono fino razparal po notranji strani, da me nervirajo vse luknje, v katere se zatikam, ko se oblačim. Na zunaj je še okej.

Sploh nisem zahtevna. A ker imam pred očmi točno takega idealnega in mojega - z zadrgo malo v levo, da se uskladi z mojo nesimetrično naravo, s trakom okrog pasu, da doda poudarek bokom, ki sicer kot da ne obstajajo, z ogromnim ovratnikom, ki iz plašča naredi plašč z ogromnim ovratnikom (oh, wait, zdaj opisujem tega, ki sem ga pridno nosila zadnja štiri leta) - si sploh ne predstavljam, da mi bo jutri uspelo najti nekaj približnega. Če ga dobim, začnem s hudovanjem nad svojimi obšlesanimi semiš škornji.