Nogometnost in plastičnost oken.

Fucbala mi sploh ni treba gledat oziroma namensko spremljat, ker po jakosti "huronskosti" krikov iz sosednje sobe itak vem za skoraj vsak položaj posameznih igralcev... Špasno je bilo prej opazovati, kako je uoča počasi vstal, bil čisto tiho in s še vedno z nepremičnim pogledom v ekran naredil korak in prestop malo bolj levo in se nato počasi tiho usedel nazaj v svoj fotelj.

Ne spremljam teh stvari. Preveč sem razočarana, če ne gre prav, zato skušam na čim bolj nevtralen način pokazati svoje nezanimanje o rezultatu, na skrivaj se pesimistično prepričam o minus ena proti dva za osovraženo stran, da se pripravim na morebiten poraz (tako se zavarujem!) in med časom tekme...

... Analiziram jakost "huronskosti" krikov iz sosednje sobe, da izvem skoraj vsak položaj posameznih igralcev. "Skoraj" je tu pač zaradi nestoprocentne prepričanosti v moje sodbe in v resnici sem vseeno vsa na trnih in komaj čakam ugoden izid.

Kaj to pove o meni? Ne skrbi. Je retorično.

Sicer pa sem (se) danes:

• vozila v avtu, ki ima namesto običajne steklene šipe ob sovoznikovem sedežu moderno šipo iz plastične folije.
• vozila v avtu s šipo iz plastične folije po avtocesti in prav nič ni prepihalo ušesk!
• vozila v avtu s šipo iz plastične folije in prepevala Hudo mravljico, Moj kuža in tako naprej, ker pač radia nismo imeli.

Hudič naj ga vzame - tistega, ki zbija avtomobilska okenca in krade avtoradije iz avtomobilov, parkiranem na pokopališkem parkirplacu!

Hudič naj jo vzame - tisto stvar, ki je ne znam in ne morem in ne-da-se-mi-več kontrolirat in uravnavat.

Hudič naj me vzame - mene seveda, ker mi moja moč uhaja iz rok in tako rada bi vse skupaj pustila pri miru. In bom.

Edit ob 22:49: Priznam, da sem zadnjih deset minut drugega polčasa vsa trda presedela pred televizorjem in žrla arašide kot da bi bili pringelsi. Sem rekla, da to ni zdravo zame!

Posesivna Budilka lahko vzame najljubši komad.

In ga pojé.

Včeraj sem - namesto, da bi se posvetila bolščanju očesa v zapise strokovnjakov, ki služijo kot gradivo za jutrišnji kolokvij - izbirala novo glasbeno podlago Budilke. Te zoprne nehvaležne sitnobe s funkcijo Dremeža, ki jo pri svojem nadležnem "cingljanju" zadrži za zlobno kratkih deset minut.

Glavno pravilo: Za zvok Budilke nikoli ne naštimaj svoje najljubše pesmi!

Le-to sem sama (pa dobro - ni bila najljubša, ker najljubše skoraj nimam, je bila pa ena izmed ljubših) nastavila tri leta nazaj v naivnem prepričanju, da naj me le zbuja optimističen in poskočen komad s pravo vsebino za nov dan. Govorim o Status Quo in Rockin' All Over The World (pojutubaj sam). Poudarek tukaj bi dala trditvi v oklepajih nekaj vrstic bolj gor... Ta je namreč zapisana v pretekliku: ni BILA najljubša - je BILA pa ena izmed ljubših. Torej, pesem je s svojim "here we are, here we are and here we go" in "well gidy up and gidy up and get away" in (OH MY!) "and I like it, i like it, I like it, I li-li-like it" in tako naprej prav vsako jutro iz mene iztisnila grozljivo nemaren AGH! in tresk po mobitelu in za ubijat sposoben pogled in odvlek nog do kopalnice.

Mesec dni nazaj sem končno prestavila komad na Dido in Let's Do The Things We Normally Do v mišljenju, da me tako nežna melodija, tako nežen glas in tako nežno besedilo ne bo razdražilo že takoj navsezgodaj... Priznam, da sem komaj čakala na prvo jutro, da zaslišim svežo Budilkino osebnost in... Yeah, right. Ni trajalo prav dolgo, da sem zvok (še posebej čisto začetni) zagnusila svojim ušesnim stremencem, kladivcem in nakovalcem.

Včeraj sem tako očitno ponovno obsodila enega svojih bolj všečnih komadov na potencial, da ga za dušo ne poslušam nikoli več. Metallicin For Whom The Bell Tolls v prvih dveh minutah pa še nekaj vsaj z besedilom ni moteč, tako da določene besedne zveze niso ogrožene, če že začetni špil utegne pristati na neposlušljivi listi. Bomo videli.

Sicer pa - a razen čisto običajnega piskanja (in seveda pesmi, ki jih ne maramo že samih po sebi) res ni druge poti, da bi do Budilke morda gojil vsaj nevtralne občutke, ki ti ne otežujejo življenjskega funkcioniranja, ampak samo ostaneš na liniji jutranje namrgodenosti? Mja... Vem, da sem s tem "razen"stavkom pravkar predstavila celi dve rešitvi mojega problema...

Varčevalni nasvet zame.

O nastanku vesolja, o podnebnih spremembah, o posvojitvah otrok istospolnim partnerjem, o težkih karakterjih naše okolice, o modernih družbenih razmerah. Pa o aktualnih političnih vprašanjih, o trapcu Humarju v Himalaji, zgrešenem šolskem sistemu - o vsem imamo mnenje. Ni bitja, ni kamna, ni zračne molekule, ki je ne bi obdelali, prežvečili pa naredili zanimive. Ponedeljki, torki, srede in četrtki, dajvujček in punto izmenično na poti proti Megli in potem še na poti iz Megle v Temo sicer. Pogovori so izredno aktivni, iščemo rešitve, jih najdemo! Pa čeprav samo rečemo, da rešitve ni. Bolj smo utrujeni in siti vsega - bolj gremo v eksplozivnost in ekstremnost izjav.

Ko sem začela jamrat o tem, da kljub temu, da na mesec zdaj dobim podvojeno vsoto evrov glede na nekaj mesecev nazaj pa se vseeno na koncu meseca znajdem v rdečih številkah, smo se vsi strinjali, da je to pač neko normalno prekletstvo človekove narave or something. In tukaj se je oglasil eMov nasvet, kako privarčevati - vsak mesec, ko dobiš plačo, pojdi na banko, dvigni EN bankovec za STO evrov in ga doma daj v štumf. Lahko kuverto, če si bolj fine sorte. Sto evrov v enem bankovcu ravno zaradi tega, ker nihče ni tako neumen, da bi s stotimi evri šel nafilat Urbano, ker tisti terminali denarja pač ne vračajo. Pet bankovcev za dvajset evrov ne velja. V štirih mesecih se v tvojem štumfu nahaja 400 evrov in naj mi nekdo, ki na mesec ne zasluži 1800 evrov, reče, da je to malo!

To eM-metodo varčevanja začnem uporabljat z januarjem. Ali februarjem. Pač sem trenutno spet pretirano zapufana.

Roadtrip to Amsterdam.

Tu-tu-tu po cesti mimo Minkna, mimo Frankfurta in mimo Kölna pa čez mejo v to najliberalnejšo evropsko deželo s postankom in trikrat naokrog po očarljivem malem mestu čudnega imena in naprej, kjer so zajci, kjer je zelena rastlina povsem običajna, kjer so prostitutke samostojne podjetnice in kjer je tramvaj za eno uro dva evra šestdeset, pivo v lokalu za skromnih sedem evrov, moški pisuarji pa so postavljeni čisto mimogrede po ulici, da fantje slučajno ne bi lulali po zidovih slikovitih ulic. So kolesa, veliko koles je, najogromnejše število koles s prijaznimi ljudmi, ki za tvojim avtom tečejo s tvojo izgubljeno denarnico v roki in ti prijazno vrnejo tudi fotoaparat, če ga nekje pozabiš.

Anne Frank House nisem videla od znotraj, a vseeno je na moji sedemletni fotomašinci nekaj slik, ki so bile vzete na povsem nelegalen način - kot da je tam v Amsterdamu lahko kaj nelegalnega, huh? Ah, seveda - tudi tu imajo v veljavi antitobačni zakon, tako da v Coffee Shopih brez pravega prezračevalnega sistema v kombinaciji z marihuano lahko zmečkaš samo hišne nadomestke tobaka. Zadušila in kašljajoče davila sem se ob vsakem simboličnem dimčku, ki sem ga potegnila vase - kljub moji nekadilski naravi je bilo to pač nujno potrebno.

Ljudje govorijo angleško. Vsi ljudje govorijo angleško. Angleško se pogovarjajo celo med sabo. Kaos, ki ga vidiš z vrha, deluje stresno in hitroživeče, ampak daje občutek, da je vse tako srečno, ljubko in lahkotno. Vožnje z avtomobilom po mestu absolutno ne priporočam, v sklopu celotnega roadtripa pa sem (jaz kot čudno bitje?) najdlje izražala navdušenje nad nemškimi bencinskimi Shell stranišči, ki so sicer plačljivi, a za petdeset centov vredni tudi samo tistih nekaj kapljic, ki sem jih na vsakem postanku spustila v školjko. Všeč mi je bilo samopucanje straniščne dile!

Ves načrt ni bil uresničen, niso bili uresničeni mlini na veter in Utrecht tudi ne. Nismo okusili sushi restavracije (ali katerekoli druge kuhinje, ki se je ponujala na vsakem vogalu), Wok to Walk je bil vreden svojega denarja, Burger King in KFC, ki tradicionalno morata biti poizkušena v vsakem evropskem mestu pa sta bila pod povprečjem.

Naša gurmanska izkušnja je doživela vrhunec neumnosti v sobotni noči, ko smo namesto mashrooms, ki so prepovedane od 1.decembra lani, pogoltnili nekaj gramov truffles, ki smo jih dobili v enem od Smart Shopov. Brez obsojanja prosim! - in okus je ogaben... z zanimivo trajajočim učinkom samozadovoljstva (to sem poimenovala kot samozadostnost brez potreb po čemerkoli, čeprav je bilo jaffapiškotkanje kar naenkrat kot osupljivo potovanje k perverziji), ljubezni (rada sem ga imela še bolj, kot je mogoče in sebe sem imela najraje in on je bil zares lep in jaz sem bila v ogledalu še lepša) in srečnosti (res neskončna blaženost z veseljem do življenja in zavedanjem, da imam). Res, od norih gob se menda razlikujejo le po ogabnosti, luknja v zakonu pa dovoljuje legalno prodajo s tem, da "nori" tartufi rastejo pod zemljo in to niso gobe.

Torture Museum za sedem in Sex Museum za tri evre sta bila kot muzeja. Nič nad in nič pod pričakovanji pa čeprav to morda pomeni, da nimam meril. Nisem mahnjena na kupovanje daril za druge, skoraj ne maram spominkastih nakupov. Rekla sem, da kupim le nekaj v navalu trenutnega navdiha. To pomeni, da za naključnega izberem naključno in za njegovo kožo čim bolj napisano. Ne kupim vsem in ne kupim kar nekaj, šalce pa še posebej ne - tako sem izklesala svoje novo pravilo. Mati je dobila štiri čebulice tulipanov, ki jih je pravkar zasadila v gredo pri dvorišču, pet mojih od najljubših pa bodo ob prvem srečanju dobili trapasto ljubko malenkost.

Domov sem prišla zdrava (glede na stanje trupla, v katerem sem odšla), Nizozemska (oh in ta kamp z malimi pisanimi hišicami in dokaj čistimi tuši!) mi je bila pa všeč.

Praznično seveda.

Nisem stala na nobenem grobu, nobene sveče nisem šla prižgat - še v bučo ne. Pajka sem držala v rokah, to je res, bil je plastičen, ampak še to pod vplivom nekaj kapljic hidroksilne skupine (-OH) vezane na ogljikov atom v alkilni ali substituirani alkilni skupini.

Vrteče sem se zbudila v novo čudovito nedeljo, lačna sem bila, čakala na tunin (na koncu netunin) sendvič v lokalu in se nad avtocesto s spačenim zobastim nasmehom nastavljala sedemdesetdvestosigma objektivu.

Prišla domov brez ključev in se zavila v deko na terasi,  čakajoča na dobre ljudi, ki bodo izvedeli, da obstajam. Pridejo in premražena sirota si zaslužim vroč tuš pa vroč čaj.

Tako rada sem ignorirala ta "prazničen" (v narekovajih ja!) vikend pa ga vseeno hinavsko izkoristila. Super je.

Photo: Matic

Absurd tedna. Meseca, življenja?

Trenutno sem vse to...

• Jaz, ki študira, ki nabira seminarske datume, ki se boji študijske prakse.
• Jaz, ki dela in služi.
• Jaz, ki vedno bolj srečno okuša čarobnost ljubezni.
• Jaz, po uspešnem babjem večeru, po preigranem Cluedo-ju in po presmrkani Avstraliji.
• Jaz, ki bo dobila novo uro.
• Jaz, ki nima več predsodkov glede (neangelskih) kril okoli riti.
• Jaz, ki gre s koncem tedna na roadtrip proti Dalečstran.

Ob tem naj ne bi bilo časa za občutek nekoristnosti pa vendar se vsak večer pod kovter zakopljem z občutkom slabe vesti. Srečna si, a nezadovoljna sama s seboj. Absurdno?

V sklopu nenapisanih družbenih pogojev za brezskrbno življenje imam vse in tudi veselim se, ampak zakljuva te in kljuva v tebi karnekaj. Absurdno.

Vem, kaj krivim pa vem tudi, da ko bo to minilo, se bo pojavilo nekaj novega. Zakaj ti nikoli ne gre "take it easy" način? Bilo bi manj absurdno.

Ne ravno lep, a še vedno brihten!

Da je moje duševno počutje ta teden v ravnovesju, mi pomaga naslednje hendikepirana Plastika s prav tako hendikepirano Baterijo...

Vidi se, da je to Plastično bitje na baterijo dalo že ogromno skozi - vse od strašnih pubertetniških živčnih zlomov, ki vključujejo metanje komunikacijskih sredstev v tla, v zid in pod posteljo, pa do obdobij, ko je lastnici enostavno samo vse letelo iz rok in do izrednih trenutkov, ko je lastnica želela iz Plastike izviti Baterijo zaradi menjave sim kartice pa ni šlo drugače kot pa da se masivnost Plastike ponovno sreča s silo. Da sem ugotovila, da obstaja mirnejša pot ločitve Baterije od Plastike, je trajalo dve leti, ampak takrat sem že prešaltala na Modernejši telefon...

Kaj danes in ta teden počnem s tem Pošvedranim zmazkom tipk (mimogrede - selotejp je nujno potreben za delovanje le-teh)? Moje Še modernejše sredstvo, ki je modernejše od Modernejšega telefona, je žal izgubilo svoje napajanje z energijo. Klinično je trenutno mrtvo - k sreči ga zbudim danes, ko pridem do primernega kablovja, Hendikepiranec pa se bo vrnil nazaj v predal in počakal na naslednje krizne razmere. Kljub svoji zunanji iznakaženosti namreč še vedno dela tako kot je prav in v tla ga iz spoštovanja ne mečem več.