četrtek, 29. november 2007

Ladies Night

Oh, what a night!
Glavne akterke: Tina, Katjuša, Mojca, Darja in Chuck Norris
Stranske vloge: pajek na stopnišču, A. Kutcher, K. Costner, impotenten moški in banana in Chuck Norris
Statisti: Anja, Jaka, Tinin bodoči kerelc (?), siva celica, ki zaide v moško glavo in Chuck Norris
Kratka vsebina: Dogodila se je s sobote na nedeljo in bilo je sirisli... zabavno. In vse se je začelo s Tinino nastrojenostjo proti meni, ker me je spet dojemala kot bitje, ki je povsem odvečno na tem svetu. Pač.
Padla je runda tradicionalnih kruhkov, prav tako je padla runda najboljše tatarske omake na svetu. Kmalu zatem nas je premamila torta - na žalost s speštanimi bananami. Ki pa so precej neuporabna stvar - zato se je začel filmski maraton... Seveda z namenom dobiti sladkorno na tak ali drugačen način. Mojca je zaspala do konca Guardiana, ker se je prepuščala sanjam (beri: telepatskem skupnem dihanju s svojim bodočim fantom, s katerim se je spajala v večnost; poudarek je na DIHANJU - en dih je bil zares vreden zlate medalje), zato smo ji povedale kako se je končala tista reševalna akcija (da je Chuk Norris Kevinu prepozno prišel na pomoč in je zato omahnil v ledeno morje).
Vredno je omeniti, da je bilo v sobi 1300 predmetov, s katerimi bi nas lahko ubil Chuck Norris. Med njimi tudi soba.
Glavna opojna substanca je bil spešl enerđi drink, ki je Meni in Katjuši odpirala in zapirala čeljusti, pomagala je pri posiljevanju Mojce na kavču in pri izpodrivanju Tine pod stol - vse to od druge do šeste ure zjutraj, nakar sva končno omagali. Na tak način sva nadoknadili več kot eno leto izgubljenih romantičnih sprehodov po kranjski betonaži od avtobusne do šole.
Komentar: Zares je bilo fantastično, zares je treba še ponovit, zares vse noro in tako naprej. Kako super fenomenalno je bilo, dokazuje moj suhoparen opis. Res se določenih fajn stvari sploh ne da spravit skupaj.
Pies: Nikoli več spat v kavbojkah!

sreda, 21. november 2007

čisto Danes.

Počutim se super. Nekako se je kar vse uredilo samo od sebe. Plašček se je kupil sam od sebe, T. mi je sama od sebe odpustila zlo dejanje, ki se sicer ne bo uresničilo, kajti ta vikend ne grem v Maribor, S. je bila danes popolna kolegica, S2. je pač spet pokazala, da je njeno prijateljstvo res izključno samo izkoriščevalske vrste, S3 me je srečal po skoraj dveh letih in čeprav sva soseda, sva se srečala 3o km od doma, M. bo MOJ za novo leto (njegova punca je pač tipično posesivne narave... baje) in ne bo šel v London, K. pa se uči. Za sobotni izpit. Pa še s plusom bom prišla skozi mesec (+1€), če bo naslednji teden tekel po trenutnih izračunih.

nedelja, 18. november 2007

it sucks

Ne samo to, da sem pozabila solit njoke, da sem kisli smetani dodala preveč vode in da sem do popolnoma črne barve zažgala panirane piščančje kotlete (pa da mi je đekson svoje kremplje zasadil v rit, ker je hotel videti kaj kuham - oz. kaj NE), pač pa tudi to, da sem bila tako zadovoljna s svojim življenjem, dokler nisem odkrito sporočila tisti, ki je opisana post spodaj, da me ne bo na "ženski večer". Tako zelo mi je zamerila, tako odkrito mi je zabrusila ves svoj gnev, ki ga čuti do mene, da še sedaj moj popljuvan obrazek kažem vsepovsod. V trenutku so se razblinili mehurčki mojega entuziazma nad svetom.

Zato vem, da me čaka grozen teden. In ja! Neprestano mi pošilja esemese "pejbek's a bič", grozi mi, da se mi bo vse vrnilo. V primeru, da se ji opravičim in pokažem vse moje izraze obžalovanja, me zabije, da naj ne dramatiziram, da ji bo itak čez dva dni popolnoma vseeno zame in da... me nikoli več ne bo sprejela v svoj objem in da... sem prasica. Res me mora sovražit.

Pravkar sem bila deležna še dodatnih obtožb (tokrat ne od nje, ampak od druge bejbe)... Da to ni prvič, da sem zajebala, da smo bile dogovorjene že za oktober... Ampak se uspešno upiram, ker takrat sem bila pa res že prej zasedena. Za tokratne datume sem pa šele sedaj dojela, da se ne ujemajo. Uf... I am sooo padla_v_vrtinec. Žrtev človeške nesposobnosti za usklajevanje datumov sem.

Pa še novo leto. Silvestrovanje no. Pa Sabina na eni strani - pa Matic na drugi. Itak, da sem že odločena, ampak PA ZAKAJ SO TAKO ZELO POTREBNE TE DILEME!??? Za karkoli se odločim je narobe oz. ni popolno in me zelo zbada v globinah. Samo seksale bi.

Ampak vedno se je pa treba zavedat - it can always get worse!

petek, 16. november 2007

Tina.

vađajna pravi: torej katjuša.. povej mi, kako bi opisala tino? Katjuša pravi: am tina je čudo od človeka (v pozitivnem smislu seveda)
vađajna pravi: okej... tina.... vađajna pravi: začeli bova tkole... Tina je strašna oseba. V sebi nosi vse skrajnosti, ki jih premore človekova osebnost.

In kakšne so te skrajnosti?

  • V enem momentu popolnoma resno pripoveduje svoje življenjske zgodbe (jih je več, saj ima zelo razvejano sorodstvo, ki seže vse od Šmartna do Cerkelj - cca. 10km),
  • v naslednjem momentu odkrito zaničuje ljudi, ki so šibkejši od nje. Na plan postavi krutost, ki se sicer skriva v najtemnejših plasteh duše.
  • Tretji moment, ki nastopi takoj zatem, je podrejen STRAŠNEMU cinizmu... In sarkazmu. Primeri kot to, da ji moram vedno plačevati kruhke, bele kave in bencin, ji kupovati svinčnike in nogavice, sploh niso primerljivi z njenimi ciničnimi pripombami.
  • Nato pride do obdobja "ameriških sanj" - kako bo imela do junija narejene že vse izpite, da bo že februarja rezervirala karto za ZDA in tam ostala celo poletje... Kako ji bo STRAŠNO fino tam in bo uspela kot tivistar, se poročila z ameriškim predsednikom in zavladala svetu.
  • Vredno je omeniti njene "angleške večere"... In kamion mafinov. Meni, Katjuši, Loti in Lilooju ni ponudila NITI ENEGA!

Zaenkrat sem naštela bolj ali manj negativne skrajnosti (takega seznama mi s Katjušino pomočjo ne bi uspelo sestaviti:D)... Zakaj? Ker pozitivnih... Ni? Oh, seveda sooo. Tino preprosto ljubimo - in to je njena najpozitivnejša točka, ki zamegli vse negativne. V torek ima rojstni dan in... ...to je njena druga pozitivna točka. Je družinski človek - njena bejbi je Gejša, ki ni njena, ampak jo od časa do časa posvoji od svojih Prvih sorodnikov. Najraje se gužva na zakonski postelji s svojo mlajšo in starejšo sestro, s svojo materjo in s svojim očetom, s katerimi gleda televizijo. Velikokrat prireja "ženske večere", a žal še nobeden od njih ni prišel do dejanskega. Enkrat zaj* Mojca, drugič Katjuša, tretjič bom jaz... (upsss...). Njen najhujši strah je strah pred dnevno sobo od osme ure zvečer naprej. Mrzi mačke (tako ona pravi), ampak moj maček ji je faca (tako ona pravi), čeprav ne upa v njeno bližino (to je dejstvo samo po sebi), ker je prenabita s pozitivno energijo (tako pravim jaz).

In prva stvar, ki mi pade na pamet, ko pomislim nanjo? Ši is Maj frend, ši is maj sanšajn. Všeč mi je, ker zna biti tako zelo kritična in tako zelo iskreno pove kaj ji ni všeč. In kaj ji JE všeč. Samo za moškega predstavnika, ki bi ji bil všeč še nismo slišali... Je zares kul prijateljica in vedno si vzame čas za pogovorčke, tudi za medosebne verbalne spopade. Če sem slabe volje, mi ponudi tisto potrebno ramo, ki jo rabim, da se ji zjokam, potem počaka, da zaključim in me zatem takoj napade z vsem verbalnim orožjem, ki ga premore (in premore ga zelo veliko). Za rojstni dan bi ji kupila morskega merjasca, ampak se mi zdi, da bi takoj, ko bi le lahko, umrl, ker verjetno ne bi prenesel vseh njenih pripomb, ki bi šle na račun njegovih dlak.

V prostem času hodi na FOV in jo dokaj uspešno tudi opravlja. Zanimivo je, da se v srednji šoli skorajda nisva družili. V prvem letniku sva si šli po tihem celo na živce, v drugem samo še malo, v tretjem sva bili na izi, v četrtem pa sva začeli gojiti medsebojne simpatije. Po srednji šoli je najina ljubezen udarila na površje in nikoli več se nisva sramovali druga druge. V najino intimo velikokrat spustiva tudi Katjušo in Mojco.

Tina, rade te imamo. *

petek, 09. november 2007

vsak_dan

Aaaah! Končno nekaj časa zase. Očitno se moram res odpovedat določenim predavanjem, da nisem na koncu tedna /v četrtek zvečer sicer/ popolnoma izmozgana /na jogi, mimogrede, ki naj NE bi bila dodaten napor za dušo in telo in ki naj NE bi bila neka obveznost, na katero misliš, da MORAŠ it/. In potem se še vlečem tri dni po celi Sloveniji (pretežno Gorenjski) in komaj uskladim sebe, tebe, njega, njo in volitve in čas in moje fizične sposobnosti. Pa ne da se pritožujem... Nikakor ne, mi paše... V nasprotnem primeru bi bila spet preveč obsedena s svojim UMOM, za kar vemo, da ni zdravo. Pritožujem se samo nad tem, da ti pa res malo dopiiimmmzznja, ko prideš domov, se napapcaš, stuškaš, greš spat, čez pet minut /vsaj tako si misliš/ pa se že zbudiš in letiš v tisto noro Ljubljano... Glede na to, da imam zjutraj določeno, preračunano, vsako minuto, bohnedejdazamujavlak! /ki pa - neverjetno - zamuja skoraj vedno/. Čuta za predvidljivost še nisem izurila.

Luštno se počutim. Res sem potrebovala to osveženo družbo okoli sebe in zelo mi je všeč, da ohranjam REDNE(!) stike z... zastarano družbo. Heh:). In vedno bolj sem navdušena nad faksom. Sicer pričakujem, da bo to navdušenje doživelo nenaden padec in to takoj, ko se bodo pričeli seminarji, izpiti... But! Vsi seveda vemo, da je treba dol, da greš lahko spet gor.

Veselim se petmoškihpikakom ta teden. Pa petžensk čez štirinajst dni tudi. Da končno lahko dobim osebno mnenje o tem slovenskem gledališkem fenomenu. Wannabe? Veselim se kosilca s Tinkobalinko, Mojčimakaronči in Tjušotrebušo. Ne vem pa kdaj se bomo za lejdisnajt lahko uskladile... Sem ugotovila, da je organizacija z datumi zelo pomembna. Neverjetno, a?

Grozno vesela sem bila monikeharmonike v nedeljo, prisotna je bila tudi žunčibarabunči in čvekale smo... štiri urice. Da je bila moja ekstaza podaljšana, je bila v ponedeljek z mano na predavanju Mojči, ki je tako zelo padla noter, da sem jo komaj spravila na železniško. In da bom ta teden pa res totalno nabita z veseljem okoli sebe - pride še Trebuška jutri v Ljubljano in bova vseee predebatkale /organizejšni so imeli sistematskega, zato tak naval na Aškerčevo/. Pa Poušek se je prejšnji teden tudi primajal v mojo bližino... Sva se zmenila ob devetih tam pa tam... Ob devetih bemusunce. Tako sem ga preklela, ko je treba bilo vstat, da... Waaa, kakšno uslugo mi dolguje. Zaenkrat mi je ponudil samo pol čokolade.

V petek sem Sabini sšopingirala ene seksi hude škornje, nabavila sem ji še seksi hude hlače in seksi hud pulover... In tako je postala prava mačka. Hudo seksi mačka. Res sem ponosna nanjo in na moje šopingerske argumente, ki so jo pripravili za nakup tistih visokih pet:)).

Tiste bejbe (vemo za koga se gre, ne?) pa ni od nikoder in se niti ne bom spuščala v razlago zakaj in kako, ker bom mogoče enkrat temu namenila cel post... Ali pa nikoli. Samo omenila bi, da kako zelo hitro izgine človek, ko ti dolguje nekaj stvari in kako zelo hitro se pojavi, ko te potrebuje. Presenetljivo.

Ljubim vonj po mandarini, ne prenašam pa mila z vonjem po mandarini. Ogaben je. Sovražim, če mi kdo reče, da ga zapostavljam. Tako kot sovražim novo leto (že od nekdaj).

Kaj počnem ta trenutek? Kršim avtorske pravice. Fotokopiram neko zadevo. Vse za ohranjanje inteligence!

sreda, 07. november 2007

-young folks-

"all we care about is talking - talking only me and you"

sou tajrd.

Nisem sitna, samo špikne me vsaka malenkost, ki štrli iz povprečja. In me mogoče majčkeno spravi v jok. In nisem sitna. Samo ena trapasta baba sem. Če hočeš. Lahko sem pa človek z malo večjo potrebo po bruhanju... Čustev seveda. Nisem pa sitna.
We must add in a complete life. One swallow does not make a summer, nor does one day; and so too one day, or a short time, does not make a man blessed and happy.

petek, 02. november 2007

aspodkosilncopadu

Nekaj let nazaj sem doživela zelo travmatično izkušnjo s strani škarjic. Takrat sem si prisegla, da ne bom nikoli več pustila nikomur, da me ostriže več kot en centimeter in pol. Frizer je postal moja največja nočna mora (kot zobar nekomu drugemu). Seveda sem se od časa do časa morala sprijaznit z resnico, da je treba ukrotit prerazpuščene laske in sem se celo enkrat do dvakrat na leto uspela prepričat, da je pod nujno treba na obisk v frizerski salon. Določeno uteho sem našla v črni barvi, ki je zares udobna barva za lase in nekako sem se počutila kul tudi, če mi je gdč. frizerka zaj* tisti centimeter postriženega lasu.

Tokrat je (bila) zgodba... Precej bolj kruta (še vedno je). Točno eno leto sem na terapiji, ki kot stranski učinek povzroča tanjšanje las - in s tem izpadanje. Sem oseba, ki ljubi dolge lase. Sem oseba, ki sovraži kratke lase. Sem oseba, ki je mnenja, da so kratki lasje samo za posebej samozavestne ženske. Sem oseba, ki ne premore te vrste samozavesti. Sem oseba, ki se rada skrije za dolgimi lasmi. Sem oseba, ki ima rada, da zjutraj, ko vse štrli na vse konce in kraje, lase samo spne v čop. Do nekaj mesecev nazaj sem imela vađajnačudovito lasovje (ne prečudovito, ampak vađajnačudovito, kar pomeni, da gre samo za individualno čudovitost). Imela sem eno svojo vađajnazavetje pač. Pa je vse počasi postajalo... Patetično. Samo še en ubog in majhen in tanek čopek je še čepel tam pod rameni. Naprej si lahko že sami razlagamo kaj je sledilo...

...želela sem si to:

->

(ODMISLIMO OBRAZEK, KER JE GROZNO BLED IN NASPLOŠNO NEZAINTERESIRAN ZA FOTOGRAFIRANJE... OSREDOTOČIMO SE NA LASE!)

Končnega produkta si ne upam pokazat. Ampak vseeno ga bom. Samo zato, ker je lepa fotografija. Je ljubka in ne vidi se kako zelo dizaster je moj novi luk. Je moj najdražji slikal:) (tako ga običajno ne imenujem, ker se mi zdi preveč resno in odraslo - kar pa on ni:)). Goba sem in gob ne maram.

(šMegi)

Res je trapasto, da delam tak big deal. Vem, da čez dva meseca, ko bom velika in bom imela dva centimetra daljše laskone, spet ena luštna frajla, ki za spremembo od včeraj ne bo imela revne pričeske. Pa še na črno se bom pobarvala. Aghhh, ta moment se pa še sovražim.

In prasica frizerka je veselo pričakujoč eno mlado damo nad katero bo lahko izživela ves svoj gnev nad svetom in skozi škarje prenesla nanjo vso svojo goro težav in ji priskrbela nekaj mesecev trpljenja zaradi nezaupanja vase in nato poskrbela še za nekaj dodatnih mesecev grajenja nove samozavesti ker se mi nesmiselno zdi da bi mogoče utegnila napisat kakšno vejico na kar sem v splošnem najbolj alergična kajti če ni vejic ni reda in če ni reda ni ... jasno, sploh, nič, več!

Screw you guys, I'm going home.