četrtek, 31. december 2009

(skoraj) Lažnjivo obljubljam:

Tokrat so nasveti nacentrirani na moj ego, ker pa stvar javno objavljam, dovolim krajo. Izposojo. Karkoli že. Pravzaprav mi bo v čast!

Še vedno bom jedla ob enajst triinpetdeset zvečer in ob enih in petnajst minut zjutraj.

Še bolj pridno kot letos in lani in predlani si bom umivala zobe, da se bom še lepše smejala kot letos in lani in predlani in se še bolj držala začarane filozofije Nasmeha.

Strenirala bom mehur, da mi pusti tistih obveznih osem ur spanja brez nadležnega občutka polnosti v spodnjem delu trebuha. V letu nula deset čisto zares!

Preden se bom spokala v posteljo, bom vedno postavila vse igrače nazaj na svoje mesto.

Gladke noge bodo prisotne nenehno (novost brijočega obreda: čudaška bejbi žavba iz nečesa podobnega ognjiču, samo, da diši, blagodejno vpliva na porezano kožo v primeru naglice in še ne uporabljenih britvic).

Prežvečila bom še malo več zelenjave pa sadja, Ker deluje očiščevalno in ker je prijetno za prebavo.

Iztisnjena pomaranča ostane na jutranjem meniju,

razgibavanje (vsaj en minimalen pozdrav soncu) in sprehod (vsaj enkrat gor pa dol po ulici) pa vsak dan!

Jutra bom imela rada, če le ne bodo meglena

in v knjižnico ne bom več zamujala s knjigami. Tole zadnjič je bilo zadnjič.

Vsem želim čisto lep in še en začetek leta. Februar naj bo še lepši, marca so itak zvončki, aprila bo pa tudi lepo, ker zaradi podnebnih sprememb ne pada več samo aprila dež. Maj bo sončen, junija bomo skupaj pridno opravljali izpite, potem bodo počitnice. Pa potem že naslednje novo leto, ko bom že spet sitnarila s tistim o Nasmehu. Bah in vse lepo!

Letos ne pošiljam novoletnih sporočil z željami. Telefon sem že ugasnila.

ponedeljek, 28. december 2009

Malo manj izgubljena.

Stvari so šle za astronavtski korak naprej (saj veš - lebdenje v luftu pa potem se počasi pa komaj dotakneš tal in spet odfrčiš na višino enega metra). Zrasla sem, čeprav meter kaže še vedno skromnih 164 in debela sem še bolj, ampak tudi tehtnica sika nekaj o tem, da je moja teža še kritično pod ITM-jem. Bolj zdrava sem, ker sem pogruntala hakeljce mojega organizma pa lepša tudi, ker se lasje tudi po šestih mesecih neobiska frizerja ne cefrajo in ne cepijo. Tošelj je kar prijetno nabreklega počutja - mu običajno več ne zmanjka evrokovančkov, niti bonov s pretečenim datumom veljavnosti za poštena študentska kosilca ne. Pa čeprav veliko jem, samo na faksu in okrog sem malo manj (po zadnjih izračunih sem ga v letošnjem študijskem letu obiskovala le štiri tedne).

Sicer pa pišem "Potegnem črto tega leta", če to še ni jasno.

Bila sem pridna, videla precejšen del naše celine, noge sem namakala v portugalskem Atlantiku, se z avtom vozila do poljskega severa pa  čez nekaj mesecev še do nizozemske rdeče četrti. Osebnih uspehov je bilo ogromno - od zmage nad svojo pretirano in že samodestruktivno smrkljivostjo do uspešno opravljene andragoške prakse, ki mi je v tako malo časa razširila velika miselna obzorja in mi za par milimetrov zmanjšala določen strah pred ljudmi, delno sem celo odpravila jecljajočo zmedenost in negotovost v komunikaciji. Par fantastičnih oseb sem srečala v tem letu, ene kontra.od.fantastične sem se znebila in slednje štejem za skoraj kolektiven ponos leta nula devet. Bolj prepričana vase vidim, da zmorem, planer je še vedno obvezna oprema. Kakšen delež imata pri sreči navadna in podcenjena pozitivna misel in svetel pogled, čeprav skozi umazano šipo, sem si znala dokazat vedno večkrat, prizori iz 24ur me bodo pa v jok verjetno spravljali še naprej.

Hu kers.

Načrti za naslednji teden (to bo že nula deset namreč) so grozljivi, ampak se jih veselim. Prav tako načrtov za dva meseca vnaprej ... in o načrtih za poletje (z izjemo ponovne rockotoške usranije) se mi še ne sanja (po zanimivih naključjih sem dobila kar dve neprenosljivi akreditaciji) pa vseeno komaj čakam, ker bo super. Res, odkrila sem občutek samozadostnosti in tistih norih amsterdamskih tartufov sploh ne morem pozabit.

Leto Dva Tisoč Devet je bilo uspešno leto.

nedelja, 27. december 2009

Relax People! (kričim)

Dragi Človek, se strinjam s tabo, da smo postali celo mravljišče, ki ga bo vsak čas pohodila ena ogromna mamutova šapa in nas zravnala z zemljo, še posebej se strinjam, da je nataliteta celotne zemeljske populacije podivjala in da to povzroča takšne pa drugačne strahove in nestrpnosti pa podnebne spremembe znajo tudi precej grozljivo voditi v katastrofo...

Pa vseeno dragi Človek - Tudi, če te je celotno otroštvo posiljeval sosed blizu osemdesetih let z bradavicami na kurcu pa čeprav so te vrstniki zaradi debelosti obmetavali z raznoraznimi žaljivkami in potem, ko si šel skozi obdobje motenj hranjenja in postal ves lep in visok pa te je srednješolska prijateljica vseeno zavrnila pri fuku, tista naslednja, v katero si se brezsmtrno zaljubil, pa je uporabila lejm ekskjuz "oprosti han, ampak nisem pripravljena na resno zvezo" in četudi si ga potem fasal od svojih narkomanskih kolegov, ker jim nisi hotel posoditi tistih 50 evrov, ki jih pač nisi imel, v službo pa te tudi nihče ni želel vzeti, ker si nepraktičen ali neizobražen, ni nobena stvar tako dober izgovor, da vržeš petardo med ljudi, bomba je pa še posebej blesava varianta.

Dragi Človek, morilsko tendenco raje izrabi na sebi. Bo bolj koristno pa še pravično bi bilo. Samomorilski junaki so izgovorov upravičeni.

Damn, sploh se ne želim več spraševat o problemu takih primerov pa me še vedno matrajo, ker mimogrede o tem čebljajo na vsaki faking radijski frekvenci. Grem k Minutam za kmetovalce, tako kot predragi moj foter nadaljuje obsedenost s kupovanjem modelčkov za piškote.
A je cajt, da si naštimam Twitter?

petek, 25. december 2009

V ekstremnih pogojih...

Na Rogli je bilo pa takole, tropičje*.
Nedelja:
Ne odrineva dopoldan, ampak šele ob treh popoldan, zato v hotel prideva ravno prav - na večerjo. Ker sva lačna pa še bolj idealno je, ker se greva lahko pocartat z vročim zrakom v prazno savno. Ležerno od vseh naporov dneva greva samo še spat.

Ponedeljek:
Tistih napovedanih minus dvajset se na soncu pač ne čuti, ampak v nenadni pooblačitvi otrpnejo prsti v čisto novih v glavnem neizoliranih rokavicah (damn you intersport!), vidljivost se zmanjša na "ne vidim več nobenih kucljev, ampak samo še belo" in na "pomotoma bom prečkala progo, kjer sidra prevažajo smučarje na vrh hriba", nos zmrzne, ustnice so že brez ustnic, "sunila mu bom podkapo pa še podrokavice" in "bejžva nazaj v hotel!". Nekaj rund s pingpongom v krogu in petimi igralci s pošvedranimi loparji.

Torek:
Dež. Celziji v plusu, ampak veter pa tak, da je bilo očitno, da ga je gospa Vetrova pošteno razkurila, ker so hodniki začeli tuliti, okna zavijati, vrata pa tudi niso bila pri miru. Že skozi šipo se ni videla prva smreka in Nos se ni želel pomoliti ven za noben denar ali sendvič, s svojo konico je štrlel samo v štirinajst remi kart in s prekladanjem src pa križev pa karov pa pikov ni sprožil nobenih navdihujočih potez. Eno mogoče.


Sreda:
Pol metra snega, kolikor ga je bilo ob prihodu na asfaltu, se niti v plundro (je enako sluzjivo peskasta snov drekljive barve, ki leži na cesti ali bivši sneg) ni spremenilo, ampak je enostavno postalo voda. Smreke so bile ponovno zelene, mi pa ob devetih, takoj po zajtrku, kjer so bili tokrat užitni le strupeni sokovi (?), že na poti proti domu.



S tridnevno smučarsko karto sem se smučkala le dve uri. Spala sem več, kot se za že tako lepo mladenko spodobi, brezveznih in nedojemljivih fotk pa je tudi nastalo par tisoč - ker sem se naučila namerno afnat pred objektivom.

*zaradi opozorila, da pretiravam s pikami po tri.

Polnočni Avatar.

Mimo vseh kablov, ki potujejo po ceveh, sem porinila svojo lobanjo skozi zid in se priklopila k 3D željnim gledalcem, ki so se na predbožični večer spakirali v avto z rezervacijo ta pravih stolov v ikspendu - z nekaj zavedanja, da bom ob koncu filma ob vseh evforičnih komentarjih o ful norih tri.dé učinkih precej slabe volje...

Komentarji na koncu so bili potem sicer taki, da "saj niti ni bilo toliko in takega tri.de efekta", ampak moja slaba volja je bila vseeno konkretna. Globinsko dojemanje, vsi vemo, ni moja vrlina (haha), film pa sem vseeno doživela na popolnoma zadovoljiv način. Ker pa vem, da bi vseeno lahko navidezno laufala po džungli in letela z zmajastimi ptiči in s tem bila na ravni vseh 3D-videčih brez dodatne uporabe posebnega domišljijskega centra, sem pa po predstavi lahko upravičeno pihala od jeze. Pomoje.

Pravljica. Koncept zgodbe na nek način spominja na tistega od Battle for Terra, sem pogruntala hitro, in osupljivo je bilo požirati fantazijo vseh gibov, prikazanih na platnu. Lep svet je Pandora. Lep tip je Jake. Lep film je Avatar.

petek, 18. december 2009

Postavila sem smreko.

Zelo poskočne volje sem bila in ker mora generalno čiščenje sobe vedno prinesti določeno dekorativno spremembo, sem tisto revno ščetinasto malo smrečico, še ne 25 centimetrov v višino, zvezala z Rdečo Mašno (ne podlegam lila-srebrnim trendom letošnjega smrekovja) in postavila na pomembno visoko mesto v moji sobi. Visečnost na njenih neumrljivih zelenih vejah so si prislužili naslednji, ki so v naši družinski škatli za praznično okrasje, že od dinozavrov. Pa srebrne koraude.

Rdeča Bunka. Ogromna. Ta glavna od vseh bunk!



Veliki Debeli Božiček in Drobni Debeli Božiček. Veliki mi je bil vedno ljubši, ker je v boju za mojo ljubezen vedno premlatil Drobnega. Decembra sta namreč pridno nadomeščala vlogo Kavbojcev in Indijancev.



Punčko. Niti rdeče rute nima, da bi bila kot Rdeča Kapica barvno usklajena z ostalimi, vendar je ljubka. Glinena in zelo majhna. In prestrašeno gleda.



Sicer Hudiček, ampak zame je še vedno gospod Zajec. Premlaten od obeh Božičkov in še vedno živi. Spoštujem ga in zdaj smo vsi prijatelji. Pa vseeno... Zajec? A je...? Noge ima tudi.




Danes gledam Cloudy With A Chance of Meatballs, prvih sedem minut me je že očaralo, jutri spim in se redim, od nedelje do srede pa bom nekje med vrhom in podnom belih strmin. Da veste.

sreda, 16. december 2009

Predlagam medvedji referendum!

Če je že tako, da se v politiki ne znajo več pomeniti ne o arbitražnih sporazumih, niti o družinskih zakonikih in bi najraje vse predali odločitvam ljudstva, kar je sicer všečno, da ima populacija laikov tako pomembno vlogo pri šofiranju države, ampak prepogosti referendumi prav lepo pokažejo na cincljavost in neodločnost vlade, kar pač ne nudi nekega občutka varnosti, predlagam, da k vprašanjem, ki jih bodo zastavljali nam, zdravim kmečkim brihtnežem, dodajo še naslednje vprašanje s "čitljivo obkroži da ali ne (či-tlji-vo)":

Ali se strinjate, da bi sledeča situacija postala zavezujoča dolžnost vsakega državljana Republike Slovenije, dežele z važnim Triglavom, usranim Piranskim zalivom, s človeško ribico in bivšim Panonskim morjem - v času, ko bela kristalizirana voda pada z neba, ko snežaki z ali brez oranžnega nosu stojijo na vsakem dvorišču hiše, ki nekaj velja, ko so lesene sanke za po klancu dol edino in osnovno prevozno sredstvo vaških mulcev in ko velikim in odraslim mojstrom poledica na cesti onemogoča več kot 40 kilometrov na uro (vsaj tako se zdi, čeprav utegne cestišče biti povsem suho)?

Ne več sledeča situacija pravi:
Goltam mandarine in iščem recepte za vse, kar je cimetovega. Piškot, ki je med moje zobe zašel danes, je bil samo eden in hočem še. Zimsko spanje v pravem pomenu besede se zdi popolnoma izvedljivo, brlog privlačnih oblik kovtra, povštra in jogija se zdi smiselna nadomestitev temne luknje sredi gozda. Kuhan alkohol me letos sploh ne obsede, čudna novost letošnje zime pa je v čaju z medom in limono - v tej kombinaciji tole nikoli ni šlo skozi moj želodec. Topleje je kot poletna savna na plaži.

Odstopanje glede pitja alkohola z raznimi začimbnimi mešanicami je še sprejemljivo.

Kolk bi blo fino dobit plačo. Tukaj na cipsu sem pa že osmi dan in še vedno sem nadnavdušena nad smislom delovanja le-tega. S kihanjem pa smrkanjem za zdaj še nisem prestrašila ljudi in zanimivo - Vampire Diaries se mi zdi bedarija. Zanimivo zato, ker še vedno kar gledam pa vseeno najbrž še nisem izničila romantičnih čustev do teh stvorov. Mimogrede - a se mora vedno, ko Damon zasadi čekane v človeško telo, slišati kot da bi pravkar podrl eno deblo? Pravzaprav je vse tole en ogromen tok zavesti.

torek, 15. december 2009

štiriintrideset-krat-kih

Bili naj bi enobesedni odgovori in ne maramo pravil.

1. Where is your phone? Črni nehlačni žepek.
2. Your hair? Naravni in lepši.
3. Your Mom? Šestintrideset starejša od mene.
4. Your Dad? Tri starejši od mami.
5. Your favorite meal? Darja-toustsendvič: tuna, koruza, kečap, kisla kumara, sir.
6. Your last dream? Verjetno spet kakšna naci-vsebina s pridihom zombijevskih mutacij.
7. What do you like to drink? Čaj. Cedevita. Kakav. Kokta. Granny's Finest.
8. Your dream? Ne nad oblaki.
9. In what room are you? Nisem sama.
10. Your hobby? Joga ne bo šlo, internetni brsk tudi ne, friends, grey's anatomy, gossip girl sploh ne. Nimam hobija. Ne vem, kaj je hobi.
11. What are you afraid of? Odpadkov. Plastike.(*)
12. Last travel? Nizozemska.
13. Where were you last night? Mehkoba postelje z obiski veceja.
14. Something you are not? Popolna sem, lepa sem, pametna sem, dvojčica sem. Nisem močerad.
15. Muffins? Borovničevi. Poleti 010.
16. Wishlist? Januar.
17. Where did you grow up? Tretji kamen od sonca.
18. Last thing you did? Jedla. Itak.
19. What are you wearing? Cunje.
20. Your television? Po ta novem povezana z računalnikom.
21. Your pet(s)? Vsi pod zemljo.
22. Your friends? Iskreni. Pravi. Malo.
23. Your life? Z evforičnimi vrhunci, tragičnimi iskanji nafte, mirnimi plovbami na nadmorski višini Nič.
24. Your temper? Izgubljen. Doh.
25. Do you miss someone? Ne. V zadnjem času sem samozadostna.
26. Your car? Javni avtobusi.
27. Something you don’t bring with you? Papirnate robčke pa žvečilne gume.
28. Your favorite shop? Neopredeljena.
29. Your favorite color? Frjolčna, rumena, turkizna, rdeča, črna, roza, zelena, oranžna, modra.
30. Last time you laughed? Zdaj - zanalašč!
31. Last time you cried? V petek. Ne ga srat.
32. Your best friend? Več.
33. A place where you can go again and again? Dom.
34. Facebook? Nadležen.
35. Favorite place to eat? Veliko in Petminut. Jes, ajm a sendvič-person.

Kot uničevalka vseh verižnih zadev: Reši naj se, kdor se more! Mene je Polly zahaklala in vemo, da enobesednih odgovorov nisem sposobna pa vemo, da sem odgovore zminimalizirala, kolikor se le da.
(*) Strah me je tudi drsnih avtomatskih vrat, strah tudi tega, da se računalnik odloči biti žleht ravno v času mojega dela in bojim se gledat Paranormal Activity, ker me je že sam trailer spremenil v zajca.

ponedeljek, 14. december 2009

Tebi pa pajkice.

novo igračo v roki in za katero nisem vedela, da jo potrebujem, dokler je nisem prejela kot izjemno uporabno darilo, snemam pa začivkam: "Dej mi reč, da nej navodila preberem!". Ubogljivo, naveličano zaradi neizprosnosti umetnega očesca, ki bulji vanj, in brezbrižno med pospravljanjem posode v pomivalni stroj darilodajalec izpljune: "Preberi navodila." Ko se je odločil za nakup, je moral sprejeti tveganje, da bo vsak moj odgovor na tak (brezsmiseln) ukaz odrezav in žgečkljivo navihan "Ne-ne-bom."

Raje nesistematično šaltam in tipkam, po neznanem naključju včasih tudi pokvarim, a vsekakor je pri tehničnih novostih bolj zanimivo in zabavno (in poučno!) uporabljati metodo reševanja problemov, ki se pametno imenuje "metoda poskusov in napak".

Hvala ti za to decembrsko (ali božično ali novoletno) darilo v obliki male, lahke in očarljive fotografske spogledljivke, ki te je oprostila vseh obdarovanj v letu 2010! Zlate barve si tudi, ker si mojo računalniško mašino začaral v bolj zmogljivo (čeprav tudi tega v svoji zavesti nisem potrebovala) in še bolj se svetiš, ker si za petnajst trenutkov postal moja kozmetičarka.

In zlobni premi govor mi še vedno povzroča nejasnosti.


sreda, 02. december 2009

seksidan

Pa še to sva šla le na kuhano vino, ki je ostalo kislega okusa kljub trem vrečkam cukra pa potem peš do železniške. Z vrečko čipsa, kot sem obljubila, in takega, kot sem želela. Lučk, geometrijskih likov in gigantskih spermijev še ni bilo decembrsko sijočih in eden od brezdomcev je za nama zavpil, naj se drživa drug drugega in da je to najlepše, kar lahko ostane - čeprav nisva kupila Kraljev ulice.

Zadnji trije ali osem poljubov pred odhodom njegovega vlaka so dišali po cheesburgerju za en evro pa me žgečkajo še sedaj in tisto, da je na ntf-ju več prijetnih za oči in moškega spola kot na ff-ju še bolj drži.