Moja Sopotnica

Desetletnico praznujeva enkrat ta čas, to leto. Zato bom pojme, ob katerih začutim določeno emocijo, napisala z veliko začetnico.

Prav zaradi njene narave, njenega neznanega povzročitelja in njenega neznanega zdravila, je možno imeti ob njej Optimizem. Ta Večni optimizem, ki potegne gor, ko padeš, ki te žene naprej, čeprav kravsljaš, ki ti pokaže kresničke, tiste žuželke, ki imajo na riti luč, čeprav slabo vidiš. Verjameš in upaš, in motivacija je nujna reč, ker deluje reverzibilno, pripomore k boljšemu Tebi, je del alternativne medicine, kakorkoli že je ta danes moderna.

Normalni problemi niso nikoli tako veliki kot ona. Nanjo lahko stopim, da vidim dlje, da vidim objektivneje in bolj tragikomično, satirično ... Ironično. Posmehljivo! Do tega ne pridem takoj. Do tega pridem po fazi samopomilovanja, po fazi jeze, po fazi črnogledosti in obupa. Ko uvidim, so prepiri, nerodnosti, zadrege, nesreče iz realnega življenja prave mizerije. Včasih rabim brco iz zunanjega sveta, od osebe, ki ji je mar: starša, prijatelja, Človeka, ki mi v nasršenem smislu lahko pokonci postavi vse dlake, a jih potem zna tudi počesat nazaj in me poljubit. Pa gre.

Več vem, se pa skupaj še zmeraj nenehno učiva in izobražujeva. Vsak dan pride en nov izziv in drugače postavljen korak v neznano. Vsak dan se zgodi, da razmišljava druga o drugi in iščeva kompromise, rešitve, da bi se čim bolj uskladili, našli ravnovesje v odnosu (in v resnici), se sporazumeli, da izpeljeva še novih štiriindvajset ur v boljši Jutri. Spreminjava prehrano, telovadiva, meditirava, hodiva na sprehode, mesiva zdrav kruh ... Ne, to delam v ednini.

Trenutki se obračajo počasneje, vse me zamudi dvakrat dlje kot povprečnega homo sapiensa v zahodni družbi. Če je tu ne vedno zdrava in ne vedno pravilna motorika, je tukaj še dejstvo, da je treba ozavestit vsak premik, vsak požirek in vsako aktivnost. Sicer pride do spotika, do zaleta, do izčrpanosti. Pomembni so načrti, pomembni so načrtovani počitki, pomembno je življenje brez stresa ... Medtem pri zadnjih treh napisanih besedah utripa okence z rdečim ERROR-jem, ker da kaj takega v naravi ne bi bilo mogoče.

Se pogovarjam z njo, kot da je oseba ... A včasih se zdi, če se še tako trapasto sliši, če še tako shizofreno izpade. Večkrat ponovim, kako pomembno je, da jo sprejmeš, da postane del tvoje identitete, da se samo na tak način potem lahko kakovostno spoprimeš z njo. Prijatelje (in tebe in tebe in tebe) imej blizu, sovražnike še bliže, pride ta rek tukaj do izraza. Da jih spoznaš, jih zagrabiš za njihove šibkosti in se potuhneš ob njihovih močnejših razgrajanjih. 

Deset let se imava, te imam ... Še nekaj časa boš z mano pa upam, da bo šlo do konca tako kot je šlo do zdaj - s samo minimalnim napredovanjem v fizičnem smislu, siceršnjim burnim dogajanjem na prelomu v odraslost ter naprej v odraslosti, in ogromnim napredovanjem v dojemanju sveta, življenja, odnosov, sebe. Malih stvari, ki štejejo, ter velikih težav, ki se transformirajo v točno tega komarja, ki trenutno z zavihanim krvoseškim nosom beži iz spalnice, ker sem le uspela v štekar namontirat antikomarjevsko mašinco, ki je, saj vem, polna nekul kemičnih izpuhov, za katere mi je v tej mali količini preveč vseeno.

Sploh ni šlo za veliko velikih začetnic.

Uničevalka paličnih mešalnikov

In razbijalka keramičnih lončkov za zobne ščetke.

In polivalka smutijev po pultih.

In pozabljivka posipanja pecilnih praškov v mafine.

In porivalka* plutastih štofeljcev v luštne flaške z zdravim oljem.

Gre za izkupiček mojih osmoljenih dejanj v zadnjih 36 urah. Mogoče sem tega deležna zato, ker sem že prešla v fazo, ko nimam fizično nič več za počedit, samo še miselno kalkuliram, 

kako bom šla vohat tulipane, se izljubljat in trenirat tuj jezik pa bo najbrž čofnilo v vodo, 
kako moram ustvarit dih jemajočo univerzalno prošnjo za delovno mesto, 

kako moram spisat seznam ustanov, kamor bom šla težit s svojim obstojem, 

kako je zaposlitvena rehabilitacija ena pozitivna opcija zaposlovanja mene, 

kako težka je sicer ta naša slovenska zakonodaja, kjer se vse čudno prepleta, je res težko razumljiva, a imam k sreči že dovolj poteptan in pripravljen teren za sprejemanje novih kompliciranih informacij,

kako me pretresajo novi birokratski postopki, za katere sem sicer prav menila, da ne bi smeli biti tako nesmiselni,

kako imam fajn ambulantno medicinsko sestro, ki pokliče nazaj, da se popravi,

kako sem bolezensko za en klinc,

in navidez nič ne delam, kar mi omogoča več časa za uničevanje, razbijanje, polivanje, pozabljanje in porivanje (hmf ... Glej opombo!!!). Vseeno pa razbit keramični lonček za zobatke predstavlja zares kruto budilko, 

• če je treba takoj ukrepat, da osem mačjih tačk ne raznosi črepinj po stanovanju,
• če je treba čim prej posesat, dokler še veš, do kam vse je razneslo črepinje,
• če imaš sicer po kopalnici prakso stopicljat bos, (manemoj)
• če se sesalec s prvim prižigom oglasi, kot da se mu je zabasal filter ,,,
• in če moraš potem najprej odstranit tisti ogromen žmukelj dlak, pravo novo žival potegnit ven, zamenjat filter in nazaj sestavit elemente sesalčeve kantice, ki mi tokrat začuda niso kazali namišljenega srednjega prsta.

Prenesti moraš še grozovit zvok sesalca, ki ves frišen in prenovljen vleče črepinje vase in se v tvojih krmežljavih jutranjih ušesih in glavi sliši še nekajkrat bolj močno kot v resnici. Mimogrede omenim, da je sicer sesanje moje najbolj osovraženo hišno opravilo.

Se mi pa vsaj smuti tokrat ni polil, da bi ga morala srkat s pulta, ker orehovega olja je pač škoda, s kivijem pa so koprivini in malinini (koprivovi in malinovi?) listi izpadli še bolj zeleno. Mafin brez pecilnega praška je narasel, ampak ohranil zbito strukturo, za luštno flaško bo pa prišla nova luštna flaška. Ah ... Ob upoštevanju, da mi palični mešalniki pač niso usojeni - prejšnjega plastične zobke sem zmlela s surovo čičeriko vred, tokratnega pa očitno z jedilno čokolado (pa sem uporabila ledolomilec!) - navijam za en kvaliteten blender. V naslednjem življenju, ko bom pridno službovala, zaenkrat bo ta, čeprav na višji frekvenci ropotajoč, še okej. Kako se znam vedno potolažit.

______

*tole je res beseda z negativno konotacijo. Potisovalka in potiskanje?

Po-sočje

Ena točka s seznama "Ko diplomiram" je skoooraj čekirana. 

Po vseh bitkah, ki sem jih bíla na soški fronti tam v Ljubljani, se počutim prenovljeno, popravljeno, stabilno. Močnejšo. Ne popolnoma, ampak z dobrimi izhodišči za sezono pomlad-poletje in vnaprejšnje življenje. Kot da bi spet na novo spoznavala sebe in svojo bolezen, naučila sem se ozavestiti vsak svoj gib do mezinčka na nogi (mimogrede: to je prekleto težek proces!), začutila mišice, za katere nisem vedela, da še obstajajo. Dele telesa, ki so se polenili, sem zbudila, jim naložila enako težko nalogo, kot so jo do zdaj v večjem procentu prevzemali aktivni deli. Stopala sem poravnala v pravilno držo povprečnega homo sapiensa, stegenca sem si okrepila, da ni bilo za verjet, kako švohcena so bila na začetku rehaba. 

Vsak dan sem domov iz rdeče opečnate vrtnice prihajala drugačne volje, a vedno izčrpane in utrujene. En dan polna elana za naprej, ko sem dobila pozitivne feedbacke terapevtk o vidnem napredku in izboljšanju, naslednji dan vsa prestrašena, če mene tudi enkrat čakajo krči v trebuhu, ki spominjajo na predporodne popadke. Sem menila, da sem seznanjena z vsemi hakeljci te bolezni, da vem za vse morebitne scenarije, ki bi se lahko odvili v meni, realno srečanje s temi pa onimi zgodbami so-bolnikov (pa čeprav sem tudi teh vajena) me je pa kar malo psihično zdelalo. Tako napredujoče je ... Tako depresivno. Tudi naročilnica, ki sem jo prejela za "kaj pa če" pripomoček ni pomagala pri nazaj vedrejšem pogledu na svet.  

Sočenje je torej delovalo na fizičnem in psihičnem nivoju. V končni fazi pozitivno, Fizično absolutno, psihično sem pa še vedno malo presrana. Prav je, da se oklepam tiste bilke o neverjetni spremenljivosti bolezni in dejstvu, da je pri čisto vsakem lastniku MS-ja potek povsem drugačen. Nekje je vse skupaj burnejše, nekje je vse skupaj stagnirajoče, nekje samo dvakrat useka in zadeva uide izpod nadzora. Kakorkoli se je treba poglobiti vase in ne na to, koliko listja je na dvorišču pri sosedih - groza, kako to spominja na čisto splošno pravilo vsakega bivajočega na tem planetu. "Kaj pa če" pripomoček je pa garantirano varno postavljen v temo (temno klet), pazim, da ga ne privlečem ven, lahko nikoli.

V bistvu sem imela namen napisat, kako nabiram čemaž, kako sem obsedena s čemažem in kako še nisem naredila čemaževega pesta. Pa kako sem svojo staro omaro rešila osnovnošolske, mladostniške in študentske navlake, kako je šel največji kup na deponijo, kako je najmanjši ostal v omari in kako sem srednjega naselila v najine prostore, ki so še precej revni z omarami, v katerih imam zaenkrat dovolj prostora, saj je najdražji začasno (?) šel dihat zahodnoevropski zrak in tulipane.

Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo - tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz pa v sicer zimskih čevljih, ki premočijo. Še nikoli nisem bila tako hvaležna za številko in pol prevelike, prerobavsaste za moje zobotrebčne noge v pajkicah in ne-moje skibucke ... Tople in suhe.

Spisala sem briljantno zahvalo - ne za ne-moje skibucke in upam, da ne bo nihče užaljen, ker nisem poimenovala vseh bitij konkretneje, saj sem imela v mislih prav vse. Prva flaška Tysabrija je stekla hitreje od "before" in "after" fiziološke raztopine, moj človek, s katerim delim skupno vizijo prihodnosti, je bil užaljen samo ob tem, ko ga nisem predstavila kot takega, ampak pustila v zraku viseti misel, da bi bil lahko tudi samo čistilka (njegove besede) ali osebni šofer (moje besede, ker bi se mi vedno fajn zdelo, če bi nekoč enega samo s to funkcijo imela). 

Družila sem se, čeprav nekoliko glavobolno, odsotno in utrujeno, najbrž zaradi terapije z novimi drogami, nič takega. Februar bo še nor, a upam, da gre skoz brez teh živčnih mravljic, ki jih danes čutim v nogah. In naj bo tole končno mesec, ko mačjedlaki pridejo nazaj med sveže pobeljene stene  na sveže preoblečene rjuhe v sveže sprogramirane prostore ... Potem ko uspešno zaključim z življenjsko pomembnim projektom, Projektom 2013 (uf?), in medtem ko uspešno opravim z rehabilitacijo v betonskem okolju in ne v tistem topliškem, obkroženim z naravo, kot je bilo nekaj časa nazaj še zrisano v planerček, ki ga še vedno nimam.

*O položnici za simobil govorim.

Špičke, ajdečav!

Samo prešine me vsake toliko - radostno zacvilim, potem se za trenutek malo poglobim vase, oh, z mano so bile šest ali sedem let vsega skupaj, gre v bistvu za konkretno spremembo!, nato spet zacvilim od navdušenja (v sebi, mimogrede, v sebi. Sicer bi bila umobolni cvilimož, od katerega okolica prestrašeno beži), ko pomislim, da tega zoprnega večernega rituala ne bo več. Večernega rituala, ki niti ščetkanju zob ni podoben! Ker je bilo (bilo!) na urniku v ponedeljek, sredo in petek - nič taktičnega, nič brezumnega, prav vedeti si moral, kateri dan je (težek projekt, če je ponedeljek isti soboti in če je nedelja ista četrtku, samo povem). Tako je zvečer, ko sploh nisem razmišljala in planirala tega opravka, dejstvo vedno razburkalo moj notranji mir. Ne, ker bi bilo boleče in jaz igel boječa, ampak ker je bilo neprijetno in nervirajoče. Zaradi coldpacka, ker me je že tako zeblo, zaradi lekadolov, ker jih nisem našla, zaradi modric in ko na najbolj udobnih mestih ni bilo več prostora, da sem morala nastavljat rit. 

Kar ni tako hudo, vulgarno ali nedostojanstveno, kot se sliši, ostaneš pa brez kontrole, s tvojo ritjo, s tisto kožno blazino pod hrbtom, upravlja nekdo drug - v mojem primeru sta bila to samo dva najljubša. Najljubši fant (samo enega imam) je bil običajno potem siten, ker sem bila sitna jaz, je pa uporabljal ta bolj nežno, tako imenovano ročno pot brez mašince, in najljubša mati (samo eno imam), ki je pa tako redko pritiskala na injektor, da je po tolikem času sproti pozabljala, kako je že treba s stvarjo. Kakorkoli je bil injektor malo bolj agresiven, malo večje modre, rdeče ali vijolične fleke je puščal, je pa hitreje minil vbrizg, da je ta stresor v mirnem večeru hitreje postal pozabljen.

A včasih spet ne. Včasih je stresor trajal še celo noč! Kljub preventivnemu čopanju lekadolov, sem se vsake toliko sredi noči prebudila v mrzlici, fasala vročino, še večkrat pa se zjutraj zbudila trda in boleča v roke in noge, čutila svojo bolezen na kvadrat. Da je bilo zunaj še drekljivo deževno nizkotlačno ozračje, je prihajanje k sebi trajalo še dlje.

Z novim zdravljenjem dobim novo obliko špikanja, novo obliko stranskih učinkov, novo obliko sitnih datumov. Dobro je, da bodo ti samo enkrat na mesec, slabo je, da ne bo trpelo podkožje, ampak žila, stranski učinki pa ... Menda niso tak bavbav, samo gripam, prehladom, virozam se bom morala izogibat (z drugo besedo: svojim nečakom). postati bom morala en higienski control freak z masko čez nos, ok, pretiravam zdaj, ampak tako, no ... Imunski sistem bo švoh, če je bil zdaj zahvaljujoč bivšim špičkam ves krepak in močan.

K spremembam!

V pajkicah od jutra do večera

Zmahano sobo, sem rekla, da imam. Ja, ampak imam pa tudi badass ruter, da imam lasten wi-fi, ki mi hudo dobro lovi, povsem zahvaljujoč mojemu najljubšemu geeku, ki mu je internetno udobje prva prioriteta na seznamu življenjskih potrebščin. Pa lcd televizijo in nov telefon so naštimali. Postelja pa škripa, jogiji so trdi in že fino preležani, vrata tuš kabine so zjebana, v omari smrdi po moškem parfumu starega človeka (ali pa je to tisto močno čistilo, ki ga sobarice vsakodnevno razlivajo po hotelskih preprogah). Veliko opisujem sobe zadnje čase ...

Danes je prvi dan, ko mi ni bilo treba že ob sedmih zjutraj svetit spodaj v čakanju na prvo terapijo. Prvi in edini dan bo tole. Je pa tako, da itak dol padem že ob 22-h, kar je povsem novo za moj bioritem. Spoznavam ljudi, družim se in ugotavljam, kako različni tipi sogovornikov obstajajo. Od perfektnih, ki ti dajo besedo in te poslušajo, sprašujejo in tudi sami veliko povejo, do bolj šlampastih, ko samo govorijo in govorijo, ko se komunikacijski tok obrne, pa dobiš občutek, kot da jih ne zanima, kaj imaš pa ti o tem za povedat. Tri litre tekočine, praviš, da moraš spit na dan? In sladek sadni čaj, da si skuhaš pa to potem piješ čez dan? Prav, kar pij tako naprej, niti razlagat se mi ne ljubi, da to ne šteje kot nekaj pozitivnega za telo.

Potem imam nekaj težav z vikanjem in tikanjem mojih kolegic in redkih kolegov. Ugotavljam, da sem še vedno med mlajšimi, hkrati sem pa že prava starina, če štejem leta diagnoze. No, ne spet toliko, ampak že spadam v skupino, kjer mi težko kdo kaj novega pove, me nauči in zabrihtuje o sprejemanju in soočanju z boleznijo. Čeprav je vedno fino na novo spoznavati, kako nisi sam v tem sranju, kako je skoraj pri vseh tako, da se bližnji, sploh partnerji, trudijo razumeti, a vseeno ne bodo nikoli razumeli, kaj v resnici pomeni ta utrujenost in bodo kot običajno še naprej reagirali kot netolerantni priganjavčki (prav luštno je, kako jih imamo vseeno rade in se prav nasmejimo ob tem). Večinoma se samo strinjamo med sabo, zgodi pa se, da sama kaj pametnega povem ostalim. "Ti pa si kar mlada," me vpraša še ena mlada z roza kartončkom v dvigalu. "Niti ne, se ne počutim več!" In povem svoja leta. Malo zmaje z glavo in potrdi svojo domnevo - "Si, si." Pa res sem iz te površne številkaste perspektive, a kako domača sem že v tem okolju in kako poznana mi je ta rehabilitacija - že osmo leto jo izvajam - pač nisem, v tem smislu sem starejša od mnogih drugih. Zato jih rada vse že kar tikam, saj mi rečejo, naj jih, takoj ko omenim prvi "vi" ... Vseeno mi je pa kar čudno, potem ko na glas nekaj let starejši gospe rečem "ti", nerodno mi je, kot da bi jo užalila in bi se ji v isti sapi rada opravičila. Pa je najbrž ne gane, se pa jaz neprijetno počutim - moja rešitev od zdaj naprej bo, da se izogibam vsem "vi" in "ti" oblikam, čeprav bo ob taki poplavi čveka to že prav virtuozna izvedba pogovora.

Zelo jezna in razočarana kritika

Precej zmahano sobo imam. Tako kot je zmahano dogajanje v buči. Tam med mielinskimi procesi v možgancih, ki me spravljajo v stanje razočaranja in hude jeze nad nevrologi na urgentnem oddelku te naše nove nevrološke klinike. The fuck, seveda je kriv mehur, saj je vedno kriv s svojim nadstandardnim gostovanjem bakterij, ki v petinpluszvezdnični oskrbi malo preveč dobro skrbijo za svoje spolno življenje in ohranjanje svoje vrste na tem planetu ... V tem mehurju. The fuck, seveda je kriv, ampak tako odličen gostitelj je vedno, tudi ko sem nevrološko popolnoma na nogah. Bom pa že vedela jaz, ki sem že sedemindvajset let, od tega že skoraj deset let odgovorna in v pravnem smislu zrela za upravljanje s svojim telesom. Saj naj bi ga že spoznala ob vseh raznovrstnih bolnišničnih izkušnjah.

Dokazovanje belim enotam, da bi telo rabilo nekaj kemije, ki niso antibiotiki, je vseeno precej težko. V tem primeru vseeno oni, tam v urgentni ambulanti, ki jim je preveč, da bi stopili s svojega piedestala, ko gre za bolnika, ki jim je odveč, da bi prosili za mnenje tistega, ki malo več ve o tem določenem primeru, pozna zgodovino in z lahkoto lahko primerja in določi, kdaj gre za poslabšanje, pošljejo domov z "najprej pozdravi mehur" ... Ta madafakin mehur, ki je tisto kulturo bakterij že vzel za svoj habitat in je to v bistvu povsem normalna in zdrava, če potem lahko to rečem, slika zanj.

Ne, saj je vse okej, bom čopala te oranžnoroza tablete na dvanajst ur vseh deset dni, se zraven matrala z rehabilitacijo in koordinirala ravnotežje ali ravnotežila koordinacijo, hodila na sprehode, plavala in goltala klor, se masirala in galvanizirala ... Potem pa bom najbrž spet klicala in pristala v tisti isti ambulanti in ... Povedala, kako zelo razočarana in jezna sem kot pacientka in kot oseba, ki nima od včeraj postavljene diagnoze. The fuck.

preslica versus primotren

Sem kar rabila danes dopoldne, da sem se nazaj naučila bit srečna ... Saj ne, da bi ga utegnila bolestno pogrešat, ampak ta praznina, ki je po malem nastala, ko je odšel (takoj mi je bilo sicer ravno, saj sem bila res vesela, da grem namesto na dvanajsturno pot lahko nazaj pod kovter zakomirat), ni nič kaj prijazno zaodmevala ob siceršnjem zlobnem dogajanju, ki ga ta čas napleta vesolje. Po tisti najstrašljivejši noči 24 ur prej, ko je vsak živec v telesu čutil svojo MS, ko mi naravnost stat ni uspelo, saj so mi noge, roke  in hrbet kar v valovih po svoje kontrolirali telo, ko sem do postelje prišla tipajoč po steni, da se nisem kar zvrnila na premikajočih se tleh, ko so mi potem v ležečem položaju migetale noge, ki se nikakor niso želele sprostit, in ko v določenih točkah celo nisem čutila delov telesa, dokler jih nisem zavestno premaknila. Težko dihanje in razbijanje srca sta bila verjetno le posledica panične psihe, ki se je spraševala, če je to-to, če je to tisti prelom bolezni, ki človeku pove, da bo od zdaj naprej njegovo življenje nenadoma obrnjeno na glavo, še malo bolj ovirano in v sedečem položaju. Ne morem, nimam časa za to, dokončat moram diplomo! 

Delno sem prespala noč, delno hodila na wc, delno ugotavljala, ali gre na bolje. Proti jutru je bilo skoraj okej, razen splošne pretresenosti, ki je ostala v mravljicah, ki so skakale čez živčne končiče. V navodilih antibiotika sem prebrala ta neželen redek stranski učinek o možnem vnetju možganov in s tem povezanih nevroloških znakih. MS krat sto, povem dežurnemu zdravniku. Primotrena ne pogoltnem več, naprej se raje zalivam s hektolitri čaja in preslice.

Ja, to o sreči je kar težavna stvar. Običajno se začetni počasi kobacajoči premiki pokažejo, ko začnem z urejanjem razmetanih cunj in s pomivanjem posode. Kot da bi svojo messy, razrešetano in nesnažno notranjost navidez želela prepričat, da je v bistvu vse v redu. Mi uspe! Nekaj podobnega se zgodi s tistim, ko ti raznorazni novodobni guruji sreče nalagajo, da se ob žalosti samo poglej v ogledalo in se namehni ... Že zato, ker je blesavo in smešno, to zna delovat.

V glavi si naredim mini plan, kako se bom soočila s to osamljeno nedeljo in ugotovim, da za dosego cilja ne bi moglo biti boljše kot to, da nimam nobenih distrakcij s strani sveta in človeštva. Brownie je v hladilniku že od včeraj, čudovit je, odtajane smrdljive notranje piščančkove organe (res ogabno smrdljive želodčke in jetrca in srčke) vržem na ponev za mačjo nedeljsko pojedino, zložim vse vrečke v škatlo (vrečkar in škatlar sem, saj veš) in odprem ... Izgubljena v Vesolju, šele potem ta pravi wordov dokument. 

Pozdrav soncu ... am, dežju.

Saj res živim v pravljici - imam popolnega princa z 59 sivimi konji, moje kočije so oštevilčene s številkami tja do 25, parni vlak mi na podeželje vozi vsake pol ure, ob mojem prestolu s črno-belim sedežem in petimi kolesci me čuvata dve črni mačji pumi, za katere predstavljam foodfairy, živim pa v graščini, dovolj veliki s svojimi 42,5 kvadrati, da bivam in kuham in pucam po svoje. V goste (e s ta zategnjeno črtico gor) vabim in dobivam same eminentne ljudi z dobrim srcem, (tudi dvornonorčevskim) smislom za humor, ljubeznivim nasmehom in udobnim objemom, uživam v vseh pojedinah, ki jih pripravljam, nato pa nonšalantno do zrna graha pod jogijem lahko prespim dopoldne.

Ja. Potem grem na sprehod mimo travnika po makadamu in se po celih desetih minutah hoje (in z dvema vmesnima postankoma, od katerih je eden tudi deset minut dolg) povoženo priklatim domov, v to svojo graščino, se po štengah odvlečem v tretji štuk in na svojem prestolu odsedim eno uro, da pridem k sebi. S to zoprno črno boleznijo s tisočerimi obrazi in nepredvidljivimi nameni, ki jo je bilo treba sprejet vase - z odprtimi rokami in nogami in možgani - da se je možno vsakodnevno spopadat z njo, jo pomirjat z norišničnimi kostumi, jo filat z baldrijanovimi kapljicami in zapirat v oblazinjene prostore. Za sprijaznit se z njo ali za obupat nad njo? Ne.

Ni pravljice brez dobrega in zla, brez čarobne vejice in mečev, brez zajčkov in volkov, brez samorogov in trolov, brez lepih dobrih vil in bradavičastih čarovnic. Imajo pa vse po vrsti srečen konec, fin nauk in dober naslov.

Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno znova pobereš

In to je to.

Ali pa ne. Ali pa se grozno sliši tale konfucijanski moto, ko pomislim, da enkrat pa ne bom imela take pijanske sreče kot sem jo v tem še ne tednu trezna imela dvakrat. Pa malo sem že naveličana. Pa smotana.

Saj grem novim poznavanjem naproti, saj bom v supergo nazaj namontirala opornico, saj bom še bolj in krat sto skoncentrirana pri hoji, pri vseh obratih in pri nadaljnjih akcijah, saj bom zavestno spremljala še bolj in krat sto vsak moj korak, ampak (ne beri, če nisi nad osemnajst) pičkumaterjebem!_%#895!_#)(%/ kozarcu. In pločniku. In grbinam na prehodih za pešce. In koreninam pod asfaltom.

Ko sem olje postavila pred vrata, da bo ostalo hladno stiskano ...

Medtem ko se v hladilniku poslavlja še poslednja kisla smetana, se bašem z bobom  in testeninsko solato. S kislo smetano, se ve. In razmišljam, kako naj vse te riževe rezance, sojine kuglce in mleko, lečo, ajdovo pa koruzno moko, bučna semena, javorjev sirup, svetlinovo olje, nepražene oreščke itd in itd nenadoma umestim v ta moj ošvohneli budget. Z zelenjavo pa sadjem ni problem, tu nikoli ne šparam, pri suhem sadju in semenih tudi skoraj ne, literca ekstra deviškega olja že tako, kot eno lepo darilce od vaju za naju, čaka v hladilniku. V resnici se zanj tako bojim, da so me danes prebudile sanje, nočna mora!, ko sem toisto hladno stiskano olje nevemzakaj, da bo ostalo hladno stiskano?, ker stanovanje je kurilnica!, postavila pred vrata in mi ga je moral nek sosed pretočiti deci v malo flaško ... Suniti po domače povedano.

Kakorkoli, dieta s hladno stiskanim oljem in veliko zelenjave, se imenuje ta dieta. Brez govejih šnicljev, kur in tudi rib, brez sirov, masla in jajc, s čim manj živalskih proizvodov, kar sem itak nasičenomaščobno ugotavljala že mesece nazaj, z nepregretimi maščobami, kar se mi ob neposedovanju litoželezne posode zdi nemogoče, s soljenjem, ko je stvar že na krožniku in s čim manj glutena v ogljikohidratnih papicah oziroma brez, če se bo dalo. Brez uporabe česna, čebule, čilija, s čim manj razhudnikov na krožniku - melancanov, paradižnika, krompirja, paprike ... Brez alkohola in kave, japajade, to drugo sploh! Kako naj drugače sfolgam moje nočno pretepanje tipkovnice? Solato jesti po francosko - pred obrokom in ne zraven oziroma po in z limono, afkors. Sadje jesti zjutraj in tudi pred obrokom, če se mi čez dan že zalušta tiste melone v hladilniku. Ne pregrevati niti semen in oreškov. česar meni na pamet že tako ni prišlo.

En teden moram stopicat (plezat, se kobacat in valit!) po zapisanem jedilniku te zelene knjižice, sem rekla. da poskusim in opazim odziv mojih notranjih organov z možganci na čelu. Potem pa že pričnem z dopuščanjem prekrškov oziroma individualiziranjem jedilnika, da bom bolj srečna. Laktozaste zadeve moram tako v kompletu s hladilnih poličk odstranit, to je že par let absolutno jasno, šele zdaj pa si počasi prisvajam zaresno teorijo o tem, kako pomembno vpliva prehrana na organizem, sploh na nevrokončiče, ki ga biksajo tu, v mojem sistemu.

Kislo smetano moram vseeno najprej pospravit do konca.

Blueberry Fields Forever!

Če zadnje čase, očitno sem tudi tu postala malo bolj zrela, filam rubriko "ms", jo bom še danes. Ker je pomembno - za iskanje in za pisanje in za manjšo štengco do izgubljenosti in to.

Takole je bilo: pozimi je bil kriv sneg, spomladi je bila kriva predolga zima, poleti je postalo krivo, da pomladi sploh ni bilo in da je vročinski udar z danes na jutri pokazal svojega tiča tam pri osemintridesetih stopinjah Celzijev.

In sem fasala ta nedolžen prehlad - tak, ki ga vsak dobi, ko se naivno izpostavi prvi klimatski mašini z desetimi stopinjami nižjo temperaturo in uživa v njej brez rutke okrog viadukta med trupom in bučo. Saj sem se izkašljala, izsmrkljarila, izšvicala in vse kar spada zraven - s smrekovimi vršički, z regratovimi cvetovi in klasičnim medom, z bezgovim čajem in limonado. Zunanja savna je pomagala pri hitrejšem prebolevanju (okej, vseeno je šlo za standardnih sedem dni, če zdaj bolje pomislim), a na drugem področju logično zahinavila. No, ni zahinavila, ker je jasen njen učinek na eno nevrološko obolenje.

Odrevenelost v nogah ni šla stran, štorasta sem bila še petnajstkrat bolj, svoj koridor gibanja sem omejila samo na teh triinštirideset kvadratov v najemu, da slučajno ne bi preveč izzivala navideznih korenin pred sabo, in čakala, da še Planet malo prešalta na nižjo stopnjo v svojem krematoriju. In je prešaltal, trapasti simptomi pa so me posadili na stol pred vrata urgentne ambulante. Da je krivo vnetje mehurja, so rekli. Pa da naj ukrepam pri svojem nevrologu šele čez en teden, ko me antibiotiki pozdravijo, da vidimo. Come on! Čez en teden bom na Poljskem! Grem na festival! Po cesti in na zadnjem sedežu belega avtomobila, za katerega se ne ve, a je še sposoben prevozit tisoč kilometrov pa še toliko za nazaj ... Taborit, se hecat, plavat po Baltiku in tudi kaj vodkastega spit!

Počakam samo en dan, ker je bil praznik, in zasitnarim svoji super nevrologinji kar prek telefona. Nov izvid je pokazal, da je šlo za fejk alarm, ker na tak nivo tistih mini čudnih zadev v vodi, nadomestni dinozavrasti (in s tem pridevnikom ni nič narobe) zdravnik s strašnim smislom za humor, ne bi nikoli predpisal antibiotikov, samo čaj od preslice.

Pa sem zdaj tu - v naspidirano pospravljenem stanovanju (samo posesan ni, ker sesat ne maram, kavč za nocojšnjega kavčsurferja tudi še ni premontiran v surf), z muffinkačem sveže pečenih borovničevih muffinov Edicija 2 (ker so mi včeraj prvič v življenju ratali sočni, rahli in puhasti in se taki obdržali še naslednji dan!) in cevčico ali kanalčkom v žili, ker za tri dni infuzij brezveze špikat vsakič posebej že v tako ošvohnele žile. In z novo totalno netabuizirano objavo! Pa vseeno komaj čakam, da stipkam še petkovega Bobovnika, ker moram vdihnit to energijo nekam ... Brez kave.

Dobre volje sem, ker sem poštimala te zdravstvene formalnosti pred roadtripom. Kljub temu, da mi dodatno zavarovanje začne veljati šele s prvim julijem, ker sem šlampasto menila, da mi bo ob prijavi to avtomatsko steklo samo po sebi, ko bom šestindvajset.

Super volje sem, ker sem tako polna energije, da grem brez strahu na festivaljenje ob vseh hudih bandih, ki se bodo zvrstili po gigantskih odrih gigantske letališke površine ... Brez vodke, seveda. A z antibiotiki in kortikosteroidi v riti.

MS in prehrana

"Veš, zdaj sem na dieti."

"Kakšni?"

"Taki brez nasičenih maščob." ... In odgriznem del čevapa.

Gre se pa v resnici zato, da sem v sklopu tacanja z miško po spletu zaradi diplomske kalvarije, prišla do Recovery MS programa, kjer vlada tako prepričanje, da če totalno spremeniš svoj življenjski slog, se bolezen zabremza ali celo izniči. Japajade to o drugem, sem si rekla, verjamem pa v prvo - kakorkoli sprememba življenjskega stila pripomore k bolj neproblematičnemu henganju (beseda je zdaj res hipsterska in moderna) po svetu. To velja v vsakem primeru, bolnikom s kakršnokoli boleznijo pa tudi stoprocentno zdravim ljudem.

Sončanja po petnajst minut tri do petkrat na teden, zaradi D vitamina, se ve, meditacije 30 minut dnevno, fizične vadbe od 20 do 30 minut na dan, od tega petkrat tedensko zunaj na luftu, pa zdravila, obvezno, v posvetu z nevrologom in ko pride do nenadnega poslabšanja, zaprosiš za par flašk steroidov, da odpravijo simptome in povrnejo moči. Vse to imam obkljukano, se tega že samoumevno držim, sonce dobim, ne da bi kaj posebej stremela proti žarkom (razen v obdobjih, ko ga podnebje preveč serje z oblaki, a kaj čem takrat?), za fizično razgibavanje ali jogo ali kolesarjenje ali vandranje poskrbim, meditacija me sicer dolgočasi, a ko padem not, zares padem not in sem v preostanku dneva kar malo omotična in to najbrž ni ravno željen učinek, s kemijo in tem smo pa tudi kar kolegi postali. Pravkar sem srečno zaključila z B12 iglicami in upam, da je vse šlo v prave namene tam v mojih celicah na primer. Ah in prehranska dopolnila - malo me skepsa matra, če je v tistih kapsulah res toliko B ali/in D vitamina, vseeno se jih v enem obdobju na dve leti potrudim uživat (izključujoč D-vitaminske kapsule, ker so drage).

In naprej k prehrani. Pravijo, da je treba bazo prehrane postaviti na zelenjavasti osnovi, pri tem pa se čim bolj izogibat nasičenim maščobam, torej mesu, ocvirkom in polnomastnim mlečnim izdelkom. Tudi v nekaterih rastlinskih oljih, kokosovem in palmovem, se nahajajo, kot zdaj berem ... V tej priporočeni prehrani so kraljice ribe. Ribe so kul, ribe so Omega3-jaste, ribje olje je kul, Omega-3 maščobe so kul. Spisana je cela znanost o dnevnih odmerkih ribjega olja, ampak striktno držat se nekih številk pač ne bo v redu. Stvar bo pri meni bolj na simpl - bolj se bom izogibala mesastemu, vmes ugriznila v čevap in iz tapervera vzela kolešček domače suhe salamce, sir na meniju ne bo vsak dan, čeprav še vedno pogosto, in če pridem k mami na kosilo, bom z veseljem zmazala tistega telička v naravni omaki. Večji poudarek bom dala ribicam in morskim plavutkam, čeprav mi gredo oklepi rakcev in koščice rib res strašno na živce, predvsem pa bo na vsakem koraku zelenjava. In sadje. In češnje. Znanost v prehrani namreč hitro zna biti omejujoča, obremenjujoča in ... Kontradiktorna predvsem. Eden reče in znantveno potrdi, da je to bav bav, ta drugi pa reče in znanstveno utemelji, da je taista stvar življenjskega pomena, da podaljšuje življenje in grozi rakavmi kleščam. In to najdemo pri vseh rečeh - pri kavi, pri kefirju in pri nasičenih maščobah tudi.

Toliko o tem mojem spremenjenem življenjskem stilu, tri do pet let naj bi trajalo, da MS izgine, ha. Aja, ne ... Malo dlje, ker bodo nasičene maščobice še tu pa tam kapljale. Vsekakor je pa pravo razmerje vsega bistveno, menim.

Seznam.

modra urbana.

prometno dovoljenje.

vozniško dovoljenje.

rumena urbana.

ovseni kosmiči.
bruhica od jinx po tepihu.

omaka za mesne kroglice.

šrauf.

ogromna "poštengahsempadla" modrica, še na začetku krvavo rdeča, zdaj pa modročrnovijolična na desnem boku.

dolga zareza neznanega izvora na levem boku.

bruhice od jinx.

osmukani listi goji jagode ...

... predstavljajo ta grozni mali seznam vsakodnevnih kiksov, klofut in igel. Ko bi vsaj zares po štengah zletela in ko bi vsaj tiste vitaminske doze, ki jih zdaj, ne zaradi modrice, na dva dni dobivam v rit, bile edini znak moje šiškebabne volje (beri kot tiste mazo, ki hrepeni po tem, da ji še leseno palico skozi uč porineš).

Bedarija je to, kadar ne veš. Bedarija je to, ko je ta lista le en majhen in pač viden delček vsega.

Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!

Preurbanizirana sem postala. 

Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.   

Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. "Kako diši!" hipnotizirano zamrmram, ko stopim ven iz po desetih letih že razmajane gobarske honde s pogonom na vse štiri ... "Em, po gmajni?" navajeno vpraša družba. Ja. Pozabila sem na ta čudovit vonj in - pa kaj - res me spravi v ekstazo, ko lahko učinkovito pozabim na frustrirajoče, še tako brezvezne špičke ...

kot je na primer tista o tem, ko je nekomu tako dolgčas v življenju (zdaj sem nesramna op.ivv. in hitro govorim op.ivv.2), da s tiho mašo zmaltretira tistega, ki mu nikakor ni tako dolgčas v življenju, da bi kaj takega rabil. Še vedno se malo kadi iz mene, še vedno z enim kopitom malo kopljem po pesku, a zgolj zaradi fenomena nerazčiščenosti. Za odnos mi s takim načinom pač hitro postane vseeno, sem se tekom svoje zgodovine že naučila delat selekcijo med pomembnimi. Pa v gmajno sem šla!

Kjer je meditativni klimi pomagalo tudi to, da sem telebnila z vsemi svojimi stopetinšestdesetimi centimetri in zdaj pa že devetiinštiridesetimi kilami. A na mehka gozdna tla, med grmičke bodočih modrih borovnic (harmonija ...), med ležerno premikajoče in spokojno plezajoče debele pisane pajke (panika!) in s samo enim zapičenim trnom v dlan (čarovnija.). O zmečkani zeleni pločevinki piva sem zavestno tiho, saj oklepaji ne bi prenesli besa, ki se ob takih človeških, tako zelo človeških!, packih pojavi v mojem centru za rast. Še obunkano koleno od petkovega telebadca čez železniške tire ni javknilo, zob  pa tako ali tako od prvega obiska zobostola nič več ne kljuva v uho, saj je bil hitro osvobojen paradontoznega gnojnega pritiska.

Diplomska kalvarija, vse bolj blesave inkontinenčne težave, foreveralone kosila, ki me čakajo za ta teden, ko najljubši fant (ne, ne, ni več fant, dec je!) opravlja svoj posao v inozemstvu, da ne govorim o sedmi romantični obletnici, ob kateri bom nazdravila z enim kozarcem brez šampanjca, a s hudimi štruklji z zares dobro domačo skuto, in v družbi kosmatulje, ki bo svoj ne-mar za moje samotništvo pokazala s prostaškim  izležavanjem na kavču, bodo - zaradi gmajne zdaj to bolj jasno vidim - pomenili čisto lušten teden!

minus plus plus je minus

Po eni strani je kul, ker so me odklopili s flaškic, ki povzročajo gnusno kovinski okus v ustih, zaradi česar bom jutri debela, ko se pogledam v ogledalo (jedilnik z ledenim čajem, ricola bomboni in čokoladicami se je seveda prenesel tudi na danes), a hodila bom lepo in nič spotikljivo, po drugi strani sem si pa z današnjim pogledom v elektronski indeks podrla izpitni plan in ga očitno zamaknila do junija. Sranje. A bo grdo, če bom septembra poskušala mičken podaljšati absolventski staž, ker mi do takrat pač ne bo uspelo spisat diplome, pri kateri še teme in mentorja nimam?

Fail.

Zakaj sem v petek ostala doma in zakaj sem iz nič padla na tla

Če bo, bo kot stranski učinek prišla sladkorna. Ne zaradi samega strupa, ki ga te dni dobivam po cevčici v žilo, ampak zaradi absorbcije vsega sladkega, ki pomiri brbončice, in v veliki količini ne prav prijaznega za telo. Kot na primer pol škatlice ricola bombonov, liter in pol popitega ledenega čaja, čokoladnih roladic in krofov, vrečke leibniz mini piškotkov oblitih s čokolado, lajnice orbit čigumov ... Na zadnji strani nekaterih embalaž sicer piše, da prekomerno uživanje povzroča odvajalne učinke, vendar se ni za bat, če sem v prvi vrsti že pred infuzijami pogoltala par tablet za zaščito želodčkovih sten. Rajt?

Okus v ustih je pač ogaben - kovinsko-grenkoben in če mimogrede na jezik vržeš zeliščni bombon, za trenutek začutiš štamperle jegra, kar je ... Zanimivo. V teh dneh te fant polupčka predvsem, ker je firbčen, zakaj njegovo ženšče tako posesivno hlasta po sladkih dobrotah. Ko ugotovi, brez vprašaja prinese Nestea breskev namesto Sola breskev ledenega čaja - in ta je celo boljši. In ker tega drugega na polici niso imeli.

Ostali stranski učinki, na katere opozarja medisvet, so povečana nervoza (ne, ne, zdaj sem mirna, ker je potrjen moj sum in je bitchy in shitty mood kar takoj izzvenel), nespečnost (tudi ne, če se pred spanjem primerno razdivjam), rdeča lička (hkratno z občutkom mini vročice na ksihtu) in slabost (ta s pravilnimi sladkimi ukrepi nima šans, da bi mi šlo sploh na bruhico). Nekateri imajo s solu medrolom zelo slabe izkušnje (sem brala danes na netu), jaz ne. Tudi zdaj, po nekaj letih ponovnega ljubimkanja s to kemijo, čutim le prijetno naspidiranost, ki se sicer potem kar naenkrat pokaže kot nadležna izčrpanost, in ob kateri ljudem z veseljem malo poskačem po glavi. S petjem, če češ.

Sovražim trola buse v teh momentih - še bolj kot običajno (običajno je od takrat, ko so vožnjo podražili na evro dvajset, čeprav v nedeljo zvečer še vedno čakam po uro na ubog prevoz z železniške). In grdo gledam ljudi tam gor, ki se nemarno zaletavajo vate in saj vem, da ni nemarno, ker ne vejo, da imaš pod komolcem vgrajen živ kanalček z iglico, ki ob premiku takoj pošpika in je o nemarno le zame. Sovražim tudi potne kapljice na mojem nosu, ker šofer zahajca bus na temperaturo, ki je primerna za kratki rokav in ne za plašč, šal in rokavice. Aj hejč ju, šofer. Drugi prevozi se mi sicer prijazno ponujajo, a jih hrabro in (predvsem) racionalno zavračam. Sploh če imam od super nove moderne klinike pa do stanovanja direktno povezavo, ane.

To je to.

V svetlo sivih žabah iz osnovne šole po nova očalna stekelca.

Osupljivo je! Neopisljivo! Čeprav mi najbrž ni treba do te točke, ko bom videčim opisovala, kako je dobro videti. Tako lepo je gledati v ostre razločne oblike, v robove, ki ločujejo telesa in v listje na tleh, ki ni le gmota listja na tleh, ampak so dejansko list zraven lista, vseeno gmota, ampak s popolnoma ločenimi entitemi. Vidim! Vidim napis na tabli za pokopališče, vidim, kaj piše na hiši, ki predstavlja šolo, čeprav se mimo le-te vozim že celo življenje. Zdaj ugajam profilu potrošnika in takoj ob vstopu v Lidl vame butne napis Akcija!, tole objavo pa pišem s pokončnim hrbtom in z glavo 30 centimetrov stran od ekrana. Brez matranja.

Vid še vedno ni stoprocenten. Lahko pa grem do točke, ko bom videčim opisovala, kako je slabo videti. Bedno. V trgovini moram vsako stvar posebej vzeti v roke in prebrati, a gre za piškote, a za napolitanke. Napisi so megleni in kot da bi gledal skozi gips v svet. Obrazov ne vidiš razločno, samo predstavljaš si lahko, da ima oseba kriv nos ali mozolj na bradi. Prodajalki v pekarni zakvakaš, da žal ne vidiš, a imajo koruzni ali polnozrnati kruh, ko te nedefinirano sprašuje "A tega, a tega?" in ko te potem druga sprašuje "A toliko?" pri kosu slanine, se ti o nevidljivosti ne ljubi razlagat in na blef rečeš "Toliko, ja," čeprav ob prihodu domov pogruntaš, da je slanine odločno premalo. Največji hudič so mestni avtobusi, ki bežijo pred tabo takoj, ko pri vseh ugotoviš katere številke imajo na čelu in kateri je tisti pravi, ki bi te moral pospraviti v svoje žrelo.

Seveda ni tako hudo kot se sliši. Potrebna so le prilagajanja in malenkosti so tiste, zaradi katerih si občasno jezen. To, da v procesu šolanja nikoli nisem videla na tablo in da sem se ob gledanju filmov na mini šolskih ekranih vedno dolgočasila, ker tudi iz prve vrste nisem videla dovolj dobro in da sem vedno prepisovala iz zvezkov sošolcev, ki so dobro videli na prosojnice, me nikoli ni kaj preveč spravljalo v obup. Tudi moji ljudje so se navadili, da bom na pohodu po mestu le prazno strmela mimo njih, če ne bodo skočili pred moj nos in me dregnili v rebra s kričanjem svojega imena.

Zdaj bodo te težave vsaj delno izpuhtele. Ker vidim! Vidim Krasni novi svet. Revolucionarno!

Argumenti izpod čepinžnabljev izpadejo zares neverjetno?

Teden je bil pravi. Imel je vse. Bil je dolg, obenem pa je mignil tako hitro kot mini mačkon postane catzilla, če ga želiš umiti in našamponirati.

Pretres z Urško Čepin v prvi polovici tedna je butnil med spletne glodalce in priznam - do konca sem se že strinjala, da je tak način promoviranja pokojninske reforme pravzaprav prebrisan. Lahko preveč prebrisan? Ali pa vseeno premalo, ker je vseeno ves "mlad nabor intelektualcev, ki tričetrt dneva preždi na treh dvojnih v-jih" po prvem ogledu ostal izbuljenih oči, se počutil telečje in zroče v nova vrata in ostal zmeden do prvih odgovorov zdaj še bolj sklincane vlade. Prebrisano, sem rekla, protiargumenti se zares slišijo in vidijo trapasto. Potem pa še Mladić v drugi polovici menda zrežirano pride ven iz neke vojvodinske bajte ... Ta me spet spomni na to, kako hitro narod postane švoh in kako še hitreje podleže pumpam svojih voditeljev, da lahko upravičeno izvajajo genocidno zločinske akte. Nah, nisem se uspela izognit medijskemu pompu, ki se mu sicer posvečam le v okviru svojega študentskega biznisa.

Bil je teden multiple skleroze, vsega hudega sluteč sem se usedla na stol pod žaromete savnastega učinka in v kamero povedala ta svoje. Ne toliko tistega, za kar so me prosili, sem pa skoraj prepozitivno predstavila položaj z "Eh, to pa ja ni nič takega." Pa saj ni! Dokler te pač ne špika čudaška utrujenost, dokler se pač pijano ne prizibaš z avtobusa, dokler se vsak drugi dan ne bojuješ z bulicami v podkožju zaradi preteklih pikov in dokler zaradi rdečkastih lis na stegnih ne želiš na kratkohlačniški sprehod po živalskem vrtu. Na tega greš, a v dolgih hlačah. V bistvu je pa lepo, da se takih minusov ob opisovanju bolezni ne spomnim, a ne? Kaže na to, kako super mi uspeva prilagajanje na normalno zemeljsko klimo. Med čvekanjem sem nekajkrat zablokirala, se nekajkrat zakvačkala, da sem se štorasto odkvačkala, nekajkrat sem butasto pripomnila cvetko, zdaj pa čakam na posnetek, da se nasmejim.

Zadnje predavanje, zadnja urica joge, sončni geeki so pa že od prejšnjega tedna pod drugo kontrolo. Zadnje predavanje v semestru, v letu in v času dodiplomskega študija. S to skupino andragoške druščine in v tisti učilnici, kjer smo v prvem letniku imeli tretje predavanje. Ob enih, vse se spomnim. Po predavanju nas je šla polovica letnika, torej vsi, ki smo ta četrtek sploh prišli do faksa, na sok - poklepetat, obujat spomine in s "Sploh ne morem verjet, da se zaključuje," na skrivaj točit solze. Naredili smo eno kofetkarsko fotko, popoldan pa ustanovili grupo na fejzbuku, da se bomo lažje dobivali za obletnice. Čisto slučajno pa sem dan pred tem pokasirala nadrealno dobro idejo za diplomo. Oh, da mi uspe realizacija!

Mene pred tebe.

Poleg vseh organizatorjev, ki jih izkoriščam, da furam svoj lajf manj stresno, manj zmedeno in vsaj z načinom, ki ima približno določeno glavo, rit (pomemben del mimogrede) in rep, sem dobila še en poseben poudarek, da mora biti moj urnik posebej strukturiran. Okej, ne bo problema, ker sem pač tiste sorte bitje, ki si skoraj uro kosila napiše v koledarček z obveznostmi, ključe, mobitel in tošeljček s kovanci bom pa po torbici panično iskala za vekomaj ali pa na vekomaj.

Refleksijam, analizam in ta istim poglobljenim razmišljanjem o vsakršnem mojem in tvojem ravnanju - pa če je to zapisano v obliki objav na blogu, komentarjev na forumu in kratkih beležk v telefonu, ki se zaradi patetične situacije, ki jo tako vidim, zbrišejo takoj, ko so do konca natipkane - se je zdaj pridružil še ekstra kjut (trdi listi in s spiralo) dnevnik za spremljanje utrudljivosti v vsakdanjem življenju. Ni problema, čez osem tednov bom potegnila črto in videla, če sta moja posmehljivost in skepticizem vredna poimenovanja ulice (Ulica skepticizma posmehljive Izgubljene?) ali pa bom videla, da sta za na kompost, kjer bosta kasneje rastlinam pomagala z rodovitno zemljo.

Točka, pri kateri se lahko fejst potrudim in ne bo tako na hejhou kot prejšnji dve so prioritete. Čisto komot lahko ne nesem kile krompirja na vlak, če bom vedela, da tam ne bo nikogar, ki bi to kilo nesel še do stanovanja. Čisto komot lahko tisti družabni kavici rečem ajdčau, če vem, da me doma čaka še en kup življenjsko pomembnih ikon na namizju, ki čakajo, da jih zalaufam. Čisto komot lahko potem na nedeljo postavim prioritete tako, da s seznama izbrišem film in se raje spakiram na prijateljski klepet. Mene postavim pred tebe. Razmišljanje v bolj egoistično smer mi ne bi škodilo*.

V sklopu boja proti utrudljivosti (in ne_morem_več utrujenosti) pridejo še poglavja:
- pravilno sedenje za računalnikom in to tako, ki ne zaustavlja krvnega pretoka in težave s krčnimi žilami prestavi za par let naprej,
- urejen bioritem, kamor spadata spanje in prehrana (sicer nekaj nemogočega za študenta na filofaxu in s prefleksibilno službico),
- načelo "še enkrat toliko potrebujem, da pridem nazaj" (opravki niso enosmerna cesta in vedno je treba prišparati toliko, da imam še za nazaj),
- gibanje in rekreacija takrat, ko sem spočita, kar pa je spet potrebno veliko genijalnosti, ker težko najdeš dan, ki nima vsaj pomivanja posode napisanega na seznamu opravil.

Vse te napisane buče so tako pomembne zame, kot so pomembne za vse ljudi, ki so deležni današnjega hitrega tempa in naglice, ki jo zahtevajo od nas naši šefi, profesorji, prijatelji, družina in papagaj. Ki jo zahtevamo od nas mi sami. Bi bilo pa zelo ironično, da bi se nam od vseh shopping listkov, to do seznamov, kaj moram danes, kaj moram čez cel mesec, ob kateri uri moram spat, sfuzljalo. Zmernost vsega, se strinjam, pa boš preživel srečno.

*Hej! Nisem še egoist! Pri egoizmu gre za več dimenzij, na nekaterih sem v vrhu (sploh kar se nošenja mojih copat tiče, če se spomniš), na drugih pa sem bolj majhna in tudi to je treba zbalansirati.